Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Dolgotrajna kriza povsem poruši partnersko in družinsko življenje

15.02.2016

“Vse pogosteje se pri svojem terapevtskem delu srečujem s starši, predvsem mladimi mamicami, ki obupujejo, ki ne zmorejo več, ki ne verjamejo več, da je iz stiske še mogoče najti izhod. Skoraj vsak teden se srečujem z glasnimi razmišljanji, namigovanji, skoraj grožnjami, da bi bilo najbolje vse to končati, a tako, da bi “s seboj” vzeli še otroke. Da bi odšla celotna družina,” pove psihoterapevtka Branka Strniša, ki vrsto let svetuje družinam v socialni in finančni stiski in je pomagala tudi številnim staršem otrok iz projekta Botrstvo.

Če jim bomo pomagali zdaj, bodo kot odrasli težko skrbeli že zase, kaj šele za druge

Vse pogosteje se pri svojem terapevtskem delu srečujem s starši, predvsem mladimi mamicami, ki obupujejo, ki ne zmorejo več, ki ne verjamejo več, da je iz stiske še mogoče najti izhod. Skoraj vsak teden se srečujem z glasnimi razmišljanji, namigovanji, skoraj grožnjami, da bi bilo najbolje vse to končati, a tako, da bi “s seboj” vzeli še otroke. Da bi odšla celotna družina,” pove psihoterapevtka Branka Strniša, ki vrsto let svetuje družinam v socialni in finančni stiski in je pomagala tudi številnim staršem otrok iz projekta Botrstvo.

Na srečo do poskusa samomora še ni prišlo, vsaj ne med tistimi, ki so še pravočasno prišli po pomoč, ki so nam zaupali, se odprli, se počutili varne in se izpovedali. Dlje časa trajajoča kriza namreč močno načne vse vrste odnosov, zato ljudje na koncu s svojimi stiskami in razmišljanji pogosto ostanejo povsem sami.

Najpozneje po pol leta krize se partnerska zveza skrha

Že tako vsaka negativna sprememba vpliva na običajno partnersko razmerje, če pa gre za hudo eksistenčno krizo, je verjetnost, da bo prišlo do temeljitih pretresov zveze, veliko večje, pravi psihoterapevtka: “Seveda je odvisno od posameznega para, kako bo problem in krizo reševal. Če se jo da rešiti v razmeroma kratkem času, lahko to njuno zvezo celo okrepi, kadar pa traja in ji ni videti konca, pa se počasi pojavljajo občutki nemoči, zelo veliko je medsebojnega obtoževanja, sploh, kadar je eden od parterjev veliko tvegal in s tem ogrozil družinsko eksistenco.

Zelo veliko partnerjev, še posebej moških, se počuti odgovorne. Ne vedo, kako priti iz krize, zapadejo v neke vrste apatijo, kar pa žene pogosto razumejo kot pomanjkanje volje, nezainteresiranost, imajo občutek, da samo one iščejo rešitve, da se samo one trudijo. In dolgotrajna kriza zagotovo načne partnersko razmerje in poruši celotno družinsko dinamiko. Ker ne dobijo nobene potrditve, da bodo uspeli, da sploh obstaja izhod iz situacije.

Veliko poskusov reševanja je, a če vedno znova padeš, ne verjameš več, da ti bo enkrat uspelo. Približno tri mesece do pol leta po tem, ko je družina padla v krizo in rešitve kljub trudu ni na vidiku, se večini parov skoraj zagotovo zgodi tudi partnerska kriza. Pogosto se zgodi, da se mož umakne iz družine zaradi občutka krivde, ker ni mogel poskrbeti zanjo.

Res so doma, a se ne zmorejo kakovostno ukvarjati z otroki

In ne le partnerska, tudi družinska razmerja se kmalu povsem spremenijo: “Starši za otroke skrbijo na drugačen način, nimajo se ne časa ne volje ukvarjati z njihovim šolskim delom, imajo nižjo toleranco za vsako trmo, težko prenašajo zahteve otrok. Vse se fokusira na preživetje.

Zato je prepričanje, da je vsaj ena prednost brezposelnosti možnost imeti več časa za otroke, velikokrat povsem zgrešeno, tudi če gre, denimo, za mame, ki so se pred krizo veliko ukvarjale z otroki: “Res so doma, a njihovi možgani nenehno “meljejo”, kaj storiti, primerjajo s “preteklim življenjem”, ko so bile uspešne in dejansko tonejo v apatičnost, lahko tudi depresijo. Veliko je depresivnih stanj, to pa seveda niso zdrava stanja in takrat človek ne more dobro funkcionirati. Veliko ljudi reče celo, da več kot imajo dela, bolje funkcionirajo. Da lažje zmorejo narediti vse potrebno doma, če so bili v službi ustvarjalni. Če pa si samo doma, se zdi, kot da si ujet v neko mlakužo, močvirje. Bredeš in bredeš, pa ne moreš ven …

Kdo pa dandanes ne bi skrival revščine?

Od tod pasivnost tudi drugod, pogosto se zgodi, da starši kljub prijaznim povabilom otrok ne pripeljejo na brezplačne predstave ali druge dogodke, ne hodijo z njimi po praznično okrašenem mestu ali na brezplačne javne prireditve. In ker pri nas tako obširne revščine, sploh pa ne srednjega sloja, nekaj desetletij skoraj nismo poznali, je ta zdaj precej stigmatizirana. Zato se družine zelo težko odločijo za iskanje humanitarne pomoči, pač pa veliko energije vložijo v to, kako revščino in pomanjkanje skriti pred drugimi:

Še posebej otroci to prikrivajo. Kdo pa si želi biti reven, vsi si želimo stvari, ki jih imajo drugi. Še posebej v tej potrošniški blaznosti, ko se vse vrti okoli tega, kaj imaš in česa ne in se otroci med sabo nenehno primerjajo. Številni prav zaradi pomanjkanja tudi prej odrastejo in že v srednješolskih letih skušajo čim več delati in zaslužiti, da lahko tako pomagajo družini. Nekateri družino dobesedno vzdržujejo.

Pari ostajajo s svojo stisko pogosto sami

Velika težava je, ker s svojo stisko pari in družine pogosto ostanejo povsem sami, razblinijo se prijateljstva, ki niso bila res trdna, tudi širša družina ne zmore v nedogled reševati njihovega preživetja. Zato bi socialni sistem moral imeti res dobro sistemsko pomoč, ki bi družinam celostno pomagala: najprej z razbremenjevanjem krivde in stigme neuspeha, potem pa kmalu še z izobraževanjem. Da bi bili sposobni poiskati drugačen pogled na situacijo, ki ni zmeraj tako brezupna, kot se zdi človeku, ki je v njej ujet. In iskanju drugačnih zornih kotov, drugačnih vzorcev, drugačnih rešitev.

Ti otroci bodo v odrasli dobi težko skrbeli že zase, kaj šele za koga drugega

Je pa za takšno življenjsko spremembo vzorcev in ravnanja pogosto treba veliko časa, ki pa ga kratki roki pri plačilih osnovnih življenjskih stroškov, hitre izvršbe in rubeži vsaj v našem okolju sploh ne dopuščajo: “To je najtežje videti, ko starši ne zmorejo poskrbeti za rešitve in se bojijo, da bodo morali otroke dati v rejo, to je velikanska stiska. In to ne za razvoj otrok, ne za razvoj družbe ni dobro! Dobili bomo čustveno zelo obremenjene ali prizadete ljudi, ki bodo v odrasli dobi težko skrbeli že zase, kaj šele za koga drugega!

Nujna vsestranska, a časovno omejena pomoč

Pomoč bi zato morala biti povsem drugačna, kot je sedanja skromna finančna pomoč. Da bi se čim prej spet postavili nazaj na lastne noge, pa bi po mnenju Branke Strniša ljudi morala spodbuditi tudi časovna omejitev take pomoči. Izkušnje iz tujine nas namreč učijo, kako velik problem je, kadar družine povsem otopijo, se naučijo živeti na popolnem minimumu in v tako nespodbudnem okolju vzgajajo drugo ali celo tretjo generacijo potomcev, ki otopeli in neambiciozni živijo samo od socialne pomoči. To so namreč izgubljene generacije, ki bi lahko družbi veliko dale, če bi jih ta znala pravočasno rešiti pred ohromelostjo.

Kakšne generacije prihodnosti vzgajamo?

Pri teh otrocih se že zdaj razvijata pomanjkanje samozavesti in nizka samopodoba. “Da so drugačni, da so slabši, da ne zmorejo, da nimajo nikogar, ki jim bo pomagal. Nimajo občutka varnosti, ta pa je v obdobju otroštva in mladosti najpomembnejši! Če ga bo otrok imel, si bo v odrasli dobi upal poskusiti, tvegati, če ga pa nima, bo ves čas tesnoben in prestrašen. Zelo me skrbi, kakšne generacije prihodnosti vzgajamo s tem, ko jim ne pomagamo zdaj, ko to najbolj potrebujejo,” je še dodala psihologinja in psihoterapevtka Branka Strniša.


Botrstvo

544 epizod


Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.

Dolgotrajna kriza povsem poruši partnersko in družinsko življenje

15.02.2016

“Vse pogosteje se pri svojem terapevtskem delu srečujem s starši, predvsem mladimi mamicami, ki obupujejo, ki ne zmorejo več, ki ne verjamejo več, da je iz stiske še mogoče najti izhod. Skoraj vsak teden se srečujem z glasnimi razmišljanji, namigovanji, skoraj grožnjami, da bi bilo najbolje vse to končati, a tako, da bi “s seboj” vzeli še otroke. Da bi odšla celotna družina,” pove psihoterapevtka Branka Strniša, ki vrsto let svetuje družinam v socialni in finančni stiski in je pomagala tudi številnim staršem otrok iz projekta Botrstvo.

Če jim bomo pomagali zdaj, bodo kot odrasli težko skrbeli že zase, kaj šele za druge

Vse pogosteje se pri svojem terapevtskem delu srečujem s starši, predvsem mladimi mamicami, ki obupujejo, ki ne zmorejo več, ki ne verjamejo več, da je iz stiske še mogoče najti izhod. Skoraj vsak teden se srečujem z glasnimi razmišljanji, namigovanji, skoraj grožnjami, da bi bilo najbolje vse to končati, a tako, da bi “s seboj” vzeli še otroke. Da bi odšla celotna družina,” pove psihoterapevtka Branka Strniša, ki vrsto let svetuje družinam v socialni in finančni stiski in je pomagala tudi številnim staršem otrok iz projekta Botrstvo.

Na srečo do poskusa samomora še ni prišlo, vsaj ne med tistimi, ki so še pravočasno prišli po pomoč, ki so nam zaupali, se odprli, se počutili varne in se izpovedali. Dlje časa trajajoča kriza namreč močno načne vse vrste odnosov, zato ljudje na koncu s svojimi stiskami in razmišljanji pogosto ostanejo povsem sami.

Najpozneje po pol leta krize se partnerska zveza skrha

Že tako vsaka negativna sprememba vpliva na običajno partnersko razmerje, če pa gre za hudo eksistenčno krizo, je verjetnost, da bo prišlo do temeljitih pretresov zveze, veliko večje, pravi psihoterapevtka: “Seveda je odvisno od posameznega para, kako bo problem in krizo reševal. Če se jo da rešiti v razmeroma kratkem času, lahko to njuno zvezo celo okrepi, kadar pa traja in ji ni videti konca, pa se počasi pojavljajo občutki nemoči, zelo veliko je medsebojnega obtoževanja, sploh, kadar je eden od parterjev veliko tvegal in s tem ogrozil družinsko eksistenco.

Zelo veliko partnerjev, še posebej moških, se počuti odgovorne. Ne vedo, kako priti iz krize, zapadejo v neke vrste apatijo, kar pa žene pogosto razumejo kot pomanjkanje volje, nezainteresiranost, imajo občutek, da samo one iščejo rešitve, da se samo one trudijo. In dolgotrajna kriza zagotovo načne partnersko razmerje in poruši celotno družinsko dinamiko. Ker ne dobijo nobene potrditve, da bodo uspeli, da sploh obstaja izhod iz situacije.

Veliko poskusov reševanja je, a če vedno znova padeš, ne verjameš več, da ti bo enkrat uspelo. Približno tri mesece do pol leta po tem, ko je družina padla v krizo in rešitve kljub trudu ni na vidiku, se večini parov skoraj zagotovo zgodi tudi partnerska kriza. Pogosto se zgodi, da se mož umakne iz družine zaradi občutka krivde, ker ni mogel poskrbeti zanjo.

Res so doma, a se ne zmorejo kakovostno ukvarjati z otroki

In ne le partnerska, tudi družinska razmerja se kmalu povsem spremenijo: “Starši za otroke skrbijo na drugačen način, nimajo se ne časa ne volje ukvarjati z njihovim šolskim delom, imajo nižjo toleranco za vsako trmo, težko prenašajo zahteve otrok. Vse se fokusira na preživetje.

Zato je prepričanje, da je vsaj ena prednost brezposelnosti možnost imeti več časa za otroke, velikokrat povsem zgrešeno, tudi če gre, denimo, za mame, ki so se pred krizo veliko ukvarjale z otroki: “Res so doma, a njihovi možgani nenehno “meljejo”, kaj storiti, primerjajo s “preteklim življenjem”, ko so bile uspešne in dejansko tonejo v apatičnost, lahko tudi depresijo. Veliko je depresivnih stanj, to pa seveda niso zdrava stanja in takrat človek ne more dobro funkcionirati. Veliko ljudi reče celo, da več kot imajo dela, bolje funkcionirajo. Da lažje zmorejo narediti vse potrebno doma, če so bili v službi ustvarjalni. Če pa si samo doma, se zdi, kot da si ujet v neko mlakužo, močvirje. Bredeš in bredeš, pa ne moreš ven …

Kdo pa dandanes ne bi skrival revščine?

Od tod pasivnost tudi drugod, pogosto se zgodi, da starši kljub prijaznim povabilom otrok ne pripeljejo na brezplačne predstave ali druge dogodke, ne hodijo z njimi po praznično okrašenem mestu ali na brezplačne javne prireditve. In ker pri nas tako obširne revščine, sploh pa ne srednjega sloja, nekaj desetletij skoraj nismo poznali, je ta zdaj precej stigmatizirana. Zato se družine zelo težko odločijo za iskanje humanitarne pomoči, pač pa veliko energije vložijo v to, kako revščino in pomanjkanje skriti pred drugimi:

Še posebej otroci to prikrivajo. Kdo pa si želi biti reven, vsi si želimo stvari, ki jih imajo drugi. Še posebej v tej potrošniški blaznosti, ko se vse vrti okoli tega, kaj imaš in česa ne in se otroci med sabo nenehno primerjajo. Številni prav zaradi pomanjkanja tudi prej odrastejo in že v srednješolskih letih skušajo čim več delati in zaslužiti, da lahko tako pomagajo družini. Nekateri družino dobesedno vzdržujejo.

Pari ostajajo s svojo stisko pogosto sami

Velika težava je, ker s svojo stisko pari in družine pogosto ostanejo povsem sami, razblinijo se prijateljstva, ki niso bila res trdna, tudi širša družina ne zmore v nedogled reševati njihovega preživetja. Zato bi socialni sistem moral imeti res dobro sistemsko pomoč, ki bi družinam celostno pomagala: najprej z razbremenjevanjem krivde in stigme neuspeha, potem pa kmalu še z izobraževanjem. Da bi bili sposobni poiskati drugačen pogled na situacijo, ki ni zmeraj tako brezupna, kot se zdi človeku, ki je v njej ujet. In iskanju drugačnih zornih kotov, drugačnih vzorcev, drugačnih rešitev.

Ti otroci bodo v odrasli dobi težko skrbeli že zase, kaj šele za koga drugega

Je pa za takšno življenjsko spremembo vzorcev in ravnanja pogosto treba veliko časa, ki pa ga kratki roki pri plačilih osnovnih življenjskih stroškov, hitre izvršbe in rubeži vsaj v našem okolju sploh ne dopuščajo: “To je najtežje videti, ko starši ne zmorejo poskrbeti za rešitve in se bojijo, da bodo morali otroke dati v rejo, to je velikanska stiska. In to ne za razvoj otrok, ne za razvoj družbe ni dobro! Dobili bomo čustveno zelo obremenjene ali prizadete ljudi, ki bodo v odrasli dobi težko skrbeli že zase, kaj šele za koga drugega!

Nujna vsestranska, a časovno omejena pomoč

Pomoč bi zato morala biti povsem drugačna, kot je sedanja skromna finančna pomoč. Da bi se čim prej spet postavili nazaj na lastne noge, pa bi po mnenju Branke Strniša ljudi morala spodbuditi tudi časovna omejitev take pomoči. Izkušnje iz tujine nas namreč učijo, kako velik problem je, kadar družine povsem otopijo, se naučijo živeti na popolnem minimumu in v tako nespodbudnem okolju vzgajajo drugo ali celo tretjo generacijo potomcev, ki otopeli in neambiciozni živijo samo od socialne pomoči. To so namreč izgubljene generacije, ki bi lahko družbi veliko dale, če bi jih ta znala pravočasno rešiti pred ohromelostjo.

Kakšne generacije prihodnosti vzgajamo?

Pri teh otrocih se že zdaj razvijata pomanjkanje samozavesti in nizka samopodoba. “Da so drugačni, da so slabši, da ne zmorejo, da nimajo nikogar, ki jim bo pomagal. Nimajo občutka varnosti, ta pa je v obdobju otroštva in mladosti najpomembnejši! Če ga bo otrok imel, si bo v odrasli dobi upal poskusiti, tvegati, če ga pa nima, bo ves čas tesnoben in prestrašen. Zelo me skrbi, kakšne generacije prihodnosti vzgajamo s tem, ko jim ne pomagamo zdaj, ko to najbolj potrebujejo,” je še dodala psihologinja in psihoterapevtka Branka Strniša.


22.02.2021

Ko mora vdova, ki prejema kemoterapije, zagotoviti še šolanje otroka na domu

Več kot 2600 staršev je v le šestih dneh odgovorilo na spletno anketo Inštituta 8. marec o šolanju na domu in hkrati tudi opisalo razmere in njegov vpliv na počutje in odnose v družinah. Šolanje na daljavo je namreč močno poseglo v njihovo življenje in poglobilo socialne in družbene neenakosti. To so zgodbe o izčrpanosti, tesnobnosti, apatičnosti, depresiji, občutku brezizhodnosti. Sodelujoči v anketi so opisali številne stiske ter vse prej kot idealizirano podobo življenja družin v času šolanju na domu, pravita Mark J. Užmah, član inštituta 8. marec, študent pedagogike in vodja raziskave ter strokovna sodelavka, metodologinja dr. Jasna Mažgon, profesorica metodologije na Oddelku za pedagogiko in andragogiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani.


15.02.2021

Največja napaka bo, če bomo zdaj zgolj storilnostni birokrati

Ozavestiti moramo, da ne vemo, kaj vse se otrokom dogajalo, kakšne zlorabe, nasilje, koliko jih je doživelo izgube bližnjih. Zdaj je čas za prepoznavanje njihovih stisk in obsega znanja, nikakor za neusmiljeno pridobivanje ocen.


08.02.2021

Inga Remeta: Nekateri ustvarjalci v kulturi so dobesedno lačni

Tudi na področju kulture je seveda nemalo ustvarjalcev v institucionalnih ali v nevladnih organizacijah redno zaposlenih. Toda velika večina je samozaposlenih – bodisi s statusom samozaposlenih v kulturi, ki jim država plačuje vsaj osnovne prispevke, bodisi takih, ki delujejo kot samostojni podjetniki. In sploh ti so povsem odvisni od zaslužka na trgu in izvedbe projektov. Zanje to nikakor niso prešerni časi, saj njihova dejavnost tako rekoč več ne obstaja, hkrati pa bo tudi po epidemiji potrebovala izjemno dolgo, da se bo znova vzpostavila. Posebej težko je za tiste ustvarjalce, ki morajo s svojim, od projekta do projekta bolj negotovim delom preživljati tudi svoje otroke.


01.02.2021

V imenu preprečevanja zdravstvenih težav smo te otroke potisnili v grozote, ki si jih težko predstavljamo

Šolanje na daljavo, ki za večino otrok poteka že več kot 100 dni, za večino dijakov pa z nekaj jesenskimi tedni izjeme že od marca lani, kaže vse več negativnih učinkov. Najpogosteje zamolčan med njimi je večja prikritost spolnih zlorab. Številne vrste zlorab, sploh pa spolne zlorabe otrok in mladostnikov, so pri nas izjemen tabu. Številke zlorabljenih otrok so ogromne, so grozljive in na vse te otroke smo sedaj pozabili. Ker smo si pred njimi zelo uspešno zatiskali oči že pred epidemijo, je skrb, kaj se dogaja za tako dolgo in tako tesno zaprtimi vrati domov, še toliko večja, opozarja psihoterapevtka in direktorica inštituta za zaščito otrok, Lunina vila, Nina Kočar.


25.01.2021

Donatorski pogreb je najbolj žalosten zaključek življenja starostnikov

Rekordno visoka smrtnost v decembru in nasploh visok smrtni davek epidemije med starostniki je mnoge svojce soočil tudi z visokimi stroški pogrebov. Ki jih v največji večini primerov krijejo sami. Odkar je t.i. pogrebnina pred sedmimi leti prenehala biti pravica iz zdravstvenega stanovanja in je bila spremenjena v socialni transfer, se je namreč število upravičencev močno znižalo. Zdaj so do nje upravičeni le tisti svojci, ki so na dan smrti pokojnega prejemali denarno pomoč ali varstveni dodatek oz. dokazano živeli z zelo nizkimi dohodki. Kadar preminuli umrejo brez bližnjih sorodnikov ali ga ti ne zmorejo plačati, je za pogreb dolžna poskrbeti občina. A ta takrat tudi v celoti odloči, kakšen naj bo pogreb, kar znova lahko prinaša celo paleto stisk. S smrtjo starostnikov, ki so bili vključeni tudi v njihove programe, se pogosteje soočajo tudi člani mariborskega društva Humanitarček. V projektu Vida opozarjajo tudi na dostopnost do pogrebnin.


18.01.2021

Zelo je krivično, če na podlagi izkušnje svojih otrok prezremo izkušnjo vseh ostalih

Minuli teden je močno odmeval podatek, da je bilo na ljubljanski pediatrični kliniki v minulem letu hospitaliziranih kar za 30 % več otrok in mladostnikov po resnem poskusu samomora. Že spomladi, ko smo tudi uradno zaključili dobra dva meseca trajajoč 1. val epidemije, so strokovnjaki opozarjali, da posledice na duševnem zdravju šele pridejo. Otroci in učitelji so se na drugi val nedvomno bolje pripravili in bolje odzvali. Toda z nepričakovano dolžino trajanja šolanja na daljavo, ki vključuje tudi izjemno dolgo vsakodnevno ždenje pred zasloni vseh vrst, se soočajo z vse večjimi težavami. Po treh mesecih starši, učitelji in otroci enostavno ne zmorejo več. Dr. Marija Anderluh, predstojnica Službe za otroško psihiatrijo v UKC Ljubljana, poudarja, da so posledice tovrstnih stisk tudi tragične.


