Tone Partljič se je po zbirki novel »Ljudje z Otoka« vrnil z romanom Veter z vzhoda – s svojevrstnim spomenikom Maribora v tridesetih letih prejšnjega stoletja, ki so ga v sredo premierno predstavili v polni dvorani Lutkovnega gledališča Maribor. Priznani mariborski pisatelj skozi formo zgodovinskega romana obuja pomembna dejstva; prikazuje usode malih ljudi in razkriva še en obraz rojstnega mesta.

Iz romana Veter z vzhoda veje pristno življenje po prvi svetovni vojni. Odkriva drugačen Maribor – mesto, polno mlade energije, intelektualcev, politikov in aktivistov, ki razmišljajo o svetu kot globalnem izzivu. Razkriva, da so vse sintagme, katerih ujetniki smo, nezadostne, in da obstaja skozi zgodovino tudi ustvarjalen Maribor.

To je Partljičevo četrto literarno delo o mestu, ki je osredotočeno na krajše časovno obdobje, med avgustom 1933 in zadnjim decembrom 1934, in bralca umešča v napet zgodovinski čas, ki ga zaznamujejo prebujanje delavskega gibanja, smrt Maistra in atentata kralja Aleksandra in kanclerja Dollfusa, razlaga Tone Partljič: »Maribor je bil na videz idilično provincialno mesto, v resnici pa se je v Nemčiji že povzpel Hitler, tu so bili Mussolini in naši Primorci, ki so pribežali v Maribor in so v romanu ena osrednjih družin. Torej se je že bliskalo, v Mariboru pa smo vsaj slišali grmenje. Ljudi je začelo postajati strah, kaj bo.«

Partljič podaja razmislek o zgodovinsko pomembnih osebnostih, ki v središče dogajanja postavlja dijake. Z občutkom za literarne junake različnih družbenih sredin in izkazanim sočutjem do Nemke, pa tudi Marije Maister. Kaj je menila o moževem pogrebu, ki je za druge v mestu veljal za teater in možnost nastopanja?

Gre tudi za spomenik slovenščine in gledališču. Da mora pisatelj razumeti človeka in ga ne obsojati, še razmišlja prejemnik Prešernove nagrade za življenjsko delo, ki meni, da se za literarno resnico velikokrat zdi, da je bolj resnična od resničnosti same.

Zgodovina naj bi bila ena najboljših učiteljic. A po avtorjevem mnenju, zgodovinske izkušnje niso nobene izkušnje. Iz nje se namreč nismo ničesar naučili, saj da nenehno ponavljamo iste napake. »Nekoč sem imel ob dnevu miru govor in niti malo se nisem strinjal z ameriškim filozofom, ki je napisal: zgodovina sveta so vojne, obdobja med vojnami, so samo premori. Jaz ne mislim tako, kljub temu pa me postane strah. Je neko obdobje, ko so še velike posledice, se vsi bojimo in je mir, potem pa se začne pripravljati. Zakaj sem se lotil pisanja? Današnji čas me precej spominja na čas pred začetkom druge svetovne vojne. Prvikrat čutim neko nelagodje.«

Vabljeni k poslušanju: