"Jutra ob kavi, so še lepša ob kitari," smo poimenovali sredin jutranji program, ko v studio povabimo glasbenike, s katerimi klepetamo in nam prebujanje polepšajo tudi z igranjem in petjem v živo.

Tokrat nas je prebujal pianist, pesnik in šansonjer Tomaž Hostnik. Je avtor več kot šestdesetih skladb v slovenskem jeziku. Mnogi se ga spomnijo kot zmagovalca 14. mednarodnega festivala kantavtorstva - Kantfest, leta 2018. Nase pa je opozoril tudi na na 39. Melodijah morja in sonca z avtorsko skladbo »Irena« in prejel največ glasov prek telefonskega glasovanja.

Še pred nastopom v živo, nam je odgovoril na nekaj vprašanj:

Tomaž Hostnik je pianist, kantavtor in literat piše na spletni enciklopediji, ko poslušamo tvojo glasbo, to povezanost glasbe, besedila in zgodbe takoj začutimo. Kako pomembna se ti zdi ta povezava?
"Vzpostaviti ravnovesje ob združevanju dveh tako močnih vej umetnosti, kot sta glasbena in besedna umetnost, je ključno za to, da posamezna skladba funkcionira. Tako kot v partnerskem odnosu se morajo v procesu ustvarjanja besede in glasba drug drugemu pogosto prilagajati."

Festival Kantfest že več let skrbi, da se umetnost kantavtorstva ne pozabi, vseeno pa se zdi, da za to zvrst ni prostora v slovenskem medijskem svetu, čeprav imamo bogato zgodovino takšnega ustvarjanja. Kako sam gledaš na kantavtorstvo?
"Dejstvo je, da bi največja domača kantavtorska imena v nekem drugem, okolju resonirala bistveno bolje. Pri kantavtorstvu ne gre za rutinsko sproducirane hite za eno poletje po preverjenih šablonah, ampak za umetniško inovativnost, iskrenost, razgaljenje, humor, upor, itd. Skratka za plemenite reči, zato imajo kantavtorski komadi tudi potencial, da postanejo del narodove identite, kot npr. skladbe Za prijatelje, Daleč je za naju pomlad, Z Goričkega v Piran, Delam, itd. Sam bi kot kantavtor za zraven z lahkoto ustvarjal še radio friendly albume s tri ali tri in pol minutnimi komadi, uporabil vsem znano paleto besednih zvez in rim in s tem mastno služil, bodisi pod psevdonimom ali brez. Nasprotno večina tistih, ki res živijo od širjenja slabega okusa ni sposobna narediti zares kvalitetnega besedila oz. skladbe. V tem je nekakšen vzvišeni čar, nevidna moč, tudi etična drža."

Slog, v katerem ustvarjaš, je zelo pripoveden, pripovedna pa je tudi tvoja izvedba. Kaj sporočaš s svojim ustvarjanjem?
"Vedno izhajam iz ideje, saj se mi zdi pomembno, da besedilo nekaj pove, da ne streljam s slepimi naboji kot obrtniški impotenzler temveč poskušam poslušalca zadeti, mu dati kost za glodanje. Od dobro premišljenih in iskrenih stvaritev na koncu koncev kaj ostane, ostalo svet sproti pogazi."

Si član več zasedb, med drugim tudi skupine Vudlenderji in duetov Drajnarjuva vampa in Hostnik pa Krečič. Kako se razlikuje tvoje ustvarjanje za skupino, duet ali za solistični nastop?
"Sam ustvarjalni postopek je vedno enak, si je pa potrebno nadeti druga očala in preobleči misli po merah različnih glasbenih pokrajin istega planeta."

V tvojih kantavtorskih šansonih je moč najti vpliv slovenske satirične legende Franeta Milčinskega – Ježka. Kakšna se ti zdi ta primerjava?
"Z Ježkom imava zagotovo nekaj skupnih genov, predvsem v smislu teatralnosti pri interpretaciji določenih skladb. Ni pa zame v nobenem oziru bolj pomemben od ostalih nekaj tisoč avtoritet, ki so tlakovale mojo domišljijo. Tako kot se starša trudita, da sta do vseh svojih otrok približno enako pozorna, tako tudi jaz skušam ohranjati kritično distanco kar se tiče vplivov ter podobnosti med mojimi deli in deli predhodnikov ter sopotnikov."