11.01.2021

Razslojevanje ne deli otrok po njihovih sposobnostih, ampak po razmerah, v katerih živijo

“Če so otroci v okolju, kjer manjka socialnih dejavnikov in se morajo soočiti z nefunkcionalnostjo staršev, to enostavno ni zdravo za njih.” Majda Marinšek je socialna delavka na Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše Maribor. Opozarja, da ima šolanje na daljavo trajne posledice, ki bodo državo drago stale. Razslojevanje ne deli otrok po njihovih sposobnostih, ampak po razmerah, v katerih živijo. “Družinam, ki imajo več materialnega kapitala, znanja in vedenja, zakaj je izobraževanje pomembno, gre bistveno lažje kot tistim, ki tega nimajo. Njim gre čedalje težje.”


04.01.2021

Človek človeku človek, samo to

Med več kot 8.500 botri, ki so v desetletju obstoja programa Botrstvo botrovali kateremu od več kot 10.400 otrok iz vse Slovenije, je tudi naš sogovornik, gospod Branko. Botrstvo razume kot svojo človeško dolžnost in tudi kot misijo, v katero želi vključiti čim več tistih, ki bi zmogli pomagati najranljivejšim – otrokom v stiski. Več informacij, kako pomagati, najdete na boter.si, pomoč pa je tudi poslan SMS z geslom BOTER5 ali BOTER10 na 1919. Hvala vsem, ki pomagate.


21.12.2020

Dijakinjo Ano čakajo samotni prazniki v zaprtem dijaškem domu

Že več kot dva meseca so poleg šol zaprti tudi dijaški domovi in bodo takšni ostali tudi v začetku prihodnjega leta. Za nekatere dijake je to izjemno težko, saj v teh domovih ne živijo zgolj zato, ker je njihov kraj šolanja preveč oddaljen od doma, pač pa neredko tudi zato, ker je njihov dom vse prej kot varen in spodbuden kraj. Zaprtje dijaških domov je zanje še toliko težje. Le v nekaterih so smeli ostati dijaki, ki doma nimajo primernih razmer in možnosti za šolanje na daljavo. Med njimi je tudi 18-letna Ana. V teh dneh lahko dijaški sklad, ki pomaga tudi Ani, podprete tako, da kupite kak Nasmeškotek, dobrodelni piškotek, ki je naprodaj v prodajalnah Hofer ali se odločite za donacijo v poljubni višini prav za botrski sklad. Opozarjamo tudi, da se izteka čas za izpolnitev obrazca, s katerim lahko delček svoje dohodnine namenite ZPM Ljubljana Moste Polje, ki vodi tudi Botrstvo, saj mora ta na finančno upravo prispeti še letos. Dobrodelni pa ste lahko tudi s poslanim geslom BOTER5 lis BOTER10 na 1919, s čimer izbrani znesek namenite akciji čarovna zima, Hvala vsem, ki pomagate ljudem v stiski.


14.12.2020

Starši bi morali nadomestiti cel tim strokovnjakov in biti še starši

Z najnovejšim odlokom vlade šole še vedno ostajajo zaprte tudi za otroke s posebnimi potrebami. Staršem teh je sicer Ustavno sodišče pritrdilo, da ima zaprtje veliko večje posledice kot pri drugih otrocih, izostanek pa bo lahko vplival na njihov nadaljnji razvoj. S tem se strinjajo tudi stroka, starši in učitelji. S kakšnimi stiskami in težavami se srečujejo otroci s posebnimi potrebami ter njihovi starši?


07.12.2020

Otrokom, ki so (še) brez odločb, je v tem hipu najtežje

Otroci, pri katerih so težave prepoznane in so morda tudi že prejeli ustrezno odločbo o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami, ki šolam pomaga zagotoviti primerne prilagoditve in včasih tudi individualne učne ure, imajo več možnosti za uspešno sodelovanje in doseganje vsaj osnovne ravni znanja. Najtežje je tistim, pri katerih vemo, da težave so, a odločbe še nimajo, hkrati imajo pa tudi doma nespodbudno okolje in nimajo nikogar, ki bi jim znal pomagati. Taki otroci pogosto obupajo in ne vemo, kako se bodo lahko uspešno vrnili v šolski ritem, ko bo šolanje spet potekalo v šolah, skrbi specialno pedagoginjo Martino Opaka Lešnjak.


30.11.2020

To pomeni razliko med ždenjem v mrazu ali vklopom kaloriferja, med lakoto ali sitostjo

Čeprav epidemija koronavirusne bolezni najbolj ogroža prav starostnike, pa teh ne ogroža zgolj sama okužba, pač pa vsaj tako tudi posledice številnih ukrepov. Ti z radikalnim omejevanjem dostopa do zdravstvene oskrbe, pomoči na domu, do neposrednih medčloveških stikov, z osamitvijo v domovih starostnikov in z omejevanjem ali ukinjanjem nekaterih storitev mnoge stiske še poglabljajo. Predvsem pri tistih starostnikih, ki niso vešči uporabe sodobnih elektronskih komunikacijskih poti. V društvu Humanitarček, ki je prav za projekt Vida pred dnevi prejelo nagrado za naj prostovoljski projekt 2019, se zavedajo, da tudi denar v teh časih marsičesa ne more kupiti. A da je finančna revščina še vedno izjemno velika ovira do vsaj znosnega življenja revnih starostnikov tudi v koronačasih. Zato predlagajo sistemsko rešitev, ki bi v 7. protikoronskem paketu ukrepov, prinesla dostojanstveno pomoč starostnikom v finančni stiski. Generaciji, ki je soustvarila to državo dolgujemo pravico do dostojanstvene starosti. Pobuda je natančno obrazložena in jo s podpisom lahko podprete tukaj: https://www.peticija.online/pobuda_za_avtomatizacijo_in_debirokratizacijo_varstvenega_dodatka Na spletni strani www.projektvida.org so poleg omenjene pobude in informacij o možni pomoči pripeti tudi obrazci do vlog. A tudi nekatere možne oblike humanitarne pomoči. Že z jutrišnjim dnem možnostim plačila položnic ali obdarovanja z njunimi življenjskimi dobrinami dodajajo tudi svoja tradicionalna predpraznična projekta "30 dni za 30 srčnih dejanj" in pa "skritega Božička" za brezdomce in za starostnike. Hvala vsem, ki kakor koli pomagate ljudem v stiski.


23.11.2020

Čarobna zima

Prazniki so za mnoge najtežji del leta, epidemija pa je še dodatno močno poslabšala finančno stanje številnih družin. Pomagati je mogoče z delčkom dohodnine, nakupom Vrečke dobrote, Nasmeškotkov ali z donacijo SMS sporočila BOTER5 ali BOTER10 na 1919č.


16.11.2020

V času, ko sošolci že rešijo test, ga mi niti ne prejmemo

Šolanje na daljavo je tudi v jesenskem delu epidemije pokazalo, da kljub boljši pripravi izvedba pouka in šolskih obveznosti za številne šolarje in dijake še zdaleč ni preprosta, ali pa je povsem nemogoča. Tako šolanje poleg opreme in interneta zahteva tudi vešče starše, ki obvladajo tehnično podporo in so hkrati tudi učitelji svojim otrokom. V družini s petimi otroki, od katerih se šolajo trije in se hkrati šola tudi mama, je šolanje za vse izčrpavajoče, sploh zdaj, ko poteka tudi že ocenjevanje.


09.11.2020

Morda bodo znanje kdaj nadoknadili, občutka, da so bili odrinjeni in brez možnosti, pa zagotovo nikoli

Danes se šolanje na daljavo spet začenja tudi za osnovnošolce. Na to so se šole bistveno bolje pripravile kot so bile pripravljene spomladi, a tudi pričakovanja do otrok so bistveno višja - obvezna je prisotnost po urniku, potekajo tudi že ocenjevanja. Šole se že mesece trudijo opremiti otroke z računalniki, ki so jih v manjši meri pridobili od pristojnega ministrstva za šolstvo, večinoma pa od različnih donatorjev in dobrodelnih društev. Samo pri ZPM Ljubljana Moste Polje, ki bodi tudi program Botrstvo, so jih s pomočjo donatorjev podarili več kot 900. računalnikov. A sodelovanje pri pouku na daljavo je za marsikaterega otroka kljub temu povsem tehnično nemogoče, tudi zato, ker razvejanost internetnega omrežja tega niti slučajno ne omogoča. To pa je le ena od težav, ki jih pri šolanju na daljavo občutijo predvsem v podeželskih osnovnih šolah.


02.11.2020

Brata Sergej in Gašper: V resnici sva brezdomca

"Z mamo že nekaj let nimava skoraj nobenih stikov, ne plačuje nama preživnine. In odkar sva po nasilnem incidentu odšla od doma, tudi očeta še nisva videla. Prav tako nimava nikogar od sorodstva, ki bi nama lahko pomagal. Le drug drugega imava," v imenu komaj polnoletnih bratov pove starejši Gašper. Bratoma Sergeju in Gašperju lahko pomagate s SMS-sporočili z geslom BOTER5 na številko 1919, uporabniki omrežij A1, T2 in Telekoma pa imajo možnost donacij za 10 evrov, če na številko 1919 pošljejo geslo BOTER10. V obeh primerih bo celoten podarjen znesek brez slehernih odbitkov namenjen za Gašperjevo in Sergejevo boljšo prihodnost. Kljub samorastništvu in finančnim stiskam je postal zlati maturant in se uspel vpisati na zahteven študij, mlajši Sergej pa je zelo uspešen dijak z visokimi ambicijami. Zaradi izjemno strogih ukrepov ob epidemiji pri programu Botrstvo trenutno žal ne morejo prevzemati paketov z materialno pomočjo. Zato tokrat izjemoma prosijo predvsem za finančno pomoč in pomoč v darilnih bonih, ki jih lahko pošljete na ZPM Ljubljana Moste Polje s pripisom "ZA SERGEJA IN GAŠPERJA IZ ZGODBE VALA 202", Proletarska 1, Ljubljana. Vse pošiljke bodo neodprte predane Sergeju in Gašperju. Hvala vsem za pomoč!


26.10.2020

Projekt Vida: Drugi val epidemije bo za številne starostnike veliko zahtevnejša preizkušnja

Starostniki niso najranljivejša skupina le v epidemiji koronavirusne bolezni, že dolgo jih ogrožajo tudi revščina, slaba dostopnost dolgotrajne oskrbe, o kakovosti njihovega življenja vse bolj odloča njihov finančni položaj. Ženske, starejše od 75 let, so pri nas že vrsto let najrevnejša skupina prebivalcev. Epidemija je vse to le še poslabšala, omejila je dostop do zdravstvenih storitev in prinesla za marsikoga mučno osamljenost. Projekt Vida je na številne stiske opozoril že lansko jesen, ob prvem valu epidemije so številne uporabne informacije za pomoč starostnikom zbrali na portalu Vida, dodali pa tudi storitev Čvekifon. Društvo Humanitarček je postalo eno najpomembnejših glasov sicer "nevidnih" starostnikov s socialnega roba. Njihovo delo bomo v naslednjih mesecih podprli tudi na Valu 202. Katere izkušnje prvega vala bi morali nujno upoštevati v obdobju, ko drugi val epidemije znova tako močno posega v življenja starostnikov, še posebno revnih in osamljenih?


19.10.2020

Kako naj se na daljavo šolajo otroci iz petčlanske družine, ki živi na 26 m2?

Nepričakovano hitro zaprtje šole je onemogočilo, da bi šole pravočasno pomagale pri opremljanju otrok z računalniki, mnoge starše skrbi, kje dobiti tiskalnike, kupiti papir, kako plačati internet? Nemalo šol bo za razliko od spomladanske epidemije tokrat zahtevalo obvezno prisotnost pred računalniškim ekranom po šolskem urniku, kar pomeni, da bi vsak otrok potreboval svoj računalnik, družina pa kakovostno internetno povezavo. Kakšni tedni so pred družinami, ki tega ne zmorejo zagotoviti, saj imajo težave že pri nakupu hrane in zagotavljanju ogrevanja? Kaj skrbi humanitarne organizacije, ko se srečujejo z vse več prosilci, ki se prvič v življenju srečujejo s tako hudimi finančnimi stiskami in ki prej še nikoli niso prosili za pomoč?


12.10.2020

Končno se počutim varno in nimam več strahov, ko grmi

Zgodbe otrok, ki jih v našem programu predstavljamo že vrsto let, so marsikomu pomagale dojeti, kako skrita je lahko revščina, kako globoke stiske povzroča in v kakšnih razmerah odraščajo otroci in mladostniki pri nas. Za mnoge med njimi ste poslušalci zbirali pomoč, ki je bila vsakič, do zadnjega centa, porabljena za boljše življenje teh družin. Nekaterim je prav ta pomoč temeljito spremenila življenje, tudi najstniku Mitji, ki se ne umiva več v plastični banjici sredi razpadajoče kuhinje.


05.10.2020

Donirana violina dekletu iz Botrstva odprla vrata na prestižno dunajsko univerzo

Med tistimi, ki jim je pomoč botrov in drugih donatorjev programa Botrstvo temeljito spremenilo življenje, je tudi mlada violinistka, ki te dni začenja študij na Dunaju. Pod okrilje Botrstva je prišla še kot deklica, navdušena nad violino,. Ker je po ločitvi staršev z mamo in sestro živela v materinskem domu, je potrebovala pomoč za vpis v glasbeno šolo. Ljubezen do violine je bila z leti vse večja, a brez lastnega inštrumenta ne bi bilo mogoče uspešno končati srednje šole. S pomočjo donatorjev in sočutnega goslarja je zato dobila lastno violino, ki je bila pomembna tudi pri opravljanju sprejemnih izpitov v Ljubljani, v Gradcu in na Dunaju. Slednjega je izbrala za vstopno točko v morda bleščečo glasbeno kariero.


Stran 9 od 28
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov