Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Knjige so pomembne za enake možnosti

28.11.2015

Kar tretjina šolarjev v Hong Kongu ima izjemno slabo izobražene starše, pa kljub temu otroci dosegajo boljše rezultate pismenosti kot slovenski šolarji, ki jim pri šolskih obveznosti pogosto močno pomagajo starši. Kaj se šele dogaja s tistimi otroki, ki tovrstne pomoči nimajo, koliko na njihov šolski uspeh in razvoj potencialov vpliva, če živijo še v materialno nevzpodbudnem okolju, če so prikrajšani za možnost izletov, ekskurzij, obiskovanja predstav in jih nihče prav ne spodbuja k prebiranju knjig? Kako drugače otroke iz takih družin obravnavajo učitelji, kakšno popotnico za boljši uspeh in tudi boljšo pismenost jim lahko da okolje?

Šolski sistem s prelaganjem bremena na starše sistemsko diskriminira deprivilegirane otroke

“V mednarodni raziskavi bralne pismenosti smo primerjali otroke, ki so pred šolo že brali, morda celo že stavke, morda so si do tega sami pomagali s kakšno knjigo. Nato smo preverili, kako so ti otroci napredovali do starosti deset let. Izkazalo se je, da so tisti iz privilegiranih družin, ki imajo doma veliko knjig, ki imajo bolj izobražene starše, ti pa z njimi že od rojstva govorijo v drugačnem jeziku (kar nikakor ne pomeni, da imajo otroka rajši kot drugi ali da z njim bolje ravnajo), dosegli izjemno visoke bralne rezultate, ki so se lahko primerjali z najuspešnejšimi otroki iz katere koli države. V primerjavi z njimi otrok z enakimi sposobnostmi, ki je prav tako bral že pred šolo, a živi v družni brez teh dobrin, pri desetih letih ni več dosegal niti slovenskega povprečja. To ne pomeni, da mora otrok začeti brati že pred šolo, nikakor ne! Pač pa to pomeni, da ima otrok, ki tako zgodaj začne spontano brati, dobre možnosti, da bi ob ustrezni spodbudi lahko zelo dobro uspeval v akademskem okolju! A če nima materialne podlage, da bi to svojo pismenost krepil, nastanejo že do desetega leta tako velike razlike, da je vprašanje, ali bo kadar koli pozneje sploh še dosegel nekoč enakovredne vrstnike!” opozarja dolgoletna raziskovalka na ljubljanskem Pedagoškem inštitutu Marjeta Doupona.

Zato bo tudi celoten šolski uspeh dveh otrok s povsem enakimi intelektualnimi sposobnostmi močno odvisen od tega, kakšne spodbude otrok dobi doma, koliko in kako se starši zanj zavzemajo v šoli, koliko izkušenj, ki so povezane z denarnimi zmožnostmi, bo otrok lahko deležen.

Kadar šola prelaga odgovornost na starše, bi jim to morala tudi plačati!

Slovenski šolski sistem je izrazito naravnan k temu, da pomemben delež razlage snovi, učenja in priprave za pouk prelaga na starše. In kaj izgubi otrok, čigar starši iz katerega koli razloga tega šolskega bremena ne prevzamejo nase? “Otrok je tukaj diskriminiran, to je treba povsem jasno povedati! Ko otrok vstopi v šolo, je šoloobvezen, ni več od staršev in šola bi morala povsem prevzeti odgovornost za to, da v šoli dobro napreduje. Tukaj ne gre za to, ali bi starši želeli sodelovati ali ne, ali imajo čas, znanje ali ne, ali sploh hočejo ali pač nočejo. To je odgovornost šole! Kadar šola prelaga odgovornost na starše, kadar starši opravljajo delo za šolo, bi morala staršem plačati za to,” je odločna Doupona.

Hongkonške šole uspešnejše, ker ne prelagajo bremena na starše

Slovenija vsekakor ni edina država s šolskim sistemom, ki dovoljuje tako velik vpliv staršev in okolja na razvoj otrokovih potencialov, jih je pa kar nekaj, ki znajo to odgovornost bolje prevzeti nase – dober primer je Hongkong: “Tam ne prelagajo ničesar na starše, ker vedo, da ti ne morejo pomagati. Velika razlika med Hongkongom in Slovenijo ni le v tem, da je tam Azija in tukaj Evropa, ampak tudi v tem, da je tam ogromno slabo izobraženih ali neizobraženih staršev. Pri nas denimo ne moremo izračunati statističnih podatkov za otroke, katerih starši imajo nedokončano osnovno šolo, ker jih je le peščica in rezultat ne bi bil verodostojen. V Hongkongu je takih staršev ogromno, že samo staršev z nedokončano ali dokončano le osnovno šolo je več kot 30 odstotkov! Kljub temu njihovi otroci v povprečju berejo bolje kot slovenski otroci in so na ravni naših otrok z izobraženimi starši.

