Nedavno smo se odpravili na eno izmed delavnic analogne animacije, kjer smo se srečali z akademsko slikarko Milanko Fabjančič in jo malce povprašali o zvrsteh in postopkih animacije.

Z animacijo se ljudje srečujemo v otroških letih, a to še zdaleč ne pomeni, da je ta primerna zgolj za otroke. Gre namreč za posebno obliko umetnosti t.i. gibljivih slik, s katero se v Sloveniji ukvarjajo ljudje z veliko likovnega znanja. Ena izmed takšnih je tudi Milanka Fabjančič, ki je pred kratkim vodila eno izmed delavnic animacije, ki je potekala v organizaciji Pekarne Magdalenske mreže in Filmskega društva Film factory. Uvodoma nam je pojasnila, kaj je najosnovnejša oblika animacije. »Gre za zelo zabavno zadevo, ki se ji reče slikofrc. Dostopna je vsakomur, ki ima nekaj listov papirja in pisalo ali risalo. Gre za zaporedje podobnih si sličic, ki jih narišemo na kup papirja. Ko človek te papirčke frcne enega za drugim, se pred njegovimi očmi odvije premik. Nisem prepričana, ali trenutna izdaja potnih listov še vsebuje ta vizualni element, se pa spomnim, da je imela prva izdaja potnih listov po osamosvojitvi na robu konjička z Vaške situle, ki se je premikal preko potnega lista iz enega roba do drugega. To je analogna oblika animacije.«

Za to, da lahko sploh začnemo postopek animiranja, moramo najprej nekaj narisati, pri čemer lahko po zaslugi sodobne tehnologije iz tega dokaj hitro nastane animirani film. »Začne se z zaporednimi risbami, ki si morajo biti toliko podobne, da ob hitrem pregledu ne opazimo razlike med eno in drugo. Sličice je najprej potrebno spraviti na časovnico in jih skenirati. Nato jih damo v program, ki jih predvaja in spremeni v film. Uporabili smo program Adobe Premiere, saj je bila naša montaža enostavna, zaradi česar nismo potrebovali nobene postprodukcije.«

Na podlagi povedanega bi lahko sklepali, da za animacijo potrebujemo zgolj svinčnik, kos papirja in ustrezen računalniški program, ki vse skupaj animira. Je bil naš zaključek pravilen? »To je zaključek začetka, če se tako izrazim. Pri vsem skupaj je ključno, da potrebujemo zelo malo sredstev, da se navdušimo nad samim medijem, ki je silno privlačen, saj iz nič ustvarimo življenje. Ko enkrat pademo noter, sem nam apetit začne višati in standard večati.«
Udeleženko delavnice Anjo Vrhovnik smo vprašali, ali se je poleg analogne lotila tudi kakšne druge oblike animacije. »Ukvarjala sem se že z grafično animacijo, vendar mi je precej bolj všeč analogna, ker je bolj zabavna in malce težja.«

Anja nam je pojasnila tudi razlike med obema zvrstema. »Grafična poteka hitreje, saj lahko slike kopiraš. Zanjo potrebuješ pametni telefon, grafično tablico ali računalnik. Skratka, vse kar se nanaša na tehniko. Za analogno pa poleg računalnika potrebujemo tudi papir in skener.«

Afiniteta do vseh oblik grafičnega oblikovanja je na delavnico pripeljala tudi Javorko Blažko Belec. »Občudujem analogno animacijo. Oblikovanje je nekaj, kar me zelo zanima. Omenjena delavnica je moje zanimanje le še poglobila.«

Anjo in Blažko smo vprašali, česa novega sta se naučili na delavnicah. »Potrebuješ veliko vztrajnost in moraš biti zelo natančen. Če nisi popolnoma skoncentriran na zadevo, sploh nima smisla, da se je lotiš, « je dejala Anja. Blažka pa je dodala, da se pred tem ni toliko ukvarjala z analogno animacija, a da ji je bilo najbolj všeč risanje na svetlobnem okvirju. Izpostavila je tudi povezanost celotne skupine udeleženk, ki je sodelovala pri ustvarjanju animacij.

Po besedah Milanke Fabjančič bi naj bilo zanimanje za ustvarjanje animiranih filmov v precejšnjem vzponu. »Mislim, da je v animirani film v Sloveniji v porastu, saj obstaja več visokošolskih in univerzitetnih programov, ki omogočajo njegov študij. Na tem področju se veliko dogaja tudi v srednjih šolah. Lahko rečemo, da scena raste, kar vzbuja upanje za prihodnost.«

Za konec nas je zanimalo, od kod gospa Fabjančič črpa navdih za svoje ustvarjanje. »Ko sem se danes zjutraj zbudila, so se mi pričele porajati številne ideje, ki sem jih zapisala na papir. Ljudem se pogosto priporoča, da razmišljajo, ko so pod tušem, saj tedaj nisi operativen, temveč preprosto ždiš. Takšni trenutki so kot nalašč za iskanje novih idej.«

Milanki Fabjančič želimo še veliko uspešnih ustvarjalnih let, mladim in nadobudnim ustvarjalkam ter ustvarjalcem pa, da bi svoje ideje uspešno razvijali in z njimi razveseljevali vse generacije.