Omenjenega leta sta kmetijo preoblikovala v posebno oazo s šolo jahanja in terapijami s konji.
Istočasno sta se odločila, da bosta ustanovila zavod Nazaj na konja, čigar ime je povezano s prav posebno zgodbo, ki nam jo je pojasnila strokovna vodja dejavnosti zavoda Metka Demšar Goljevšček. »Pred leti je pri nas imelo konja mlado dekle, ki je zbolela za rakom. Po nekaj mesecih smo jo za njen rojstni dan obiskali na hemato-onkološkem oddelku Pediatrične klinike v Ljubljani s seboj pa smo vzeli njenega konja oz. kobilo z imenom Nobles. Dekle se je do takrat zelo težko borilo s svojo boleznijo, a njena kobila pred bolnišnico ji je dala nov zagon. V tistem trenutku si je zaželela, da bi se vrnila nazaj na konja. Od tukaj izvira ime našega zavoda.« Dekle je bolezen kasneje seveda uspešno premagalo.

Direktorja zavoda Alexandra S. Goljevščka smo vprašali, kaj mora človek vedeti, preden si umisli konja: »Najprej mora pridobiti veliko znanja o konjih, da lahko začne sploh razmišljati o lastništvu konj. Slednji niso mačke ali psi in ne morejo biti v stanovanju. Najprej se moramo podučiti o njegovih potrebah, kako z njim ravnati in zatem lahko konja tudi kupimo. A pri tem naletimo slovenski pregovor, ki pravi »najprej štalca, šele nato konjiček«. Najlepše je, če imamo konja doma, vendar moramo vedeti, da sam ne bo srečen, zato potrebujemo čredo. Tukaj pridemo do točke, ali ga je smiselno imeti doma ali ga ne bi imeli raje v hlevu, kjer se s tem profesionalno ukvarjajo. Toda to so že zgodbe, s katerimi se ukvarjamo po letu dni učenja osnov o konjih.«

Nihče ni rad osamljen, tudi konji očitno ne. Metka Demšar Goljevšček nam je pojasnila, kako potek proces vzpostavljanja zaupanja med človekom in konjem. »Pomemben je čas, ki ga preživimo s konjem preden sedemo na njegov hrbet. Pri nas sicer jahajo tudi začetniki, toda če govorimo o samostojnem obvladovanju konja, je zelo pomembno, da se jahač in konj zelo dobro poznata, če želimo, da je ta proces karseda varen.«

V okoliških vaseh pogosto vidimo prizore, ko nekdo jaha s konjem po cesti. Zanimalo nas je, kako konja naučimo primernega obnašanja v prometu, da se ne prestraši vsakega vozila. »Čarobna beseda je zaupanje. Konj je v osnovi plašno bitje in ne pogumna žival. Vsaka neznana stvar ga bo na začetku prestrašila. Pomembno je, da je takrat ob njem nekdo, ki mu zaupa, kajti konj je čredna žival in sledi tistemu, ki je hierarhično nad njim. Seveda pa je potrebnega veliko treninga,« nas je o pravilnem obnašanju teh plemenitih živali v prometu podučila Goljevščkova.

Zanimalo nas je, kakšni so razlogi, da se ljudje vpišejo v jahalno šolo. »Biti s konjem v prostem času je nekaj najlepšega, kar lahko naredimo za dobro odraščanje naših otrok. Delamo z otroki od tretjega leta naprej pa tudi z ljudmi starejšimi od 60 let. Naš pristop je individualen, zato ga prilagodimo primerno starosti in željam. Pri nas ni v ospredju športni vidik in tekmovanje, temveč kvalitetno rekreativno in sprostitveno jahanje. K nam zahajajo ljudje, ki si želijo mir in sprostitev ter ravnovesje z ostalimi opravili v dnevu,« je dejala Goljevščkova.

O blagodejnem učinku oddiha v konjeniškem parku na duha in telo sta se prepričala obiskovalca iz Italije Luigi Miano in Eleonora Meneghini. Vprašali smo ju, zakaj sta se odločila za prihod v Starošince.»Za to pustolovščino sva se odločila, ker sva želela spremeniti pogled na življenje in se odklopiti od vrveža digitalizirane družbe. Želiva živeti v skladu z naravo. Od konjev se lahko marsičesa naučiš, zato sva izkoristila to priložnost in prišla sem. Tukaj je zelo lepo,« je dejal Miano.

»Mama me je posadila v sedlo, ko sem bila stara 3 leta. Imam veliko izkušenj, saj sem s konji tekmovala v različnih disciplinah, kot sta npr. vzdržljivostne konjske dirke in akrobatika na konju. To pomeni, da sem zelo dolgo delala s konji. Ta svet je zanimal tudi Luigija, ki je želel dopust preživeti v družbi živali oz. v naravi. Na koncu sva odkrila revolucionarno idejo, v kateri živali živijo v skladu z naravo, kar je v današnjem svetu redkost,« je povedala Meneghinijeva.

Za konec so nam v zavodu Nazaj na konja zaupali še, kaj si želijo v prihodnosti. »Veseli smo, da smo v zadnjih dveh letih dobili lesene hiške, ki jih lahko uporabljamo tudi za taborjenje otrok. Želimo si, da bi imeli še več prenočitvenih kapacitet, saj bi tako lahko naše programe razširili še na ljudi, ki do zdaj niso imeli dostopa do njih,« je dejal Alexander Goljevšček.

Trajnostno naravnane kmetije so v luči podnebnih sprememb izjemno pomembne. Z veseljem lahko ugotovimo, da v Sloveniji zanje vlada kar velik interes, poleg tega pa ji je zaradi pokrajinskih značilnosti trajnostni razvoj pisan na kožo. Samo želimo si lahko, da bi takšni in podobni projekti v prihodnosti ustvarjali veliko zelenih delovnih mest.