"Jutra ob kavi so še lepša ob kitari," smo poimenovali sredin jutranji program, ko v studio povabimo glasbenike, s katerimi klepetamo in nam prebujanje polepšajo tudi z igranjem in petjem v živo.

Mariborsko skupino Invite je leta 1999 ustanovil Boštjan Bračič, ki se spominja, da so bili prvi koraki dokaj težavni, ker je v zasedbi želelo sodelovati veliko ljudi: "Številni izmed njih so bili moji dobri prijatelji, ki niso imeli pojma o glasbi. Takrat še nisem znal dati prednosti tovrstnemu znanju pred prijateljstvom, zato so bili naši prvi koncerti prava polomija. K sreči so vsi ti entuziasti kmalu uvideli, da morda ni najbolje, da sodelujejo v bendu. Jaz pa sem se kot ustanovitelj naučil, da je v vsakem bendu prva kakovost in šele potem vse preostalo. Danes Invite sestavljajo glasbeniki, ki so med seboj prijatelji," pove Boštjan.

Kako dojemaš glasbo? Jo dojemaš kot sprostitev ali kot profesijo?
"Glasba, tista o kateri jaz govorim, je gejzir človeške duše. Je vse tisto, kar v meni vre, klokota, se meša, se čuti in misli, so strahovi in želje, so problemi in rešitve. Glasba je moj notranji svet. Glasba ni le moja sprostitev, je nuja, je jezik in brez nje si ne znam predstavljati svojega življenja."

Poznali smo te kot radijskega voditelja, poznamo te kot glasbenika in fotografa, kako se zgodbe tvojega življenja prepletajo?
"20 let sem sedel pred radijskim mikrofonom. Delo z ljudmi, stik s poslušalci, svet popularne glasbe... mešanica vseh teh stvari je bila zame stalnica, ki sem jo nerad zapustil za seboj, ker so odnosi v kolektivu bili mizerni in nepravičnosti prepogoste. Fotografija pa me je spremljala že od malih nog, ko sem v roke prvič prijel očetov fotoaparat in škljocal vse kar mi je prišlo pred oči. Zadnjih 15 let to počnem profesionalno, zadnjih 5 je to moja edina služba.
Ampak še vedno sem v resnici glasbenik, ki je delal na radiu in zdaj fotografira. Tako je tako bo vedno ostalo."

Raje nastopaš sam ali kot del skupine?
"Oboje, ampak veliko raje v družbi mojih pubecov. Zato praviloma vedno nastopamo skupaj, še tukaj danes bi jih imel raje ob sebi, ampak na kavču je dovolj prostora samo za 3 riti. Ne vem pa, če je tezava samo v majhnem kavču :)."

O čem govori tvoj zadnji singel? Zakaj si se odločil narediti skladbo v hrvaščini?
"Zrcalce je pesem, ki se je rodila iz stiske, iz vprašanja, iz trenutka ranljivosti. Rodila se je nekega večera, ko me je žena po letih zakona vprašala, če mi je se všeč, če mi je dovolj lepa, če je še ... moja. Poljub in objem sta pomirila njene strahove, meni pa vprašanje ni dalo miru. Dneve in dneve za tem sem preživel v raziskovanju stiske, ki jo doživljamo vsi. Stiske, ki se rojeva ob vseh lažnih idealih, ki nam jih servirajo družabna omrežja, revije, resničnostni šovi ... itn ... Napisal sem ZRCALCE.
Skladbo PROBUDI ME pa sem napisal tako v slovenski kot hrvaški različici. Zakaj? Ne vem. Verjetno zato, ker sem še tista generacija, ko je bil hrvaški jezik - naš jezik in ljudje iz dežel bivše Jugoslavije - naši ljudje. Politiki so nas potem razdelili na naše in tuje. V srcih, pa smo mnogi ostali isti. Slovensko verzijo PREBUDI ME sem izdal pred desetimi leti, a žal nisem imel ne založbe, ne denarja, da bi ji dal dovolj močna krila, da bi jo poslal med ljudi z dovolj veliko močjo. Hrvaška različica ni nikoli izšla."

V Jutra ob kavi in kitari uvajamo novo rubriko, našo knjižno polico. Katera knjiga, ki si jo prebral ti je ostala v najboljšem spominu?
"Uh, veliko knjig je zaznamovalo moje razmišljanje, moj svet. A ena izmed prvih, ki me je presunila, se me resnično dotaknila je bila JONATHAN LIVINGSTON GALEB Richarda Bacha. Pripoved o tem, da je ok, če si drugačen ali se počutis drugačnega je naravnost osvobajajoča. Dandanes smo kot družba šli v drugo skrajnost v posiljevanje drugih s svojo drugačnostjo. Kar se zgodi vedno v družbi, ki je nesvobodna, zategnjena, kjer ni razumevanja in sprejemanja. In, kjer ni dovolj psihoterapevtske pomoči tistim, ki so zašli."