Le še slabo leto loči Novo Gorico od uvodne slovesnosti Evropske prestolnice kulture, ki bo to mesto in italijansko Gorico kulturno povezovala leta 2025. Pred 12-imi leti je ta največji kulturni dogodek povezal Maribor s pridruženimi mesti – Slovenj Gradcem, Ptujem, Velenjem, Mursko Soboto in Novim mestom.

Leta 2012 je naziv Evropska prestolnica kulture pripadel prvemu slovenskemu nosilcu, Mariboru. Pisalo se je leto množice velikih in manjših kulturnih dogodkov. Leto, ki je v mestu ob Dravi pod istim imenovalcem združilo politično negotovost, protestne shode, ki so se kot ogenj razplamteli po državi, finančno negotovost in – če do takrat največji kulturni dogodek razširimo na največjega športnega – odpoved načrtovane zimske Univerzijade.

V letu političnih, gospodarskih in družbenih dogodkov, ki so imeli pomembne posledice za družbo, gospodarstvo, politiko in kulturo, je bil EPK intervencija. Poskus drugačne miselne logike in umestitve gradbenih projektov. Domiselnih in drznih dogodkov.Od tega intenzivnega leta je minilo 12 let.

Kakšna je njegova dediščina?

Ali je v Mariboru še vedno esenca Evropske prestolnice kulture? Je EPK spodbudil drugačen odnos do umetnosti? In kaj je ostalo od projekta, ko so ugasnile reflektorske luči? Odgovore smo poiskali z nekdanjo direktorico Zavoda Evropska prestolnica kulture in nekdanjo članico Evropskih komisij za pripravo in nadzor izvedbe EPK z dvema zaporednima mandatoma, sicer redno profesorico na mariborski Fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko Suzano Žilič Fišer.

Prisluhnite: