Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Knjige so pomembne za enake možnosti

28.11.2015

Kar tretjina šolarjev v Hong Kongu ima izjemno slabo izobražene starše, pa kljub temu otroci dosegajo boljše rezultate pismenosti kot slovenski šolarji, ki jim pri šolskih obveznosti pogosto močno pomagajo starši. Kaj se šele dogaja s tistimi otroki, ki tovrstne pomoči nimajo, koliko na njihov šolski uspeh in razvoj potencialov vpliva, če živijo še v materialno nevzpodbudnem okolju, če so prikrajšani za možnost izletov, ekskurzij, obiskovanja predstav in jih nihče prav ne spodbuja k prebiranju knjig? Kako drugače otroke iz takih družin obravnavajo učitelji, kakšno popotnico za boljši uspeh in tudi boljšo pismenost jim lahko da okolje?

Šolski sistem s prelaganjem bremena na starše sistemsko diskriminira deprivilegirane otroke

“V mednarodni raziskavi bralne pismenosti smo primerjali otroke, ki so pred šolo že brali, morda celo že stavke, morda so si do tega sami pomagali s kakšno knjigo. Nato smo preverili, kako so ti otroci napredovali do starosti deset let. Izkazalo se je, da so tisti iz privilegiranih družin, ki imajo doma veliko knjig, ki imajo bolj izobražene starše, ti pa z njimi že od rojstva govorijo v drugačnem jeziku (kar nikakor ne pomeni, da imajo otroka rajši kot drugi ali da z njim bolje ravnajo), dosegli izjemno visoke bralne rezultate, ki so se lahko primerjali z najuspešnejšimi otroki iz katere koli države. V primerjavi z njimi otrok z enakimi sposobnostmi, ki je prav tako bral že pred šolo, a živi v družni brez teh dobrin, pri desetih letih ni več dosegal niti slovenskega povprečja. To ne pomeni, da mora otrok začeti brati že pred šolo, nikakor ne! Pač pa to pomeni, da ima otrok, ki tako zgodaj začne spontano brati, dobre možnosti, da bi ob ustrezni spodbudi lahko zelo dobro uspeval v akademskem okolju! A če nima materialne podlage, da bi to svojo pismenost krepil, nastanejo že do desetega leta tako velike razlike, da je vprašanje, ali bo kadar koli pozneje sploh še dosegel nekoč enakovredne vrstnike!” opozarja dolgoletna raziskovalka na ljubljanskem Pedagoškem inštitutu Marjeta Doupona.

Zato bo tudi celoten šolski uspeh dveh otrok s povsem enakimi intelektualnimi sposobnostmi močno odvisen od tega, kakšne spodbude otrok dobi doma, koliko in kako se starši zanj zavzemajo v šoli, koliko izkušenj, ki so povezane z denarnimi zmožnostmi, bo otrok lahko deležen.

Kadar šola prelaga odgovornost na starše, bi jim to morala tudi plačati!

Slovenski šolski sistem je izrazito naravnan k temu, da pomemben delež razlage snovi, učenja in priprave za pouk prelaga na starše. In kaj izgubi otrok, čigar starši iz katerega koli razloga tega šolskega bremena ne prevzamejo nase? “Otrok je tukaj diskriminiran, to je treba povsem jasno povedati! Ko otrok vstopi v šolo, je šoloobvezen, ni več od staršev in šola bi morala povsem prevzeti odgovornost za to, da v šoli dobro napreduje. Tukaj ne gre za to, ali bi starši želeli sodelovati ali ne, ali imajo čas, znanje ali ne, ali sploh hočejo ali pač nočejo. To je odgovornost šole! Kadar šola prelaga odgovornost na starše, kadar starši opravljajo delo za šolo, bi morala staršem plačati za to,” je odločna Doupona.

Hongkonške šole uspešnejše, ker ne prelagajo bremena na starše

Slovenija vsekakor ni edina država s šolskim sistemom, ki dovoljuje tako velik vpliv staršev in okolja na razvoj otrokovih potencialov, jih je pa kar nekaj, ki znajo to odgovornost bolje prevzeti nase – dober primer je Hongkong: “Tam ne prelagajo ničesar na starše, ker vedo, da ti ne morejo pomagati. Velika razlika med Hongkongom in Slovenijo ni le v tem, da je tam Azija in tukaj Evropa, ampak tudi v tem, da je tam ogromno slabo izobraženih ali neizobraženih staršev. Pri nas denimo ne moremo izračunati statističnih podatkov za otroke, katerih starši imajo nedokončano osnovno šolo, ker jih je le peščica in rezultat ne bi bil verodostojen. V Hongkongu je takih staršev ogromno, že samo staršev z nedokončano ali dokončano le osnovno šolo je več kot 30 odstotkov! Kljub temu njihovi otroci v povprečju berejo bolje kot slovenski otroci in so na ravni naših otrok z izobraženimi starši.

