Danes mineva 30 let od takrat, ko je božič v Sloveniji spet postal praznik in dela prosti dan.

To se je zgodilo prvič po skoraj štirih desetletjih, odkar je tedanja oblast praznovanje božiča ukinila in ga skušala nadomestiti s – kot so rekli – »praznovanjem novoletne jelke«.
Leta 1952 je oblast božič črtala s seznama praznikov in dela prostih dnevov. Zakaj prav takrat – 7 let po vojni – in zakaj do te mere brutalno, da so bili nekateri tedanji dijaki, ki niso spoštovali navodil, po katerih je bilo treba 25. decembra k pouku, celo izključeni iz šole?

To je bil čas po resoluciji Informbiroja, v katerem je želela tudi slovenska politika potrditi, da - za božjo voljo - ni opustila marksistično - leninističnega koncepta in je po formalnem jugoslovanskem razkolu s Stalinom celo radikalizirala nekatere že pred tem vpeljane sovjetske zglede.
Prelom se je zgodil leta 1986, ko je 24. decembra tedanji nadškof in metropoliti dr. Alojzij Šuštar (1920-2007) po valovih Radia Ljubljana prvič v novejšem obdobju prebral božično poslanico. Z božičnim voščilom je slovensko in vso jugoslovansko javnost osupnil tudi takratni predsednik republiške konference Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije (SZDL) Jože Smole (1927-19996), ki je zaradi tega dobil vzdevek Božiček.
Božič je dela prost dan znova postal leta 1989 – dva dni pozneje je tedanja slovenska skupščina sprejela zakon o političnem združevanju in volitvah, omogočil je pluralno politično povezovanje ter svobodne in demokratične volitve.
S ponovno uvedbo božiča kot dela prostega dne, je bil odpravljen nesmisel iz petdesetih let, s katerim je politika, po tistem, ko praznovanju božiča ni oporekala niti borcem narodnoosvobodilnega boja med vojno in ne sedem let po njej, pri ljudeh izgubila precejšen del svojega ugleda.