Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Vse bolj jasno je, da imeti zaposlitev in dobivati plačo že dolgo ne pomeni več, da lahko družina tudi dostojno preživi, sploh, če se smrti v družini kar vrstijo. Ko so se Urška, Gregor in njuna mama po letih psihičnega nasilja odselili od očeta, so živeli skupaj z babico, dedkom in stricem. V nekaj letih so ostali sami, nekaj več kot minimalna plača, od katere mama še vedno plačuje tudi stroške zadnjega pogreba, pa ne zadošča niti, da bi več kot stoletje staro in od časa močno načeto hišo vsaj dostojno ogreli.
Vso zimo nas je zeblo, prvič smo lahko zakurili šele pred dnevi…
Po letih psihičnega nasilja so se Urška, Gregor in njuna mama odselili od očeta in zaživeli skupaj z babico, dedkom in stricem: “Nekako smo si pomagali, sestavljali pokojnine s plačami in je šlo. Potem pa je najprej umrl oče, nato povsem nepričakovano brat, pred dvema letoma pa po dolgi bolezni tudi mama. Zelo je bilo hudo, otroka sta veliko pomagala tudi pri negi in sta bila zelo navezana na babico, izguba ju je zelo prizadela.”
“Moja mesečna plača za dvoizmensko delo, z vsemi dodatki za delo ob nedeljah, praznikih, s prevozom na delo in malico znaša največ 650 evrov, pogosto manj, sploh če sem odsotna zaradi bolezni. Nikoli ne vemo več kot za dan naprej, kako bomo delali, ko kdo zboli, te pokličejo in moraš takoj v službo, redko gremo domov takoj po koncu svoje izmene. Ne le da so popolni gospodarji tvojega časa, ampak si je zaradi takega urnika težko najti kakršno koli dodatno delo. Vedno moraš biti na razpolago. Preživnini naj bi sicer dobivala, vendar mi nekdanji mož od polnega zneska odšteje prav vse zneske, ki jih je porabil zanju v času stikov, vsak sladoled, vse, tako da včasih dobim nakazanih le 40 evrov.”
“Živimo v več kot stoletje stari hiši, sploh se ne spomnim, kdaj je bilo nazadnje kaj obnovljeno, vlage je ogromno, povsod je plesen. To zelo vpliva na sinovo zdravje, saj je astmatik in zato pogosto v bolnišnici, da se stanje vsaj malo popravi. A ko se vrne domov … Okna ne tesnijo, prav čutiš, kako pri špranjah vdira hladen zrak. Ko poskušamo ogreti hišo, skorajda bolj grejemo dvorišče. Letošnjo zimo je sploh težko, do pred dnevi nismo mogli kuriti, ker je stara peč popolnoma odpovedala. Potem nam je sicer uspelo dobiti prav tako staro, a še delujočo, vendar znova nismo mogli plačati mojstra, ki nam jo je prišel priklopit in preuredil vso potrebno napeljavo. Še zmeraj mu to dolgujemo.
A peč zdaj deluje in smo minulo soboto prvič v tej zimi normalno zakurili. Prej smo se sicer poskušali pogreti s kaloriferji, a se tako stare hiše z debelimi zidovi ne da ogreti na tak način. Zato smo tudi božične in novoletne praznike preživeli v bundah in skibuckah. Ko je posijalo sonce, smo se šli ven pogret, ker je bilo zunaj topleje kot v hiši. Žalostno je bilo, mrzlo, otroka sta za darilo dobila le vsak svojo čokoladico in strašansko ju je razveselila tortica, ki jo je hči dobila v dar od humanitarnega društva. Čeprav smo potem praznovali sami, saj v tak mraz ni mogoče povabiti nikogar …”
“Ker je hiša stara, so tudi stroški visoki. In nenehno je kaj v okvari. Dolžni smo še mojstru za peč, pa se je že pokvaril grelnik in imamo v kuhinji samo mrzlo vodo. Poleg tega imam še izvršbo na plačo za mamin pogreb, ker ga nikakor nisem mogla plačati. Tako da je znesek, ki ga dobim na račun, tako nizek, da pridejo dnevi, ko nimamo niti za kruh. Ironično je, da delam v trgovini, tudi strežem hrano, pa si pogosto ves delovnik ne morem privoščiti niti, da bi kaj pojedla. In potem moram, pogosto lačna, ob koncu delovnika vreči neprodano hrano stran, zaradi rokov uporabe in strogih predpisov, čeprav bi jo z veseljem pojedla ali še raje odnesla otrokom domov. Zelo trpim, ko mečem hrano stran.
Hudo mi je, ker jim ne morem dati tega, kar vidita pri sovrstnikih in kar jaz gledam v službi vsak dan. Težko mi je, ko vidim, da je hči zelo rada urejena, želi si kakšno malenkost, kak lak za nohte, kaj kozmetike, pa žal ne gre. Zelo je srečna, ker je bila povabljena za soplesalko na valeto, seveda bi rada bila lepa, »princeska«, takoj mi je omenila, da bi rada oblekico in čeveljčke, jaz pa ji tega žal ne morem dati …”
“Ne le tega, da nimamo, tudi gledati mamo, kako se trudi, da bi nama bilo bolje, pa je s plačo nemogoče preživeti, je zelo težko sprejeti. Vse dni je v službi, na koncu pa nam zmanjka za vse in ne pridemo skozi mesec. Saj skuhamo, a je zmeraj premalo, jaz bi še jedel … S sestro si tudi želiva, da bi imeli kakšne kosmiče, da ne bi nenehno zmanjkovalo mleka, da bi si kdaj lahko privoščila kaj sladkega … Pa ni možnosti,” doda srednješolec Gregor.
Pomagate lahko S POSLANIM SMS SPOROČILOM: pošljite geslo BOTER5 na 1919 in darovanih 5 evrov bo v celoti, torej brez odbitkov, namenjenih Urški in Gregorju.
Čeprav se najstnika trudita sprijazniti z vsem tem, tudi z vsakdanjim občutkom neenakovrednosti z vrstniki, pa so ju tudi težave v šoli in predvsem izgube bližnjih v letu babičine smrti pripeljale po tega, da jima ni uspelo izdelati razreda v osnovni oziroma srednji šoli. Letos sta znova v šolskih klopeh, a pomanjkanje čutita vsepovsod, pravi Gregor:
“Rad bi šel s prijatelji kdaj na pijačo, pa se vedno zlažem, da se mi mudi. Seveda mi kdaj tudi oni kaj plačajo, a jim tega ne morem vrniti, kar res ni dober občutek. Tudi domov nikoli nikogar ne povabim, da ne bi videli, v kakšnih razmerah živimo, in si nato ustvarili vtis o meni. Zelo bi mi bilo nerodno, če bi videli našo hišo. Že tako se ne počutim enakovrednega med njimi … Oblačila imamo takšna, kot jih pač dobimo od drugih, nikoli si ne morem izbrati stvari po svojem okusu. Potreboval bi toplejšo bundo in pa boljše čevlje, ti, ki jih imam, pogosto premočijo, da me zebe in potem še hitreje zbolim.”
“Velikokrat se skrijem pred vsemi in se zjočem. Jezi me, ker se tako trudim, ker sem toliko časa v službi, vedno na razpolago, ne zaslužim pa dovolj, da bi prišli skozi mesec. Pozabili smo že, da bi otrokoma prav prišel računalnik, pa kolesa, ker smo doma daleč od avtobusa, trgovin in vsega. Ko bi bilo dovolj za vsaj osnovne, res osnovne stvari …” si želi mama.
ZPM Ljubljana Moste – Polje zagotavlja, da bo nakazani denar v celoti, brez stroškov ali provizij, porabljen za boljše življenje njihove družine.
Če bi Urški in Gregorju želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste – Polje, Proletarska 1, in na paket pripišete za Urško in Gregorja iz zgodbe Vala 202. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke njihove družine.
