Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Dolgotrajna kriza povsem poruši partnersko in družinsko življenje

15.02.2016

“Vse pogosteje se pri svojem terapevtskem delu srečujem s starši, predvsem mladimi mamicami, ki obupujejo, ki ne zmorejo več, ki ne verjamejo več, da je iz stiske še mogoče najti izhod. Skoraj vsak teden se srečujem z glasnimi razmišljanji, namigovanji, skoraj grožnjami, da bi bilo najbolje vse to končati, a tako, da bi “s seboj” vzeli še otroke. Da bi odšla celotna družina,” pove psihoterapevtka Branka Strniša, ki vrsto let svetuje družinam v socialni in finančni stiski in je pomagala tudi številnim staršem otrok iz projekta Botrstvo.

Če jim bomo pomagali zdaj, bodo kot odrasli težko skrbeli že zase, kaj šele za druge

Vse pogosteje se pri svojem terapevtskem delu srečujem s starši, predvsem mladimi mamicami, ki obupujejo, ki ne zmorejo več, ki ne verjamejo več, da je iz stiske še mogoče najti izhod. Skoraj vsak teden se srečujem z glasnimi razmišljanji, namigovanji, skoraj grožnjami, da bi bilo najbolje vse to končati, a tako, da bi “s seboj” vzeli še otroke. Da bi odšla celotna družina,” pove psihoterapevtka Branka Strniša, ki vrsto let svetuje družinam v socialni in finančni stiski in je pomagala tudi številnim staršem otrok iz projekta Botrstvo.

Na srečo do poskusa samomora še ni prišlo, vsaj ne med tistimi, ki so še pravočasno prišli po pomoč, ki so nam zaupali, se odprli, se počutili varne in se izpovedali. Dlje časa trajajoča kriza namreč močno načne vse vrste odnosov, zato ljudje na koncu s svojimi stiskami in razmišljanji pogosto ostanejo povsem sami.

Najpozneje po pol leta krize se partnerska zveza skrha

Že tako vsaka negativna sprememba vpliva na običajno partnersko razmerje, če pa gre za hudo eksistenčno krizo, je verjetnost, da bo prišlo do temeljitih pretresov zveze, veliko večje, pravi psihoterapevtka: “Seveda je odvisno od posameznega para, kako bo problem in krizo reševal. Če se jo da rešiti v razmeroma kratkem času, lahko to njuno zvezo celo okrepi, kadar pa traja in ji ni videti konca, pa se počasi pojavljajo občutki nemoči, zelo veliko je medsebojnega obtoževanja, sploh, kadar je eden od parterjev veliko tvegal in s tem ogrozil družinsko eksistenco.

Zelo veliko partnerjev, še posebej moških, se počuti odgovorne. Ne vedo, kako priti iz krize, zapadejo v neke vrste apatijo, kar pa žene pogosto razumejo kot pomanjkanje volje, nezainteresiranost, imajo občutek, da samo one iščejo rešitve, da se samo one trudijo. In dolgotrajna kriza zagotovo načne partnersko razmerje in poruši celotno družinsko dinamiko. Ker ne dobijo nobene potrditve, da bodo uspeli, da sploh obstaja izhod iz situacije.

Veliko poskusov reševanja je, a če vedno znova padeš, ne verjameš več, da ti bo enkrat uspelo. Približno tri mesece do pol leta po tem, ko je družina padla v krizo in rešitve kljub trudu ni na vidiku, se večini parov skoraj zagotovo zgodi tudi partnerska kriza. Pogosto se zgodi, da se mož umakne iz družine zaradi občutka krivde, ker ni mogel poskrbeti zanjo.

Res so doma, a se ne zmorejo kakovostno ukvarjati z otroki

In ne le partnerska, tudi družinska razmerja se kmalu povsem spremenijo: “Starši za otroke skrbijo na drugačen način, nimajo se ne časa ne volje ukvarjati z njihovim šolskim delom, imajo nižjo toleranco za vsako trmo, težko prenašajo zahteve otrok. Vse se fokusira na preživetje.

Zato je prepričanje, da je vsaj ena prednost brezposelnosti možnost imeti več časa za otroke, velikokrat povsem zgrešeno, tudi če gre, denimo, za mame, ki so se pred krizo veliko ukvarjale z otroki: “Res so doma, a njihovi možgani nenehno “meljejo”, kaj storiti, primerjajo s “preteklim življenjem”, ko so bile uspešne in dejansko tonejo v apatičnost, lahko tudi depresijo. Veliko je depresivnih stanj, to pa seveda niso zdrava stanja in takrat človek ne more dobro funkcionirati. Veliko ljudi reče celo, da več kot imajo dela, bolje funkcionirajo. Da lažje zmorejo narediti vse potrebno doma, če so bili v službi ustvarjalni. Če pa si samo doma, se zdi, kot da si ujet v neko mlakužo, močvirje. Bredeš in bredeš, pa ne moreš ven …

Kdo pa dandanes ne bi skrival revščine?

Od tod pasivnost tudi drugod, pogosto se zgodi, da starši kljub prijaznim povabilom otrok ne pripeljejo na brezplačne predstave ali druge dogodke, ne hodijo z njimi po praznično okrašenem mestu ali na brezplačne javne prireditve. In ker pri nas tako obširne revščine, sploh pa ne srednjega sloja, nekaj desetletij skoraj nismo poznali, je ta zdaj precej stigmatizirana. Zato se družine zelo težko odločijo za iskanje humanitarne pomoči, pač pa veliko energije vložijo v to, kako revščino in pomanjkanje skriti pred drugimi:

Še posebej otroci to prikrivajo. Kdo pa si želi biti reven, vsi si želimo stvari, ki jih imajo drugi. Še posebej v tej potrošniški blaznosti, ko se vse vrti okoli tega, kaj imaš in česa ne in se otroci med sabo nenehno primerjajo. Številni prav zaradi pomanjkanja tudi prej odrastejo in že v srednješolskih letih skušajo čim več delati in zaslužiti, da lahko tako pomagajo družini. Nekateri družino dobesedno vzdržujejo.

Pari ostajajo s svojo stisko pogosto sami

Velika težava je, ker s svojo stisko pari in družine pogosto ostanejo povsem sami, razblinijo se prijateljstva, ki niso bila res trdna, tudi širša družina ne zmore v nedogled reševati njihovega preživetja. Zato bi socialni sistem moral imeti res dobro sistemsko pomoč, ki bi družinam celostno pomagala: najprej z razbremenjevanjem krivde in stigme neuspeha, potem pa kmalu še z izobraževanjem. Da bi bili sposobni poiskati drugačen pogled na situacijo, ki ni zmeraj tako brezupna, kot se zdi človeku, ki je v njej ujet. In iskanju drugačnih zornih kotov, drugačnih vzorcev, drugačnih rešitev.

Ti otroci bodo v odrasli dobi težko skrbeli že zase, kaj šele za koga drugega

Je pa za takšno življenjsko spremembo vzorcev in ravnanja pogosto treba veliko časa, ki pa ga kratki roki pri plačilih osnovnih življenjskih stroškov, hitre izvršbe in rubeži vsaj v našem okolju sploh ne dopuščajo: “To je najtežje videti, ko starši ne zmorejo poskrbeti za rešitve in se bojijo, da bodo morali otroke dati v rejo, to je velikanska stiska. In to ne za razvoj otrok, ne za razvoj družbe ni dobro! Dobili bomo čustveno zelo obremenjene ali prizadete ljudi, ki bodo v odrasli dobi težko skrbeli že zase, kaj šele za koga drugega!

Nujna vsestranska, a časovno omejena pomoč

Pomoč bi zato morala biti povsem drugačna, kot je sedanja skromna finančna pomoč. Da bi se čim prej spet postavili nazaj na lastne noge, pa bi po mnenju Branke Strniša ljudi morala spodbuditi tudi časovna omejitev take pomoči. Izkušnje iz tujine nas namreč učijo, kako velik problem je, kadar družine povsem otopijo, se naučijo živeti na popolnem minimumu in v tako nespodbudnem okolju vzgajajo drugo ali celo tretjo generacijo potomcev, ki otopeli in neambiciozni živijo samo od socialne pomoči. To so namreč izgubljene generacije, ki bi lahko družbi veliko dale, če bi jih ta znala pravočasno rešiti pred ohromelostjo.

Kakšne generacije prihodnosti vzgajamo?

Pri teh otrocih se že zdaj razvijata pomanjkanje samozavesti in nizka samopodoba. “Da so drugačni, da so slabši, da ne zmorejo, da nimajo nikogar, ki jim bo pomagal. Nimajo občutka varnosti, ta pa je v obdobju otroštva in mladosti najpomembnejši! Če ga bo otrok imel, si bo v odrasli dobi upal poskusiti, tvegati, če ga pa nima, bo ves čas tesnoben in prestrašen. Zelo me skrbi, kakšne generacije prihodnosti vzgajamo s tem, ko jim ne pomagamo zdaj, ko to najbolj potrebujejo,” je še dodala psihologinja in psihoterapevtka Branka Strniša.


Botrstvo

535 epizod


Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.

Dolgotrajna kriza povsem poruši partnersko in družinsko življenje

15.02.2016

“Vse pogosteje se pri svojem terapevtskem delu srečujem s starši, predvsem mladimi mamicami, ki obupujejo, ki ne zmorejo več, ki ne verjamejo več, da je iz stiske še mogoče najti izhod. Skoraj vsak teden se srečujem z glasnimi razmišljanji, namigovanji, skoraj grožnjami, da bi bilo najbolje vse to končati, a tako, da bi “s seboj” vzeli še otroke. Da bi odšla celotna družina,” pove psihoterapevtka Branka Strniša, ki vrsto let svetuje družinam v socialni in finančni stiski in je pomagala tudi številnim staršem otrok iz projekta Botrstvo.

Če jim bomo pomagali zdaj, bodo kot odrasli težko skrbeli že zase, kaj šele za druge

Vse pogosteje se pri svojem terapevtskem delu srečujem s starši, predvsem mladimi mamicami, ki obupujejo, ki ne zmorejo več, ki ne verjamejo več, da je iz stiske še mogoče najti izhod. Skoraj vsak teden se srečujem z glasnimi razmišljanji, namigovanji, skoraj grožnjami, da bi bilo najbolje vse to končati, a tako, da bi “s seboj” vzeli še otroke. Da bi odšla celotna družina,” pove psihoterapevtka Branka Strniša, ki vrsto let svetuje družinam v socialni in finančni stiski in je pomagala tudi številnim staršem otrok iz projekta Botrstvo.

Na srečo do poskusa samomora še ni prišlo, vsaj ne med tistimi, ki so še pravočasno prišli po pomoč, ki so nam zaupali, se odprli, se počutili varne in se izpovedali. Dlje časa trajajoča kriza namreč močno načne vse vrste odnosov, zato ljudje na koncu s svojimi stiskami in razmišljanji pogosto ostanejo povsem sami.

Najpozneje po pol leta krize se partnerska zveza skrha

Že tako vsaka negativna sprememba vpliva na običajno partnersko razmerje, če pa gre za hudo eksistenčno krizo, je verjetnost, da bo prišlo do temeljitih pretresov zveze, veliko večje, pravi psihoterapevtka: “Seveda je odvisno od posameznega para, kako bo problem in krizo reševal. Če se jo da rešiti v razmeroma kratkem času, lahko to njuno zvezo celo okrepi, kadar pa traja in ji ni videti konca, pa se počasi pojavljajo občutki nemoči, zelo veliko je medsebojnega obtoževanja, sploh, kadar je eden od parterjev veliko tvegal in s tem ogrozil družinsko eksistenco.

Zelo veliko partnerjev, še posebej moških, se počuti odgovorne. Ne vedo, kako priti iz krize, zapadejo v neke vrste apatijo, kar pa žene pogosto razumejo kot pomanjkanje volje, nezainteresiranost, imajo občutek, da samo one iščejo rešitve, da se samo one trudijo. In dolgotrajna kriza zagotovo načne partnersko razmerje in poruši celotno družinsko dinamiko. Ker ne dobijo nobene potrditve, da bodo uspeli, da sploh obstaja izhod iz situacije.

Veliko poskusov reševanja je, a če vedno znova padeš, ne verjameš več, da ti bo enkrat uspelo. Približno tri mesece do pol leta po tem, ko je družina padla v krizo in rešitve kljub trudu ni na vidiku, se večini parov skoraj zagotovo zgodi tudi partnerska kriza. Pogosto se zgodi, da se mož umakne iz družine zaradi občutka krivde, ker ni mogel poskrbeti zanjo.

Res so doma, a se ne zmorejo kakovostno ukvarjati z otroki

In ne le partnerska, tudi družinska razmerja se kmalu povsem spremenijo: “Starši za otroke skrbijo na drugačen način, nimajo se ne časa ne volje ukvarjati z njihovim šolskim delom, imajo nižjo toleranco za vsako trmo, težko prenašajo zahteve otrok. Vse se fokusira na preživetje.

