V Mariboru in okolici se s prostovoljstvom ukvarjajo številne organizacije, ki pokrivajo področja, kot so pomoč starejšim, zaščita in reševanje, šport, kultura in delo z mladimi. Mi smo poiskali tri prostovoljke, in sicer Julijo Urek, Mojco Messner in Oleno Lešnik, ki svoje znanje nesebično razdajajo različnim skupinam prebivalstva, a najraje otrokom. Prvi dve delujeta v okviru Slovenske filantropije, medtem ko je Olena aktivna v Zvezi prijateljev mladine Maribor.

Pred naš mikrofon je prva stopila Julija in spregovorila o razlogih, zaradi katerih je postala prostovoljka. »V času brezposelnosti sem se želela aktivirati. Kljub temu da nisem imela službe, sem želela nekaj početi in izkoristiti svoje strokovno znanje.«V isti sapi je opisala tudi, kaj je zanjo največja motivacija. »Zagon mi daje odziv ljudi in uspehi na različnih področjih, kot so učna pomoč, iskanje zaposlitve ali priprava na zaposlitveni razgovor. Dobri rezultati so tisti, ki nas peljejo naprej, da se vsakič znova posvetimo novemu uporabniku ali uporabnici.«

Za prostovoljsko udejstvovanje pa si mora posameznica ali posameznik najprej izbrati ustrezno organizacijo, znotraj katere lahko njegovo znanje najbolj učinkovito pride do izraza. To velja tudi za Oleno Lešnik, ki je povedala, zakaj se je odločila pridružiti Zvezi prijateljev mladine. »Videla sem, na kakšen način izvajajo svoje aktivnosti, pri čemer sem začutila njihovo toplino in iskrenost. Mimo tega človek enostavno ne more iti, saj ga zadeva zelo pritegne. Ko sem opazovala, kako dobro jim gredo stvari od rok, sem takoj želela postati prostovoljka.«

Na tem mestu naj omenimo, da Olena prihaja iz Ukrajine, kjer v izobraževanju dajejo veliko poudarka na razvoj ročnih spretnosti. Po njenem mnenju slovenski šolski sistem razvoju omenjenih veščin ne posveča dovolj pozornosti. »V času šolanja je bil pri nas velik poudarek na razvoju ročnih spretnosti. Na ta način smo si sami naredili različna oblačila ali prtičke. Tega tukaj nisem zasledila, saj kvačkanja, pletenja in šivanja ali izdelovanja iz lesa otrok v šoli enostavno ne učijo. Na ta način bi lahko marsikateri izdelek izdelali sami in ga doma uporabili kot okras.« Pri tem, da otroci usvojijo znanje, je zelo vztrajna. »Otrok, ki pride k meni z namenom, da bi se česa naučil, ne gre stran, dokler ne vidim, da zadevo že zna in jo kvalitetno opravlja.«

Sogovornico Julijo smo vprašali, katera nova znanja si je pridobila skozi svoje udejstvovanje pri Slovenski filantropiji. »Izpostavila bi predvsem veliko mero empatije, socialno inteligenco in organizacijske sposobnosti. Počnemo namreč veliko različnih stvari, saj je veliko potreb po poučevanju slovenskega jezika, individualni pomoči in razdeljevanju viškov hrane. Vse to zahteva dobro organizacijo. Ob tem bi dodala, da z vsakodnevno komunikacijo v angleškem jeziku, v kolikor se ni mogoče sporazumevati v slovenščini, ohranjam tudi znanje angleščine.«

Mojca Messner pa je za Radio Maribor spregovorila o tem, kako družba kot celota vidi prostovoljstvo. »Marsikdo ne razume, zakaj bi se človek odločil za prostovoljstvo. Čeprav ljudje o njem nimajo negativnega mnenja, pa vseeno ne razumejo, zakaj nekdo opravlja delo, za katerega ni plačan. Mislim, da bi morali več narediti na promociji prostovoljstva.«

Tjaša Arko je vodja prostovoljskega programa pri Slovenski filantropiji. V naslednji izjavi je opisala doprinos prostovoljcev k takšni organizaciji, kot je Slovenska filantropija. »Prostovoljski program nadgrajujemo že nekaj let. Letos smo ga v Mariboru pričeli intenzivneje razvijati, saj iščemo mlade prostovoljce, ki bi delali z mladimi migranti. Prostovoljec lahko z njimi vzpostavijo močnejši stik kot strokovni delavci. Slednji lahko pomagajo pri svetovanju, a težko vzpostavijo vezi oz. prijateljstva, ki vladajo med prostovoljci in uporabniki. Prostovoljstvo je lahko medgeneracijsko, vendar se lahko povežejo tudi pripadniki iste generacije med sabo.«

Bistvo prostovoljstva pa je za konec najbolje opisala Olena Lešnik. »Prostovoljec dela iskreno iz srca in ne za denar, ker se to v njem enostavno ne da izmeriti. Več kot ima v sebi topline in želje narediti nekaj dobrega, tem manj razmišlja o nečem, kar se meri v evrih. Pri tistih, ki pa imajo veliko evrov, pa je vprašljivo, koliko imajo preostalega v srcu.«

Empatija, altruizem in nesebičnost so zagotovo vrednote, ki nam jih v družbi še kako primanjkuje, zato si želimo, da bi bilo ljudi, ki so brezpogojno pripravljeni nekomu priskočiti na pomoč v prihodnje čim več.