Dodatne informacije so na voljo na telefonskih številkah ZPM Ljubljana Moste – Polje 08/205-26-93 in 01/544-30-43, e-pošta: info@boter.si, in pri novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
534 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Vse bolj jasno je, da imeti zaposlitev in dobivati plačo že dolgo ne pomeni več, da lahko družina tudi dostojno preživi, sploh, če se smrti v družini kar vrstijo. Ko so se Urška, Gregor in njuna mama po letih psihičnega nasilja odselili od očeta, so živeli skupaj z babico, dedkom in stricem. V nekaj letih so ostali sami, nekaj več kot minimalna plača, od katere mama še vedno plačuje tudi stroške zadnjega pogreba, pa ne zadošča niti, da bi več kot stoletje staro in od časa močno načeto hišo vsaj dostojno ogreli.
Vso zimo nas je zeblo, prvič smo lahko zakurili šele pred dnevi…
Po letih psihičnega nasilja so se Urška, Gregor in njuna mama odselili od očeta in zaživeli skupaj z babico, dedkom in stricem: “Nekako smo si pomagali, sestavljali pokojnine s plačami in je šlo. Potem pa je najprej umrl oče, nato povsem nepričakovano brat, pred dvema letoma pa po dolgi bolezni tudi mama. Zelo je bilo hudo, otroka sta veliko pomagala tudi pri negi in sta bila zelo navezana na babico, izguba ju je zelo prizadela.”
“Moja mesečna plača za dvoizmensko delo, z vsemi dodatki za delo ob nedeljah, praznikih, s prevozom na delo in malico znaša največ 650 evrov, pogosto manj, sploh če sem odsotna zaradi bolezni. Nikoli ne vemo več kot za dan naprej, kako bomo delali, ko kdo zboli, te pokličejo in moraš takoj v službo, redko gremo domov takoj po koncu svoje izmene. Ne le da so popolni gospodarji tvojega časa, ampak si je zaradi takega urnika težko najti kakršno koli dodatno delo. Vedno moraš biti na razpolago. Preživnini naj bi sicer dobivala, vendar mi nekdanji mož od polnega zneska odšteje prav vse zneske, ki jih je porabil zanju v času stikov, vsak sladoled, vse, tako da včasih dobim nakazanih le 40 evrov.”
“Živimo v več kot stoletje stari hiši, sploh se ne spomnim, kdaj je bilo nazadnje kaj obnovljeno, vlage je ogromno, povsod je plesen. To zelo vpliva na sinovo zdravje, saj je astmatik in zato pogosto v bolnišnici, da se stanje vsaj malo popravi. A ko se vrne domov … Okna ne tesnijo, prav čutiš, kako pri špranjah vdira hladen zrak. Ko poskušamo ogreti hišo, skorajda bolj grejemo dvorišče. Letošnjo zimo je sploh težko, do pred dnevi nismo mogli kuriti, ker je stara peč popolnoma odpovedala. Potem nam je sicer uspelo dobiti prav tako staro, a še delujočo, vendar znova nismo mogli plačati mojstra, ki nam jo je prišel priklopit in preuredil vso potrebno napeljavo. Še zmeraj mu to dolgujemo.
A peč zdaj deluje in smo minulo soboto prvič v tej zimi normalno zakurili. Prej smo se sicer poskušali pogreti s kaloriferji, a se tako stare hiše z debelimi zidovi ne da ogreti na tak način. Zato smo tudi božične in novoletne praznike preživeli v bundah in skibuckah. Ko je posijalo sonce, smo se šli ven pogret, ker je bilo zunaj topleje kot v hiši. Žalostno je bilo, mrzlo, otroka sta za darilo dobila le vsak svojo čokoladico in strašansko ju je razveselila tortica, ki jo je hči dobila v dar od humanitarnega društva. Čeprav smo potem praznovali sami, saj v tak mraz ni mogoče povabiti nikogar …”
“Ker je hiša stara, so tudi stroški visoki. In nenehno je kaj v okvari. Dolžni smo še mojstru za peč, pa se je že pokvaril grelnik in imamo v kuhinji samo mrzlo vodo. Poleg tega imam še izvršbo na plačo za mamin pogreb, ker ga nikakor nisem mogla plačati. Tako da je znesek, ki ga dobim na račun, tako nizek, da pridejo dnevi, ko nimamo niti za kruh. Ironično je, da delam v trgovini, tudi strežem hrano, pa si pogosto ves delovnik ne morem privoščiti niti, da bi kaj pojedla. In potem moram, pogosto lačna, ob koncu delovnika vreči neprodano hrano stran, zaradi rokov uporabe in strogih predpisov, čeprav bi jo z veseljem pojedla ali še raje odnesla otrokom domov. Zelo trpim, ko mečem hrano stran.
Hudo mi je, ker jim ne morem dati tega, kar vidita pri sovrstnikih in kar jaz gledam v službi vsak dan. Težko mi je, ko vidim, da je hči zelo rada urejena, želi si kakšno malenkost, kak lak za nohte, kaj kozmetike, pa žal ne gre. Zelo je srečna, ker je bila povabljena za soplesalko na valeto, seveda bi rada bila lepa, »princeska«, takoj mi je omenila, da bi rada oblekico in čeveljčke, jaz pa ji tega žal ne morem dati …”
“Ne le tega, da nimamo, tudi gledati mamo, kako se trudi, da bi nama bilo bolje, pa je s plačo nemogoče preživeti, je zelo težko sprejeti. Vse dni je v službi, na koncu pa nam zmanjka za vse in ne pridemo skozi mesec. Saj skuhamo, a je zmeraj premalo, jaz bi še jedel … S sestro si tudi želiva, da bi imeli kakšne kosmiče, da ne bi nenehno zmanjkovalo mleka, da bi si kdaj lahko privoščila kaj sladkega … Pa ni možnosti,” doda srednješolec Gregor.
Pomagate lahko S POSLANIM SMS SPOROČILOM: pošljite geslo BOTER5 na 1919 in darovanih 5 evrov bo v celoti, torej brez odbitkov, namenjenih Urški in Gregorju.
Čeprav se najstnika trudita sprijazniti z vsem tem, tudi z vsakdanjim občutkom neenakovrednosti z vrstniki, pa so ju tudi težave v šoli in predvsem izgube bližnjih v letu babičine smrti pripeljale po tega, da jima ni uspelo izdelati razreda v osnovni oziroma srednji šoli. Letos sta znova v šolskih klopeh, a pomanjkanje čutita vsepovsod, pravi Gregor:
“Rad bi šel s prijatelji kdaj na pijačo, pa se vedno zlažem, da se mi mudi. Seveda mi kdaj tudi oni kaj plačajo, a jim tega ne morem vrniti, kar res ni dober občutek. Tudi domov nikoli nikogar ne povabim, da ne bi videli, v kakšnih razmerah živimo, in si nato ustvarili vtis o meni. Zelo bi mi bilo nerodno, če bi videli našo hišo. Že tako se ne počutim enakovrednega med njimi … Oblačila imamo takšna, kot jih pač dobimo od drugih, nikoli si ne morem izbrati stvari po svojem okusu. Potreboval bi toplejšo bundo in pa boljše čevlje, ti, ki jih imam, pogosto premočijo, da me zebe in potem še hitreje zbolim.”
“Velikokrat se skrijem pred vsemi in se zjočem. Jezi me, ker se tako trudim, ker sem toliko časa v službi, vedno na razpolago, ne zaslužim pa dovolj, da bi prišli skozi mesec. Pozabili smo že, da bi otrokoma prav prišel računalnik, pa kolesa, ker smo doma daleč od avtobusa, trgovin in vsega. Ko bi bilo dovolj za vsaj osnovne, res osnovne stvari …” si želi mama.
ZPM Ljubljana Moste – Polje zagotavlja, da bo nakazani denar v celoti, brez stroškov ali provizij, porabljen za boljše življenje njihove družine.
Če bi Urški in Gregorju želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste – Polje, Proletarska 1, in na paket pripišete za Urško in Gregorja iz zgodbe Vala 202. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke njihove družine.
Dodatne informacije so na voljo na telefonskih številkah ZPM Ljubljana Moste – Polje 08/205-26-93 in 01/544-30-43, e-pošta: info@boter.si, in pri novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
Planiški četrtek je tradicionalno namenjen otrokom. Tudi letos se ga je udeležilo več tisoč otrok z vseh koncev Slovenije in tudi iz zamejstva, mnogim so obisk omogočili različni donatorji. Med tistimi, ki so glasno spodbujali slovenske skakalce, so bili tudi otroci iz programa Botrstvo. Avtobusi so v dolino pod Poncami prispeli iz Maribora, Velenja, Novega mesta, Cerknega, Idrije, Sevnice, Ljubljane, Šentjurja, Ptuja, Ajdovščine in Metlike. Kako so se imeli in kaj se jim je še posebej vtisnilo v spomin?
Da je brezplačno kosilo za vse šolarje dober cilj, se načeloma strinjajo tako rekoč vsi vpleteni, tudi šole, kjer sicer kosil po zakonu niso dolžni zagotavljati. A imajo jih vse šole, plačujejo pa jih večinoma starši, Iz državega proračuna poravnajo znesek za dobro četrtino vseh h kosilu prijavljenih otrok. Po veljavni zakonodaji so namreč do subvencije upravičeni le otroci katerih družine dosegajo največ 3. dohodkovni razred oz zaslužijo največ 36% povprečne plače na člana. V praksi to pomeni, da v družinah, kjer dohodek na člana presega vsaj cent več kot 442.95 evrov, kosila plačujejo v celoti. Cene se od šole do šole močno razlikujejo in lahko presegajo 80 evrov mesečno za otroka. To je za družine, ki se borijo z revščino, zelo visok znesek. Število otrok, ki do subvencije niso upravičeni, iz leta v leto narašča. Kot so v svoji obrazložitvi sprememb zakona opozorili pri Inštitutu 8. marec, je število upravičencev za subvencije med letoma leta 2016 in 2020 zmanjšalo za skoraj 8 tisoč, čeprav se je v tem času število otrok, vpisanih v osnovno šolo, povečalo za dobrih 16 tisoč. Po svežih podatkih ministrstva pa se je število otrok, ki niso upravičeni do subvencije, v tem šolskem letu povečalo še za skoraj 2 odstotni točki, oz je dodeljenih okoli 3100 subvencij manj, čeprav je šolarjev bistveno več kot leto prej . Med starši, ki ne zmorejo plačati, je tudi mama šolarja, ki je po dolgotrajni bolniški, začasno prekinjeni s 4 urnim delom – v novem izračunu dohodninckega razreda za pičlih 9 evrov ostala brez subvencije za otrokovo kosilo.
Slovenska osnovna šola je na videz zelo vključujoča, tudi ustava zagotavlja brezplačno šolanje, a v praksi je razslojevanje tam vse večje. Začne se že pri potrebščinah, plačilih kosil, izletov, šol v naravi in različnih športnih, kulturnih in podobnih dnevov, za katere morajo starši (do)plačevati. Otroci, ki tega niso deležni, so izločeni ne le v času samih dejavnosti, ampak tudi pozneje, saj niso dobili enakih izkušenj in znanj, kar jim onemogoča enakovredno učenje s tistimi, ki so na dejavnostih bili, tudi zunaj šole se družijo predvsem s tistimi, ki so v podobnih stiskah. Zato so pri ZPM Ljubljana Moste-Polje, kjer vodijo tudi program Botrstvo, pripravili peticijo za brezplačno osnovno šolo. Predlagajo, da bi se z minimalno spremembo dveh členov Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja šolski prostor spremenil tako, da bo za vse obvezne šolske vsebine za otroke brezplačen.
Predvsem začetni dve leti epidemije sta zaznamovali številne otroke, še posebej pa najstnike na prehodu v srednje šole in na fakultete, zaznan je bil porast duševnih težav in težav z gibalnimi sposobnostmi. V tem šolskem letu v šolah vidnih znakov kot so maske, ločevanje po mehurčkih in nenehno razkuževanja morda res ni več, a nekatere posledice nikakor niso izbrisane.
Ob začetku prvega prijavnega roka za vpis na fakultete, ki že poteka, so dijaki s poklicno maturo in opravljenim petim predmetom ugotovili, da se ne morejo vpisati na nekatere študijske programe, čeprav s takimi pogoji ob njihovem vpisu na srednjo šolo niso bili seznanjeni. Spremembe razpisnih pogojev bodo prizadele predvsem kandidate za ljubljanske fakultete, drugi dve večji univerzi v Sloveniji sta težavo vsaj za nekaj časa namreč rešili. Predvsem pa vpisni pogoji prizadenejo dijake negimnazijskih programov,na katere se pogosto vpisujejo otroci, ki tudi zaradi slabših socialnoekonomskih razmer in drugih slabših življenjskih pogojev niso dosegli vse strožjih pogojev za vpis na gimnazijske programe.
Medvrstniško zbadanje, pasti družabnih omrežij in slabe samopodobe … Kako mladi razmišljajo o duševnih težavah in kako lahko šolsko okolje pripomore k temu, da se v šolah počutijo varne in slišane? Na Območnem otroškem parlamentu v Večgeneracijskem centru Skupna točka so mladi skupaj z mentorji debatirali o pomembnosti duševnega zdravja v šolskem okolju. Kako bi rešili duševne stiske, komu najlažje zaupajo in kaj jih najpogosteje teži?
11 izjemnih knjig, ki bi lahko bile dobra podlaga za filmski scenarij, se v Berlinu predstavlja na dogodku aktualnega filmskega festivala, poimenovanem "Knjige na Berlinalu". Med 190 naslovi iz več kot 30 držav so izbrali tudi delo slovenske avtorice Dijane Matković: Zakaj ne pišem. V sodobni slovenski književnosti najbrž še nismo imeli književnega dela, ki bi tako dobro in nazorno ubesedilo težave otrok iz najnižjih socialno-ekonomsko razredov in pojasnil, zakaj je družbeni razred, v katerega se nek otrok rodi, tako zelo odločujoč. Knjiga bi morala biti obvezno čtivo za vse, ki želijo razumeti stiske otrok, živečih v revščini.
Študentska prehrana je vedno aktualna tema slovenskih študentov. S pripravo stališča glede prenove sistema študentskih bonov za prehrano je Strateški svet za prehrano sicer v sklopu svojih nalog študentska kosila umestil med prioritetne. A po daljšem času nižanja kakovosti ponudbe študentske prehrane in zmanjšanju števila ponudnikov, so študenti nase opozorili v začetku tega leta. Kaplja čez rob je bil dvig maksimalne cene študentskega obroka in posledično tudi dvig maksimalne cene doplačila za študentski obrok ob koriščenju bona.
Epidemijo revnih delavcev v kulturniških in kreativnih dejavnostih zakriva podpora bližnjih
Brezposelnost v Sloveniji zadnje mesece statistično dosega najnižje stopnje, brezposelnih je rekordno malo ljudi. Toda zaposlenost hkrati ni več zagotovilo normalnega preživetja. To dokazujeta tako podatek, da skoraj dve tretjini zaposlenih zasluži manj od povprečne slovenske plače in kot tudi pričevanja humanitarnih organizacij, da je med prosilci za pomoč večina zaposlenih. Deloma lahko to pripišemo nizkim plačam, vse višjim cenam življenjskih stroškov in tudi nepremičnin, deloma pa tudi temu, da nezanesljive, prekarne in nestandardne oblike zaposlitve, vključno s samozaposlitvijo, nikakor niso več varovalka pred revščino.
Odmevni primeri med vrstniškega nasilja v osnovnih šolah v zadnjih tednih, v enem je prišlo tudi do poškodb s kladivom, strokovnjakov ne presenečajo. Nasilja, nestrpnosti in zmanjšane empatije v šolah po skoraj dveh letih epidemičnih ukrepov, ki so otroke osamili za dolge tedne, v šolah zaznavajo vse več. Kaj sproža tako nasilje, kako ga razumeti in kako otrokom pomagati?
Na ljubljanski Gimnaziji Moste so dijaki na pobudo in pod vodstvom profesorice angleščine Damijane Mihić pred desetletjem prvič kolektivno botrovali otroku iz programa Botrstvo. Tradicije niso prekinili, letos so botri dijaki treh razredov, že nekaj let pa so botri tudi profesorji. Kakšna spoznanja in priložnosti za razmisleke o revščini in družbi je to prineslo dijakom ter koliko je revščina še stigma, sta razmišljali z dijakinjo 2. letnika Saro Ivanc.
Med zgodbami, ki smo jih predstavili v prvem letu naše podpore programu Botrstvo, je bila tudi zgodba takrat 9-letnega Tilna in njegovih dveh bratcev. Po ločitvi so z mamo, ki je izgubila službo, živeli v najemu, ki ga niso mogli plačevati, zato so jim v mrzlem stanovanju že odklopili pitno vodo, večkrat so bili brez hrane, brez šolskih kosil, fantje so morali opustiti vse dejavnosti, ki so jih veselile, nato pa so prav vse imetje izgubili v požaru. Pomoč, ki ste jo takrat zbrali poslušalci, je bila neprecenljiva, omogočila jim je nov začetek in upanje, da je vsemu navkljub mogoče doseči svoje sanje. Tilen jih je: jeseni je na sprejemnih izpitih dosegel vse točke in se vpisal na želen študij. Njegova mama se je zato znova želela zahvaliti vsem, ki so jim takrat omogočili, da niso potonili:
Leto 2022 je bilo za ekipo ZPM Ljubljana Moste Polje, kjer vodijo tudi program Botrstvo, zelo zahtevno, a tudi polno lepih zgodb. Kaj bo sodelavcem, ki so nepogrešljivi del pomoči družinam, ostalo najbolj v spominu, kakšne so njihove želje in voščila za 2023?
Skupaj z ZPM Ljubljana Moste polje polnimo 11 leto sodelovanja in podpore Vala 202 programu Botrstvo v Slovenije. To pa je od samih začetkov povezano tudi z akcijo Ime leta, kjer smo letos že dvajsetič dobili ime tistega, ki je leto najbolj zaznamoval. Kaj letošnji kandidati, Imena mesecev, ki so med seboj izbrala Ime leta, menijo o Botrstvu in kaj o solidarnosti v družbi, smo jih povprašali na četrtkovi sklepni prireditvi na ljubljanskem gradu.
Botrstvo v Sloveniji je v vseh 12 letih delovanja pomagalo več kot 12.000 otrokom in mladostnikom v stiski iz vse Slovenije. V program je trenutno vključenih 6224 otrok in mladostnikov. Trenutno v Botrstvu sodeluje 5656 botrov. V vseh letih delovanja je otrokom pomagalo preko 9500 botrov. Do sedaj je bilo zbranih 27.881.427,53 EUR. Hvala vsem, ki pomagate!
"Včasih se mi zdi, da le opazujem, kako nekdo piše to zgodbo in si mislim, ne, kaj takega sploh ni mogoče," pravi 22-letna študentka Eva o tragediji, ki ju je s sestrico Mio doletela letos, ko sta v le treh mesecih ostali najprej brez očeta in nato še brez mame.
Vsem lučkam, okrasitvam in vsiljivim oglasom navkljub – ali pa prav zaradi vsega naštetega – je december za mnoge najtežji mesec v letu. Še posebej, ko so v družini otroci, že dolgo prikrajšani tudi za zelo osnovne stvari. Kaj šele za bogate praznične obdaritve in doživetja. Naša sogovornica je pred meseci svoje življenje morala postaviti na novo in začeti skorajda iz nič, tudi finančno. Pomoč Botrstva in projekta Čarobna zima zato njej in otrokom v teh dneh omogoča skupna doživetja.
Služba, niti 8-urna, kaj šele za skrajšani delovni čas, že zelo dolgo ne zagotavlja vsaj znosnega preživetja. Še posebej, če bi s plačo pod minimalno morala preživeti mama in najstnik. V predprazničnem času je zavedanje, da otroku ne moreš omogočiti prav ničesar, še toliko težje.
Prva adventna nedelja je bila včeraj, z njo se simbolično začenja predpraznični čas in tudi čas, ko številne humanitarne organizacije pripravljajo še dodatne akcije, ki bi olajšal stiske in polepšal te, za marsikoga morda najtežje dni v letu. Akcij je veliko, poiščete jih lahko na spletu ali v vaši okolici, mi opozarjamo na tiste, ki so lahko v pomoč družinam in otrokom iz programa Botrstvo.
Neveljaven email naslov