Zato je prepričanje, da je vsaj ena prednost brezposelnosti možnost imeti več časa za otroke, velikokrat povsem zgrešeno, tudi če gre, denimo, za mame, ki so se pred krizo veliko ukvarjale z otroki: “Res so doma, a njihovi možgani nenehno “meljejo”, kaj storiti, primerjajo s “preteklim življenjem”, ko so bile uspešne in dejansko tonejo v apatičnost, lahko tudi depresijo. Veliko je depresivnih stanj, to pa seveda niso zdrava stanja in takrat človek ne more dobro funkcionirati. Veliko ljudi reče celo, da več kot imajo dela, bolje funkcionirajo. Da lažje zmorejo narediti vse potrebno doma, če so bili v službi ustvarjalni. Če pa si samo doma, se zdi, kot da si ujet v neko mlakužo, močvirje. Bredeš in bredeš, pa ne moreš ven …

Kdo pa dandanes ne bi skrival revščine?

Od tod pasivnost tudi drugod, pogosto se zgodi, da starši kljub prijaznim povabilom otrok ne pripeljejo na brezplačne predstave ali druge dogodke, ne hodijo z njimi po praznično okrašenem mestu ali na brezplačne javne prireditve. In ker pri nas tako obširne revščine, sploh pa ne srednjega sloja, nekaj desetletij skoraj nismo poznali, je ta zdaj precej stigmatizirana. Zato se družine zelo težko odločijo za iskanje humanitarne pomoči, pač pa veliko energije vložijo v to, kako revščino in pomanjkanje skriti pred drugimi:

Še posebej otroci to prikrivajo. Kdo pa si želi biti reven, vsi si želimo stvari, ki jih imajo drugi. Še posebej v tej potrošniški blaznosti, ko se vse vrti okoli tega, kaj imaš in česa ne in se otroci med sabo nenehno primerjajo. Številni prav zaradi pomanjkanja tudi prej odrastejo in že v srednješolskih letih skušajo čim več delati in zaslužiti, da lahko tako pomagajo družini. Nekateri družino dobesedno vzdržujejo.

Pari ostajajo s svojo stisko pogosto sami

Velika težava je, ker s svojo stisko pari in družine pogosto ostanejo povsem sami, razblinijo se prijateljstva, ki niso bila res trdna, tudi širša družina ne zmore v nedogled reševati njihovega preživetja. Zato bi socialni sistem moral imeti res dobro sistemsko pomoč, ki bi družinam celostno pomagala: najprej z razbremenjevanjem krivde in stigme neuspeha, potem pa kmalu še z izobraževanjem. Da bi bili sposobni poiskati drugačen pogled na situacijo, ki ni zmeraj tako brezupna, kot se zdi človeku, ki je v njej ujet. In iskanju drugačnih zornih kotov, drugačnih vzorcev, drugačnih rešitev.

Ti otroci bodo v odrasli dobi težko skrbeli že zase, kaj šele za koga drugega

Je pa za takšno življenjsko spremembo vzorcev in ravnanja pogosto treba veliko časa, ki pa ga kratki roki pri plačilih osnovnih življenjskih stroškov, hitre izvršbe in rubeži vsaj v našem okolju sploh ne dopuščajo: “To je najtežje videti, ko starši ne zmorejo poskrbeti za rešitve in se bojijo, da bodo morali otroke dati v rejo, to je velikanska stiska. In to ne za razvoj otrok, ne za razvoj družbe ni dobro! Dobili bomo čustveno zelo obremenjene ali prizadete ljudi, ki bodo v odrasli dobi težko skrbeli že zase, kaj šele za koga drugega!

Nujna vsestranska, a časovno omejena pomoč

Pomoč bi zato morala biti povsem drugačna, kot je sedanja skromna finančna pomoč. Da bi se čim prej spet postavili nazaj na lastne noge, pa bi po mnenju Branke Strniša ljudi morala spodbuditi tudi časovna omejitev take pomoči. Izkušnje iz tujine nas namreč učijo, kako velik problem je, kadar družine povsem otopijo, se naučijo živeti na popolnem minimumu in v tako nespodbudnem okolju vzgajajo drugo ali celo tretjo generacijo potomcev, ki otopeli in neambiciozni živijo samo od socialne pomoči. To so namreč izgubljene generacije, ki bi lahko družbi veliko dale, če bi jih ta znala pravočasno rešiti pred ohromelostjo.

Kakšne generacije prihodnosti vzgajamo?

Pri teh otrocih se že zdaj razvijata pomanjkanje samozavesti in nizka samopodoba. “Da so drugačni, da so slabši, da ne zmorejo, da nimajo nikogar, ki jim bo pomagal. Nimajo občutka varnosti, ta pa je v obdobju otroštva in mladosti najpomembnejši! Če ga bo otrok imel, si bo v odrasli dobi upal poskusiti, tvegati, če ga pa nima, bo ves čas tesnoben in prestrašen. Zelo me skrbi, kakšne generacije prihodnosti vzgajamo s tem, ko jim ne pomagamo zdaj, ko to najbolj potrebujejo,” je še dodala psihologinja in psihoterapevtka Branka Strniša.


10.05.2021

Prihodnosti, ki jih ne bi bilo – razstava ob 10. obletnici Botrstva

Razstava o zgodbah otrok, ki jim je program Botrstvo s pomočjo botrov in donatorjev že pomagal do boljše prihodnosti in o zgodbah, ki še čakajo na tako priložnost, je osrednji dogodek ob deseti obletnici tega najbolj prepoznavnega programa pomoči za otroke.


03.05.2021

Naj šola kot varovalni dejavnik ne postane dejavnik tveganja!

Šolsko leto, ki je v tako veliki meri potekalo na daljavo, je nedvomno prineslo veliko posledic. Za nekatere otroke in mladostnike celo olajšanje, večina bo čez čas nanj gledala kot na zanimiv čas posebnih preizkušenj. Nedvomno pa bo del otrok in mladostnikov še dolgo čutil negativne posledice slabih materialnih in socialnih razmer, nasilja, zanemarjanja, tudi prikrajšanosti za pomoč, po vrnitvi v šole pa tudi nerazumevanje za vse stiske, ki so se nabrale. Prav zato so pri ZPM LJ Moste Polje pred zadnjim poglavjem tega šolskega leta s posebnim pozivom opozorili na velikokrat prikrite stiske in pozvali naj bo šola predvsem dejavnik varnosti in ne dejavnik še večjih stisk.


26.04.2021

Zoomifikacija življenja ob vseh slabih, prinaša tudi nekaj dobrih posledic

Zoomifikacija življenja je bolj kot katerokoli generacijo prizadela mlade, takoimenovani digitalni domorodci so pred zasloni preživeli več časa, kot kadarkoli prej. V prvem valu vsak šolski dan v povprečju kar 7 ur, v drugem valu še več. Željo po učenju in življenju v živo so po letu dni izrazili tudi javno, tako na družbenih medijih kot tudi v javnem prostoru. Mladi torej želijo in potrebujejo stik v živo, raziskave pa kažejo, da mladi niso le potrošniki vsebin in zasvojeni uporabniki, temveč so stvari precej bolj kompleksne.


19.04.2021

V virtualnem svetu je lepo, v realnem pa je vedno težje

Epidemija je otroke in mladostnike še bolj prikovala k računalnikom, tablicam in pametnim telefonom, saj so ti postali nujno orodje za šolanje. Nekateri otroci so se prvič srečali s sodobno tehnologijo, drugim so splet in socialna omrežja dobro poznana. Miha Kramli, terapevt in vodja centra za zdravljenje zasvojenosti v novogoriškem zdravstvenem domu, opaža več zlorab sodobne tehnologije, ko so otroci in mladostniki čas pred računalniki, namesto za učenje, izkoriščali za zabavo.


12.04.2021

Zaradi izgube študentskega dela so nekateri že morali opustiti študij

Skoraj natanko leto dni v naših oddajah nenehno opozarjamo, da epidemija nikakor ne prizadeva le tistih, ki so okuženi ali bi jih okužba z virusom lahko ogrozila, pač pa da med najranljivejše skupine nedvomno sodijo tudi otroci in mladi. Nenehnim opozorilom navkljub pa so rezultati raziskave med študenti, ki so razkrili, da vsak četrti razmišlja o samomoru, minuli teden močno presenetili javnost.


05.04.2021

Šolanje prek starega telefona v sobi, prepolni glasnih družinskih članov

Mojca Rodič je novomeškim romskim otrokom 13 let pomagala kot članica nevladnih organizacij, v tem šolskem letu pa na novomeški osnovni šoli Drska tudi njim nudi dodatno strokovno pomoč. Izkušnje, nabrane v neposrednem delu v romskem naselju, ji olajšajo razumevanje, kako drugačne življenjske okoliščine, jezikovne prepreke in vrednotenje izobrazbe otrokom nastavljajo komajda premostljive ovire. Telefonski klici ali komuniciranje prek družabnih omrežij so najpomembnejši načini, kako otrokom dati občutek, da šola nanje ni pozabila. Večina za kakovostno šolanje na daljavo namreč doma nima primerne računalniške in druge opreme, a četudi bi jo imeli, jim katastrofalne internetne povezave, neznanje uporabe programske opreme in pomanjkanje pomoči bližnjih onemogoča, da bi bili zares deležni šolanja na daljavo in povezovanja s sošolci, ki vse našteto imajo. Izkušnje v zadnjem letu pa so dokazale, da je prav sposobnost pomoči in podpore v domačem okolju, izobraženost staršev, pomoč sorojencev ali bližnjih, pa tudi odnos družine do izobrazbe kot vrednote, ključen dejavnik pri tem, ali bodo otroci, sploh mlajši in pa tisti z učnimi težavami, zmogli tovrstno šolanje. Romski otroci naštetega praviloma nimajo, in zato je šola zanje še pomembnejši prostor.


29.03.2021

Otroci so ves dan ujeti v prostoru s tistim, ki jih spolno zlorablja

Protikoronski ukrepi, ki dobro leto krojijo življenje prav vsem, imajo za otroke in mlade zelo velike in tudi daljnosežne posledice. To kažejo tudi klici na svetovalni telefon TOM telefon, namenjen prav tej starostni skupini. Pred nekaj tedni so analizo klicev zadnjega leta predstavili javnosti in rezultati se precej skladajo z ugotovitvami naše današnje sogovornice, svetovalke otrokom in mladostnikom, ki ostaja anonimna, saj anonimnost njej in vsem klicateljem zagotavljajo pravila te svetovalne linije.


22.03.2021

Otrok ne morem nahraniti s koščkom zidu ali s kljuko

Skupno poročilo Evropske mreže za boj proti revščini EAPN ni le še ena akademska zbirka podatkov. Gre za zbir izkušenj iz terena, zbranih pri številnih neodvisnih nevladnih organizacijah, ki že dobri dve desetletji delujejo z roko v roki z ljudmi, ki so revščino izkusili. In prav neposredne izkušnje z uporabniki njihovih programov kažejo, da bo epidemija še poglobila revščino na evropskih tleh. Pri pripravi poročila za leto 2020, ki je bilo predstavljeno pred kratkim, so s svojimi izkušnjami s terena prvič sodelovale tudi humanitarne organizacije iz Slovenije, med drugim tudi ZPM Ljubljana Moste Polje, pod okriljem katere poteka tudi Botrstvo.


15.03.2021

Lana, Mija, Lars in njihov komaj pokretni oče vse bolj odvisni od mamine 24-urne nege

15-letna Lana se bori s hudo boleznijo mišic,13-letni Miji življenje kroji epilepsija, 8-letni Lars pa je otrok s hudimi težavami v duševnem razvoju in nikoli ne bo mogel samostojno živeti. Ob tem se je njihovemu očetu zdravstveno stanje po poškodbi, s katero je vrsto let lahko celo hodil v službo, tako poslabšalo, da je zaradi neobvladljivih bolečin še komaj pokreten in je že invalidsko upokojen.


08.03.2021

Mnogim ženskam se za uspešno premagovanje stisk lahko samo poklonim

V obdobjih raznovrstnih kriz so stiske družin še posebej velike. Anita Ogulin, predsednica ZPM Moste Polje, kjer vodijo tudi program Botrstvo, poudarja, da so številni moški vsekakor tudi povsem sami sposobni prevzemati bremena vzgoje več otrok. Toda njihova dolgoletna praksa kaže, da so v hudih časih kriz in stisk praviloma ženske tiste, ki nosijo večja, težja in dolgotrajnejša bremena. Prositi za pomoč, povedati, da ne zmoreš in da sploh ne vidiš več, kako naprej, je nepopisno težko.


01.03.2021

Izzivi medkulturnega sobivanja v šolah

Osnova šola Koper je vodilna partnerica evropskega projekta "Izzivi medkulturnega sobivanja". Osnovni cilj projekta je prispevati k razvijanju vrednot medkulturnosti ter k izboljšanju strokovne usposobljenosti vodstvenih in strokovnih delavcev v vzgojno-izobraževalnih zavodih za uspešnejše vključevanje otrok priseljencev iz drugih jezikovnih in kulturnih okolij v slovenski vzgojno-izobraževalni sistem. Epidemija je izzive okrepila, težave poglobila. Otroci priseljenci, ki so prišli pred začetkom novega šolskega leta, so se lahko pravočasno računalniško opismenili in spoznali sovrstnike. Ostali, ki so prišli med letom, pa ne več na ta način.


22.02.2021

Ko mora vdova, ki prejema kemoterapije, zagotoviti še šolanje otroka na domu

Več kot 2600 staršev je v le šestih dneh odgovorilo na spletno anketo Inštituta 8. marec o šolanju na domu in hkrati tudi opisalo razmere in njegov vpliv na počutje in odnose v družinah. Šolanje na daljavo je namreč močno poseglo v njihovo življenje in poglobilo socialne in družbene neenakosti. To so zgodbe o izčrpanosti, tesnobnosti, apatičnosti, depresiji, občutku brezizhodnosti. Sodelujoči v anketi so opisali številne stiske ter vse prej kot idealizirano podobo življenja družin v času šolanju na domu, pravita Mark J. Užmah, član inštituta 8. marec, študent pedagogike in vodja raziskave ter strokovna sodelavka, metodologinja dr. Jasna Mažgon, profesorica metodologije na Oddelku za pedagogiko in andragogiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani.


15.02.2021

Največja napaka bo, če bomo zdaj zgolj storilnostni birokrati

Ozavestiti moramo, da ne vemo, kaj vse se otrokom dogajalo, kakšne zlorabe, nasilje, koliko jih je doživelo izgube bližnjih. Zdaj je čas za prepoznavanje njihovih stisk in obsega znanja, nikakor za neusmiljeno pridobivanje ocen.


08.02.2021

Inga Remeta: Nekateri ustvarjalci v kulturi so dobesedno lačni

Tudi na področju kulture je seveda nemalo ustvarjalcev v institucionalnih ali v nevladnih organizacijah redno zaposlenih. Toda velika večina je samozaposlenih – bodisi s statusom samozaposlenih v kulturi, ki jim država plačuje vsaj osnovne prispevke, bodisi takih, ki delujejo kot samostojni podjetniki. In sploh ti so povsem odvisni od zaslužka na trgu in izvedbe projektov. Zanje to nikakor niso prešerni časi, saj njihova dejavnost tako rekoč več ne obstaja, hkrati pa bo tudi po epidemiji potrebovala izjemno dolgo, da se bo znova vzpostavila. Posebej težko je za tiste ustvarjalce, ki morajo s svojim, od projekta do projekta bolj negotovim delom preživljati tudi svoje otroke.


01.02.2021

V imenu preprečevanja zdravstvenih težav smo te otroke potisnili v grozote, ki si jih težko predstavljamo

Šolanje na daljavo, ki za večino otrok poteka že več kot 100 dni, za večino dijakov pa z nekaj jesenskimi tedni izjeme že od marca lani, kaže vse več negativnih učinkov. Najpogosteje zamolčan med njimi je večja prikritost spolnih zlorab. Številne vrste zlorab, sploh pa spolne zlorabe otrok in mladostnikov, so pri nas izjemen tabu. Številke zlorabljenih otrok so ogromne, so grozljive in na vse te otroke smo sedaj pozabili. Ker smo si pred njimi zelo uspešno zatiskali oči že pred epidemijo, je skrb, kaj se dogaja za tako dolgo in tako tesno zaprtimi vrati domov, še toliko večja, opozarja psihoterapevtka in direktorica inštituta za zaščito otrok, Lunina vila, Nina Kočar.


25.01.2021

Donatorski pogreb je najbolj žalosten zaključek življenja starostnikov

Rekordno visoka smrtnost v decembru in nasploh visok smrtni davek epidemije med starostniki je mnoge svojce soočil tudi z visokimi stroški pogrebov. Ki jih v največji večini primerov krijejo sami. Odkar je t.i. pogrebnina pred sedmimi leti prenehala biti pravica iz zdravstvenega stanovanja in je bila spremenjena v socialni transfer, se je namreč število upravičencev močno znižalo. Zdaj so do nje upravičeni le tisti svojci, ki so na dan smrti pokojnega prejemali denarno pomoč ali varstveni dodatek oz. dokazano živeli z zelo nizkimi dohodki. Kadar preminuli umrejo brez bližnjih sorodnikov ali ga ti ne zmorejo plačati, je za pogreb dolžna poskrbeti občina. A ta takrat tudi v celoti odloči, kakšen naj bo pogreb, kar znova lahko prinaša celo paleto stisk. S smrtjo starostnikov, ki so bili vključeni tudi v njihove programe, se pogosteje soočajo tudi člani mariborskega društva Humanitarček. V projektu Vida opozarjajo tudi na dostopnost do pogrebnin.


18.01.2021

Zelo je krivično, če na podlagi izkušnje svojih otrok prezremo izkušnjo vseh ostalih

Minuli teden je močno odmeval podatek, da je bilo na ljubljanski pediatrični kliniki v minulem letu hospitaliziranih kar za 30 % več otrok in mladostnikov po resnem poskusu samomora. Že spomladi, ko smo tudi uradno zaključili dobra dva meseca trajajoč 1. val epidemije, so strokovnjaki opozarjali, da posledice na duševnem zdravju šele pridejo. Otroci in učitelji so se na drugi val nedvomno bolje pripravili in bolje odzvali. Toda z nepričakovano dolžino trajanja šolanja na daljavo, ki vključuje tudi izjemno dolgo vsakodnevno ždenje pred zasloni vseh vrst, se soočajo z vse večjimi težavami. Po treh mesecih starši, učitelji in otroci enostavno ne zmorejo več. Dr. Marija Anderluh, predstojnica Službe za otroško psihiatrijo v UKC Ljubljana, poudarja, da so posledice tovrstnih stisk tudi tragične.


11.01.2021

Razslojevanje ne deli otrok po njihovih sposobnostih, ampak po razmerah, v katerih živijo

“Če so otroci v okolju, kjer manjka socialnih dejavnikov in se morajo soočiti z nefunkcionalnostjo staršev, to enostavno ni zdravo za njih.” Majda Marinšek je socialna delavka na Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše Maribor. Opozarja, da ima šolanje na daljavo trajne posledice, ki bodo državo drago stale. Razslojevanje ne deli otrok po njihovih sposobnostih, ampak po razmerah, v katerih živijo. “Družinam, ki imajo več materialnega kapitala, znanja in vedenja, zakaj je izobraževanje pomembno, gre bistveno lažje kot tistim, ki tega nimajo. Njim gre čedalje težje.”


04.01.2021

Človek človeku človek, samo to

Med več kot 8.500 botri, ki so v desetletju obstoja programa Botrstvo botrovali kateremu od več kot 10.400 otrok iz vse Slovenije, je tudi naš sogovornik, gospod Branko. Botrstvo razume kot svojo človeško dolžnost in tudi kot misijo, v katero želi vključiti čim več tistih, ki bi zmogli pomagati najranljivejšim – otrokom v stiski. Več informacij, kako pomagati, najdete na boter.si, pomoč pa je tudi poslan SMS z geslom BOTER5 ali BOTER10 na 1919. Hvala vsem, ki pomagate.


21.12.2020

Dijakinjo Ano čakajo samotni prazniki v zaprtem dijaškem domu

Že več kot dva meseca so poleg šol zaprti tudi dijaški domovi in bodo takšni ostali tudi v začetku prihodnjega leta. Za nekatere dijake je to izjemno težko, saj v teh domovih ne živijo zgolj zato, ker je njihov kraj šolanja preveč oddaljen od doma, pač pa neredko tudi zato, ker je njihov dom vse prej kot varen in spodbuden kraj. Zaprtje dijaških domov je zanje še toliko težje. Le v nekaterih so smeli ostati dijaki, ki doma nimajo primernih razmer in možnosti za šolanje na daljavo. Med njimi je tudi 18-letna Ana. V teh dneh lahko dijaški sklad, ki pomaga tudi Ani, podprete tako, da kupite kak Nasmeškotek, dobrodelni piškotek, ki je naprodaj v prodajalnah Hofer ali se odločite za donacijo v poljubni višini prav za botrski sklad. Opozarjamo tudi, da se izteka čas za izpolnitev obrazca, s katerim lahko delček svoje dohodnine namenite ZPM Ljubljana Moste Polje, ki vodi tudi Botrstvo, saj mora ta na finančno upravo prispeti še letos. Dobrodelni pa ste lahko tudi s poslanim geslom BOTER5 lis BOTER10 na 1919, s čimer izbrani znesek namenite akciji čarovna zima, Hvala vsem, ki pomagate ljudem v stiski.


Stran 8 od 27
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov