Iz tega je nastala poslovna ideja o pivovarni pod imenom Lobik. Njen direktor Alen Zarič nam pove, da je njen nastanek plod dolgoletnega odrekanja, ki pa je pred kratkim vendarle obrodilo sadove. Ker imamo v Sloveniji že dve večji pivovarni, nas je zanimalo, s katero tržno nišo so uspeli prodreti na slovenski in tuji trg. »Naša glavna tržna niša so piva, ki vsebujejo veliko alkohola, kar pomeni nekje med 8 in 12%. Takšnih izdelkov proizvedemo okoli 50%, pri čemer jih večino izvozimo na Nizozemsko, Francijo in Italijo. Nato sledijo piva z manjšo vsebnostjo alkohola, ki znaša med 5 in 6,5%, in so precej bolj pitna, zato se jih predvsem pri nas pije v večjih količinah,« je za Radio Maribor dejal Zarič in dodal, da so njihova ciljna skupina potrošniki med 18. in 35. letom starosti.
Glede na dejstvo, da je Lobik majhna pivovarna in da v bližnji okolici ni večjih nasadov hmelja, smo želeli izvedeti, od kod pridobivajo to najpomembnejšo rastlino za proizvodnjo piva. »Po večini ga kupujemo iz ZDA in Avstralije. V zadnjih letih pa za pridelavo uporabljamo tudi slovenski hmelj. Vsaka država in regija ima svojo sorto hmelja, ki je zaščitena, zato je ni mogoče posaditi povsod. Lahko pa rečem, da je za našo proizvodnjo najprimernejši ameriški in avstralski hmelj, ampak v zadnjem času uporabljamo tudi slovenski hmelj,« nam pojasni Zarič.
Ob našem obisku na sedežu podjetja na Tovarniški cesti 51 v Rušah smo si ogledali tudi proizvodni obrat in izvedeli, kako poteka proizvodnja piva. »Kemijski postopek je razmeroma enostaven. V kovinsko posodo z mešalom in sitom vlijemo slad in ga prekuhamo. Nato dobimo vodo, ki je barvna in sladka, in jo zavremo. S tem pivo razkužimo in uničimo bakterije, ki so na sladu. Med vretjem dodamo hmelj. Ko tekočina zavre, jo ohladimo in ji dodamo še fermentor s kvasom, ki nevtralizira sladkor pridobljen iz slada. Iz tega nastane ogljikov dioksid, ki izhlapi, in alkohol. Kuhanje petstotih litrov traja okoli osem ur, medtem ko sta za proces fermentacije potrebna teden ali dva. Zatem dodamo še nekaj hmelja, ki mora nekaj časa plavati v tekočini in nato dodamo še ogljikov dioksid, ki se karbonizira. Celoten proces traja mesec in pol,« je postopek pridobivanja piva opisal Zarič.
Zanimiva je tudi zgodba povezana z imenom podjetja. »Po veslaškem treningu smo velikokrat spili pivo ali dve. Bili smo malo večji in močnejši fantje, zato smo se po prihodu na fakulteto zredili, saj smo dnevno zaužili od 3000 do 5000 kalorij, kar se ni spremenilo tudi po koncu aktivnega ukvarjanja s športom. Pridobili smo od 20 do 30 kilogramov. Ko se je najstarejši izmed kolegov s treninga vpisal na fakulteto, se je zgodilo prej opisano, zato smo ga pričeli klicati Lobik, čeprav smo vsi kasneje postali enaki. Tolstolobik je namreč precej zamaščena riba, s katero smo ga primerjali. Eno leto po začetku poslovanja še vedno nismo imeli imena, zato smo se odločili, da se poimenujemo kar Lobik, s katerim se je vse skupaj začelo,« nam pripoveduje Zarič.
Za konec smo ga še vprašali, česa si skupaj s sodelavci želi v prihodnosti: »Na začetku smo imeli problem, da smo bili marsikateremu gostincu nesimpatični, saj za sabo nismo imeli izoblikovanega marketinškega pristopa. Delovali smo preveč domače. Morali smo se obrniti na tuja tržišča in prodati okoli 85% izvoza, kar ne mislimo povečevati. Pred dvema letoma smo odprli vinarno. Če bo sreča mila, za jesen napovedujemo odprtje pivnice v Mariboru.«
Se že veselimo. Nova pivnica bi vsekakor bila prijeten prostor za druženje in uživanje ob vrčku piva, ki ga lahko spijete tudi, če med delovnim časom obiščete njihove poslovne prostore. Ob tej priložnosti pa Alenu Zariču in celotni ekipi pivovarne Lobik želimo veliko uspehov na nadaljnji poslovni poti.
