Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Vse bolj jasno je, da imeti zaposlitev in dobivati plačo že dolgo ne pomeni več, da lahko družina tudi dostojno preživi, sploh, če se smrti v družini kar vrstijo. Ko so se Urška, Gregor in njuna mama po letih psihičnega nasilja odselili od očeta, so živeli skupaj z babico, dedkom in stricem. V nekaj letih so ostali sami, nekaj več kot minimalna plača, od katere mama še vedno plačuje tudi stroške zadnjega pogreba, pa ne zadošča niti, da bi več kot stoletje staro in od časa močno načeto hišo vsaj dostojno ogreli.
Vso zimo nas je zeblo, prvič smo lahko zakurili šele pred dnevi…
Po letih psihičnega nasilja so se Urška, Gregor in njuna mama odselili od očeta in zaživeli skupaj z babico, dedkom in stricem: “Nekako smo si pomagali, sestavljali pokojnine s plačami in je šlo. Potem pa je najprej umrl oče, nato povsem nepričakovano brat, pred dvema letoma pa po dolgi bolezni tudi mama. Zelo je bilo hudo, otroka sta veliko pomagala tudi pri negi in sta bila zelo navezana na babico, izguba ju je zelo prizadela.”
“Moja mesečna plača za dvoizmensko delo, z vsemi dodatki za delo ob nedeljah, praznikih, s prevozom na delo in malico znaša največ 650 evrov, pogosto manj, sploh če sem odsotna zaradi bolezni. Nikoli ne vemo več kot za dan naprej, kako bomo delali, ko kdo zboli, te pokličejo in moraš takoj v službo, redko gremo domov takoj po koncu svoje izmene. Ne le da so popolni gospodarji tvojega časa, ampak si je zaradi takega urnika težko najti kakršno koli dodatno delo. Vedno moraš biti na razpolago. Preživnini naj bi sicer dobivala, vendar mi nekdanji mož od polnega zneska odšteje prav vse zneske, ki jih je porabil zanju v času stikov, vsak sladoled, vse, tako da včasih dobim nakazanih le 40 evrov.”
“Živimo v več kot stoletje stari hiši, sploh se ne spomnim, kdaj je bilo nazadnje kaj obnovljeno, vlage je ogromno, povsod je plesen. To zelo vpliva na sinovo zdravje, saj je astmatik in zato pogosto v bolnišnici, da se stanje vsaj malo popravi. A ko se vrne domov … Okna ne tesnijo, prav čutiš, kako pri špranjah vdira hladen zrak. Ko poskušamo ogreti hišo, skorajda bolj grejemo dvorišče. Letošnjo zimo je sploh težko, do pred dnevi nismo mogli kuriti, ker je stara peč popolnoma odpovedala. Potem nam je sicer uspelo dobiti prav tako staro, a še delujočo, vendar znova nismo mogli plačati mojstra, ki nam jo je prišel priklopit in preuredil vso potrebno napeljavo. Še zmeraj mu to dolgujemo.
A peč zdaj deluje in smo minulo soboto prvič v tej zimi normalno zakurili. Prej smo se sicer poskušali pogreti s kaloriferji, a se tako stare hiše z debelimi zidovi ne da ogreti na tak način. Zato smo tudi božične in novoletne praznike preživeli v bundah in skibuckah. Ko je posijalo sonce, smo se šli ven pogret, ker je bilo zunaj topleje kot v hiši. Žalostno je bilo, mrzlo, otroka sta za darilo dobila le vsak svojo čokoladico in strašansko ju je razveselila tortica, ki jo je hči dobila v dar od humanitarnega društva. Čeprav smo potem praznovali sami, saj v tak mraz ni mogoče povabiti nikogar …”
“Ker je hiša stara, so tudi stroški visoki. In nenehno je kaj v okvari. Dolžni smo še mojstru za peč, pa se je že pokvaril grelnik in imamo v kuhinji samo mrzlo vodo. Poleg tega imam še izvršbo na plačo za mamin pogreb, ker ga nikakor nisem mogla plačati. Tako da je znesek, ki ga dobim na račun, tako nizek, da pridejo dnevi, ko nimamo niti za kruh. Ironično je, da delam v trgovini, tudi strežem hrano, pa si pogosto ves delovnik ne morem privoščiti niti, da bi kaj pojedla. In potem moram, pogosto lačna, ob koncu delovnika vreči neprodano hrano stran, zaradi rokov uporabe in strogih predpisov, čeprav bi jo z veseljem pojedla ali še raje odnesla otrokom domov. Zelo trpim, ko mečem hrano stran.
Hudo mi je, ker jim ne morem dati tega, kar vidita pri sovrstnikih in kar jaz gledam v službi vsak dan. Težko mi je, ko vidim, da je hči zelo rada urejena, želi si kakšno malenkost, kak lak za nohte, kaj kozmetike, pa žal ne gre. Zelo je srečna, ker je bila povabljena za soplesalko na valeto, seveda bi rada bila lepa, »princeska«, takoj mi je omenila, da bi rada oblekico in čeveljčke, jaz pa ji tega žal ne morem dati …”
“Ne le tega, da nimamo, tudi gledati mamo, kako se trudi, da bi nama bilo bolje, pa je s plačo nemogoče preživeti, je zelo težko sprejeti. Vse dni je v službi, na koncu pa nam zmanjka za vse in ne pridemo skozi mesec. Saj skuhamo, a je zmeraj premalo, jaz bi še jedel … S sestro si tudi želiva, da bi imeli kakšne kosmiče, da ne bi nenehno zmanjkovalo mleka, da bi si kdaj lahko privoščila kaj sladkega … Pa ni možnosti,” doda srednješolec Gregor.
Pomagate lahko S POSLANIM SMS SPOROČILOM: pošljite geslo BOTER5 na 1919 in darovanih 5 evrov bo v celoti, torej brez odbitkov, namenjenih Urški in Gregorju.
Čeprav se najstnika trudita sprijazniti z vsem tem, tudi z vsakdanjim občutkom neenakovrednosti z vrstniki, pa so ju tudi težave v šoli in predvsem izgube bližnjih v letu babičine smrti pripeljale po tega, da jima ni uspelo izdelati razreda v osnovni oziroma srednji šoli. Letos sta znova v šolskih klopeh, a pomanjkanje čutita vsepovsod, pravi Gregor:
“Rad bi šel s prijatelji kdaj na pijačo, pa se vedno zlažem, da se mi mudi. Seveda mi kdaj tudi oni kaj plačajo, a jim tega ne morem vrniti, kar res ni dober občutek. Tudi domov nikoli nikogar ne povabim, da ne bi videli, v kakšnih razmerah živimo, in si nato ustvarili vtis o meni. Zelo bi mi bilo nerodno, če bi videli našo hišo. Že tako se ne počutim enakovrednega med njimi … Oblačila imamo takšna, kot jih pač dobimo od drugih, nikoli si ne morem izbrati stvari po svojem okusu. Potreboval bi toplejšo bundo in pa boljše čevlje, ti, ki jih imam, pogosto premočijo, da me zebe in potem še hitreje zbolim.”
“Velikokrat se skrijem pred vsemi in se zjočem. Jezi me, ker se tako trudim, ker sem toliko časa v službi, vedno na razpolago, ne zaslužim pa dovolj, da bi prišli skozi mesec. Pozabili smo že, da bi otrokoma prav prišel računalnik, pa kolesa, ker smo doma daleč od avtobusa, trgovin in vsega. Ko bi bilo dovolj za vsaj osnovne, res osnovne stvari …” si želi mama.
ZPM Ljubljana Moste – Polje zagotavlja, da bo nakazani denar v celoti, brez stroškov ali provizij, porabljen za boljše življenje njihove družine.
Če bi Urški in Gregorju želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste – Polje, Proletarska 1, in na paket pripišete za Urško in Gregorja iz zgodbe Vala 202. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke njihove družine.
Dodatne informacije so na voljo na telefonskih številkah ZPM Ljubljana Moste – Polje 08/205-26-93 in 01/544-30-43, e-pošta: info@boter.si, in pri novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
535 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Vse bolj jasno je, da imeti zaposlitev in dobivati plačo že dolgo ne pomeni več, da lahko družina tudi dostojno preživi, sploh, če se smrti v družini kar vrstijo. Ko so se Urška, Gregor in njuna mama po letih psihičnega nasilja odselili od očeta, so živeli skupaj z babico, dedkom in stricem. V nekaj letih so ostali sami, nekaj več kot minimalna plača, od katere mama še vedno plačuje tudi stroške zadnjega pogreba, pa ne zadošča niti, da bi več kot stoletje staro in od časa močno načeto hišo vsaj dostojno ogreli.
Vso zimo nas je zeblo, prvič smo lahko zakurili šele pred dnevi…
Po letih psihičnega nasilja so se Urška, Gregor in njuna mama odselili od očeta in zaživeli skupaj z babico, dedkom in stricem: “Nekako smo si pomagali, sestavljali pokojnine s plačami in je šlo. Potem pa je najprej umrl oče, nato povsem nepričakovano brat, pred dvema letoma pa po dolgi bolezni tudi mama. Zelo je bilo hudo, otroka sta veliko pomagala tudi pri negi in sta bila zelo navezana na babico, izguba ju je zelo prizadela.”
“Moja mesečna plača za dvoizmensko delo, z vsemi dodatki za delo ob nedeljah, praznikih, s prevozom na delo in malico znaša največ 650 evrov, pogosto manj, sploh če sem odsotna zaradi bolezni. Nikoli ne vemo več kot za dan naprej, kako bomo delali, ko kdo zboli, te pokličejo in moraš takoj v službo, redko gremo domov takoj po koncu svoje izmene. Ne le da so popolni gospodarji tvojega časa, ampak si je zaradi takega urnika težko najti kakršno koli dodatno delo. Vedno moraš biti na razpolago. Preživnini naj bi sicer dobivala, vendar mi nekdanji mož od polnega zneska odšteje prav vse zneske, ki jih je porabil zanju v času stikov, vsak sladoled, vse, tako da včasih dobim nakazanih le 40 evrov.”
“Živimo v več kot stoletje stari hiši, sploh se ne spomnim, kdaj je bilo nazadnje kaj obnovljeno, vlage je ogromno, povsod je plesen. To zelo vpliva na sinovo zdravje, saj je astmatik in zato pogosto v bolnišnici, da se stanje vsaj malo popravi. A ko se vrne domov … Okna ne tesnijo, prav čutiš, kako pri špranjah vdira hladen zrak. Ko poskušamo ogreti hišo, skorajda bolj grejemo dvorišče. Letošnjo zimo je sploh težko, do pred dnevi nismo mogli kuriti, ker je stara peč popolnoma odpovedala. Potem nam je sicer uspelo dobiti prav tako staro, a še delujočo, vendar znova nismo mogli plačati mojstra, ki nam jo je prišel priklopit in preuredil vso potrebno napeljavo. Še zmeraj mu to dolgujemo.
A peč zdaj deluje in smo minulo soboto prvič v tej zimi normalno zakurili. Prej smo se sicer poskušali pogreti s kaloriferji, a se tako stare hiše z debelimi zidovi ne da ogreti na tak način. Zato smo tudi božične in novoletne praznike preživeli v bundah in skibuckah. Ko je posijalo sonce, smo se šli ven pogret, ker je bilo zunaj topleje kot v hiši. Žalostno je bilo, mrzlo, otroka sta za darilo dobila le vsak svojo čokoladico in strašansko ju je razveselila tortica, ki jo je hči dobila v dar od humanitarnega društva. Čeprav smo potem praznovali sami, saj v tak mraz ni mogoče povabiti nikogar …”
“Ker je hiša stara, so tudi stroški visoki. In nenehno je kaj v okvari. Dolžni smo še mojstru za peč, pa se je že pokvaril grelnik in imamo v kuhinji samo mrzlo vodo. Poleg tega imam še izvršbo na plačo za mamin pogreb, ker ga nikakor nisem mogla plačati. Tako da je znesek, ki ga dobim na račun, tako nizek, da pridejo dnevi, ko nimamo niti za kruh. Ironično je, da delam v trgovini, tudi strežem hrano, pa si pogosto ves delovnik ne morem privoščiti niti, da bi kaj pojedla. In potem moram, pogosto lačna, ob koncu delovnika vreči neprodano hrano stran, zaradi rokov uporabe in strogih predpisov, čeprav bi jo z veseljem pojedla ali še raje odnesla otrokom domov. Zelo trpim, ko mečem hrano stran.
Hudo mi je, ker jim ne morem dati tega, kar vidita pri sovrstnikih in kar jaz gledam v službi vsak dan. Težko mi je, ko vidim, da je hči zelo rada urejena, želi si kakšno malenkost, kak lak za nohte, kaj kozmetike, pa žal ne gre. Zelo je srečna, ker je bila povabljena za soplesalko na valeto, seveda bi rada bila lepa, »princeska«, takoj mi je omenila, da bi rada oblekico in čeveljčke, jaz pa ji tega žal ne morem dati …”
“Ne le tega, da nimamo, tudi gledati mamo, kako se trudi, da bi nama bilo bolje, pa je s plačo nemogoče preživeti, je zelo težko sprejeti. Vse dni je v službi, na koncu pa nam zmanjka za vse in ne pridemo skozi mesec. Saj skuhamo, a je zmeraj premalo, jaz bi še jedel … S sestro si tudi želiva, da bi imeli kakšne kosmiče, da ne bi nenehno zmanjkovalo mleka, da bi si kdaj lahko privoščila kaj sladkega … Pa ni možnosti,” doda srednješolec Gregor.
Pomagate lahko S POSLANIM SMS SPOROČILOM: pošljite geslo BOTER5 na 1919 in darovanih 5 evrov bo v celoti, torej brez odbitkov, namenjenih Urški in Gregorju.
Čeprav se najstnika trudita sprijazniti z vsem tem, tudi z vsakdanjim občutkom neenakovrednosti z vrstniki, pa so ju tudi težave v šoli in predvsem izgube bližnjih v letu babičine smrti pripeljale po tega, da jima ni uspelo izdelati razreda v osnovni oziroma srednji šoli. Letos sta znova v šolskih klopeh, a pomanjkanje čutita vsepovsod, pravi Gregor:
“Rad bi šel s prijatelji kdaj na pijačo, pa se vedno zlažem, da se mi mudi. Seveda mi kdaj tudi oni kaj plačajo, a jim tega ne morem vrniti, kar res ni dober občutek. Tudi domov nikoli nikogar ne povabim, da ne bi videli, v kakšnih razmerah živimo, in si nato ustvarili vtis o meni. Zelo bi mi bilo nerodno, če bi videli našo hišo. Že tako se ne počutim enakovrednega med njimi … Oblačila imamo takšna, kot jih pač dobimo od drugih, nikoli si ne morem izbrati stvari po svojem okusu. Potreboval bi toplejšo bundo in pa boljše čevlje, ti, ki jih imam, pogosto premočijo, da me zebe in potem še hitreje zbolim.”
“Velikokrat se skrijem pred vsemi in se zjočem. Jezi me, ker se tako trudim, ker sem toliko časa v službi, vedno na razpolago, ne zaslužim pa dovolj, da bi prišli skozi mesec. Pozabili smo že, da bi otrokoma prav prišel računalnik, pa kolesa, ker smo doma daleč od avtobusa, trgovin in vsega. Ko bi bilo dovolj za vsaj osnovne, res osnovne stvari …” si želi mama.
ZPM Ljubljana Moste – Polje zagotavlja, da bo nakazani denar v celoti, brez stroškov ali provizij, porabljen za boljše življenje njihove družine.
Če bi Urški in Gregorju želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste – Polje, Proletarska 1, in na paket pripišete za Urško in Gregorja iz zgodbe Vala 202. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke njihove družine.
Dodatne informacije so na voljo na telefonskih številkah ZPM Ljubljana Moste – Polje 08/205-26-93 in 01/544-30-43, e-pošta: info@boter.si, in pri novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
Po vijugasti cesti in mnogih ovinkih obiščemo eno izmed treh gorniških vasi, ki jih imamo pri nas, vas Luče v vzhodnem delu Kamniško-Savinjskih Alp. Na terenu preverjamo, v kakšnem stanju so šolski prostori in kako bo potekalo prihajajoče šolsko leto. Kakšno oporo in pomoč nudijo otrokom, ki so bili prizadeti v nedavnih ujmah?
"Opazila sem, da so pred spanjem še zmeraj vse nosile modrce, in sem vprašala, zakaj spijo z njimi, jim mar ni neudobno? Pa je eno dekle reklo, da so jo, ko je bila majhna, starši otipavali med spanjem in ji je neprijetno spati brez modrca. Kar zmrznila sem. Toda najbolj šokantno je bilo, da se nobenemu izmed deklet to ni zdelo čudno. Poslušale so, kot da bi bilo to nekaj najbolj normalnega, najbrž zato, ker so vse doživele kaj podobnega."
"Mlajši kot je otrok, več bo imel telesnih simptomov, bolel ga bo trebušček, glava, imel bo motnje spanja. Ko otrok enkrat že zmore ubesediti svojo stisko, potem se lahko z njim veliko pogovarjamo. A dajmo mu občutek, da zmoremo poskrbeti tudi zanj: 'Glej, težko je, ampak bomo zmogli'."
Donacije BOTER5 in BOTER10, ki bodo v avgustu poslane na številko 1919, bodo v celoti namenjene družinam za saniranje škode po poplavah. V program Botrstvo je trenutno vključenih več kot 6300 otrok iz vse Slovenije, seveda tudi iz močno prizadetih in poplavljenih območij. Pri ZPM Ljubljana Moste Polje, kjer vodijo programe Botrstvo, Veriga dobrih ljudi in še nekaj podobnih za celostno pomoč otrokom, že od začetka poplav pripravljajo različne načine za pomoč tistim, ki jo bodo potrebovali.
Festivalsko, koncertno in na splošno kreativno-umetniško poletje je na vrhuncu, po treh letih precej okrnjenega dogajanja je tudi želja in potreba občinstva po dogodkih zelo velika. Toda pestrega poletnega dogajanja ne bi bilo brez neštetih ustvarjalnih, pogosto prekarno zaposlenih ustvarjalcev, ki so bili že pred epidemijo na robu preživetja. Epidemija je položaj na kulturno-ustvarjalnem področju močno poslabšala, zato so se štiri raziskave, ki so bile izvedene med začetkom in koncem epidemičnih ukrepov, osredotočale predvsem na vpliv takratnih ukrepov. Vendar so ob tem izrisale še številne druge, precej bolj dolgotrajne in trdovratne težave tega sektorja, ki so soodgovorne za revščino večine ustvarjalcev in s tem tudi njihovih otrok. Če se v takih razmerah sploh odločijo zanje. O usodi ustvarjalcev iz kreativnih dejavnosti in številnih drugih, ki v različnih oblikah delovnih razmerij ne morejo več preživeti, je govorila soustanoviteljica kreativnega centra Poligon in neodvisna raziskovalka Eva Matjaž.
Za tiste, ki imajo med šolskimi počitnicami pestre možnosti za druženje, spoznavanje novih krajev in ljudi, se zdi odhod na letovanja kakšne od humanitarnih organizacij morda manj privlačna možnost, a za številne je to še vedno sploh edina možnost za počitniški oddih zunaj domačega okolja. Letovanja so tudi dragocena učna priložnost, sploh za otroke, ki zaradi različnih razlogov ne morejo živeti doma. Tudi letos jih je v prvih julijskih dneh na letovanju spremljala vzgojiteljica Anja. Da letovanja otrokom veliko daje, kaže tudi to, da veliko tistih, ki so se letovanj udeleževali kot otroci, zdaj pa želijo pomagati tako, da postajajo vzgojitelji prostovoljci. Da bi tudi mlajši lahko dobili bogato življenjsko popotnico iz poletnih letovanj. Hvala vsem, ki jih omogočate tudi z donacijami.
V Strunjanu je v začetku julija letovalo 50 ukrajinskih otrok iz Kijeva in njegove okolice. To je bila druga skupina otrok na letovanju pri nas v okviru projektov Slovenske karitas, ki jih sofinancira Ministrstvo za zunanje in evropske zadeve. Letovanje je bilo namenjeno predvsem temu, da se otroci v času počitnic razbremenijo stisk, ki so posledica vojnega dogajanja v domovini. Otroke, stare od osem do šestnajst let, je ob pestrem programu in izletih, pa tudi likovni terapiji, spremljalo več mladih prostovoljcev.
Številni otroci, ki so bili v program Botrstvo vključeni ob njegovih začetkih pred štirinajstimi leti, so zdaj že polnoletni in samostojni ljudje ali pa svojo izobrazbeno pot pravkar končujejo. In vedo, da brez pomoči številnih donatorjev in botrov tega uspeha ne bi mogli doseči. V teh dneh diplomo na eni izmed tehniških fakultet piše tudi sogovornik.
Mama dveh otrok je po nekajletni kalvariji, preživeti v kriznih centrih, varnih hišah in materinskih domovih končno zaživela v najemniškem stanovanju in dobila službo z minimalno plačo. Zagotavljanje počitniškega varstva je brez pomoči bližnjih velikanski finančni zalogaj. Ker pa gre za otroka s čustvenimi in vedenjskimi težavami oz. z avtizmom, pa je iskanje poletnega varstva še bistveno težje. Poletje je kljub počitnicam ali prav zaradi njih za starše lahko zelo stresen čas.
Odkar je mož zbolel za rakom na ledvicah, sama pa se zaradi sina z avtizmom ne more zaposliti, sogovorničina družina ne zmore več plačati vseh stroškov. "Moja mama je delala pri Rdečem križu, tudi doma smo zato imeli 'Rdeči križ', ker je ljudem pomagala kadar koli in jim je nosila tudi stvari od doma. Vse življenje sem tudi sama pomagala drugim, zato je nepopisno težko, ko moraš sam prositi za pomoč, nikoli si nisem predstavljala, da bom kadar koli v takem položaju," je iskrena sogovornica, ki je na ZPM Ljubljana Moste - Polje prišla po šolske potrebščine in drugo pomoč za sina.
Živimo v družbi, ki je vedno bolj prepletena s tehnologijami. Zato je tudi vedno bolj pomembno, kakšne so naše digitalne veščine. Prejšnji teden je na ljubljanski Fakulteti za družbene vede potekal simpozij Digitalne neenakosti v postpandemičnem času, ki ga je organiziral Center za družboslovno informatiko. Na simpoziju so govorci med drugim izpostavili, kako je na digitalne neenakosti vplivala pandemija covida-19, katere so najbolj ranljive skupine v naši družbi in kaj lahko naredimo, da postanemo bolj vključujoča družba.
Da bodo ukrepi ob epidemiji, ki so zahtevali skorajda rekordno dolgo zaprtje vseh šol, pustili posledice tudi na gibalnih sposobnostih otrok, je bilo jasno že kmalu po začetku epidemije. Športnovzgojni karton, ki že več kot 45 let zbira podatke o otrocih, je namreč izjemno dober vir podatkov, in ti so na drastičen upad opozorili že zelo kmalu. Toda kljub jasnim pozivom strokovnjakov, da so nujni hitri ukrepi v šolah, se je zgodilo mnogo premalo. Letošnji rezultati, v katerih so že obdelani podatki več kot 40.000 otrok, to dokazujejo, so pred dnevi potrdili strokovnjaki na javni predstavitvi v organizaciji Slovenske tiskovne agencije.
Med mladimi, ki te dni zaključujejo šolsko leto, tudi letos ni Mojce. Da sta z mamo sploh lahko preživeli, ji je že od 15 leta pomagala delati v kuhinji. Ko je mama zbolela za rakom, je sama prevzela skrb tako za bolno mamo kot za finančno preživetje.
Številne napovedane spremembe v šolskem sistemu bi morale veliko pozornosti nameniti zmanjšanju razslojevanja med otroki in ustvarjanju socialno pravičnejše šole, so prepričani v Socialni zbornici Slovenije, osrednjem strokovnem združenju na področju socialnega varstva pri nas. Ker trenutno kaže, da zastavljene reforme tega ne bodo upoštevale v zadostni meri, so ustanovili posebno Sekcijo za vzgojo v skupnosti, ki bo opozarjala tako na nujne zakonske spremembe v šolstvu kot na težave v izvajanju obstoječe zakonodaje. Pomoči, ki je na papirju na voljo vsem, namreč po njihovem mnenju običajno ne dobijo tisti, ki bi jo najbolj potrebovali.
Petič v zadnjih dveh desetletjih je tudi v Sloveniji potekala mednarodna raziskava bralne pismenosti. Opravljena je med četrtošolci, ki so v 57 državah z vsega sveta reševali identične pisne teste. Po tem, ko je od leta 2001 Slovenija nenehno dobro napredovala, so najnovejši rezultati, ki zajemajo stanje v letu 2021, precej slabši. Skrbi pa tudi podatek, da v šolo hodi vse več utrujenih in lačnih otrok. Kakšno stanje je pokazala raziskava in kaj bo treba ukreniti?
"Kakih deset ali enajstkrat smo se selili," sogovornica, mama dveh otrok, prešteje začasna bivališča, ki jih je z otrokoma zamenjala v nekaj letih po odhodu iz nasilja in alkohola polnega zakona. Prav takrat je bil tudi čas vpisa hčerke v srednjo šolo. Ker sogovornica že dolgo dela v triizmenskem delu v proizvodnji za minimalno plačo, je denarja zmanjkovalo že za plačevanje najemnine, varščine, stroškov življenja in selitev, včasih tudi za hrano… Dilema, ali hčerki kljub temu omogočiti vpis v želeno šolo, zaradi katerega bi bila selitev v dijaški dom najbolj smiselna, a tudi najdražja rešitev, je bila zelo velika, saj subvencij tudi za otroke iz najrevnejših družin ni. In ker je bila hči v dijaškem domu zadovoljna, ker je po neštetih selitvah soba v domu postala ena redkih in pomembnih stalnic v njenem življenju, je bila pridobljena subvencija Dijaškega sklada programa Botrstvo izjemno dragocena in je zanjo hvaležna še sedaj, ko je hči že uspešna študentka.
Dijaški sklad programa Botrstvo v Sloveniji je pred sedmimi leti nastal zaradi slabo urejenega subvencioniranja za bivanje v dijaških domovih za tiste dijake, ki prihajajo iz finančno šibkejših okolij. Ne glede na finančne stiske družin je namreč subvencija za bivanje največ dobrih 85€, kar zadošča za približno četrtino mesečnega stroška bivanja v dijaškem domu. Dijaki že sedmo leto pomoč pri subvencioniranju lahko dobijo pri Dijaškem skladu programa Botrstvo, kjer pa je količina pomoči povsem odvisna od zbranih donacij. Po sedmih letih, v katerih je sklad več kot upravičil svoj obstoj, bi zato bil čas, da subvencije plačil za dijaške domove, ki so v lasti države in v katerih so zaposleni javni uslužbenci, prevzame država, so prepričani pri ZPM LJ Moste Polje. Svoje argumente so naslovili tudi na pristojni ministrstvi.
Društvo Delavska svetovalnica že nekaj let javnost s konkretnimi primeri svojih članov obvešča in ozavešča, kaj vse se v delovnih razmerjih dogaja najbolj podcenjenim in najnižje plačanim zaposlenim pri nas. Pogosto pa za temi zgodbami, skupaj s stiskami svojih staršev, živijo tudi otroci. Kakšna so otroštva tistih, katerih starši delajo za minimalne plače, ki težko dobijo v najem še tako slaba stanovanja, v družinah kjer ob 12-urnih izmenah zmanjka časa in energije in kako vse skupaj poslabšujejo še administrativne ovire in zakonske luknje? Z njimi se skozi včasih res težke življenjske trenutke prebija tudi predsednik Društva Delavska svetovalnica Goran Lukić.
V luči medvrstniškega nasilja, ki se med osnovnošolci zadnje čase žal prepogosto dogaja, zdaj osvetljujemo še eno pomembno osnovnošolsko tematiko. Kako mladi razumejo duševno zdravje, komu sploh zaupajo, kako nanje vpliva klima v razredu in kaj lahko starejši spremenijo, da se bodo počutili sprejete?
Vpis v srednje šole in s tem izbira poklica, morda za vse življenje, je pomembna prelomnica v življenju mladostnikov. Nanjo bi najbolj moralo vplivati predvsem to, kaj bodočega dijaka zanima, navdušuje in v čem bi lahko bil res dober, ne pa to, kako oddaljena je šola in ali starši zmorejo plačati stroške bivanja v dijaškem domu, kadar je to najboljša rešitev. A kot pravita ravnatelja dveh primorskih dijaških domov, so prav finance vse pogosteje odločilne pri tem, ali se otrok lahko vpiše na želeno smer. Ker imajo bodoči dijaki le še nekaj dni časa za morebiten prenos vlog za vpis v srednje šole, znova opozarjajo, da je pomoč Dijaškega sklada programa Botrstvo, lahko pri odločitvi za vpis zares odločilna.
Neveljaven email naslov