Bil je miren petkov večer, ko smo se v prostorih Večgeneracijskega centra (Vegec) v Orehovi vasi srečali z Andreasom Leitingerjem, vodjo Cornhole kluba Slivnica in enim izmed pionirjev cornhola v Sloveniji. Na začetku pogovora nam je opisal svoje prvo srečanje z omenjeno igro. »S cornholom sem se srečal leta 2013. Tedaj jo je eden izmed mojih prijateljev prinesel iz Amerike in smo jo kasneje igrali na pikniku. Ko sem jo prvič igral, se mi je zdela zelo zanimiva, zato sem ga prosil, da mi jo posodi. Pričeli smo jo igrati tudi na ostalih piknikih in si izdelovati svoje deske.«

Vse športne igre imajo svoja pravila in tudi cornhole ni izjema. »Imamo dve deski, ki sta med seboj oddaljeni 823 cm. Vsak igralec ima štiri vrečke, ki jih izmenično meče od črte pred eno ploskvijo do druge ploskve. Če vrečka ostane na deski, se to šteje kot ena točka. V primeru, da zadene luknjo pa tri točke. Štetje je nekoliko zapleteno, saj se rezultati tekmovalcev odštevajo. To pomeni, da če imam sam pet točk, nasprotnik pa tri, je rezultat 2:0 zame. Igramo tako dolgo, dokler prvi ne pride do 21.«

Seveda pa mora človek najprej, da doseže kakšno točko, sploh vrečko vreči na desko, ki je dolga 122 cm in široka 61cm, kar je za začetnika vse prej kot enostavna naloga. Pri vsem skupaj je zelo pomembna tehnika izmeta, ki jo je za Radio Maribor natančno opisal Jure Mlakar. »Vreča mora sedeti v roki na pregibu prstov. Nato jo zagrabimo s palcem, kot bi prijeli krmilo kolesa. Zatem iztegnemo roko ter jo spustimo, s čimer vreča dobi primerno rotacijo in smer. Usmerimo jo proti luknji in upamo, da bo zadela cilj.«

Ker je cornhole razmeroma nova zadeva, so si nekateri v Sloveniji zanj poskušali izmisliti posebno ime-štrbunk. »Verjetno so želeli registrirati nekaj avtentičnega, kar bi imelo drugačen zven kot drugod. Vendar sem prepričan, da se bo po določenem času tudi pri nas uveljavila beseda cornhole. Sicer pa se štrbunk nanaša na leseno stranišče, ki so ga nekoč uporabljali, in ni imelo vode za splakovanje.«

Z Andreasom Leitingerjem smo se pogovarjali tudi o razvoju cornhola od začetka pa vse do današnjih dni. »Igra naj bi v prejšnjem stoletju iz Nemčije prišla v ZDA, kjer je veljala za gostilniško igro. Toda Američani so jo po svoji navadi spremenili v šport oz. profesionalno ligo, v kateri se obrača velik denar. Če pogledate posnetke omenjenih tekmovanj na Youtubu, vidite, da nekateri v luknjo zaporedoma vržejo vse štiri vrečke, kar je zares izjemno.«

Pred kratkim pa smo s tekmovanji v precej manjšem obsegu pričeli tudi v Sloveniji. »Lani smo v Cornhole klubu Slivnica priredili prvi turnir posameznikov na platoju pred igriščem NK Slivnica. Na dogodku se je zbralo 40 udeležencev. Ko smo opazili, da to igro igrajo tudi v Ljubljani, smo bili maja letos povabljeni na turnir v Fužine in kasneje še v Domžale. Pri tem moram omeniti, da je v obeh primerih šlo za turnir dvojic. Sedaj je prej omenjeni Štrbunk ustanovil Cornhole zvezo Slovenije in njihova želja je, da bi se tudi pri nas igrale upokojenska, članska in otroška liga. Razlika med njimi bi bila zgolj v tem, da bi bili pri prvih deski razmaknjeni na 623 cm, pri otrocih pa 423 cm, medtem ko bi člani vrečke metali na že omenjeni razdalji.«

Ena izmed njegovih prednosti je zagotovo dejstvo, da ga je možno igrati v vseh letnih časih. »Najbolje je, da imamo igrišča, ki so pokrita, saj na ta način nismo odvisni od vremena oz. letnih časov. Seveda pa cornhole lahko igramo tudi zunaj.«

Če smo prej govorili o tekmovanju, je za marsikoga v ospredju predvsem druženje. »Današnji tempo življenja je zelo hiter, zato so možnosti za športne aktivnosti, ki bi jih lahko pozimi izvajali na prostem zelo omejene. Mednje zagotovo sodi tek, ki pa ga nekateri ne moremo izvajati, saj imamo različne poškodbe. Posamezna vreča ima 450 gramov, kar pomeni, da v eni seriji vržemo dva kilograma na razdalji 8,23 m. To je dobra fizična vadba, ki ji sledi še druženje in paleta čustev,« je bil slikovit Mlakar.

Za konec nas je zanimalo, kakšni so načrti za prihodnost. »Čim več druženja in želja po doseganju čim boljših rezultatov. Ponavadi se na tekmovanjih uvrstimo v četrtfinale ali polfinale, toda prepričan sem, da naš čas šele prihaja.«

Morda ob tem še dodajmo, da bo za zlate čase cornhola na Slovenskem potrebne še nekoliko več promocije. Ključna vlogo pri tem bi lahko igrala infrastruktura, saj bi igra na ta način dosegla večja urbana središča, s čimer bi postala bolj množična. Slednje bi poleg druženja prineslo več možnosti za organizacijo tekmovanj, na katerih bi posamezni klubi z različnih koncev Slovenije primerjali in izboljševali svoje dosežke.