Šole bi morale starše pustiti pred šolskimi vrati

Če pravim, da se po eni strani ne strinjam s prilaganjem obveznosti s šole na starše, pa se po drugi strani tudi ne strinjam s tem, da imajo starši pravico tako zelo posegati v šolo. Mislim, da morajo šole tukaj vsekakor narediti rez in starše pustiti pred šolskimi vrati. Seveda so oni otrokovi skrbniki in so odgovorni za njegov razvoj, vendar je šola odgovorna za izobraževanje. Zato bi šola morala postati ustanova profesionalcev, kjer vedo, kaj delajo, zakaj delajo in kako delati, da se stvari naredijo brez staršev. Ne nazadnje so učitelji za to usposobljeni, in to celo nadpovprečno, saj je Slovenija ena redkih držav, ki za to delovno mesto zahtevajo univerzitetno izobrazbo. To pomeni, da taki učitelji morajo biti sposobni sami posegati po teoretični literaturi in jo prenašati v prakso, zato mislim, da je naloga vodstev šol, da starše pustijo zunaj – seveda pa z dobrim argumentom. Vedno je treba pustiti pot za sodelovanje in dialog, starši morajo imeti tudi možnost za pritožbe, vendar morajo biti kompetence in odgovornosti jasno razmejene,” argumentira sogovornica.

 Otrok je za učitelja zaznamovan že zaradi družine, iz katere prihaja

V tem trenutku pa so otroci, katerih starši teh posegov ne zmorejo, zagotovo v neenakopravnem položaju. Včasih ko imam seminarje za učitelje po šolah, jih provokativno nagovorim in jim rečem: ‘Ko imate otroka v prvem razredu, ste pa že učili starejšega sorojenca, približno veste, kaj so starši po poklicu – torej najbrž že veste, kakšen bo uspeh tega otroka v devetem razredu?’ In ne pozabite, najprej jih opomnim, da je otrok šele prvošolček! Večina učiteljev mi nekako pritrdi. Redki so tisti, ki se razburijo, da pri njih to ne gre tako. In to je že korak k rešitvi – da si priznamo, kako sicer vemo, da otrokove predispozicije morda niso najboljše, ker pač prihaja iz takšnega okolja, a da smo mu hkrati sposobni dati priložnost, da je za nas popolnoma nova osebnost, nepopisan list, kar seveda tudi je.

Sami se pravil ne držimo, jih pa pričakujemo od otrok

Sposobnost staršev, da se z otrokom pripravljajo za šolo in da hkrati znajo vplivati na učitelje, ko se jim to zdi potrebno, dejansko zelo vpliva na otrokov šolski uspeh,” je trdno prepričana dolgoletna raziskovalka na področju šolstva, “sicer taka raziskava nikoli ni bila opravljena, ker zanjo nikoli niso bila namenjena sredstva, vendar pa smo o tem že spraševali učitelje. Spraševali smo jih, kdo je v primeru, ko otrok nima staršev, ki bi ga ustrezno podprli pri šolskem delu, odgovoren za otrokov normalen šolski napredek. In kar približno 15 odstotkov učiteljev, sodelujočih v raziskavi, je menilo, da mora taka pobuda priti od otroka samega. Pri tem pa vemo, da otrok te pobude ni sposoben prevzeti! Če damo primerjavo: vsak izobraženi odrasel ve, da je za naše zdravje pomembno, da zdravo jemo, se rekreiramo, imamo primerno telesno težo, a koliko odraslih dejansko počne to, za kar vedo, da je zanje dobro? Pa smo odgovorni odrasli, ki nam družba celo nalaga, da odgovorno skrbimo za otroke! In čeprav sami tega ne počnemo, od otrok pričakujemo, da bodo pri sedmih, desetih ali dvanajstih letih sami načrtovali svojo prihodnost daleč naprej. To je popolnoma nemogoče!

Odpeljimo nekaj knjižnic v obrobne predele!

In kaj je mogoče zelo kratkoročno spremeniti, da bodo otroci iz manj privilegiranih okolij, s socialnega dna, imeli primerljive možnost za enakovredno razvijanje svojih potencialov – vsaj v obveznem osnovnem šolstvu, ki bi moralo biti varna mreža tudi za najbolj deprivilegirane?

V tem trenutku je treba izvesti ukrepe pozitivne diskriminacije. Za tiste otroke iz deprivilegiranih okolij – najsi gre za posamezne družine ali za celotne regije – je treba uvesti ukrepe, ki jim omogočajo razviti potenciale v enaki meri kot bolj privilegiranim vrstnikom z izobraženimi starši, ki dobro zaslužijo in živijo sredi Ljubljane, obkroženi z vsemi možnostmi, ki jih tako mesto daje. Vem, da zveni radikalno in provokativno, a predlagala bi, da se v tem hipu izprazni pet knjižnic ljubljanskih osnovnih šol in se jih odpelje v Prekmurje ali na Koroško, kjer bi s temi knjigami lahko dosegli veliko večji učinek. Šolske knjižnice so seveda zelo dragocene. A kadar živite v večjem kraju, je zelo blizu šolske še kakšna krajevna ali mestna knjižnica, ki je odprta tudi v prostem času, ne le v času pouka. Drugje pa je šolska knjižnica edini vir dostopa do knjig. In v času, ko pač sredstev ni dovolj in ko se moramo znajti s tem, kar imamo, je smiselno vzeti tam, kjer je dovolj ali preveč, in odpeljati tja, kjer tega ni dovolj. To bi bil denimo kratkoročen, a učinkovit ukrep,” je prepričana Marjeta Doupona.

Zmožnosti tretjine šolajočih se mladih zagotovo izgubljamo!

In kaj kot družba izgubljamo, ker se tega problema neenakovrednosti v šolskem prostoru niti ne lotevamo? “Ogromno, ker izgubljamo velike talente! Pri tem ne govorimo le iz sentimentalnosti, ampak z vidika razuma. Tako malo nas je, da če izgubljamo zmožnosti ene tretjine populacije zgolj zato, ker ji ne dajemo možnosti, da bi jih do popolnosti razvila, pomeni, da čez dvajset ali trideset let ne bomo imeli dovolj strokovnjakov za različna področja, teh pa je enako veliko, kot jih je v razvitejših državah. In v tem hipu to tretjino šolajočih se mladih zagotovo izgubljamo!

Pomagajmo vsaj eni šolski knjižnici!

Morda se zdi predlog dolgoletne raziskovalke na Pedagoškem inštitutu v Ljubljani Marjete Doupona, da bi se knjige iz ljubljanskih osnovnih šol selile na manj razvita območja, res radikalen, a mi smo odločili, da nekoliko drugače pripomoremo, da bo vsaj ena od teh šol malo napolnila zelo prazne police.

Vabljeni, da knjige tega tisočletja, ki jih ne potrebujete več, podarite otrokom tega tisočletja, ki jim možnosti za branje zdaj primanjkuje.


Botrstvo

535 epizod


Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.

Knjige so pomembne za enake možnosti

28.11.2015

Kar tretjina šolarjev v Hong Kongu ima izjemno slabo izobražene starše, pa kljub temu otroci dosegajo boljše rezultate pismenosti kot slovenski šolarji, ki jim pri šolskih obveznosti pogosto močno pomagajo starši. Kaj se šele dogaja s tistimi otroki, ki tovrstne pomoči nimajo, koliko na njihov šolski uspeh in razvoj potencialov vpliva, če živijo še v materialno nevzpodbudnem okolju, če so prikrajšani za možnost izletov, ekskurzij, obiskovanja predstav in jih nihče prav ne spodbuja k prebiranju knjig? Kako drugače otroke iz takih družin obravnavajo učitelji, kakšno popotnico za boljši uspeh in tudi boljšo pismenost jim lahko da okolje?

Šolski sistem s prelaganjem bremena na starše sistemsko diskriminira deprivilegirane otroke

“V mednarodni raziskavi bralne pismenosti smo primerjali otroke, ki so pred šolo že brali, morda celo že stavke, morda so si do tega sami pomagali s kakšno knjigo. Nato smo preverili, kako so ti otroci napredovali do starosti deset let. Izkazalo se je, da so tisti iz privilegiranih družin, ki imajo doma veliko knjig, ki imajo bolj izobražene starše, ti pa z njimi že od rojstva govorijo v drugačnem jeziku (kar nikakor ne pomeni, da imajo otroka rajši kot drugi ali da z njim bolje ravnajo), dosegli izjemno visoke bralne rezultate, ki so se lahko primerjali z najuspešnejšimi otroki iz katere koli države. V primerjavi z njimi otrok z enakimi sposobnostmi, ki je prav tako bral že pred šolo, a živi v družni brez teh dobrin, pri desetih letih ni več dosegal niti slovenskega povprečja. To ne pomeni, da mora otrok začeti brati že pred šolo, nikakor ne! Pač pa to pomeni, da ima otrok, ki tako zgodaj začne spontano brati, dobre možnosti, da bi ob ustrezni spodbudi lahko zelo dobro uspeval v akademskem okolju! A če nima materialne podlage, da bi to svojo pismenost krepil, nastanejo že do desetega leta tako velike razlike, da je vprašanje, ali bo kadar koli pozneje sploh še dosegel nekoč enakovredne vrstnike!” opozarja dolgoletna raziskovalka na ljubljanskem Pedagoškem inštitutu Marjeta Doupona.

Zato bo tudi celoten šolski uspeh dveh otrok s povsem enakimi intelektualnimi sposobnostmi močno odvisen od tega, kakšne spodbude otrok dobi doma, koliko in kako se starši zanj zavzemajo v šoli, koliko izkušenj, ki so povezane z denarnimi zmožnostmi, bo otrok lahko deležen.

Kadar šola prelaga odgovornost na starše, bi jim to morala tudi plačati!

Slovenski šolski sistem je izrazito naravnan k temu, da pomemben delež razlage snovi, učenja in priprave za pouk prelaga na starše. In kaj izgubi otrok, čigar starši iz katerega koli razloga tega šolskega bremena ne prevzamejo nase? “Otrok je tukaj diskriminiran, to je treba povsem jasno povedati! Ko otrok vstopi v šolo, je šoloobvezen, ni več od staršev in šola bi morala povsem prevzeti odgovornost za to, da v šoli dobro napreduje. Tukaj ne gre za to, ali bi starši želeli sodelovati ali ne, ali imajo čas, znanje ali ne, ali sploh hočejo ali pač nočejo. To je odgovornost šole! Kadar šola prelaga odgovornost na starše, kadar starši opravljajo delo za šolo, bi morala staršem plačati za to,” je odločna Doupona.

Hongkonške šole uspešnejše, ker ne prelagajo bremena na starše

Slovenija vsekakor ni edina država s šolskim sistemom, ki dovoljuje tako velik vpliv staršev in okolja na razvoj otrokovih potencialov, jih je pa kar nekaj, ki znajo to odgovornost bolje prevzeti nase – dober primer je Hongkong: “Tam ne prelagajo ničesar na starše, ker vedo, da ti ne morejo pomagati. Velika razlika med Hongkongom in Slovenijo ni le v tem, da je tam Azija in tukaj Evropa, ampak tudi v tem, da je tam ogromno slabo izobraženih ali neizobraženih staršev. Pri nas denimo ne moremo izračunati statističnih podatkov za otroke, katerih starši imajo nedokončano osnovno šolo, ker jih je le peščica in rezultat ne bi bil verodostojen. V Hongkongu je takih staršev ogromno, že samo staršev z nedokončano ali dokončano le osnovno šolo je več kot 30 odstotkov! Kljub temu njihovi otroci v povprečju berejo bolje kot slovenski otroci in so na ravni naših otrok z izobraženimi starši.

Šole bi morale starše pustiti pred šolskimi vrati

Če pravim, da se po eni strani ne strinjam s prilaganjem obveznosti s šole na starše, pa se po drugi strani tudi ne strinjam s tem, da imajo starši pravico tako zelo posegati v šolo. Mislim, da morajo šole tukaj vsekakor narediti rez in starše pustiti pred šolskimi vrati. Seveda so oni otrokovi skrbniki in so odgovorni za njegov razvoj, vendar je šola odgovorna za izobraževanje. Zato bi šola morala postati ustanova profesionalcev, kjer vedo, kaj delajo, zakaj delajo in kako delati, da se stvari naredijo brez staršev. Ne nazadnje so učitelji za to usposobljeni, in to celo nadpovprečno, saj je Slovenija ena redkih držav, ki za to delovno mesto zahtevajo univerzitetno izobrazbo. To pomeni, da taki učitelji morajo biti sposobni sami posegati po teoretični literaturi in jo prenašati v prakso, zato mislim, da je naloga vodstev šol, da starše pustijo zunaj – seveda pa z dobrim argumentom. Vedno je treba pustiti pot za sodelovanje in dialog, starši morajo imeti tudi možnost za pritožbe, vendar morajo biti kompetence in odgovornosti jasno razmejene,” argumentira sogovornica.

 Otrok je za učitelja zaznamovan že zaradi družine, iz katere prihaja

V tem trenutku pa so otroci, katerih starši teh posegov ne zmorejo, zagotovo v neenakopravnem položaju. Včasih ko imam seminarje za učitelje po šolah, jih provokativno nagovorim in jim rečem: ‘Ko imate otroka v prvem razredu, ste pa že učili starejšega sorojenca, približno veste, kaj so starši po poklicu – torej najbrž že veste, kakšen bo uspeh tega otroka v devetem razredu?’ In ne pozabite, najprej jih opomnim, da je otrok šele prvošolček! Večina učiteljev mi nekako pritrdi. Redki so tisti, ki se razburijo, da pri njih to ne gre tako. In to je že korak k rešitvi – da si priznamo, kako sicer vemo, da otrokove predispozicije morda niso najboljše, ker pač prihaja iz takšnega okolja, a da smo mu hkrati sposobni dati priložnost, da je za nas popolnoma nova osebnost, nepopisan list, kar seveda tudi je.

Sami se pravil ne držimo, jih pa pričakujemo od otrok

Sposobnost staršev, da se z otrokom pripravljajo za šolo in da hkrati znajo vplivati na učitelje, ko se jim to zdi potrebno, dejansko zelo vpliva na otrokov šolski uspeh,” je trdno prepričana dolgoletna raziskovalka na področju šolstva, “sicer taka raziskava nikoli ni bila opravljena, ker zanjo nikoli niso bila namenjena sredstva, vendar pa smo o tem že spraševali učitelje. Spraševali smo jih, kdo je v primeru, ko otrok nima staršev, ki bi ga ustrezno podprli pri šolskem delu, odgovoren za otrokov normalen šolski napredek. In kar približno 15 odstotkov učiteljev, sodelujočih v raziskavi, je menilo, da mora taka pobuda priti od otroka samega. Pri tem pa vemo, da otrok te pobude ni sposoben prevzeti! Če damo primerjavo: vsak izobraženi odrasel ve, da je za naše zdravje pomembno, da zdravo jemo, se rekreiramo, imamo primerno telesno težo, a koliko odraslih dejansko počne to, za kar vedo, da je zanje dobro? Pa smo odgovorni odrasli, ki nam družba celo nalaga, da odgovorno skrbimo za otroke! In čeprav sami tega ne počnemo, od otrok pričakujemo, da bodo pri sedmih, desetih ali dvanajstih letih sami načrtovali svojo prihodnost daleč naprej. To je popolnoma nemogoče!

Odpeljimo nekaj knjižnic v obrobne predele!

In kaj je mogoče zelo kratkoročno spremeniti, da bodo otroci iz manj privilegiranih okolij, s socialnega dna, imeli primerljive možnost za enakovredno razvijanje svojih potencialov – vsaj v obveznem osnovnem šolstvu, ki bi moralo biti varna mreža tudi za najbolj deprivilegirane?

V tem trenutku je treba izvesti ukrepe pozitivne diskriminacije. Za tiste otroke iz deprivilegiranih okolij – najsi gre za posamezne družine ali za celotne regije – je treba uvesti ukrepe, ki jim omogočajo razviti potenciale v enaki meri kot bolj privilegiranim vrstnikom z izobraženimi starši, ki dobro zaslužijo in živijo sredi Ljubljane, obkroženi z vsemi možnostmi, ki jih tako mesto daje. Vem, da zveni radikalno in provokativno, a predlagala bi, da se v tem hipu izprazni pet knjižnic ljubljanskih osnovnih šol in se jih odpelje v Prekmurje ali na Koroško, kjer bi s temi knjigami lahko dosegli veliko večji učinek. Šolske knjižnice so seveda zelo dragocene. A kadar živite v večjem kraju, je zelo blizu šolske še kakšna krajevna ali mestna knjižnica, ki je odprta tudi v prostem času, ne le v času pouka. Drugje pa je šolska knjižnica edini vir dostopa do knjig. In v času, ko pač sredstev ni dovolj in ko se moramo znajti s tem, kar imamo, je smiselno vzeti tam, kjer je dovolj ali preveč, in odpeljati tja, kjer tega ni dovolj. To bi bil denimo kratkoročen, a učinkovit ukrep,” je prepričana Marjeta Doupona.

Zmožnosti tretjine šolajočih se mladih zagotovo izgubljamo!

In kaj kot družba izgubljamo, ker se tega problema neenakovrednosti v šolskem prostoru niti ne lotevamo? “Ogromno, ker izgubljamo velike talente! Pri tem ne govorimo le iz sentimentalnosti, ampak z vidika razuma. Tako malo nas je, da če izgubljamo zmožnosti ene tretjine populacije zgolj zato, ker ji ne dajemo možnosti, da bi jih do popolnosti razvila, pomeni, da čez dvajset ali trideset let ne bomo imeli dovolj strokovnjakov za različna področja, teh pa je enako veliko, kot jih je v razvitejših državah. In v tem hipu to tretjino šolajočih se mladih zagotovo izgubljamo!

Pomagajmo vsaj eni šolski knjižnici!

Morda se zdi predlog dolgoletne raziskovalke na Pedagoškem inštitutu v Ljubljani Marjete Doupona, da bi se knjige iz ljubljanskih osnovnih šol selile na manj razvita območja, res radikalen, a mi smo odločili, da nekoliko drugače pripomoremo, da bo vsaj ena od teh šol malo napolnila zelo prazne police.

Vabljeni, da knjige tega tisočletja, ki jih ne potrebujete več, podarite otrokom tega tisočletja, ki jim možnosti za branje zdaj primanjkuje.


29.06.2020

Preden ocenijo uspešnost takega šolanja, naj samo en dan preživijo v naši koži

Pomanjkanje ustrezne računalniške opreme in veščin, kako jo uporabiti; premajhna stanovanja; življenje v revščini, z bolnimi starši, sorojenci, z ostarelimi sorodniki; pomanjkanje pomoči za tiste z učnimi in drugimi težavami so bili vsakdanjik številnih šolarjev in dijakov v minuli mesecih. Šolski sistem se v tako kratkem času vsem seveda ni mogel prilagoditi. Toda z dvema sogovornicama opozarjamo, da bi te probleme otrok pri načrtovanju naslednjega šolskega leta morali bolj upoštevati …


22.06.2020

Za nas je bilo šolanje na daljavo grozljiva izkušnja

Šolsko leto, ki se končuje, je eno najbolj nenavadnih, izvedba pa izrazito odvisna od domačih razmer posameznega otroka. Težave s pomanjkanjem računalniške opreme so bile le manjši del stisk, ki so jih doživljali otroci. Večje so bile pri tistih, ki so pri delu potrebovali ogromno pomoči. Najmlajši sin naše sogovornice, ki sama živi s štirimi otroki, je hudo gibalno oviran, zelo slaboviden in potrebuje 24-urno pomoč. V osnovni šoli dobi vso potrebno pomoč, doma pa so vsa bremena šolanja padla na mamo, ki ima tudi sama hude zdravstvene težave. Pomagati je morala tudi hčerki s hudo disleksijo in diskalkulijo. Šolske obveznosti so jim dnevno vzele tudi več kot 12 ur in kot pravi mama, je bilo tako šolanje zanje izčrpavajoča in grozljiva izkušnja.


15.06.2020

Neenakosti, ki se kažejo v družbi, se odražajo tudi na razvoju otrok

Otroci so bili v letošnjem šolskem letu prikrajšani za veliko ur telesne aktivnosti, zato profesor Gregor Starc s Fakultete za šport napoveduje, da se bo jeseni veliko šolarjev v šolske klopi vrnilo z gibalnimi težavami.


08.06.2020

Val posledic otroških in mladostniških stisk iz časa epidemije šele prihaja

Doba korone je bila velik naravni eksperiment, ki se je zgodil brez priprave in v katerem so se otroci z odpovedovanjem stikov in drugih življenjskih stalnic zelo prilagodili. Epidemija pa je razkrila številne ranljive skupine – pri otrocih so to tudi tisti iz socialno ranljivih okolij, tisti z anksioznimi motnjami in avtizmom, ki se s težavo vračajo v običajno življenje in družine z zelo zahtevnimi otroki. Za nekatere otroke je bilo tako nevzdržno, da so potrebovali tudi psihiatrično pomoč, značilnosti korona dobe opisuje vodja Službe za otroško psihiatrijo pri Pediatrični kliniki v Ljubljani dr. Marija Anderluh.


01.06.2020

Konec epidemije prinaša veliko negotovosti

Dva in pol meseca pa sta na družinah, ki so že pred korona obdobjem težko živele, pustile še drugačne posledice. Ljudem v stiski so vseskozi pomagali tudi številni prostovoljci in nevladne organizacije, med njimi tudi ZPM Ljubljana Moste-Polje. Družine so se zelo različno spopadale s pomanjkanjem osnovnega, z izgubo službe, morda celo vsega dohodka, s strahom pred prihodnostjo, pravi Monika Erjavec Bizjak, ki jim je bila s psihosocialno pomočjo preko telefona vseskozi na voljo. Zelo pomembno je bilo tudi, kako so bili urejeni družinski odnosi že pred krizo in kako so bili ljudje opremljeni za soočanje z različnimi stiskami. Vsi, ki bi želeli prispevati v sklad Botrstva za pomoč otrokom, lahko to storite s poslanim SMS s ključno besedo BOTER5 na 1919 in v sklad programa Botrstvo prispevate 5 eur. Če bi želeli nameniti več, lahko to storite z nakazilom, pri tem uporabite spodnje podatke.


25.05.2020

Metka Čermelj, Cona Fužine

Po dijakih zadnjih letnikov in šolarjih prve triade so se danes v šole vrnili še devetošolci. Za njimi je devet tednov šolanja oz. poskusov šolanja na domu. Vsekakor je bil to čas, ko so brez ustrezne podpore in pomoči strokovnih služb ostali tisti, ki jo najbolj potrebujejo. To sicer lahko dobijo pri različnih organizacijah, tudi takih, ki delujejo znotraj Centrov za socialno delo in delujejo na več kot tridesetih lokacijah po vsej Sloveniji.


18.05.2020

Stiske otrok v času šolanja na daljavo

Dva meseca učenja od doma bosta za večino otrok najbrž kmalu le zanimiv spomin na nenavaden družinski čas. Za otroke, ki jim šola ali dijaški dom pomenita pobeg od stisk, nespodbudnih domačih razmer, razpadlih družinskih odnosov, strahu, kričanja in pomanjkanja najosnovnejšega, pa je bila to dolga in boleča doba, ki je znova razgalila, v kako drugačnih razmerah živijo otroci in kako ključne so te v času šolanja na daljavo.


11.05.2020

Učna pomoč na daljavo

Med dejavnostmi, ki jih večgeneracijski centri po vsej Sloveniji nudijo mlajšim obiskovalcem, je vseskozi tudi učna pomoč. Tudi, ko je pouk še potekal normalno, je z razumevanjem snovi, zbranostjo, učnimi strategijami, motivacijo imelo težave veliko otrok. Mnogim starši ali sorojenci ne morejo pomagati, številni si ne morejo privoščiti plačane pomoči inštruktorjev in bi brez pomoči prostovoljcev težko zmogli šolske obveznosti. Zdaj, ko se je pouk popolnoma preselil med domače stene, pa so ti otroci ostali tudi brez pomoči učiteljev, specialnih pedagogov, psihologov in seveda tudi vrstnikov. Med številnimi prostovoljci, ki nudijo pomoč, so tudi prostovoljci, ki pomagajo otrokom iz VGC Skupna točka v Ljubljani. Jana Vidic se je pogovarjala z Estero Popovič, vodjo učne pomoči in drugih dejavnosti v Večgeneracijskem centru Ljubljana.


20.04.2020

Poziv k opustitvi ocenjevanja

Na Zvezi prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje pri svojem delu z otroki in mladostniki že dalj časa opozarjajo na razslojenost šolarjev in dijakov v slovenskih šolah. V Sloveniji ogromno otrok in mladostnikov živi v premajhnih in neprimernih stanovanjih, nekateri nimajo niti svoje postelje, kaj šele svoje sobe. Mnogim otrokom in mladostnikom so šole in dijaški domovi pomenili edini odmik od nevzdržnih domačih razmer, nasilja in pomanjkanja ter lakote. Prav tako so jim pomenili edino možnost za učenje in učno pomoč. Trenutna epidemija COVID-19 je stisko teh otrok in mladostnikov še poglobila.


06.04.2020

Povprečen slovenski otrok pred zasloni preživi skoraj 55 ur tedensko

Zadnje tedne je precejšen del naših dejavnosti, delo, izobraževanje in tudi prosti čas, povezan s spletom, ki nam vse to tudi omogoča. Brez nove tehnologije ne gre, še posebno v teh časih, a ločiti moramo med delom ob pomoči nove tehnologije in zabavo, ki lahko tudi zasvoji. Miha Kramli je terapevt in vodja Centra za zdravljenje zasvojenosti v zdravstvenem domu v Novi Gorici, v katerem obravnavajo tudi nekemične zasvojenosti, torej odvisnike od interneta, iger, spletnih omrežij. Te dni terapij ne izvajajo, a vseeno ljudje iščejo pomoč po telefonu, saj ta položaj, v katerem smo, lahko osvetli prav nekemične zasvojenosti tudi pri otrocih in mladostnikih. Spletni test, s katerim lahko preverite, ali so vaši otroci po malem že zasvojeni z videoigricami, so pripravili v Centru pomoči pri prekomerni rabi interneta LOGOUT, v katerem so svoje svetovanje in informiranje preselili na splet in so tako še vedno na voljo za svetovanje in pomoč.


30.03.2020

Darja Kuzmanič Korva

Sekretarka Skupnosti centrov za socialno delo Slovenije, mag. Darja Kuzmanič Korva.


23.03.2020

Anita Ogulin, predsednica ZPM Ljubljana Moste Polje

Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.


09.03.2020

Prijateljice gredo na pico, Manca pa z mamo po humanitarni paket hrane

Najstnica Manca je zelo uspešna, nadarjena in prizadevna dijakinja z jasnimi življenjskimi cilji. In dobra izobrazba je med pomembnejšimi. Zato je iz malega kraja odšla na šolanje v precej oddaljeno mesto, pri čemer jo je mama vseskozi podpirala, čeprav sta že takrat živeli v hudi finančni stiski. In ta se je od takrat le še poglobila. Mančina zgodba sodi med tiste, ki dokazujejo, da doseganje življenjskih ciljev še zdaleč ni odvisno le od volje in prizadevnosti, pač pa so pogosto odločilne življenjske okoliščine. Po nedavni poplavi v stanovanju z mamo kljub varčevanju in hrani iz humanitarnih paketov sami ne zmoreta več. Če želite na kakršen koli način pomagati Manci, napotke najdete na https://val202.rtvslo.si/2020/02/mancina_zgodba/. Hvala, ker pomagate.


02.03.2020

Portal Vida, pomočnik pri iskanju učinkovite pomoči za starostnike

Natanko osem let bo minilo ta teden, odkar na Valu 202 vsak ponedeljek opozarjamo na problem revščine, socialne razslojenosti ter na možne rešitve in nudenje pomoči. Čeprav so nekatere težave univerzalne, smo bili pri naši podpori programu Botrstvo osredotočeni predvsem na otroke in družine. Letos pa bomo del naše pozornosti namenili tudi starostnikom. S pomočjo prostovoljcev iz mariborskega dobrodelnega društva Humanitarček, ki so na težave revnih starostnikov konec lanskega leta opozorili s serijo njihovih pretresljivih osebnih zgodb, zbranih v projketu Vida, bomo vsak mesec opozarjali na sistemske težave. A tudi na to, kako lahko vsakdo od nas vsaj nekoliko pomaga starostnikom v stiski. Pri Humanitarčku so namreč pripravili posebno spletno stran s konkretnimi nasveti, informacijami in povezavami, ki lahko koristijo tistim, ki pomoč potrebujejo, seveda ali predvsem pa tistim, ki bi jim radi učinkovito pomagali. V pogovoru z Ireno Kodrič Cizerl podrobnosti pojasnjuje predsednica društva Ninna Kozorog.


24.02.2020

Poslovanje projekta Botrstvo v letu 2019

Še tako majhen sum nepravilnosti pri zbiranju denarja za pomoč ljudem v stiski vrže senco dvoma na številna druga humanitarna društva. Zato so tudi nadzorniki ZPM Moste-Polje, ki vodi projekt Botrstvo v Sloveniji, nadvse pozorni na to, da je poslovanje racionalno in skrbno nadzorovano. Že nekaj let zapored tudi ob pomoči neodvisnih zunanjih revizorjev. Nadzorni svet Botrstva, ki ga že vse od začetka vodi pobudnica tega programa Milena Štular, je pred dnevi pod drobnogled vzel poslovanje v letu 2019.


17.02.2020

Z navdušenimi učitelji šola lahko premaga negativne vplive okolja

"Navdušen učitelj lahko zelo navduši učenca. Preizkušati je treba različne strategije in razviti dober odnos med otrokom in učiteljem. Ko je vzpostavljeno to zaupanje,  je mogoče iz vsakega šolskega predmeta narediti 'najpomembnejši predmet', otroka je mogoče navdušiti tudi za  branje," trdi  ravnateljica OŠ Ivanjkovci Nada Pignar. Bralna pismenost, ki omogoča razumevanje prebranega in povezovanje znanj, je namreč zelo povezana tudi z dostopnostjo do knjig in časopisov v domačem okolju. Tudi PISA 2018 je na primer pokazala, da 15-letniki, ki prihajajo iz socialnoekonomsko šibkega okolja, v manjši meri dosegajo osnovo raven bralne pismenosti. Ker veliko šolarjev te šole  izhaja prav iz takih pogojev, so že pred leti pristopili k  projektu Opolnomočenje učencev z izboljšanjem bralne pismenosti in dostopa do znanja.  Učenje so prilagodili otrokom in njihovim sposobnostim in  individualno spremljali njihov napredek. "Ker mnogi otroci živijo v družinah, kjer malo berejo, nimajo naročenih časopisov in so knjige slabo dostopne, smo v šoli odprli krajevno knjižnico. Ta je pet dni v tednu odprta vsem. Otrok gre lahko vsak odmor v knjižnico, morda sprva le uživat v vzdušju ali posedanju na udobnih kavčih in stolčkih. Temu se bo slej ko prej pridružilo prebiranje knjig ob osebni bralni mizici ali v skupini. Tak otrok bo slej kot prej dobil notranjo motivacijo za branje. In ta je najpomembnejša," pravi ravnateljica OŠ Ivanjkovci Nada Pignar. In rezultati tretješolcev, s katerimi po teh metodah delajo že od vstopa v šolo to potrjujejo. Še pred leti so njihovi učenci dosegali rezultate pod državnim povprečjem, zdaj tretješolci že presegajo povprečje vrstnikov po Sloveniji. OŠ Ivanjkovci je za ustvarjalnost, inovativne pristope v delu z mladimi in uspešno sodelovanje z Zavodom RS za šolstvo minuli teden prejela tudi priznanje Blaža Kumerdeja. Hkrati pa je odličen primer, kako je socialno pravičnost mogoče doseči tudi le s srčnim, strokovnim in predanim delom učiteljev. OŠ Ivanjkovci je ob  20. februarju,  svetovnem dnevu  socialne pravičnosti , s tem  lahko tudi zgled šolam, ki takega odnosa do otrok iz najmanj spodbudnih okolij (še) nimajo.


10.02.2020

Deseta obletnica programa Botrstvo

Ob deseti obletnici obstoja programa Botrstvo v Sloveniji vas bomo spomnili tudi na številne zgodbe otrok, ki smo jih nanizali skozi skoraj 400 ponedeljkov oz. zadnjih 8 let. Val 202 je postal medijski podpornik marca 2012, ko so se že kazale prve posledice nove socialne zakonodaje, sprejete v času vlade Boruta Pahorja. Da je ta močno posegla v življenja družin in socialno ogroženih ljudi, se je izkazalo že kmalu, kako vseobsegajoče in pogubne so njene posledice, pa smo spoznavali še nekaj let. Posebej takrat, ko se je gospodarska kriza še zaostrila in je stanje poslabšal še zakon o uravnoteženju javnih financ. Skozi pripovedi otrok in njihovih družin je javnost prvič lahko slišala, koliko otrok je lačnih doma, zaradi spremenjene zakonodaje pa tudi v šoli; kakšne stiske se odvijajo za stenami domov in kako nepovratne rane v otroštva so naredili ti ukrepi.


03.02.2020

Če si sam že izkusil stisko, veliko bolje veš, koliko pomeni pomoč

“Morda spiješ kavo manj na dan, evro na dan namreč res ni vsota, ki se ji ne bi mogla odreči. Sploh zdaj, ko vem, kako je biti ‘na drugi strani’, ko potrebuješ pomoč in ti tudi tak znesek veliko pomeni. Jaz ga zdaj zagotovo ne potrebujem tako zelo, kot ga potrebuje nekdo, ki je trenutno v stiski,” je prepričana naša sogovornica, ena izmed več kot 4500 botrov in boter, ki z mesečnim zneskom 30 evrov podpirajo svoje varovance. Prvič je botrovala pred leti, potem se je življenje zasukalo tako, da je sama potrebovala pomoč. Zato ima zdaj, ko znova sama lahko pomaga drugim, na pomoč ljudem v stiski nekoliko drugačen pogled.


27.01.2020

Ta vdanost otrok v usodo je najbolj pretresljiva

Dolgotrajna revščina močno vpliva na otrokove želje, samopodobo, načrte za prihodnost. Brez vaše pomoči bi bilo otroštvo številnim pomurskih otrok bistveno manj srečno


20.01.2020

Če nimaš niti nekaj centov za kvas, je trideset evrov veliko denarja

Naši sogovornici je Botrstvo odprlo vrata do zaželene srednje šole


Stran 10 od 27
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov