Drago Rečnik z Reke na Hočkem Pohorju smuča odkar ve zase. Je iz družine, ki je to - skozi rodove povsem udomačeno - spretnost uspešno prenesla na otroke - tri brate, poleg njega še na Zvonka in Andreja.

Rečnikovi so se v navezi s pohorsko ekipo vedno izkazali pri pripravi smučarskih prog za Zlato lisico. Začelo se je že v šestdesetih letih, ko so proge urejali pohorski kmetje, ki pozimi doma niso imeli toliko dela. Urejanje smučarskih strmin je predstavljalo izziv tudi za Rečnikove tedaj še otroke, ki so starejšim kar s smučmi vozili orodje in hrano na zasnežena pohorska delovišča.

Seveda je sledila zaželena nagrada: "Ob slovesni otvoritvi tekmovanj za Zlato lisico, ki so običajno potekala na mariborskem Trgu svobode smo lahko ponosno nosili zastave držav iz katerih so na tekmovanje za Zlato lisico prispele smučarke", pove Drago.

Tudi zato ni bilo naključje, da so bili v štajersko - gorenjski navezi povabljeni k pripravi prog za moške alpske discipline na 14. zimskih olimpijskih igrah v Sarajevu. Tam so delali 35 dni. Zaradi obilice snega in nizkih temperatur, pa megle in spet dežja je bilo to sila zahtevno početje. "Progo za smuk smo npr. pripravljali kar šest ali sedemkrat, preden je na njej steklo tekmovanje ..."

Da so mariborski in gorenjski smučarski delavci leta 1984 pripravljali proge za moške olimpijske tekme na Bjelašnici, je bil po Rečnikovih besedah najzaslužnejši takratni predsednik ASK Branik Maribor, oče Zlate lisice Dušan Senčar. »Zelo rad se ga spominjam. Bil je izjemen organizator in spoštovan človek, prihodnje leto bo minilo 100 let od njegovega rojstva«, še dodaja Drago Rečnik, ki mu lahko prisluhnete v oddaji Obrazi sosednje ulice.