Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pred osmimi leti, ob 35 letnici Vala 202, smo pripravili dve seriji radijskih oddaj s številnimi informacijami, napotki in zgodbami o tem, kako pomembno je poznavanje temeljnih postopkov oživljanja in uporabe avtomatskih defibrilatorjev. Hkrati je po Sloveniji potekalo več kot 100 brezplačnih tečajev učenja teh preprostih veščin, ki lahko odločajo o življenju ali smrti.
In zagotovo vemo, da so (vsaj) dvakrat so presodile v korist življenja. Tudi zato smo se ob letošnjem Evropskem dnevu oživljanja odločili, da skupaj s partnerji, Rdečim križem Slovenije in Slovenskim reanimacijskim svetom znova povabimo: naučite se rešiti življenje.
Zgodi se okoli 1600-krat na leto, zgodi se vsak dan. Človek blizu nas pade kot pokošen, neha dihati, vsako minuto in sekundo odteka možnost, da ga povrnemo v življenje. Le hitro in odločno ukrepanje, s pravilnimi, krepkimi stiski rok lahko ustavi odhajajoče življenje.
Specialist urgentne medicine v ZD Maribor Gregor Prosen opozarja: “Kakršnakoli smiselna kvaliteta življenja, se pravi da se lahko nekdo vrne domov k svojim, delati in uživati življenje, ni možna, če nekdo ne začne oživljati v prvih sekundah, vsaj minuti. Nobena pomoč na tem svetu ne more povrniti zamujenih prvih minut. Tu lahko pomagamo le občani eden drugemu.”
Ko se zgodi na javnih mestih, so očividci prisotni v do 90 odstotkih primerov. Toda vsaj 70 odstotkov srčnih zastojev se zgodi v domačem okolju.
V zadnjih letih je medicinska obravnava bolnika od prihoda reševalcev naprej dosegla velik napredek, stopnja preživetja po srčnem preživetju se je iz okoli 10 % povzpela na 15 % slovenskega povprečja, ponekod pa že presega 20 %.
Kljub temu pa po preživetju še močno zaostajamo za tistimi, ki so si preživetje po srčnem zastoju zadali kot pomembno prioriteto lastnega zdravstva: tam namreč očividci veliko bolje izkoristijo čas pred prihodom reševalcev.
“Če bi se vsi naučili kvalitetne masaže srca, bi nbila naša medicina zelo drugačna. V Sloveniji bi verjetno lahko preživelo stotine ljudi na leto, če bi očividci takoj začeli oživljati srce.”
Srčno žilne bolezni so še vedno vodilni vzrok smrti, zaradi katerih samo pri nas letno umre 7500 ljudi, kar je za vsaj 1500 oseb več kot jih zahtevajo vse vrste raka skupaj. Zgolj zaradi srčnega zastoja vsako leto izgubimo 1500-1600 prebivalcev, v Evropi pa 300.000-350.000, kar je več kot je prebivalcev Ljubljane in Kranja skupaj. Zato smo na pomen znanja temeljnih postopkov oživljanja v dveh nizih oddaj opozarjali že pred 8 leti.
Tudi zato smo se ob letošnjem Evropskem dnevu oživljanja odločili, da skupaj s partnerji, Rdečim križem Slovenije in Slovenskim reanimacijskim svetom znova povabimo: naučite se rešiti življenje.
Z radijskimi vsebinami, ki vas bodo spomnile tako na pomen teh znanj in veščin, ter uporabe avtomatskih defibrilatorjev, vas bomo iz dneva v dan, vse do 24. oktobra spodbujali, da se pridružite kateremu od več kot 90 brezplačnih tečajev oživljanja po vsej Sloveniji. Natančen seznam je že na spletni strani Vala 202.
Postopek, ki bi lahko rešil več sto življenj letno, če bi ob vseh ljudeh s srčnim zastojem vsakič bil nekdo, ki zna to zna, je sila enostaven: Najprej preverimo odzivnost. Če je oseba neodzivna, preverimo dihanje. Če oseba ne diha, potem upoštevamo, da je v srčnem zastoju. Takoj, ko je možno, pokličemo 112 in začnemo z oživljenjem: 30 močnih, vsaj 5-6 centimetrov globokih stiskov prsnega koša v ritmu 100-120 udarcev na minuto in nato 2 vpiha umetnega dihanja.
428 epizod
Prinaša aktualne informacije o zdravju, novosti v zdravstvu in spodbuja pravočasno prepoznavanje znakov obolenj, opozarja na premalo poznane bolezni.
Pred osmimi leti, ob 35 letnici Vala 202, smo pripravili dve seriji radijskih oddaj s številnimi informacijami, napotki in zgodbami o tem, kako pomembno je poznavanje temeljnih postopkov oživljanja in uporabe avtomatskih defibrilatorjev. Hkrati je po Sloveniji potekalo več kot 100 brezplačnih tečajev učenja teh preprostih veščin, ki lahko odločajo o življenju ali smrti.
In zagotovo vemo, da so (vsaj) dvakrat so presodile v korist življenja. Tudi zato smo se ob letošnjem Evropskem dnevu oživljanja odločili, da skupaj s partnerji, Rdečim križem Slovenije in Slovenskim reanimacijskim svetom znova povabimo: naučite se rešiti življenje.
Zgodi se okoli 1600-krat na leto, zgodi se vsak dan. Človek blizu nas pade kot pokošen, neha dihati, vsako minuto in sekundo odteka možnost, da ga povrnemo v življenje. Le hitro in odločno ukrepanje, s pravilnimi, krepkimi stiski rok lahko ustavi odhajajoče življenje.
Specialist urgentne medicine v ZD Maribor Gregor Prosen opozarja: “Kakršnakoli smiselna kvaliteta življenja, se pravi da se lahko nekdo vrne domov k svojim, delati in uživati življenje, ni možna, če nekdo ne začne oživljati v prvih sekundah, vsaj minuti. Nobena pomoč na tem svetu ne more povrniti zamujenih prvih minut. Tu lahko pomagamo le občani eden drugemu.”
Ko se zgodi na javnih mestih, so očividci prisotni v do 90 odstotkih primerov. Toda vsaj 70 odstotkov srčnih zastojev se zgodi v domačem okolju.
V zadnjih letih je medicinska obravnava bolnika od prihoda reševalcev naprej dosegla velik napredek, stopnja preživetja po srčnem preživetju se je iz okoli 10 % povzpela na 15 % slovenskega povprečja, ponekod pa že presega 20 %.
Kljub temu pa po preživetju še močno zaostajamo za tistimi, ki so si preživetje po srčnem zastoju zadali kot pomembno prioriteto lastnega zdravstva: tam namreč očividci veliko bolje izkoristijo čas pred prihodom reševalcev.
“Če bi se vsi naučili kvalitetne masaže srca, bi nbila naša medicina zelo drugačna. V Sloveniji bi verjetno lahko preživelo stotine ljudi na leto, če bi očividci takoj začeli oživljati srce.”
Srčno žilne bolezni so še vedno vodilni vzrok smrti, zaradi katerih samo pri nas letno umre 7500 ljudi, kar je za vsaj 1500 oseb več kot jih zahtevajo vse vrste raka skupaj. Zgolj zaradi srčnega zastoja vsako leto izgubimo 1500-1600 prebivalcev, v Evropi pa 300.000-350.000, kar je več kot je prebivalcev Ljubljane in Kranja skupaj. Zato smo na pomen znanja temeljnih postopkov oživljanja v dveh nizih oddaj opozarjali že pred 8 leti.
Tudi zato smo se ob letošnjem Evropskem dnevu oživljanja odločili, da skupaj s partnerji, Rdečim križem Slovenije in Slovenskim reanimacijskim svetom znova povabimo: naučite se rešiti življenje.
Z radijskimi vsebinami, ki vas bodo spomnile tako na pomen teh znanj in veščin, ter uporabe avtomatskih defibrilatorjev, vas bomo iz dneva v dan, vse do 24. oktobra spodbujali, da se pridružite kateremu od več kot 90 brezplačnih tečajev oživljanja po vsej Sloveniji. Natančen seznam je že na spletni strani Vala 202.
Postopek, ki bi lahko rešil več sto življenj letno, če bi ob vseh ljudeh s srčnim zastojem vsakič bil nekdo, ki zna to zna, je sila enostaven: Najprej preverimo odzivnost. Če je oseba neodzivna, preverimo dihanje. Če oseba ne diha, potem upoštevamo, da je v srčnem zastoju. Takoj, ko je možno, pokličemo 112 in začnemo z oživljenjem: 30 močnih, vsaj 5-6 centimetrov globokih stiskov prsnega koša v ritmu 100-120 udarcev na minuto in nato 2 vpiha umetnega dihanja.
Kakšna dva odstotka ljudi naj bi imelo fibromialgijo, bolezen, ki prinaša boleče mišice in neskončno utrujenost. Čeprav jo lahko imajo tudi otroci, je najpogostejša pri odraslih ženskah; naša sogovornica Anja Klepac pa je z njo morala živeti že v najstništvu.
Vsaka zgodba mladega športnika invalida je ne le izjemna zgodba o premagovanju telesnih omejitev, pač pa tudi dokaz, da sta volja in vztrajnost dober kažipot za doseganje izjemnih rezultatov. Tri zgodbe mladih športnikov, ki jim je šport pomagal doseči športne, pa tudi življenjske uspehe, smo predstavili v Ambulanti 202.
Ves junij je bil namenjen opozarjanju na redko avtoimunsko bolezen – miastenijo gravis. Gre za kronično in neozdravljivo obolenje, ki mu pravimo tudi Goldflamova bolezen in prizadene živčno-mišični stik skeletnih mišic. Če ob simptomih ne ukrepamo pravočasno, je bolezen lahko tudi smrtna. Ugotavljanje prave diagnoze še zmeraj traja zelo dolgo. Čeprav se lahko pojavi v kateri koli starosti, je najpogostejša med mladimi ženskami do 40-ega leta in pri moških po 40-em. Spoznali smo zgodbi dveh bolnic, ki jima bolezen kroji življenje že od mladih let: predsednico združenja bolnikov s to boleznijo Sašo Ciber in podpredsednico Darjo Pugelj.
Ste vedeli, da je radioaktivno sevanje naš vsakdanji spremljevalec, da sevajo tla, po katerih hodimo, hrana, ki jo jemo, celo mi sami smo radioaktivni. A poleg vsakdanjih doz se radioaktivnemu sevanju pogosto izpostavljamo tudi hote. Dodatne količine prejmemo med dolgimi letalskimi poleti na veliki višini in v višjih geografskih širinah, v zaprtih prostorih z veliko radona, obiski jam, še najbolj pa svoj telesni dozimeter vsakodnevno obremenjujejo – kadilci. Z nami bo strokovnjak dr. Tomaž Šutej z Uprave Republike Slovenije za varstvo pred sevanji.
Sladkorna bolezen, tudi tista tipa 1, ki zahteva doživljenjsko vsakodnevno injiciranje inzulina, nikakor ni več ovira za normalno življenje in tudi ne za vrhunski šport. Na dirki po Sloveniji zato prav zdaj tekmuje tudi ekipa profesionalnih kolesarjev s to neozdravljivo boleznijo, ki s tem ne dosega le kolesarskih ciljev, pač pa ima še dodatno misijo: opogumiti druge bolnike s to boleznijo. Vsi tekmovalci imajo sladkorno bolezen tipa 1, njihove sanje – postati profesionalni kolesar, so se vsem uresničile.
Kupujete sončna očala in ne veste, po kakšnih merilih se odločiti za prava? V tokratni valovski tedenski oddaji o zdravju smo še posebno skrb posvetili otrokom. Ni nujno, da jim za vsako ceno trpamo sončna očala na nos. Pravzaprav lahko pomanjkanje dnevne svetlobe dolgoročno ogrozi razvoj vida pri njih in vpliva na razvoj kratkovidnosti. Gost oddaje je bil dr. Rok Grčar. “Če izbirate očala, bodite pozorni na oznako CE, ki od leta 2009 potrjuje, da so očala v skladu z evropskimi standardi in da torej preprečujejo kvaren vpliv nevarnih ultravijoličnih žarkov. To je zelo pomembno – očala, ki niso ustrezna, ki ne nudijo zaščite pred ultravijoličnimi žarki, so lahko celo nevarnejša od tega, kot če očal sploh ne bi nosili. Če imajo le temna stekla brez ustrezne UV zaščite, sporočajo zenicam, da se razširijo, oči pa so s tem še ranljivejše za škodljive UV žarke.”
Kronična bolečina kroji življenje več kot tretjini prebivalcev, starejših od 60 let, seveda pa tudi številnim mlajšim, celo otrokom. Zakaj je sodobna medicina še zmeraj ni sposobna bolje obvladovati, kaj lahko storimo, da je življenje z njo vsaj znosnejše? Bi razumevanje, da ne gre le za posledico bolezni ali poškodbe, pač pa da gre za bolezen samo po sebi, prineslo tudi drugačne in uspešnejše načine zdravljenja? Na vprašanja poslušalcev o obvladovanju kronične bolečine je odgovarjal prim. Gorazd Požlep, vodja protibolečinske ambulante UKC Ljubljana.
Čeprav se kdaj znajdemo v primežu nerazložljivega strahu in tesnobe, ni nujno, da bomo razvili anksiozno motnjo. Prav tako ni nujno, da se bo panični napad, ki ga lahko povsem nepričakovano doživi tudi zdrava oseba, razvil v panično motnjo. A zagotovil ni. Pojasnjuje psihiater, psihoterapevt Miran Možina.
Ob nedavnih okužbah z ošpicami smo se skorajda bolj kot nad boleznijo začudili nad slabo hranjeno javno zdravstveno dokumentacijo. Bolj kot ne naključno lahko slutimo, pred katerimi nalezljivimi otroškimi boleznimi smo bili v otroštvu cepljeni, ali smo jih morda celo preboleli. Izjeme najdemo med tistimi, ki svojo zdravstveno dokumentacijo vzorno hranijo doma; ali pa so med svoje orumenele spominske fotografije spravili celo nekdanjo zdravstveno knjižico. Damjan Zorc je z gostjo epidemiologinjo Nadjo Šinkovec z Nacionalnega inštituta za javno zdravje skušal vendarle raziskati vse možne poti do izgubljene ali založene zdravstvene zgodovine.
Da je med dober, so ljudje ugotovili že pred več deset tisoč leti. Da je tudi zelo koristen, kot so koristni tudi drugi čebelji pridelki, ki so popolnoma naravna živila, pa se poudarja zadnja leta. Cvetni prah je na primer eno izmed najbogatejših doslej znanih živil, propolis pa naravni čebelji antibiotik. Na našem ozemlju je deloval tudi oče moderne apiterapije, sicer Čeh po rodu – Filip Terč. Bil je zdravnik, pa tudi revmatični bolnik, ki je sebi in drugim lajšal bolečine s čebeljim strupom. Prav blizu Maribora je doma tudi Karl Vogrinčič, predsednik sekcije za apiterapijo dr. Filipa Terča pri Čebelarski zvezi društev Maribor. Naš sogovornik je tudi čebelar Brane Borštnik, ki pravi, da mu uživanje čebeljih pridelkov ohranja zdravje.
»Povsem mi je jasno, kakšen užitek je pognati stroj pod seboj, kakšen občutek svobode je to, ki zlahka premami tudi zrelejše ‘fante v drugi puberteti’. A hitrost neusmiljeno veča možnost in težo poškodb. Ko vidiš, kako udarec v glavo kljub čeladi človeka za vselej spremeni, kako neukrotljive so krvavitve, kako se medenica razleti kot porcelanasta skleda, mora razum vselej zmagati,« pravi dolgoletni reševalec na motorju Reševalne postaje UKC LJ Danijel Andoljšek. Kaj najbolj vpliva na stopnjo poškodovanosti, ali sodobna oprema lahko prepreči poškodbe in kako pravilno pomagati poškodovanim voznikom enoslednih vozil, bo reševalec, ki pogosto prvi pomaga poškodovanim motoristom, pojasnjeval v Ambulanti 202.
Podatki kažejo, da ima v Sloveniji petina otrok težave s preveliko telesno težo. Javnozdravstvene probleme je nujno reševati tudi s sistemskimi rešitvami. Predstavili bomo, kako deluje nacionalni projekt za krepitev zdravja MoST, ki ga izvajajo v 25 zdravstvenih domovih po Sloveniji.
Migrena ni le močan občasen glavobol, ampak nevrološka bolezen, ki jo je težko obvladovati in je tretji najpomembnejši vzrok invalidnosti pri osebah, mlajših od petdeset let. Ljudi onesposablja na številne načine, jim zmanjšuje kakovost življenja, delovno sposobnost in učinkovitost. In ne nazadnje, migrena je velika težava delodajalcev in družbe, saj strošek bolnikov z migreno v Evropi na leto doseže do sedemindvajset milijard evrov. Zdravila proti migreni, ki jih ponujajo na trgu, ne učinkujejo vselej, nevarna pa je tudi njihova pogosta raba. Ta namreč lahko celo zviša pogostnost in jakost migren ter tako agonijo bolnikov le poveča. Bo novo zdravilo, ki ga lahko predpišejo le nevrologi in se vbrizga samo enkrat na mesec, dokončno obračunalo tudi z najtrdovratnejšimi oblikami migrene? Gost oddaje je nevrolog asist. dr. Andrej Fabjan, ki odgovarja tudi na vprašanja poslušalcev.
Zbujanje z glavobolom in zvišanim krvnim tlakom, nenaspanost, potenje, predvsem okoli vratu, so resni opozorilni znaki motenj dihanja v spanju oziroma spalne apneje pri ženskah. Pogosto, ne pa nujno, so povezani s smrčanjem, ki pa je pri ženskah še zmeraj tabu tema. Toda učinek motenj spanja, pogosto povezanih tudi s smrčanjem, je veliko usodnejši. Nezdravljena obstruktivna apneja namreč za ženske prinaša več tveganja za možgansko kap kot kajenje. Zato na motnje dihanja in smrčanje pri ženskah, predvsem v nosečnosti in po menopavzi, opozarjamo v tej oddaji.
Kultura pogovora izginja, ne le zaradi pomanjkanja časa, ampak tudi zato, ker postajamo vse bolj asocialni. Strukture sogovornikove agresivne komunikacije ne moreš spremeniti, lahko pa s svojim odzivom spremeniš njegovo vedenje. Mojca Žirovnik, strokovnjakinja za komunikacijo.
Da je smrčanje ubijalska reč, vedo vsi, obsojeni na spanje ob smrčečem človeku. A če gre tu predvsem za metaforo, je smrčanje, če se mu pridružijo še motnje dihanja, lahko zares usodno tudi za bolnika. Kako pogosto je smrčanje povezano z motnjami dihanja, kdaj je nujna zdravniška pomoč, kateri ukrepi so res učinkoviti in kako med poplavo pripomočkov na trgu izbrati učinkovite, bo svetovala pnevmologinja Kristina Ziherl, vodja Laboratorija za motnje dihanja v spanju Univerzitetne klinike za pljučne bolezni in alergijo Golnik.
Pred najmnožičnejšim slovenskim športnim in navijaškim praznikom nas bo zanimalo, zakaj skoraj s pomilovanjem gledamo na tiste, ki ob takih priložnostih ne pijejo alkohola, in zakaj se nam veseli dogodki nasploh zdijo popolni le, če so dopolnjeni s kozarcem, džojntom, črtico ali kakšno sorodno popestritvijo? Je to posledica ukoreninjene tradicije, narodnega značaja ali česa tretjega? In kaj narediti, da se bodo (vsaj) mlajše generacije znale zabavati brez škodljivih substanc?
“Pred nama je Valentina, pojedla je oreščke in ni vedela, da je alergična nanje,” resno pove Uroš Zafošnik, vodja simulacijskega centra ZD Ljubljana. Tam si na glavo poveznemo očala za obogateno resničnost in že smo v položaju, ko rešujemo človeka, ki je dožível anafilaktični šok. V ljubljanskem zdravstvenem domu imajo 2 700 000 pacientov na leto, samo 18 je reanimacij, pravi Zafošnik, zato je pomembno, da imajo zdravstveni delavci in tudi laiki možnost, da se hitrega posredovanja naučijo ob pomoči obogatene resničnosti. Nismo teoretizirali, Valentino smo čisto resno reševali v Ambulanti 202.
»Še zmeraj se zgodi, da mi pred očmi umirajo bolniki, ki niso želeli na preventivni pregled takrat, ko bi bolezen odkrili v zelo zgodnji fazi,« opozarja prim. Jana Govc Eržen, spec. druž.med, nacionalna koordinatorka za preventivo bolezni srca in ožilja in članica programskega sveta programa Svit. Široka paleta dostopnih preventivnih pregledov in posebni programi, ki sistematično vabijo k nekaterim preventivnim pregledom, še zmeraj ne prepričajo zadostnega števila ljudi, da bi raka in druge bolezni odkrili pravočasno.
Paraplezalec Gregor Selak je pri petindvajsetih zbolel za multiplo sklerozo. “Spraševal sem se, ali bom lahko še hodil. Tako zelo me je bilo strah vsega. Že vse življenje se ukvarjam s športom, zdaj bom pa končal na vozičku? Ne dovolim si tega.” Dovoli si samo premagovanje vertikal in negotovosti. “Na težke trenutke gledam kot na izzive. Več ko boš imel slabih stvari v življenju, boljši človek boš postal, ker boš moral vse to premagati.”
Neveljaven email naslov