V 35-letni zgodovini projekta Evropska prestolnica kulture je v Sloveniji ta naziv prvi, leta 2012, nosil Maribor s pridruženimi mesti. Slovenija bo spet na vrsti leta 2025, za ta naziv se poteguje šest slovenskih mest - Ptuj, Piran, Nova Gorica, Kranj, Ljubljana in Lendava, sklep vlade, da projektu nameni le 10 milijonov evrov, pa že prinaša slabe obete. Maribor je projekt pripravljal in izpeljal v težkih okoliščinah svetovne gospodarske krize, njegove izkušnje pa so pomemben organizacijski smerokaz – projekt ima namreč smisel, če ga aktivno nadaljujemo.

Februarja se bo začel niz aktivnosti – s prvim zaslišanjem, dokler ne bomo ob koncu leta izvedeli, katero od mest bo leta 2025 opozorilo nase in se obvezalo dediščino EPK-ja negovati tudi v prihodnje. Nekdanja direktorica Zavoda Maribor 2012 Suzana Žilič Fišer, ki sta ji v začetku leta potekla mandata v komisijah Evropske komisije - za pripravo in za nadzor izvedbe EPK: "In zato se morajo vse politične opcije v mestu zavezati in zavedati, da bodo temu sledile."

Prav tega je manjkalo v Mariboru, so kritični sogovorniki; Mitja Čander, leta 2012 programski direktor EPK, opozarja tudi na naslednje: "...da morajo biti načrti v infrastrukturi in na polju programa realni in realistični."

V nasprotnem primeru zazeva prevelika luknja, kot v primeru velikopotezno zastavljenega, a neuresničenega MAKS-a – mariborskega kulturnega središča. Iz časa EPK je v mestu ostalo več nematerialne dediščine – programi, ki jih izvajajo v Narodnem domu, v GT22 in v Pekarni, in spremenjena miselnost, zagotavlja Daniel Sajko z mariborske občine. "...in da se meri produkcija s pričakovanji, ki so v tem letu nastajala."

Izvajalci programov leta 2012 so tudi prepričani, da se skupnostim šele vsakih nekaj let zgodi takšen zagon, kot pod okriljem EPK, zato ga je treba izkoristiti, če je le mogoče, s trajnim učinkom.