Šole bi morale starše pustiti pred šolskimi vrati

Če pravim, da se po eni strani ne strinjam s prilaganjem obveznosti s šole na starše, pa se po drugi strani tudi ne strinjam s tem, da imajo starši pravico tako zelo posegati v šolo. Mislim, da morajo šole tukaj vsekakor narediti rez in starše pustiti pred šolskimi vrati. Seveda so oni otrokovi skrbniki in so odgovorni za njegov razvoj, vendar je šola odgovorna za izobraževanje. Zato bi šola morala postati ustanova profesionalcev, kjer vedo, kaj delajo, zakaj delajo in kako delati, da se stvari naredijo brez staršev. Ne nazadnje so učitelji za to usposobljeni, in to celo nadpovprečno, saj je Slovenija ena redkih držav, ki za to delovno mesto zahtevajo univerzitetno izobrazbo. To pomeni, da taki učitelji morajo biti sposobni sami posegati po teoretični literaturi in jo prenašati v prakso, zato mislim, da je naloga vodstev šol, da starše pustijo zunaj – seveda pa z dobrim argumentom. Vedno je treba pustiti pot za sodelovanje in dialog, starši morajo imeti tudi možnost za pritožbe, vendar morajo biti kompetence in odgovornosti jasno razmejene,” argumentira sogovornica.

 Otrok je za učitelja zaznamovan že zaradi družine, iz katere prihaja

V tem trenutku pa so otroci, katerih starši teh posegov ne zmorejo, zagotovo v neenakopravnem položaju. Včasih ko imam seminarje za učitelje po šolah, jih provokativno nagovorim in jim rečem: ‘Ko imate otroka v prvem razredu, ste pa že učili starejšega sorojenca, približno veste, kaj so starši po poklicu – torej najbrž že veste, kakšen bo uspeh tega otroka v devetem razredu?’ In ne pozabite, najprej jih opomnim, da je otrok šele prvošolček! Večina učiteljev mi nekako pritrdi. Redki so tisti, ki se razburijo, da pri njih to ne gre tako. In to je že korak k rešitvi – da si priznamo, kako sicer vemo, da otrokove predispozicije morda niso najboljše, ker pač prihaja iz takšnega okolja, a da smo mu hkrati sposobni dati priložnost, da je za nas popolnoma nova osebnost, nepopisan list, kar seveda tudi je.

Sami se pravil ne držimo, jih pa pričakujemo od otrok

Sposobnost staršev, da se z otrokom pripravljajo za šolo in da hkrati znajo vplivati na učitelje, ko se jim to zdi potrebno, dejansko zelo vpliva na otrokov šolski uspeh,” je trdno prepričana dolgoletna raziskovalka na področju šolstva, “sicer taka raziskava nikoli ni bila opravljena, ker zanjo nikoli niso bila namenjena sredstva, vendar pa smo o tem že spraševali učitelje. Spraševali smo jih, kdo je v primeru, ko otrok nima staršev, ki bi ga ustrezno podprli pri šolskem delu, odgovoren za otrokov normalen šolski napredek. In kar približno 15 odstotkov učiteljev, sodelujočih v raziskavi, je menilo, da mora taka pobuda priti od otroka samega. Pri tem pa vemo, da otrok te pobude ni sposoben prevzeti! Če damo primerjavo: vsak izobraženi odrasel ve, da je za naše zdravje pomembno, da zdravo jemo, se rekreiramo, imamo primerno telesno težo, a koliko odraslih dejansko počne to, za kar vedo, da je zanje dobro? Pa smo odgovorni odrasli, ki nam družba celo nalaga, da odgovorno skrbimo za otroke! In čeprav sami tega ne počnemo, od otrok pričakujemo, da bodo pri sedmih, desetih ali dvanajstih letih sami načrtovali svojo prihodnost daleč naprej. To je popolnoma nemogoče!

Odpeljimo nekaj knjižnic v obrobne predele!

In kaj je mogoče zelo kratkoročno spremeniti, da bodo otroci iz manj privilegiranih okolij, s socialnega dna, imeli primerljive možnost za enakovredno razvijanje svojih potencialov – vsaj v obveznem osnovnem šolstvu, ki bi moralo biti varna mreža tudi za najbolj deprivilegirane?

V tem trenutku je treba izvesti ukrepe pozitivne diskriminacije. Za tiste otroke iz deprivilegiranih okolij – najsi gre za posamezne družine ali za celotne regije – je treba uvesti ukrepe, ki jim omogočajo razviti potenciale v enaki meri kot bolj privilegiranim vrstnikom z izobraženimi starši, ki dobro zaslužijo in živijo sredi Ljubljane, obkroženi z vsemi možnostmi, ki jih tako mesto daje. Vem, da zveni radikalno in provokativno, a predlagala bi, da se v tem hipu izprazni pet knjižnic ljubljanskih osnovnih šol in se jih odpelje v Prekmurje ali na Koroško, kjer bi s temi knjigami lahko dosegli veliko večji učinek. Šolske knjižnice so seveda zelo dragocene. A kadar živite v večjem kraju, je zelo blizu šolske še kakšna krajevna ali mestna knjižnica, ki je odprta tudi v prostem času, ne le v času pouka. Drugje pa je šolska knjižnica edini vir dostopa do knjig. In v času, ko pač sredstev ni dovolj in ko se moramo znajti s tem, kar imamo, je smiselno vzeti tam, kjer je dovolj ali preveč, in odpeljati tja, kjer tega ni dovolj. To bi bil denimo kratkoročen, a učinkovit ukrep,” je prepričana Marjeta Doupona.

Zmožnosti tretjine šolajočih se mladih zagotovo izgubljamo!

In kaj kot družba izgubljamo, ker se tega problema neenakovrednosti v šolskem prostoru niti ne lotevamo? “Ogromno, ker izgubljamo velike talente! Pri tem ne govorimo le iz sentimentalnosti, ampak z vidika razuma. Tako malo nas je, da če izgubljamo zmožnosti ene tretjine populacije zgolj zato, ker ji ne dajemo možnosti, da bi jih do popolnosti razvila, pomeni, da čez dvajset ali trideset let ne bomo imeli dovolj strokovnjakov za različna področja, teh pa je enako veliko, kot jih je v razvitejših državah. In v tem hipu to tretjino šolajočih se mladih zagotovo izgubljamo!

Pomagajmo vsaj eni šolski knjižnici!

Morda se zdi predlog dolgoletne raziskovalke na Pedagoškem inštitutu v Ljubljani Marjete Doupona, da bi se knjige iz ljubljanskih osnovnih šol selile na manj razvita območja, res radikalen, a mi smo odločili, da nekoliko drugače pripomoremo, da bo vsaj ena od teh šol malo napolnila zelo prazne police.

Vabljeni, da knjige tega tisočletja, ki jih ne potrebujete več, podarite otrokom tega tisočletja, ki jim možnosti za branje zdaj primanjkuje.


Botrstvo

535 epizod


Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.

Knjige so pomembne za enake možnosti

28.11.2015

Kar tretjina šolarjev v Hong Kongu ima izjemno slabo izobražene starše, pa kljub temu otroci dosegajo boljše rezultate pismenosti kot slovenski šolarji, ki jim pri šolskih obveznosti pogosto močno pomagajo starši. Kaj se šele dogaja s tistimi otroki, ki tovrstne pomoči nimajo, koliko na njihov šolski uspeh in razvoj potencialov vpliva, če živijo še v materialno nevzpodbudnem okolju, če so prikrajšani za možnost izletov, ekskurzij, obiskovanja predstav in jih nihče prav ne spodbuja k prebiranju knjig? Kako drugače otroke iz takih družin obravnavajo učitelji, kakšno popotnico za boljši uspeh in tudi boljšo pismenost jim lahko da okolje?

Šolski sistem s prelaganjem bremena na starše sistemsko diskriminira deprivilegirane otroke

“V mednarodni raziskavi bralne pismenosti smo primerjali otroke, ki so pred šolo že brali, morda celo že stavke, morda so si do tega sami pomagali s kakšno knjigo. Nato smo preverili, kako so ti otroci napredovali do starosti deset let. Izkazalo se je, da so tisti iz privilegiranih družin, ki imajo doma veliko knjig, ki imajo bolj izobražene starše, ti pa z njimi že od rojstva govorijo v drugačnem jeziku (kar nikakor ne pomeni, da imajo otroka rajši kot drugi ali da z njim bolje ravnajo), dosegli izjemno visoke bralne rezultate, ki so se lahko primerjali z najuspešnejšimi otroki iz katere koli države. V primerjavi z njimi otrok z enakimi sposobnostmi, ki je prav tako bral že pred šolo, a živi v družni brez teh dobrin, pri desetih letih ni več dosegal niti slovenskega povprečja. To ne pomeni, da mora otrok začeti brati že pred šolo, nikakor ne! Pač pa to pomeni, da ima otrok, ki tako zgodaj začne spontano brati, dobre možnosti, da bi ob ustrezni spodbudi lahko zelo dobro uspeval v akademskem okolju! A če nima materialne podlage, da bi to svojo pismenost krepil, nastanejo že do desetega leta tako velike razlike, da je vprašanje, ali bo kadar koli pozneje sploh še dosegel nekoč enakovredne vrstnike!” opozarja dolgoletna raziskovalka na ljubljanskem Pedagoškem inštitutu Marjeta Doupona.

Zato bo tudi celoten šolski uspeh dveh otrok s povsem enakimi intelektualnimi sposobnostmi močno odvisen od tega, kakšne spodbude otrok dobi doma, koliko in kako se starši zanj zavzemajo v šoli, koliko izkušenj, ki so povezane z denarnimi zmožnostmi, bo otrok lahko deležen.

Kadar šola prelaga odgovornost na starše, bi jim to morala tudi plačati!

Slovenski šolski sistem je izrazito naravnan k temu, da pomemben delež razlage snovi, učenja in priprave za pouk prelaga na starše. In kaj izgubi otrok, čigar starši iz katerega koli razloga tega šolskega bremena ne prevzamejo nase? “Otrok je tukaj diskriminiran, to je treba povsem jasno povedati! Ko otrok vstopi v šolo, je šoloobvezen, ni več od staršev in šola bi morala povsem prevzeti odgovornost za to, da v šoli dobro napreduje. Tukaj ne gre za to, ali bi starši želeli sodelovati ali ne, ali imajo čas, znanje ali ne, ali sploh hočejo ali pač nočejo. To je odgovornost šole! Kadar šola prelaga odgovornost na starše, kadar starši opravljajo delo za šolo, bi morala staršem plačati za to,” je odločna Doupona.

Hongkonške šole uspešnejše, ker ne prelagajo bremena na starše

Slovenija vsekakor ni edina država s šolskim sistemom, ki dovoljuje tako velik vpliv staršev in okolja na razvoj otrokovih potencialov, jih je pa kar nekaj, ki znajo to odgovornost bolje prevzeti nase – dober primer je Hongkong: “Tam ne prelagajo ničesar na starše, ker vedo, da ti ne morejo pomagati. Velika razlika med Hongkongom in Slovenijo ni le v tem, da je tam Azija in tukaj Evropa, ampak tudi v tem, da je tam ogromno slabo izobraženih ali neizobraženih staršev. Pri nas denimo ne moremo izračunati statističnih podatkov za otroke, katerih starši imajo nedokončano osnovno šolo, ker jih je le peščica in rezultat ne bi bil verodostojen. V Hongkongu je takih staršev ogromno, že samo staršev z nedokončano ali dokončano le osnovno šolo je več kot 30 odstotkov! Kljub temu njihovi otroci v povprečju berejo bolje kot slovenski otroci in so na ravni naših otrok z izobraženimi starši.

Šole bi morale starše pustiti pred šolskimi vrati

Če pravim, da se po eni strani ne strinjam s prilaganjem obveznosti s šole na starše, pa se po drugi strani tudi ne strinjam s tem, da imajo starši pravico tako zelo posegati v šolo. Mislim, da morajo šole tukaj vsekakor narediti rez in starše pustiti pred šolskimi vrati. Seveda so oni otrokovi skrbniki in so odgovorni za njegov razvoj, vendar je šola odgovorna za izobraževanje. Zato bi šola morala postati ustanova profesionalcev, kjer vedo, kaj delajo, zakaj delajo in kako delati, da se stvari naredijo brez staršev. Ne nazadnje so učitelji za to usposobljeni, in to celo nadpovprečno, saj je Slovenija ena redkih držav, ki za to delovno mesto zahtevajo univerzitetno izobrazbo. To pomeni, da taki učitelji morajo biti sposobni sami posegati po teoretični literaturi in jo prenašati v prakso, zato mislim, da je naloga vodstev šol, da starše pustijo zunaj – seveda pa z dobrim argumentom. Vedno je treba pustiti pot za sodelovanje in dialog, starši morajo imeti tudi možnost za pritožbe, vendar morajo biti kompetence in odgovornosti jasno razmejene,” argumentira sogovornica.

 Otrok je za učitelja zaznamovan že zaradi družine, iz katere prihaja

V tem trenutku pa so otroci, katerih starši teh posegov ne zmorejo, zagotovo v neenakopravnem položaju. Včasih ko imam seminarje za učitelje po šolah, jih provokativno nagovorim in jim rečem: ‘Ko imate otroka v prvem razredu, ste pa že učili starejšega sorojenca, približno veste, kaj so starši po poklicu – torej najbrž že veste, kakšen bo uspeh tega otroka v devetem razredu?’ In ne pozabite, najprej jih opomnim, da je otrok šele prvošolček! Večina učiteljev mi nekako pritrdi. Redki so tisti, ki se razburijo, da pri njih to ne gre tako. In to je že korak k rešitvi – da si priznamo, kako sicer vemo, da otrokove predispozicije morda niso najboljše, ker pač prihaja iz takšnega okolja, a da smo mu hkrati sposobni dati priložnost, da je za nas popolnoma nova osebnost, nepopisan list, kar seveda tudi je.

Sami se pravil ne držimo, jih pa pričakujemo od otrok

Sposobnost staršev, da se z otrokom pripravljajo za šolo in da hkrati znajo vplivati na učitelje, ko se jim to zdi potrebno, dejansko zelo vpliva na otrokov šolski uspeh,” je trdno prepričana dolgoletna raziskovalka na področju šolstva, “sicer taka raziskava nikoli ni bila opravljena, ker zanjo nikoli niso bila namenjena sredstva, vendar pa smo o tem že spraševali učitelje. Spraševali smo jih, kdo je v primeru, ko otrok nima staršev, ki bi ga ustrezno podprli pri šolskem delu, odgovoren za otrokov normalen šolski napredek. In kar približno 15 odstotkov učiteljev, sodelujočih v raziskavi, je menilo, da mora taka pobuda priti od otroka samega. Pri tem pa vemo, da otrok te pobude ni sposoben prevzeti! Če damo primerjavo: vsak izobraženi odrasel ve, da je za naše zdravje pomembno, da zdravo jemo, se rekreiramo, imamo primerno telesno težo, a koliko odraslih dejansko počne to, za kar vedo, da je zanje dobro? Pa smo odgovorni odrasli, ki nam družba celo nalaga, da odgovorno skrbimo za otroke! In čeprav sami tega ne počnemo, od otrok pričakujemo, da bodo pri sedmih, desetih ali dvanajstih letih sami načrtovali svojo prihodnost daleč naprej. To je popolnoma nemogoče!

Odpeljimo nekaj knjižnic v obrobne predele!

In kaj je mogoče zelo kratkoročno spremeniti, da bodo otroci iz manj privilegiranih okolij, s socialnega dna, imeli primerljive možnost za enakovredno razvijanje svojih potencialov – vsaj v obveznem osnovnem šolstvu, ki bi moralo biti varna mreža tudi za najbolj deprivilegirane?

V tem trenutku je treba izvesti ukrepe pozitivne diskriminacije. Za tiste otroke iz deprivilegiranih okolij – najsi gre za posamezne družine ali za celotne regije – je treba uvesti ukrepe, ki jim omogočajo razviti potenciale v enaki meri kot bolj privilegiranim vrstnikom z izobraženimi starši, ki dobro zaslužijo in živijo sredi Ljubljane, obkroženi z vsemi možnostmi, ki jih tako mesto daje. Vem, da zveni radikalno in provokativno, a predlagala bi, da se v tem hipu izprazni pet knjižnic ljubljanskih osnovnih šol in se jih odpelje v Prekmurje ali na Koroško, kjer bi s temi knjigami lahko dosegli veliko večji učinek. Šolske knjižnice so seveda zelo dragocene. A kadar živite v večjem kraju, je zelo blizu šolske še kakšna krajevna ali mestna knjižnica, ki je odprta tudi v prostem času, ne le v času pouka. Drugje pa je šolska knjižnica edini vir dostopa do knjig. In v času, ko pač sredstev ni dovolj in ko se moramo znajti s tem, kar imamo, je smiselno vzeti tam, kjer je dovolj ali preveč, in odpeljati tja, kjer tega ni dovolj. To bi bil denimo kratkoročen, a učinkovit ukrep,” je prepričana Marjeta Doupona.

Zmožnosti tretjine šolajočih se mladih zagotovo izgubljamo!

In kaj kot družba izgubljamo, ker se tega problema neenakovrednosti v šolskem prostoru niti ne lotevamo? “Ogromno, ker izgubljamo velike talente! Pri tem ne govorimo le iz sentimentalnosti, ampak z vidika razuma. Tako malo nas je, da če izgubljamo zmožnosti ene tretjine populacije zgolj zato, ker ji ne dajemo možnosti, da bi jih do popolnosti razvila, pomeni, da čez dvajset ali trideset let ne bomo imeli dovolj strokovnjakov za različna področja, teh pa je enako veliko, kot jih je v razvitejših državah. In v tem hipu to tretjino šolajočih se mladih zagotovo izgubljamo!

Pomagajmo vsaj eni šolski knjižnici!

Morda se zdi predlog dolgoletne raziskovalke na Pedagoškem inštitutu v Ljubljani Marjete Doupona, da bi se knjige iz ljubljanskih osnovnih šol selile na manj razvita območja, res radikalen, a mi smo odločili, da nekoliko drugače pripomoremo, da bo vsaj ena od teh šol malo napolnila zelo prazne police.

Vabljeni, da knjige tega tisočletja, ki jih ne potrebujete več, podarite otrokom tega tisočletja, ki jim možnosti za branje zdaj primanjkuje.


10.04.2023

Tudi zaradi napačne socialne politike v revščini živi skoraj četrtina slovenskih starostnic

Po statističnih podatkih in v primerjavi z drugimi državami Slovenija ne izstopa po številu revnih ljudi in tudi Ginijev koeficient, ki govori o enakosti pri razporejenosti prihodkov, je ob sicer pomanjkljivih podatkih evropskega statističnega urada med najboljšimi. Toda podrobnejši pregled podatkov pokaže, da je Slovenija pri nekaterih skupinah prebivalcev z izredno visokimi odstotki revščine na samem evropskem repu. Med njimi so enostarševske družine z več otroki, tisti, ki živijo sami in pa starejši, še posebej ženske. Prav podrobnejšemu raziskovanju revščine starejših oseb je namenjena pred kratkim začeta večletna študija, ki bo raziskala, kakšne so bila napake in kaj v trenutnih socialnih politikah lahko spremenimo, da bo več ljudem uspel prehod v višji družbeni sloj.


03.04.2023

Biti del spektakla je poseben občutek

Planiški četrtek je tradicionalno namenjen otrokom. Tudi letos se ga je udeležilo več tisoč otrok z vseh koncev Slovenije in tudi iz zamejstva, mnogim so obisk omogočili različni donatorji. Med tistimi, ki so glasno spodbujali slovenske skakalce, so bili tudi otroci iz programa Botrstvo. Avtobusi so v dolino pod Poncami prispeli iz Maribora, Velenja, Novega mesta, Cerknega, Idrije, Sevnice, Ljubljane, Šentjurja, Ptuja, Ajdovščine in Metlike. Kako so se imeli in kaj se jim je še posebej vtisnilo v spomin?


27.03.2023

V času čakanja na brezplačna kosila za vse bi bilo nujno drugačno subvencioniranje

Da je brezplačno kosilo za vse šolarje dober cilj, se načeloma strinjajo tako rekoč vsi vpleteni, tudi šole, kjer sicer kosil po zakonu niso dolžni zagotavljati. A imajo jih vse šole, plačujejo pa jih večinoma starši, Iz državega proračuna poravnajo znesek za dobro četrtino vseh h kosilu prijavljenih otrok. Po veljavni zakonodaji so namreč do subvencije upravičeni le otroci katerih družine dosegajo največ 3. dohodkovni razred oz zaslužijo največ 36% povprečne plače na člana. V praksi to pomeni, da v družinah, kjer dohodek na člana presega vsaj cent več kot 442.95 evrov, kosila plačujejo v celoti. Cene se od šole do šole močno razlikujejo in lahko presegajo 80 evrov mesečno za otroka. To je za družine, ki se borijo z revščino, zelo visok znesek. Število otrok, ki do subvencije niso upravičeni, iz leta v leto narašča. Kot so v svoji obrazložitvi sprememb zakona opozorili pri Inštitutu 8. marec, je število upravičencev za subvencije med letoma leta 2016 in 2020 zmanjšalo za skoraj 8 tisoč, čeprav se je v tem času število otrok, vpisanih v osnovno šolo, povečalo za dobrih 16 tisoč. Po svežih podatkih ministrstva pa se je število otrok, ki niso upravičeni do subvencije, v tem šolskem letu povečalo še za skoraj 2 odstotni točki, oz je dodeljenih okoli 3100 subvencij manj, čeprav je šolarjev bistveno več kot leto prej . Med starši, ki ne zmorejo plačati, je tudi mama šolarja, ki je po dolgotrajni bolniški, začasno prekinjeni s 4 urnim delom – v novem izračunu dohodninckega razreda za pičlih 9 evrov ostala brez subvencije za otrokovo kosilo.


20.03.2023

Le na videz brezplačna osnovna šola vse bolj povečuje neenakost med otroki

Slovenska osnovna šola je na videz zelo vključujoča, tudi ustava zagotavlja brezplačno šolanje, a v praksi je razslojevanje tam vse večje. Začne se že pri potrebščinah, plačilih kosil, izletov, šol v naravi in različnih športnih, kulturnih in podobnih dnevov, za katere morajo starši (do)plačevati. Otroci, ki tega niso deležni, so izločeni ne le v času samih dejavnosti, ampak tudi pozneje, saj niso dobili enakih izkušenj in znanj, kar jim onemogoča enakovredno učenje s tistimi, ki so na dejavnostih bili, tudi zunaj šole se družijo predvsem s tistimi, ki so v podobnih stiskah. Zato so pri ZPM Ljubljana Moste-Polje, kjer vodijo tudi program Botrstvo, pripravili peticijo za brezplačno osnovno šolo. Predlagajo, da bi se z minimalno spremembo dveh členov Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja šolski prostor spremenil tako, da bo za vse obvezne šolske vsebine za otroke brezplačen.


13.03.2023

Nekateri v 5. razredu ne znajo poštevanke, a časa za sanacijo napak v šolah ni

Predvsem začetni dve leti epidemije sta zaznamovali številne otroke, še posebej pa najstnike na prehodu v srednje šole in na fakultete, zaznan je bil porast duševnih težav in težav z gibalnimi sposobnostmi. V tem šolskem letu v šolah vidnih znakov kot so maske, ločevanje po mehurčkih in nenehno razkuževanja morda res ni več, a nekatere posledice nikakor niso izbrisane.


06.03.2023

Dijakom s poklicno maturo nepričakovano zaprta vrata do nekaterih študijev

Ob začetku prvega prijavnega roka za vpis na fakultete, ki že poteka, so dijaki s poklicno maturo in opravljenim petim predmetom ugotovili, da se ne morejo vpisati na nekatere študijske programe, čeprav s takimi pogoji ob njihovem vpisu na srednjo šolo niso bili seznanjeni. Spremembe razpisnih pogojev bodo prizadele predvsem kandidate za ljubljanske fakultete, drugi dve večji univerzi v Sloveniji sta težavo vsaj za nekaj časa namreč rešili. Predvsem pa vpisni pogoji prizadenejo dijake negimnazijskih programov,na katere se pogosto vpisujejo otroci, ki tudi zaradi slabših socialnoekonomskih razmer in drugih slabših življenjskih pogojev niso dosegli vse strožjih pogojev za vpis na gimnazijske programe.


27.02.2023

Ne zavedamo se, da duševne težave ne pridejo z leti

Medvrstniško zbadanje, pasti družabnih omrežij in slabe samopodobe … Kako mladi razmišljajo o duševnih težavah in kako lahko šolsko okolje pripomore k temu, da se v šolah počutijo varne in slišane? Na Območnem otroškem parlamentu v Večgeneracijskem centru Skupna točka so mladi skupaj z mentorji debatirali o pomembnosti duševnega zdravja v šolskem okolju. Kako bi rešili duševne stiske, komu najlažje zaupajo in kaj jih najpogosteje teži?


20.02.2023

Zakaj je družbeni razred, v katerega se rodi otrok, tako zelo odločujoč?

11 izjemnih knjig, ki bi lahko bile dobra podlaga za filmski scenarij, se v Berlinu predstavlja na dogodku aktualnega filmskega festivala, poimenovanem "Knjige na Berlinalu". Med 190 naslovi iz več kot 30 držav so izbrali tudi delo slovenske avtorice Dijane Matković: Zakaj ne pišem. V sodobni slovenski književnosti najbrž še nismo imeli književnega dela, ki bi tako dobro in nazorno ubesedilo težave otrok iz najnižjih socialno-ekonomsko razredov in pojasnil, zakaj je družbeni razred, v katerega se nek otrok rodi, tako zelo odločujoč. Knjiga bi morala biti obvezno čtivo za vse, ki želijo razumeti stiske otrok, živečih v revščini. 


13.02.2023

Ponudnikov kvalitetne študentske prehrane je vedno manj

Študentska prehrana je vedno aktualna tema slovenskih študentov. S pripravo stališča glede prenove sistema študentskih bonov za prehrano je Strateški svet za prehrano sicer v sklopu svojih nalog študentska kosila umestil med prioritetne. A po daljšem času nižanja kakovosti ponudbe študentske prehrane in zmanjšanju števila ponudnikov, so študenti nase opozorili v začetku tega leta. Kaplja čez rob je bil dvig maksimalne cene študentskega obroka in posledično tudi dvig maksimalne cene doplačila za študentski obrok ob koriščenju bona.


06.02.2023

Vrata v umetniško-kreativne dejavnosti vse bolj odprta le premožnim

Epidemijo revnih delavcev v kulturniških in kreativnih dejavnostih zakriva podpora bližnjih


30.01.2023

Prekarne zaposlitve potrojijo tveganje za revščino

Brezposelnost v Sloveniji zadnje mesece statistično dosega najnižje stopnje, brezposelnih je rekordno malo ljudi. Toda zaposlenost hkrati ni več zagotovilo normalnega preživetja. To dokazujeta tako podatek, da skoraj dve tretjini zaposlenih zasluži manj od povprečne slovenske plače in kot tudi pričevanja humanitarnih organizacij, da je med prosilci za pomoč večina zaposlenih. Deloma lahko to pripišemo nizkim plačam, vse višjim cenam življenjskih stroškov in tudi nepremičnin, deloma pa tudi temu, da nezanesljive, prekarne in nestandardne oblike zaposlitve, vključno s samozaposlitvijo, nikakor niso več varovalka pred revščino.


23.01.2023

Tudi nasilneži so pogosto sami žrtve nasilja

Odmevni primeri med vrstniškega nasilja v osnovnih šolah v zadnjih tednih, v enem je prišlo tudi do poškodb s kladivom, strokovnjakov ne presenečajo. Nasilja, nestrpnosti in zmanjšane empatije v šolah po skoraj dveh letih epidemičnih ukrepov, ki so otroke osamili za dolge tedne, v šolah zaznavajo vse več. Kaj sproža tako nasilje, kako ga razumeti in kako otrokom pomagati?


16.01.2023

Kolektivno botrovanje dijakom pomaga ohranjati stik z realnostjo

Na ljubljanski Gimnaziji Moste so dijaki na pobudo in pod vodstvom profesorice angleščine Damijane Mihić pred desetletjem prvič kolektivno botrovali otroku iz programa Botrstvo. Tradicije niso prekinili, letos so botri dijaki treh razredov, že nekaj let pa so botri tudi profesorji. Kakšna spoznanja in priložnosti za razmisleke o revščini in družbi je to prineslo dijakom ter koliko je revščina še stigma, sta razmišljali z dijakinjo 2. letnika Saro Ivanc.


09.01.2023

Tilen, ki je živel brez vode, je zdaj študent z doseženimi vsemi točkami na sprejemnih izpitih

Med zgodbami, ki smo jih predstavili v prvem letu naše podpore programu Botrstvo, je bila tudi zgodba takrat 9-letnega Tilna in njegovih dveh bratcev. Po ločitvi so z mamo, ki je izgubila službo, živeli v najemu, ki ga niso mogli plačevati, zato so jim v mrzlem stanovanju že odklopili pitno vodo, večkrat so bili brez hrane, brez šolskih kosil, fantje so morali opustiti vse dejavnosti, ki so jih veselile, nato pa so prav vse imetje izgubili v požaru. Pomoč, ki ste jo takrat zbrali poslušalci, je bila neprecenljiva, omogočila jim je nov začetek in upanje, da je vsemu navkljub mogoče doseči svoje sanje. Tilen jih je: jeseni je na sprejemnih izpitih dosegel vse točke in se vpisal na želen študij. Njegova mama se je zato znova želela zahvaliti vsem, ki so jim takrat omogočili, da niso potonili:


02.01.2023

Pomagali smo rekordnemu številu otrok in družin

Leto 2022 je bilo za ekipo ZPM Ljubljana Moste Polje, kjer vodijo tudi program Botrstvo, zelo zahtevno, a tudi polno lepih zgodb. Kaj bo sodelavcem, ki so nepogrešljivi del pomoči družinam, ostalo najbolj v spominu, kakšne so njihove želje in voščila za 2023?


26.12.2022

Solidarnost v družbi

Skupaj z ZPM Ljubljana Moste polje polnimo 11 leto sodelovanja in podpore Vala 202 programu Botrstvo v Slovenije. To pa je od samih začetkov povezano tudi z akcijo Ime leta, kjer smo letos že dvajsetič dobili ime tistega, ki je leto najbolj zaznamoval. Kaj letošnji kandidati, Imena mesecev, ki so med seboj izbrala Ime leta, menijo o Botrstvu in kaj o solidarnosti v družbi, smo jih povprašali na četrtkovi sklepni prireditvi na ljubljanskem gradu.


22.12.2022

Botrstvo v številkah

Botrstvo v Sloveniji je v vseh 12 letih delovanja pomagalo več kot 12.000 otrokom in mladostnikom v stiski iz vse Slovenije. V program je trenutno vključenih 6224 otrok in mladostnikov. Trenutno v Botrstvu sodeluje 5656 botrov. V vseh letih delovanja je otrokom pomagalo preko 9500 botrov. Do sedaj je bilo zbranih 27.881.427,53 EUR. Hvala vsem, ki pomagate!


19.12.2022

Lani smo bili običajna srečna družina, letos imava le še druga drugo

"Včasih se mi zdi, da le opazujem, kako nekdo piše to zgodbo in si mislim, ne, kaj takega sploh ni mogoče," pravi 22-letna študentka Eva o tragediji, ki ju je s sestrico Mio doletela letos, ko sta v le treh mesecih ostali najprej brez očeta in nato še brez mame.


12.12.2022

Otroci sploh ne govorijo več o svojih željah

Vsem lučkam, okrasitvam in vsiljivim oglasom navkljub – ali pa prav zaradi vsega naštetega – je december za mnoge najtežji mesec v letu. Še posebej, ko so v družini otroci, že dolgo prikrajšani tudi za zelo osnovne stvari. Kaj šele za bogate praznične obdaritve in doživetja. Naša sogovornica je pred meseci svoje življenje morala postaviti na novo in začeti skorajda iz nič, tudi finančno. Pomoč Botrstva in projekta Čarobna zima zato njej in otrokom v teh dneh omogoča skupna doživetja.


05.12.2022

Čarobna zima

Služba, niti 8-urna, kaj šele za skrajšani delovni čas, že zelo dolgo ne zagotavlja vsaj znosnega preživetja. Še posebej, če bi s plačo pod minimalno morala preživeti mama in najstnik. V predprazničnem času je zavedanje, da otroku ne moreš omogočiti prav ničesar, še toliko težje.


Stran 4 od 27
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov