Po nedavnih izkušnjah z bojem s covidom vidimo, da kultura ni kompatibilna z zdravstveno krizo, saj je epidemija težave tega sektorja le še poglobila in prizadela skoraj vse poklice v njem. Z vprašanjem, kaj se je v času covida-19 dogajalo s slovenskimi ustvarjalci, se je ukvarjal kreativni center Poligon in raziskovalci Eva Matjaž, Polona Černik in Luka Piškorič. Od 17. marca do 11. aprila so, že četrtič v dobrih dveh letih, merili delovne in življenjske razmere in prišli do več pretresljivih ugotovitev.

Raziskovalci pod vodstvom soustanoviteljice kreativnega centra Poligon Eve Matjaž so z raziskavo zajeli deset odstotkov delavcev v kulturi in uprizoritveni umetnosti – zajeli so različne profile na enaindvajsetih področjih, tudi manj vidne poklice, kot so poklici s področja računalniških iger in krajinske arhitekture.

Od tehnika do umetnika, od študenta do zaposlenega v javnem kulturnem zavodu

V zadnjem merjenju so jih zajeli 1005 in spraševali, kako »se dela« v času epidemije od tehnika do umetnika in od študenta do zaposlenega v javnem kulturnem zavodu. »Od leta 2016 sistematično opravljam raziskave na področju kulture, v praksi pa delujem že petnajst let in sem intuitivno ugotovila, da si sektor po prvi, finančni krizi ni nikoli opomogel. Honorarji se niso zvišali že od zadnje krize. Tik pred epidemijo se je stanje začelo malo popravljati, a smo takoj z epidemijo padli veliko bolj nazaj. Ker smo imeli v sektorju stare probleme, ki so povezani predvsem s podcenjenim delom nejavnega dela sektorja, je epidemija te stvari samo še bolj razkrila. Takoj ko pride do tako velikega šoka, se v sistemu pokažejo vse šibkosti,« pojasnjuje uvodoma Eva Matjaž, ki je raziskavo in rezultate merjenj povzela z vprašanjem: »Ali imaš denar, da si lahko, če se ti danes pokvari eno tvojih glavnih delovnih orodij, bodisi računalnik, glasbeni inštrument ali šivalni stoj, to takoj nadomestiš? Kot pravi, je »polovica ljudi rekla, da nimajo denarja, da bi si lahko kupili nadomestni delovni stroj, kar pomeni, da si en korak od revščine takoj, ko se ti ta pripomoček pokvari.«

Brez umetnika, ki postavi svoje slike v galerijo ali muzej, nihče v muzeju ne bi imel dela

Glede na četrto merjenje je vsak drugi delavec v sektorju reven ali na pragu revščine. Ekonomsko najšibkejši so najbolj prekarizirani delavci. Vsak drugi delavec ima neto plačo ne več kot 1000 evrov.

S samooceno anketiranih ustvarjalcev so raziskovalci ovrgli tezo, da so ti ustvarjalci odvisni od državnih sredstev, ob tem pa so poudarili kot eno najbolj resnih ugotovitev raziskave skrb vzbujajočo prakso javnih kulturnih zavodov, ki se kaže v tem, da kar štirje od desetih delavcev za zadnje sodelovanje z javno ustanovo niso prejeli plačila oziroma so to plačilo ocenili kot zelo slabo. Raziskovalka nadaljuje: »Ljudje v sodelovanje z javnimi kulturnimi ustanovami ne upajo zahtevati plačila; večinoma zaradi tega, ker zavodi vedo, da ljudje potrebujejo reference za podaljševanje ali pridobivanje statusa samozaposlenega v kulturi. Odkrili smo, in to je nekaj, kar traja že desetletja, izkoriščevalske odnose; ti so ključni razlog, zakaj je revščina v nejavnem delu sektorja tako velika. To je zelo strašljiv podatek, sploh zato, ker brez umetnika, ki postavi svoje slike v galerijo ali muzej, nihče v muzeju ne bi imel dela. Imeli bi prazne stene. Kljub temu pa je umetnik še vedno eden od redkih ljudi, ki sploh niso plačani ali pa so izrazito podplačani.«

Slovenska kulturna produkcija temelji na malih mecenih

Epidemijo revščine teh delavcev zakriva podpora bližnjih, ob tem vodja raziskave tudi sicer meni, da slovenska kulturna produkcija temelji na t. i. malih mecenih: »To pomeni na starših, razumevajočih prijateljih in partnerjih, ki financirajo kulturno produkcijo. In tako se že danes pojavlja vprašanje, ali je sploh mogoče biti ustvarjalec na kulturnem področju, če nimaš zaslombe v družini. Ali je ta kulturna produkcija že privilegirana? Ali sploh postavlja prava vprašanja? Ugotovili smo, da ustvarjalci iz najrevnejših družin ustvarjajo na področju literarnega ustvarjanja, prevajanja, založništva. Zavedati se moramo, da tudi v Sloveniji, kjer mislimo, da ima vsakdo možnost delati na kateremkoli področju, ni več tako.«

Statistika kreativnega centra še kaže, da je že deset odstotkov delavcev ta sektor zapustilo, polovica jih razmišlja o odhodu. In tako kot gostinstvo in turizem se tudi kultura že sooča s pomakanjem kadra. Prenekateremu ustvarjalcu pa njegovo delovanje v sektorju ne zagotavlja preživetja, nadaljuje Matjaževa: »Ker je preživetje na tem področju tako težko, opravljajo dve ali tri službe. Učijo v šoli, so dostavljavci hrane, čistijo, varujejo otroke in opravljajo vsa mogoča druga dela, da lahko ob tem živijo tudi svoje poslanstvo, to je svoje umetniško izražanje; a ne na račun drugih. Oni živijo za to in tudi veliko delajo zato, da lahko ustvarjajo.«

V sektorju pa povzročajo preglavice tudi podražitve materialov – na primer scenografom, ki morajo kupovati material na podlagi že podpisanih pogodb, zdaj pa je ta dražji tudi za 200 ali 300 odstotkov, in vodja raziskave nadaljuje: »Vrednost večine del ustvarjalcev pa se ni zvišala že od leta 2008, kaj šele, da bi se zviševala z inflacijo. In prav zato, ker verjamemo, da je treba začeti sistematično urejati področje vrednotenja dela ustvarjalcev, smo imeli v domu sindikatov že prvi sestanek, da bi mogoče sindikat ustvarjalcev v kulturi, ki bi se ukvarjal ravno s tem, s postavitvijo cenikov urejal nehigienične odnose v javnih kulturnih zavodih. Težava pa je v tem, da je združevanje delavcev na našem področju zelo težko, ker bi bilo treba skupaj zajeti heterogene poklice s toliko različnih področji. Če pa ne bomo stopili skupaj in se začeli boriti drug za drugega, se bo situacija samo slabšala.«

121. dan

Slovenija in naš kulturni sektor sta zaživela spet brez omejitev 21. februarja, in čeprav so raziskovalci v tem četrtem merjenju ugotavljali, da je veliko produkcij še vedno na čakanju ali prestavljenih, smo bili v pomladnih mesecih deležni obilo prireditev. »Če bi raziskavo zdaj izvajali še enkrat, bi med vprašanja uvrstili tudi vprašanje: Ali imaš dovolj publike? Kar naenkrat se je namreč zgodilo, da imamo zdaj v istih terminih ogromno prireditev. To je logično, ker so se prestavljale, za izvajalce pa to ni dobro, saj obiskovalec potem izbira. Če imaš na dan tri prireditve; kam boš šel? S tem vedno nekdo izgubi. Zaradi tega bo nekdo prodal manj vstopnic, pa četudi bi mu prišlo še kako prav, da bi bila njegova produkcija popolnjena. Ta kepa se je začela valiti in se še vedno veča in slabša razmere.«

Od sprostitve omejitvenih ukrepov poročamo o večjem številu prireditev tudi v Mariboru. Na petkove večere je tako mogoče izbirati tudi med več kot 10-imi različnimi. Pri večjih organizatorjih v Mariboru smo preverili, v kakšno realnost smo se vrnili. Odgovarjali so v Kulturnem centru Pekarna, Štuku, mariborskem Narodnem domu in Vetrinjskem dvoru.

V KC Pekarna s koncerti na prostem nadomestili poletni premor

Društvo IndiJanez, ki upravlja Kulturni center Pekarna, je do začetka junija izvedlo okrog 30 koncertov, kar je po oceni Ramiza Derlića primerljivo s predkoronskim časom: »Delamo v ritmu, kot smo delali prej, edina razlika je, da smo začeli v pandemičnem obdobju, ker drugače nismo mogli, dogodke organizirati na prostem in bistveno smo povečali produktivnost, saj smo to letos umestili v program tudi v času, ko smo običajno imeli premor. Tudi letos bomo imeli prireditve na prostem, ker se nam zdi, da je bila skupnost, ki obiskuje naše dogodke, za to relativno zainteresirana. Letos pa bomo videli, ali je bilo to zaradi pandemije ali res obstaja interes.«

Prvo zadevo so organizirali 26. februarja, torej le pet dni po preklicu ukrepov. Koncerti so dobro obiskani, a so povezani z višjimi stroški, Derlić pa to razloži: »Ker so večinoma tudi izvajalci nekoliko povišali pričakovanja glede honorarjev, kar niti ni čudno, in smo to sprejeli z razumevanjem, saj so bili dve leti odrezani od prihodkov. Sploh tisti, ki se ukvarjajo izključno z glasbo ali uprizoritveno umetnostjo. To se seveda odraža tudi na vstopninah.«

Ob tem pa se ustvarjalci v tem mariborskem avtonomnem središču še vedno zavzemajo za dialog z občino, saj nasprotujejo ideji o selitvi njihove dejavnosti v prostore nekdanjega MTT-ja v Melju.

Narodni dom: »Sledimo osnovnemu poslanstvu. Želimo omogočiti čim več kulture po dostopnih cenah.«

Na delo Narodnega doma Maribor so v prvih dveh mesecih leta vplivale koronske omejitve, kar se, kot pojasnjuje predstavnica za stike z javnostmi Maša Stošič, odraža tudi v številu realiziranih projektov: »Leta 2019 smo do srede junija organizirali 151 prireditev, letos pa že 105, ampak večji del tega svežnja pobere kulturni dnevnik, ki ima zelo veliko dogodkov in je vezan na obiske osnovnih šol, ki pa jih v začetku leta še nismo izvajali. Če odštejemo kulturni dnevnik, smo jih letos organizirali 58, leta 2019 pa 68, tako da smo kar blizu skupaj.«

Tudi v Vetrinjskem dvoru se število izpeljanih prireditev počasi vrača v predkovidne razmere. Obisk je sicer odvisen od tipa prireditve, kot nam je povedal producent Marko Brumen, imajo obiskovalci ob tem še vedno raje večjo razdaljo med sedeži, zelo dobro obiskane pa so predvsem prireditve v atriju. Uporaba prostorov je za uporabnike s področja kulture in s sedežem v občini načeloma brezplačna, cenik za uporabo prostorov v upravljanju Narodnega doma Maribor pa se je od leta 2016 spremenil le enkrat, in sicer za pet odstotkov. Pri cenah vtopnicah drugih organizatorjev niso zaznali občutnega povišanja.

V Narodnem domu so večino zaradi zdravstvene krize odpovedanih ali prestavljenih prireditev že nadomestili, vstopnic niso podražili. Predstavnica za stike Maša Stošič pove: »Tu pa tam je kakšna izjema zaradi dražjega sodelovanja, sicer ostajajo cene vstopnic enake. Honorarji so se zvišali, pri vstopnicah pa ostajamo na istem. Ne nazadnje sledimo osnovnemu poslanstvu – omogočiti želimo čim več kulture po dostopnih cenah. Veliko naših prireditev je zato brezplačnih.«

V študentski komuni gostili že okrog 50 prireditev

S svojevrstnim izzivom so se med zdravstveno krizo soočali mladi, saj so pandemične generacije študentov prišle do prvih pravih študentskih zabav šele v drugem ali tretjem letniku študija. Štuk, ki je v Mariboru največji ponudnik tovrstnega programa, je med strogo zaprtostjo sameval, kasneje pa so veliko dvorano ponudili različnim društvom kot prostor za izvajanje vaj. Po ukinitvi ukrepov so v študentski komuni do sedaj izvedli oziroma gostili okrog 50 prireditev, kar je primerljivo s predkovidnim časom, pojasnjuje predstavnik za stike Študentske organizacije Univerze v Mariboru Dejan Spital: »Smo pa bili ves čas v pripravljenosti, da lahko prireditve izvedemo, takoj ko jih bo mogoče izvajati. In ko smo 1. marca organizirali tradicionalno študentsko pustovanje, se je pokazalo, da študentom to manjka, saj je skupina Joker out, s katero smo bili dogovorjeni, Štuk razprodala v nekaj urah.«

Generacije študentov so se v času zdravstvene krize zamenjale, in dvorana na Štuku se zdaj pogosteje kot pred epidemijo spremeni v disko: »Zdajšnja specifika je to, da obiskovalcem po koroni ponudimo mogoče ne zvezdniške koncerte, temveč možnost, da se pridejo zgolj družit, in ravno to je spravilo na plano študentske torke, to, da lahko narediš dogodek z lokalnimi DJ-ji in da študenti pridejo.«

Manko podpornega osebja

Kako pa je s tem na tujem? Z vodjo širši javnosti znane organizacije koncerti.net Tadejem Košmrljem smo se pogovarjali dan po koncertu kultnih RHCP v Bratislavi. Kot je povedal, so letos do zdaj organizirali prevoze na sedemnajst koncertov v tujini, kar je manj kot v primerljivem obdobju pred pandemijo, kajti svet je bil januarja in februarja letos še zaprt. Koncerti so dobro obiskani, kot je pojasnil, pa je on imel srečo, da je sezono pravočasno zastavil: »To pomeni pravočasno rezervirati avtobuse in vodiče, kajti kolikor poslušam prijatelje, ki delajo v turizmu, primanjkuje in avtobusov in voznikov in vodičev. S podobnimi težavami, pomanjkanjem osebja, pa se soočajo tudi organizatorji koncertov; kje dobiti lučkarje, tonske tehnike, »roadije«. Vsi ti so si našli drugo zaposlitev, zanesljivejšo, in marsikdo ne bo šel nazaj. Pozna se manko ljudi, ki bi bili pripravljeni delati na teh področjih.«

Na manko podpornega osebja je opozoril tudi Marko Brumen iz Narodnega doma, ki je dodal, da se preostali borijo za preživetje z višjimi cenami opreme in dela. Načrtovanje prihodnjih, sploh večjih projektov ostaja tako povezano z velikimi tveganji.