V društvu Bosanski dijamant negujejo folkloro. Posnetek je iz avstrijskega Gradca iz leta 2019. / Foto: Damir Hladnič
V društvu Bosanski dijamant negujejo folkloro. Posnetek je iz avstrijskega Gradca iz leta 2019. / Foto: Damir Hladnič

Mineva 30 let od prihoda prvih beguncev in begunk iz Bosne in Hercegovine v Slovenijo; v Ljubljani bo na Vodnikovi domačiji v Šiški le še do nedelje, 5. junija, na ogled razstava njihovih spominov z naslovom Zgodilo se je čisto blizu nas. Pobudnica projekta je Maida Džinić kulturnica, pevka sevdaha in novinarka, Vodnikova domačija pa je že pred 30-imi leti ponudila programe in prostore za pregnance in pregnanke, ki so s svojim kulturnim bogastvom obogatili kulturno krajino v Sloveniji. Zbrani spomini na razstavi spodbujajo razmislek o naših ravnanjih in našem odnosu do vseh tistih, ki so na različnih koncih sveta vsak dan prisiljeni zapuščati svoje domove.

V društvu Bosanski dijamant, ki ima prostore na Meljski cesti v Mariboru, so dobrodošli vsi. Veliko članov prihaja iz mešanih družin, Slovenci pa so navdušeni nad kulinariko. Te ob druženjih ne manjka. Foto: Damir Hladnič
V društvu Bosanski dijamant, ki ima prostore na Meljski cesti v Mariboru, so dobrodošli vsi. Veliko članov prihaja iz mešanih družin, Slovenci pa so navdušeni nad kulinariko. Te ob druženjih ne manjka. Foto: Damir Hladnič

Ob tridesetletnici prihoda prvih pregnancev iz Bosne in Hercegovine v Slovenijo, smo se pogovarjali s petimi ženskami, ki danes živijo v Mariboru in njegovi okolici, z doma pa so zbežale še kot otroci in mladostnice. Danes se srečujejo v društvu Bosanski dijamant, ki ga je v Mariboru pred desetimi leti, takrat komaj polnoletna, ustanovila Medina Zukanović AlibabićImela sem željo, da nekaj naredimo, da imamo nekaj tudi v Mariboru. Ker rada plešem, sem si želela fokloro, koncerte, prireditve, kulinariko. Povezali smo se družine in prijatelji ter ustanovili to naše društvo. Okoli 50 nas je aktivnih članov, vključno z otroki in moškimi. Ženske smo aktivnejše, četudi smo bolj zaposlene, ampak se mi zdi, da to potrebujemo. Izpovedujemo se, jočemo in nasmejemo. Kot je rekla naša Sabina, je dobro, da ne pozabimo. Da se odpremo in pomagamo ljudem, ne pa da jih zatiramo. V društvu smo odprti za vsakega, pri nas so vsi dobrodošli.«

Zaradi vojne v Bosni in Hercegovini so svoj dom še kot deklice in dekleta zapustile Amra, Mersiha, Sabina, Nihada in Šehida. Zaznamovala jih ni samo izkušnja vojne, temveč tudi pot z doma v neznano, iskanje prostora v novem okolju in sprejem ljudi v tem novem okolju. Ni vsak spomin lahak, nekateri vzorci izključevanja, ki so jih te ženske doživele v 90-ih letih in tudi pozneje, so se prenesli v čas, ko v Sloveniji odraščajo njihovi otroci.

Vabljeni, da prisluhnete njihovim zgodbam.