Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Vse bolj jasno je, da imeti zaposlitev in dobivati plačo že dolgo ne pomeni več, da lahko družina tudi dostojno preživi, sploh, če se smrti v družini kar vrstijo. Ko so se Urška, Gregor in njuna mama po letih psihičnega nasilja odselili od očeta, so živeli skupaj z babico, dedkom in stricem. V nekaj letih so ostali sami, nekaj več kot minimalna plača, od katere mama še vedno plačuje tudi stroške zadnjega pogreba, pa ne zadošča niti, da bi več kot stoletje staro in od časa močno načeto hišo vsaj dostojno ogreli.
Vso zimo nas je zeblo, prvič smo lahko zakurili šele pred dnevi…
Po letih psihičnega nasilja so se Urška, Gregor in njuna mama odselili od očeta in zaživeli skupaj z babico, dedkom in stricem: “Nekako smo si pomagali, sestavljali pokojnine s plačami in je šlo. Potem pa je najprej umrl oče, nato povsem nepričakovano brat, pred dvema letoma pa po dolgi bolezni tudi mama. Zelo je bilo hudo, otroka sta veliko pomagala tudi pri negi in sta bila zelo navezana na babico, izguba ju je zelo prizadela.”
“Moja mesečna plača za dvoizmensko delo, z vsemi dodatki za delo ob nedeljah, praznikih, s prevozom na delo in malico znaša največ 650 evrov, pogosto manj, sploh če sem odsotna zaradi bolezni. Nikoli ne vemo več kot za dan naprej, kako bomo delali, ko kdo zboli, te pokličejo in moraš takoj v službo, redko gremo domov takoj po koncu svoje izmene. Ne le da so popolni gospodarji tvojega časa, ampak si je zaradi takega urnika težko najti kakršno koli dodatno delo. Vedno moraš biti na razpolago. Preživnini naj bi sicer dobivala, vendar mi nekdanji mož od polnega zneska odšteje prav vse zneske, ki jih je porabil zanju v času stikov, vsak sladoled, vse, tako da včasih dobim nakazanih le 40 evrov.”
“Živimo v več kot stoletje stari hiši, sploh se ne spomnim, kdaj je bilo nazadnje kaj obnovljeno, vlage je ogromno, povsod je plesen. To zelo vpliva na sinovo zdravje, saj je astmatik in zato pogosto v bolnišnici, da se stanje vsaj malo popravi. A ko se vrne domov … Okna ne tesnijo, prav čutiš, kako pri špranjah vdira hladen zrak. Ko poskušamo ogreti hišo, skorajda bolj grejemo dvorišče. Letošnjo zimo je sploh težko, do pred dnevi nismo mogli kuriti, ker je stara peč popolnoma odpovedala. Potem nam je sicer uspelo dobiti prav tako staro, a še delujočo, vendar znova nismo mogli plačati mojstra, ki nam jo je prišel priklopit in preuredil vso potrebno napeljavo. Še zmeraj mu to dolgujemo.
A peč zdaj deluje in smo minulo soboto prvič v tej zimi normalno zakurili. Prej smo se sicer poskušali pogreti s kaloriferji, a se tako stare hiše z debelimi zidovi ne da ogreti na tak način. Zato smo tudi božične in novoletne praznike preživeli v bundah in skibuckah. Ko je posijalo sonce, smo se šli ven pogret, ker je bilo zunaj topleje kot v hiši. Žalostno je bilo, mrzlo, otroka sta za darilo dobila le vsak svojo čokoladico in strašansko ju je razveselila tortica, ki jo je hči dobila v dar od humanitarnega društva. Čeprav smo potem praznovali sami, saj v tak mraz ni mogoče povabiti nikogar …”
“Ker je hiša stara, so tudi stroški visoki. In nenehno je kaj v okvari. Dolžni smo še mojstru za peč, pa se je že pokvaril grelnik in imamo v kuhinji samo mrzlo vodo. Poleg tega imam še izvršbo na plačo za mamin pogreb, ker ga nikakor nisem mogla plačati. Tako da je znesek, ki ga dobim na račun, tako nizek, da pridejo dnevi, ko nimamo niti za kruh. Ironično je, da delam v trgovini, tudi strežem hrano, pa si pogosto ves delovnik ne morem privoščiti niti, da bi kaj pojedla. In potem moram, pogosto lačna, ob koncu delovnika vreči neprodano hrano stran, zaradi rokov uporabe in strogih predpisov, čeprav bi jo z veseljem pojedla ali še raje odnesla otrokom domov. Zelo trpim, ko mečem hrano stran.
Hudo mi je, ker jim ne morem dati tega, kar vidita pri sovrstnikih in kar jaz gledam v službi vsak dan. Težko mi je, ko vidim, da je hči zelo rada urejena, želi si kakšno malenkost, kak lak za nohte, kaj kozmetike, pa žal ne gre. Zelo je srečna, ker je bila povabljena za soplesalko na valeto, seveda bi rada bila lepa, »princeska«, takoj mi je omenila, da bi rada oblekico in čeveljčke, jaz pa ji tega žal ne morem dati …”
“Ne le tega, da nimamo, tudi gledati mamo, kako se trudi, da bi nama bilo bolje, pa je s plačo nemogoče preživeti, je zelo težko sprejeti. Vse dni je v službi, na koncu pa nam zmanjka za vse in ne pridemo skozi mesec. Saj skuhamo, a je zmeraj premalo, jaz bi še jedel … S sestro si tudi želiva, da bi imeli kakšne kosmiče, da ne bi nenehno zmanjkovalo mleka, da bi si kdaj lahko privoščila kaj sladkega … Pa ni možnosti,” doda srednješolec Gregor.
Pomagate lahko S POSLANIM SMS SPOROČILOM: pošljite geslo BOTER5 na 1919 in darovanih 5 evrov bo v celoti, torej brez odbitkov, namenjenih Urški in Gregorju.
Čeprav se najstnika trudita sprijazniti z vsem tem, tudi z vsakdanjim občutkom neenakovrednosti z vrstniki, pa so ju tudi težave v šoli in predvsem izgube bližnjih v letu babičine smrti pripeljale po tega, da jima ni uspelo izdelati razreda v osnovni oziroma srednji šoli. Letos sta znova v šolskih klopeh, a pomanjkanje čutita vsepovsod, pravi Gregor:
“Rad bi šel s prijatelji kdaj na pijačo, pa se vedno zlažem, da se mi mudi. Seveda mi kdaj tudi oni kaj plačajo, a jim tega ne morem vrniti, kar res ni dober občutek. Tudi domov nikoli nikogar ne povabim, da ne bi videli, v kakšnih razmerah živimo, in si nato ustvarili vtis o meni. Zelo bi mi bilo nerodno, če bi videli našo hišo. Že tako se ne počutim enakovrednega med njimi … Oblačila imamo takšna, kot jih pač dobimo od drugih, nikoli si ne morem izbrati stvari po svojem okusu. Potreboval bi toplejšo bundo in pa boljše čevlje, ti, ki jih imam, pogosto premočijo, da me zebe in potem še hitreje zbolim.”
“Velikokrat se skrijem pred vsemi in se zjočem. Jezi me, ker se tako trudim, ker sem toliko časa v službi, vedno na razpolago, ne zaslužim pa dovolj, da bi prišli skozi mesec. Pozabili smo že, da bi otrokoma prav prišel računalnik, pa kolesa, ker smo doma daleč od avtobusa, trgovin in vsega. Ko bi bilo dovolj za vsaj osnovne, res osnovne stvari …” si želi mama.
ZPM Ljubljana Moste – Polje zagotavlja, da bo nakazani denar v celoti, brez stroškov ali provizij, porabljen za boljše življenje njihove družine.
Če bi Urški in Gregorju želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste – Polje, Proletarska 1, in na paket pripišete za Urško in Gregorja iz zgodbe Vala 202. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke njihove družine.
Dodatne informacije so na voljo na telefonskih številkah ZPM Ljubljana Moste – Polje 08/205-26-93 in 01/544-30-43, e-pošta: info@boter.si, in pri novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
535 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Vse bolj jasno je, da imeti zaposlitev in dobivati plačo že dolgo ne pomeni več, da lahko družina tudi dostojno preživi, sploh, če se smrti v družini kar vrstijo. Ko so se Urška, Gregor in njuna mama po letih psihičnega nasilja odselili od očeta, so živeli skupaj z babico, dedkom in stricem. V nekaj letih so ostali sami, nekaj več kot minimalna plača, od katere mama še vedno plačuje tudi stroške zadnjega pogreba, pa ne zadošča niti, da bi več kot stoletje staro in od časa močno načeto hišo vsaj dostojno ogreli.
Vso zimo nas je zeblo, prvič smo lahko zakurili šele pred dnevi…
Po letih psihičnega nasilja so se Urška, Gregor in njuna mama odselili od očeta in zaživeli skupaj z babico, dedkom in stricem: “Nekako smo si pomagali, sestavljali pokojnine s plačami in je šlo. Potem pa je najprej umrl oče, nato povsem nepričakovano brat, pred dvema letoma pa po dolgi bolezni tudi mama. Zelo je bilo hudo, otroka sta veliko pomagala tudi pri negi in sta bila zelo navezana na babico, izguba ju je zelo prizadela.”
“Moja mesečna plača za dvoizmensko delo, z vsemi dodatki za delo ob nedeljah, praznikih, s prevozom na delo in malico znaša največ 650 evrov, pogosto manj, sploh če sem odsotna zaradi bolezni. Nikoli ne vemo več kot za dan naprej, kako bomo delali, ko kdo zboli, te pokličejo in moraš takoj v službo, redko gremo domov takoj po koncu svoje izmene. Ne le da so popolni gospodarji tvojega časa, ampak si je zaradi takega urnika težko najti kakršno koli dodatno delo. Vedno moraš biti na razpolago. Preživnini naj bi sicer dobivala, vendar mi nekdanji mož od polnega zneska odšteje prav vse zneske, ki jih je porabil zanju v času stikov, vsak sladoled, vse, tako da včasih dobim nakazanih le 40 evrov.”
“Živimo v več kot stoletje stari hiši, sploh se ne spomnim, kdaj je bilo nazadnje kaj obnovljeno, vlage je ogromno, povsod je plesen. To zelo vpliva na sinovo zdravje, saj je astmatik in zato pogosto v bolnišnici, da se stanje vsaj malo popravi. A ko se vrne domov … Okna ne tesnijo, prav čutiš, kako pri špranjah vdira hladen zrak. Ko poskušamo ogreti hišo, skorajda bolj grejemo dvorišče. Letošnjo zimo je sploh težko, do pred dnevi nismo mogli kuriti, ker je stara peč popolnoma odpovedala. Potem nam je sicer uspelo dobiti prav tako staro, a še delujočo, vendar znova nismo mogli plačati mojstra, ki nam jo je prišel priklopit in preuredil vso potrebno napeljavo. Še zmeraj mu to dolgujemo.
A peč zdaj deluje in smo minulo soboto prvič v tej zimi normalno zakurili. Prej smo se sicer poskušali pogreti s kaloriferji, a se tako stare hiše z debelimi zidovi ne da ogreti na tak način. Zato smo tudi božične in novoletne praznike preživeli v bundah in skibuckah. Ko je posijalo sonce, smo se šli ven pogret, ker je bilo zunaj topleje kot v hiši. Žalostno je bilo, mrzlo, otroka sta za darilo dobila le vsak svojo čokoladico in strašansko ju je razveselila tortica, ki jo je hči dobila v dar od humanitarnega društva. Čeprav smo potem praznovali sami, saj v tak mraz ni mogoče povabiti nikogar …”
“Ker je hiša stara, so tudi stroški visoki. In nenehno je kaj v okvari. Dolžni smo še mojstru za peč, pa se je že pokvaril grelnik in imamo v kuhinji samo mrzlo vodo. Poleg tega imam še izvršbo na plačo za mamin pogreb, ker ga nikakor nisem mogla plačati. Tako da je znesek, ki ga dobim na račun, tako nizek, da pridejo dnevi, ko nimamo niti za kruh. Ironično je, da delam v trgovini, tudi strežem hrano, pa si pogosto ves delovnik ne morem privoščiti niti, da bi kaj pojedla. In potem moram, pogosto lačna, ob koncu delovnika vreči neprodano hrano stran, zaradi rokov uporabe in strogih predpisov, čeprav bi jo z veseljem pojedla ali še raje odnesla otrokom domov. Zelo trpim, ko mečem hrano stran.
Hudo mi je, ker jim ne morem dati tega, kar vidita pri sovrstnikih in kar jaz gledam v službi vsak dan. Težko mi je, ko vidim, da je hči zelo rada urejena, želi si kakšno malenkost, kak lak za nohte, kaj kozmetike, pa žal ne gre. Zelo je srečna, ker je bila povabljena za soplesalko na valeto, seveda bi rada bila lepa, »princeska«, takoj mi je omenila, da bi rada oblekico in čeveljčke, jaz pa ji tega žal ne morem dati …”
“Ne le tega, da nimamo, tudi gledati mamo, kako se trudi, da bi nama bilo bolje, pa je s plačo nemogoče preživeti, je zelo težko sprejeti. Vse dni je v službi, na koncu pa nam zmanjka za vse in ne pridemo skozi mesec. Saj skuhamo, a je zmeraj premalo, jaz bi še jedel … S sestro si tudi želiva, da bi imeli kakšne kosmiče, da ne bi nenehno zmanjkovalo mleka, da bi si kdaj lahko privoščila kaj sladkega … Pa ni možnosti,” doda srednješolec Gregor.
Pomagate lahko S POSLANIM SMS SPOROČILOM: pošljite geslo BOTER5 na 1919 in darovanih 5 evrov bo v celoti, torej brez odbitkov, namenjenih Urški in Gregorju.
Čeprav se najstnika trudita sprijazniti z vsem tem, tudi z vsakdanjim občutkom neenakovrednosti z vrstniki, pa so ju tudi težave v šoli in predvsem izgube bližnjih v letu babičine smrti pripeljale po tega, da jima ni uspelo izdelati razreda v osnovni oziroma srednji šoli. Letos sta znova v šolskih klopeh, a pomanjkanje čutita vsepovsod, pravi Gregor:
“Rad bi šel s prijatelji kdaj na pijačo, pa se vedno zlažem, da se mi mudi. Seveda mi kdaj tudi oni kaj plačajo, a jim tega ne morem vrniti, kar res ni dober občutek. Tudi domov nikoli nikogar ne povabim, da ne bi videli, v kakšnih razmerah živimo, in si nato ustvarili vtis o meni. Zelo bi mi bilo nerodno, če bi videli našo hišo. Že tako se ne počutim enakovrednega med njimi … Oblačila imamo takšna, kot jih pač dobimo od drugih, nikoli si ne morem izbrati stvari po svojem okusu. Potreboval bi toplejšo bundo in pa boljše čevlje, ti, ki jih imam, pogosto premočijo, da me zebe in potem še hitreje zbolim.”
“Velikokrat se skrijem pred vsemi in se zjočem. Jezi me, ker se tako trudim, ker sem toliko časa v službi, vedno na razpolago, ne zaslužim pa dovolj, da bi prišli skozi mesec. Pozabili smo že, da bi otrokoma prav prišel računalnik, pa kolesa, ker smo doma daleč od avtobusa, trgovin in vsega. Ko bi bilo dovolj za vsaj osnovne, res osnovne stvari …” si želi mama.
ZPM Ljubljana Moste – Polje zagotavlja, da bo nakazani denar v celoti, brez stroškov ali provizij, porabljen za boljše življenje njihove družine.
Če bi Urški in Gregorju želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste – Polje, Proletarska 1, in na paket pripišete za Urško in Gregorja iz zgodbe Vala 202. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke njihove družine.
Dodatne informacije so na voljo na telefonskih številkah ZPM Ljubljana Moste – Polje 08/205-26-93 in 01/544-30-43, e-pošta: info@boter.si, in pri novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
Prva adventna nedelja je bila včeraj, z njo se simbolično začenja predpraznični čas in tudi čas, ko številne humanitarne organizacije pripravljajo še dodatne akcije, ki bi olajšal stiske in polepšal te, za marsikoga morda najtežje dni v letu. Akcij je veliko, poiščete jih lahko na spletu ali v vaši okolici, mi opozarjamo na tiste, ki so lahko v pomoč družinam in otrokom iz programa Botrstvo.
V prihajajočih tednih se bodo zvrstile številne dobrodelne prireditve in akcije in med tistimi, ki so že vrsto let povezane z našo RTV hišo je tudi 32. tradicionalni dobrodelni koncert KLIC DOBROTE. To sredo ga skupaj s Slovensko karitas in Radiem Ognjišče pripravlja nacionalna televizija, prenos pa bo tudi na Prvem programu našega radia. Koncert, ki je del tedna dobrodelnosti, je le eden v nizu dogodkov in oddaj, ki na RTV Slovenija že desetletja pripomorejo k razumevanju raznolikih stisk tistih, ki potrebujejo pomoč. Na nekatere prireditve in oddaje, ki so pomagale zbirati pomoč in širiti duh medsebojne pomoč in solidarnosti, vas v naslednjih minutah spomnimo v oddaji, ki jo že več kot 10 let pripravljamo v podporo programu Botrstvo. In ki je pripomogla, da je bilo za pomoč otrokom v stiski doslej zbranih že skoraj 28. milijonov evrov. Tudi to je poslanstvo RTV.
Bremena šolanja na daljavo učenci nosijo še danes, toliko bolj otroci priseljenci. Nekateri so se v šole vključevali ravno v obdobju zaprtja, ostali so brez socialne mreže, s tem pa tudi možnosti, da bi ob pouku bogatili besedišče še z vrstniki, tako med odmori kot dejavnostmi. Zato je za te otroke, pa tudi njihove starše še kako pomembna širša socialna vključenost, meni svetovalna delavka Nika Rudež, ki na Osnovni šoli Koper izvaja dodatne ure slovenskega jezika. Na šoli so minuli konec tedna organizirali tudi prvi tabor za otroke priseljence.
Po raziskavi merjenja indeksa enakosti spolov se Slovenija uvršča na 12. mesto med članicami EU, na vrhu lestvice pa so spet nordijske države.
Kako se mladi spominjajo karantene dve leti po tem, ko so bili zaprti med štiri stene svoje sobe?
19 slovenskih nevladnih organizacij, ki delujejo za osebe in z osebami z izkušnjo revščine in izključenosti, je tudi letos pripravilo poročilo o revščini v Sloveniji. To poročilo je sestavni del letnega poročila, ki ga 31 nacionalnih mrež in 13 evropskih organizacij pripravi v okviru Evropske mrežo za boj proti revščini (EAPN). Tudi letošnje poročilo je pokazalo številne sistemske pomanjkljivosti na katere nevladniki opozarjajo že vsaj desetletje. Tem se zdaj pridružuje vse večji problem revnih zaposlenih in pa skokovito naraščanje težav z nasiljem in z duševnim zdravjem. Podrobneje s predstavnikom slovenske EAPN, Goranom Lukićem iz Delavske svetovalnice
Letos zaznamujemo 30. obletnico uvedbe subvencionirane študentske prehrane. V tem času se je z boni marsikaj spremenilo, a razlog za obstoj je še vedno omogočiti študentkam in študentom dostop do tople in zdrave prehrane, ne glede na njihov socialni status. Po obdobju dveletnega zaprtja, ko se povečujejo stroški živil in dela, se število ponudnikov takšne prehrane zmanjšuje, hkrati pa se bosta z novim letom povišali tudi višini cene obroka in subvencije. V oddaji Botrstvo Kaja Ravnak skupaj s študentko inšpektorico Márijo Pávlosko in svetovalcem za področje subvencionirane študentske prehrane na Študentski organizaciji Slovenije Maticem Bérom raziskuje razloge za hipno stanje v ureditvi študentske prehrane.
Letos zaznamujemo 30. obletnico uvedbe subvencionirane študentske prehrane. V tem času se je z boni marsikaj spremenilo, a razlog za obstoj je še vedno omogočiti študentkam in študentom dostop do tople in zdrave prehrane, ne glede na njihov socialni status. Po obdobju dveletnega zaprtja, ko se povečujejo stroški živil in dela, se število ponudnikov takšne prehrane zmanjšuje, hkrati pa se bosta z novim letom povišali tudi višini cene obroka in subvencije. V oddaji Botrstvo Kaja Ravnak skupaj s študentko inšpektorico Márijo Pávlovsko in svetovalcem za področje subvencionirane študentske prehrane na Študentski organizaciji Slovenije Maticem Bérom raziskuje razloge za hipno stanje v ureditvi študentske prehrane.
Kar polovica vseh duševnih motenj se začne že do 14. leta in kar 75 odstotkov pred 25. letom starosti, zato je normalizacija teme duševnega zdravja med mladimi, pa tudi na splošno, ključnega pomena. Če so namreč stiske prepoznane in priznane pravočasno, če o njih lahko govorijo, če dobijo pravočasno pomoč in tisti, ki to potrebujejo, tudi ustrezno zdravljenje, je porast duševnih motenj mogoče preprečiti: Če ne, bo epidemija duševnih stisk in motenj tudi za mlade dolgoročno bistveno usodnejša kot je bila epidemija koronavirusne bolezni.
Z vsako novo in vse višjim zneskom na položnici se poglablja stiska ljudi, ki tudi ob rednih plačah ne zmorejo več poplačevati niti najosnovnejših stroškov. O tem pričajo zgodbe ljudi, ki so se po pomoč prisiljeni obrniti na humanitarne organizacije. Kako jim lahko pri tem pomaga Botrstvo?
Družine tudi s plačo ali dvema ne zmorejo več plačati vseh stroškov.
Skorajšnji začetek novega šolskega leta je zaznamoval tudi delo sodelavcev programa Botrstvo. Vse poletje so namreč prejemali prošnje za pomoč pri nabavi šolskih potrebščin, a tudi za nakup hrane in plačilo vse višjih položnic. Večina paketov in šolskih torb z osnovnimi potrebščinami je že razdeljenih družinam, ki brez te pomoči »brezplačnega šolanja« otrokom ne morejo več zagotoviti. Zbrali smo nekaj utrinkov, razmišljanj in tudi strahov staršev pred jesenjo.
Zbirna oddaja o doživljanju tega študijskega leta in težavah študentskega vsakdana.
Končuje se tretje s koronskimi ukrepi zaznamovano šolsko leto. In čeprav popolnega zapiranja šol ni bilo več, je bilo zelo drugačno od običajnih. Še posebno za tiste dijake, ki so v tem času šolanje začeli na srednjih šolah. Najteže je bilo za tiste, ki so že v osnovni šoli imeli večje učne težave, in za tiste, ki jim je šolanje na daljavo pustilo dolgotrajne posledice na znanju, motivaciji in duševnem zdravju. Kaj je bilo zanje letos najtežje, kako so se počutili, kakšne so pasti šolanja tam, kjer tudi učitelji mislijo, da je v učilnici sedijo dijaki z ogromno znanja in koliko razumevanja so bili deležni?
Kadar govorimo o šolarjih in dijakih, ki so imeli težave s šolanjem na daljavo in imajo še vedno težave s primanjkljaji v znanju, običajno pričakujemo, da gre za tiste z učnimi težavami ali tiste, ki živijo v vsestransko nespodbudnih okoljih. A težave imajo tudi dijaki gimnazij, na katere se vpisujejo le odličnjaki z izjemnimi talenti in ambicijami. Stiske doživljajo predvsem zaradi prevelikih pričakovanj, tudi do sebe, predvsem pa zaradi želje po visokih ocenah, ki jim bodo omogočile tudi izbiro najtežje dostopnih študijskih smeri in fakultet.
Letošnji konec šolskega leta na nekaterih šolah po kar dveh letih premora le organizirajo tudi valete in maturantske plese. Toda stroški zanje so vse višji, nemalokrat sledi še končni ali pa maturantski izlet, valete v razkošnosti vse bolj postajajo podobne maturantskim plesom. In vse to stane, šolski skladi, če na šolah sploh obstajajo, pa niso namenjeni za kritje tovrstnih stroškov. Tudi na ZPM Ljubljana Moste-Polje se zato obračajo družine, ki potrebujejo pomoč pri plačilu teh stroškov. Gre za pomembne prelomnice v življenju učencev in dijakov, a če jim starši tega ne morejo plačati, so že tako ranljivi učenci in dijaki mnogokrat odrinjeni na še bolj skrajni rob družbe.
Ker so iz šol pred nekaj tedni izginile še maske kot zadnji vizualni opomniki na epidemične ukrepe, se zdi, da je konec tudi posledic prilagajanja šolskega procesa v zadnjih dveh letih. A predvsem pri otrocih z učnimi težavami ali posebnimi potrebami, so posledice še zmeraj velike. V zadnjih tednih šolskega leta, ko je ocenjevanje še posebej intenzivno, je na stiske otrok znova vredno spomniti. Gostja: Specialna pedagoginja na OŠ Jožeta Moškriča v Ljubljani Martina Opaka Lešnjak.
Predvsem na začetku kolesarske športne poti je lahko nakup ustreznega vadbenega cestnega kolesa za družine mladih športnikov (pre)velik finančni zalogaj. Zato je kolesarski šampion Tadej Pogačar želel, da bi del izkupička, ki smo ga na dobrodelni dražbi Vala 202 iztržili za njegovo rumeno majico zmagovalca dirke po Franciji, namenili prav nakupu koles. Ob pomoči Fundacije Miroslava Cerarja za športnike iz socialno šibkih okolij in Kolesarske Zveze Slovenije je bila njegova želja pred kratkim izpolnjena in kolesarski klubi po vsej Sloveniji so za svoje mlade kolesarske upe že prejeli nova kolesa za treninge. In da bodo možnosti še nekoliko večje, 14 mladih kolesarjev iz dela preostalega izkupička dražbe Tadejeve zmagovite rumene majice dobiva pomoč za kritje stroškov treningov, priprav in opreme.
Izidi včerajšnjih volitev kažejo, da se bo s področji, ki najpomembneje krojijo usodo najranljivejših in mladih, ukvarjala drugačna ekipa kot v zadnjem mandatu. A ne glede na to, kdo jo bo sestavljal, bo moral razumeti, kakšne posledice so pustili epidemičnih ukrepi in katere so težave, ki so že pred epidemijo krojile otroštva revnejših družin, opozarja predsednica ZPM Moste Polje Anita Ogulin, današnja gostja Jane Vidic.
Zakaj se vsi mladi o poklicni prihodnosti ne morejo odločati le na podlagi svojih želja? Kako bo način šolanja med epidemijo zaznamoval družbo v prihodnosti in kako o družbeno pomembnih temah razmišljajo osnovnošolci in dijaki? Udeleženci 32. Nacionalnega otroškega parlamenta z naslovom Moja poklicna prihodnost opozarjajo, da se zaradi razslojevanja v času izobraževanja krepijo razlike med dostopnostjo različnih gimnazij, srednjih šol in univerz, kar vpliva na izbiro poklica. O skrbeh za poklicno prihodnost po epidemiji, ki izhajajo tudi iz neenake dostopnosti šolanja, razmišljajo Filip Demšar, Iva Čurković in Jon Lampej.
Neveljaven email naslov