Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Cast Moj RTV Televizija MMC Radio Kazalo

Polonca Zupančič: Aristotel o ljubezni

21.03.2023

Aristotel, grški filozof iz 4. stol. pr. Kr., v svoji teoriji etike nekaj besed namenja tudi ljubezni, v kateri vidi pomemben temelj skupnosti, saj je po njegovem mnenju vez med možem in ženo naravna, človek pa je bil tako »že po naravi ustvarjen za življenje v dvoje«. Pravi, da je začetek oziroma povod za ljubezen užitek, ki ga občutimo ob pogledu na neko osebo. »Ljudje, ki se ljubijo, najdejo največjo radost v medsebojnih pogledih in to zaznavo si izberejo rajši kot vse druge,« ugotavlja Aristotel. V nasprotnem primeru, ko nam pogled na neko osebo ne vzbudi prijetnega občutka, se po njegovem mnenju vanjo tudi ne moremo zaljubiti. Pogled se mu torej zdi potreben, a ne zadosten pogoj za rojstvo ljubezni, saj trdi, da tisti, ki »uživa le ob pogledu, s tem še ne ljubi«, pač pa »ljubezen raste iz medsebojne zaupnosti«, ki v nasprotju z naklonjenostjo za rast potrebuje veliko časa. V prid trditvi, da je pogled pri ljubezni res bistven, govori tudi Aristotlova misel, da o ljubezni govorimo takrat, ko »kdo hrepeni po osebi, kadar je odsotna, in si želi, da bi bila navzoča«. Zaljubljenec si torej želi, da bi imel objekt svoje ljubezni stalno pred očmi. Vendar pa Aristotel na nekem drugem mestu ugotavlja, da v ljubezni pogosto nastaja nesorazmernost: tako se »ljubimec večkrat pritožuje, češ da kljub neizmerni ljubezni sam ni ljubljen,« ali pa ljubljena oseba obupuje, »ker ljubimec, ki je prej obljubljal vse mogoče, zdaj noče izpolniti svojih obljub«. Aristotel pravi, da take situacije nastanejo zato, ker tovrstna razmerja v resnici niso temeljila na ljubezni, pač pa na uživanju ali lastni koristi – ko vpletena drug drugemu ne moreta več dati tega, kar želi, se taka zveza razdre. V takem primeru »drug drugega nista ljubila zaradi njega samega, ampak sta si pomenila le nekaj dodatnega, nekaj, kar ni bilo trajna vrednost; /…/ nasprotno pa je prijateljstvo, ki temelji na vrlini, namenjeno ljubljeni osebi zaradi nje same in zato tudi trajno«. Prava ljubezenska vez je torej vzajemna in podobna trajnemu prijateljstvu, oboje pa je možno »le na temelju hotene odločitve«. Tako v prijateljstvu kot v ljubezni namreč človek ljubi v drugem to, »kar njemu samemu pomeni vrednoto«. Če se torej najdeta dva človeka, ki drug v drugem ljubita te vrednote, sta potemtakem enako deležna dobrih želja in veselja, ki si ga vzbujata.


Duhovna misel

3193 epizod


Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.

Polonca Zupančič: Aristotel o ljubezni

21.03.2023

Aristotel, grški filozof iz 4. stol. pr. Kr., v svoji teoriji etike nekaj besed namenja tudi ljubezni, v kateri vidi pomemben temelj skupnosti, saj je po njegovem mnenju vez med možem in ženo naravna, človek pa je bil tako »že po naravi ustvarjen za življenje v dvoje«. Pravi, da je začetek oziroma povod za ljubezen užitek, ki ga občutimo ob pogledu na neko osebo. »Ljudje, ki se ljubijo, najdejo največjo radost v medsebojnih pogledih in to zaznavo si izberejo rajši kot vse druge,« ugotavlja Aristotel. V nasprotnem primeru, ko nam pogled na neko osebo ne vzbudi prijetnega občutka, se po njegovem mnenju vanjo tudi ne moremo zaljubiti. Pogled se mu torej zdi potreben, a ne zadosten pogoj za rojstvo ljubezni, saj trdi, da tisti, ki »uživa le ob pogledu, s tem še ne ljubi«, pač pa »ljubezen raste iz medsebojne zaupnosti«, ki v nasprotju z naklonjenostjo za rast potrebuje veliko časa. V prid trditvi, da je pogled pri ljubezni res bistven, govori tudi Aristotlova misel, da o ljubezni govorimo takrat, ko »kdo hrepeni po osebi, kadar je odsotna, in si želi, da bi bila navzoča«. Zaljubljenec si torej želi, da bi imel objekt svoje ljubezni stalno pred očmi. Vendar pa Aristotel na nekem drugem mestu ugotavlja, da v ljubezni pogosto nastaja nesorazmernost: tako se »ljubimec večkrat pritožuje, češ da kljub neizmerni ljubezni sam ni ljubljen,« ali pa ljubljena oseba obupuje, »ker ljubimec, ki je prej obljubljal vse mogoče, zdaj noče izpolniti svojih obljub«. Aristotel pravi, da take situacije nastanejo zato, ker tovrstna razmerja v resnici niso temeljila na ljubezni, pač pa na uživanju ali lastni koristi – ko vpletena drug drugemu ne moreta več dati tega, kar želi, se taka zveza razdre. V takem primeru »drug drugega nista ljubila zaradi njega samega, ampak sta si pomenila le nekaj dodatnega, nekaj, kar ni bilo trajna vrednost; /…/ nasprotno pa je prijateljstvo, ki temelji na vrlini, namenjeno ljubljeni osebi zaradi nje same in zato tudi trajno«. Prava ljubezenska vez je torej vzajemna in podobna trajnemu prijateljstvu, oboje pa je možno »le na temelju hotene odločitve«. Tako v prijateljstvu kot v ljubezni namreč človek ljubi v drugem to, »kar njemu samemu pomeni vrednoto«. Če se torej najdeta dva človeka, ki drug v drugem ljubita te vrednote, sta potemtakem enako deležna dobrih želja in veselja, ki si ga vzbujata.


07.06.2023

Emanuela Žerdin: Eno je potrebno

On je čudovit urejen starejši gospod, poln znanja, duhovnega bogastva in dobrote. Saj je še veliko takšnih gospodov v Ljubljani, ali ne? A vendar – gospod, ki sem ga spoznala, bo za vedno ostal v mojem spominu. Kajti ta gospod je vrsto let spremljal svojo bolno ženo povsod, kamor je šla. Bolezen je bila huda in neozdravljiva, doma ni bilo možnosti izvajati zelo zahtevne nege, zato je na koncu zdravljenja in rehabilitacije odšla v dom za – kot pravimo – starejše občane, v DSO. Tako delajo številni. A mož, ta gospod, ki sem ga spoznala, je šel z njo. V dom za ostarele in nege potrebnih ljudi. Najprej v en dom, pa v drugi, da sta bila bliže svojim otrokom. Ko zdrav, aktiven mož odide iz svojega urejenega doma, pusti vse prijatelje in vse, kar ga je do takrat veselilo, da lahko ure in ure sedi ob svoji bolni ženi, takrat se pred njim prikloni ne samo zdravnik ali negovalka, ampak tudi narava okrog teh domov! Na to mojo izjavo se je gospod samo nasmehnil in dejal: »Veste, saj to sva si obljubila ob poroki – in te bom ljubil in spoštoval – v sreči in nesreči, bolezni in zdravju ...« Za njega je bilo torej to čisto normalno, da živi s svojo ženo tam, kjer sta lahko skupaj. Še na en način je objasnil svojo odločitev: »Slovenščina mi je najbolj všeč zato, ker ima DVOJINO. Tudi midva z ženo sva živela svojo »dvojino«, hvaležna, da sva lahko več kot petdeset let delila vse – mizo, posteljo, zaupanje in ljubezen, srce in misli …« Ja, kljub bolezni in trpljenju sta ostala skupaj do smrti. Zdaj, ko je ljubljena žena odšla na drugo obalo v večno življenje, gospod govori o hvaležnosti za vse, o neizmerni ljubezni, ki ni minila, ampak se samo preoblikovala in postala duhovna, in predvsem o neizmerni modrosti, ki jo je spoznal: »Veste, res je, kot pravi Sveto pismo – le eno je potrebno: ljubiti v hvaležnosti človeka, ki je odgovoril na tvojo ljubezen in naredil iz tvojega življenja nepozabno enkratno zgodbo! Meni je bila podarjena žena, ki me je ljubila in krepila … V domu, kjer sva bivala zadnje dni, so naju opazovale sestre usmiljenke na najinem sprehodu po vrtu – ona na vozičku, jaz šofer – in so govorile: »Ljubezen in zvestoba se sprehajata … Verjemite mi, to je najlepši opis najinega življenja …« A jaz upam, da se bosta tam pri Očetu vse ljubezni spet našla in da bodo angeli takrat zapeli besede psalmista: LJUBEZEN IN ZVESTOBA STA SE SPET SREČALA …


06.06.2023

Stanislav Kerin: Čut za človeka

Iz medijev prihajajo k nam grozljive podobe ljudi po svetu. Še bolj so grozljivi podatki, ki jih slišimo ali preberemo o lačnih, revnih, odrinjenih. Številke znašajo nekaj sto milijonov. Še vedno pa so to brezosebne številke in podatki. Številke jemljejo človeku pogum, da bi kaj storil v svojem življenju. Toda za vsako je obraz človeka. Oh pogledu na otroke in matere, ki so pozabljeni od vsega sveta, se lahko zamislimo. V velemestih v Evropi in nerazvitih deželah sveta ti obrazi z izgubljenimi pogledi in zavestjo, da jih nihče ne opazi, životarijo brez upanje na spremembe. Morda bo kdo rekel, da je življenje krivično. Življenje ni krivično, krivični so ljudje. Na misel mi prihaja mlado dekle iz glavnega mesta Madagaskarja. V nekem trenutku je oče zapustil družino. Mati in trije otroci so ostali sami brez denarja, brez strehe nad glavo in brez možnosti izobraževanja. Ostali so na cesti, prepuščeni brezbrižnosti ljudi, ki so jih gledali, pa ne opazili. Njihovo življenje je bilo zapisano počasnemu umiranju. A v nekem trenutku se je v njihovo pozabljenost in izgubljenost prikradel žarek upanja. Mama z nekajletnimi otroki nima nobene možnosti, da bi brez denarja omogočila svojim otrokom streho nad glavo in možnost šolanja. Izvedeli so za združenje AKAMASOA (Dobri prijatelji) in se odpravili tja. Sprejeli so jih, jim dali streho nad glavo in otrokom omogočili izobraževanje. Mlado dekle pripoveduje svojo zgodbo, ne čustveno, ampak preprosto hvaležno do ljudi, ki so jim omogočili, da so iz popolne pozabljenosti in zavrženosti spet našli pot v življenje. Sama dodaja grozljivo spoznanje: brez pomoči Petra Opeke in združenja AKAMASOA bi skoraj zagotovo umrli na ulicah glavnega mesta Madagaskarja. Preprost čut za človeka je rešil še eno družino iz začaranega kroga pozabljenosti in brezbrižnosti in ji vrnil človeško dostojanstvo. To se je dogajalo nekje v letu 1995. Upanje, ki je zasijalo v življenju njene družine, poskuša zdaj prinašati tudi drugim otrokom kot učiteljica v šoli združenja AKAMASOA. Odpreti srce, videti zavrženost in pozabljenost ljudi in s svojimi dejanji prinašati upanje mednje, odstranjuje krivičnost iz življenja. Take ljudi potrebuje današnji svet. Tako bo življenje zaradi dobrih ljudi postajalo manj krivično.


05.06.2023

Marko Rijavec: Koliko stane človek?

Tisti dan sem se spraševal, koliko stane človek. Tisti dan, ko se je med najin pogovor vtaknil telefon. Vendar sem trmast človek, hotel sem si ga priboriti nazaj, dalje sem ga spraševal, nadaljeval sem, kakor da se ni nič zgodilo. Potem sem postal siten, hotel sem prevzeti pozornost, ki jo je namenjal svoji mali napravici, pa mi ni uspelo. Pogovarjal sem se z njim, on pa je vztrajno gledal na ekran, ne da bi me medtem enkrat samkrat pogledal. Potem je vendarle dvignil pogled, ko sem ga vprašal, koliko stane njegov telefon, in me osupnil s številko blizu 500 evrov. Visoka cena za telefon in precej majhna za človeka. Vsaj nekaj manj moram biti vreden zanj, da se mu ne splača, da bi me pogledal, vsaj sto evrov manj moram biti vreden, ker je sto evrov prva vsota, ki se pozna. Tako v svojih mislih pridem do denarja, ki ocenjuje mojo vrednost, štiristo evrov, »krasno ceno, s katero so me ocenili«. (Zah 11,13) Razmišljam, koliko bi ameriški trgovci pred dvema stoletjema odšteli za tako šibkega zamorca, kot sem sam, mislim si, da ne veliko, a da bi zaradi močnih meč in stegen vendarle ponudili več kot štiri stotake. In sem malce razočaran. Je res škatla pred mano sposobna dati več kot moje besede, moja prisotnost, moj iskreni nasmeh? Bi za petsto evrov s to srebrno napravico res dobil več? Ne znam obirati bombaža, niti hitro računati, niti ne vem za vse rezultate tekem, ne znam se boksati in prinašam bonus točk. Znam pa poslušati, te objeti in pobožati, se ti nasmejati, znam ti narediti lep spomin. Ni vse to, kar imam in kar znam, ni vse to vredno vsaj petstotih evrov ali več? Mogoče petnajstih minut pozornosti? Klica, ki zvoni v prazno? Preslišanega sporočila? Ustavljenega posnetka? Mogoče pretiravam. Mogoče pa molčeče pare na kavi z osvetljenimi obrazi, morda zdolgočasene otroke ob starših, ki drsajo po telefonu, ko jih peljejo z vozičkom na sprehod, mogoče starše, ki svoje pozornosti lačne otroke utišajo s sijočo tablico, in najstnike, ki panično trepljajo svoje žepe, razumem čisto pravilno. Da je mogoče res prišlo do neke čudne inflacije in smo ljudje dandanes preveč poceni ali pa so naši telefoni preprosto predragi. Ali pa smo cene pomešali med seboj in ne vemo več, katero je dražje, katero vrednejše in katero pomembnejše. Nekje so nas prinesli okoli, morda so se pri reklamah zlagali. Tako plačujemo preveč za stvari, zaradi katerih si ne moremo privoščiti tistega, kar res potrebujemo. Kot da ne bi vedeli več, da ti vožnja z mercedesom pri kruljenju v želodcu prav nič ne pomaga. Morda pa je ravno to krivo, da mu zame ni bilo treba plačati, da sem prišel v njegovo življenje kot sonce, kot morje, kot tihe zasnežene gore nad mlado zelenim travnikom, kot barve zahoda. Morda mi je to zmanjšalo vrednost. Ker smo ljudje pozabili, da so stvari neprecenljive vrednosti vedno zastonj.


04.06.2023

Edvard Kovač: Ljubezen v bogastvu odnosov

Ko bi prišlo do svetovne katastrofe in bi na zemlji ostal živ samo en človek, ta ne bi mogel biti več kristjan, ker bi ostal čisto sam in ne bi bil več podoba Svete Trojice. Res je, kristjan je že po svoji naravi občestveno bitje, se pravi bitje odnosov, bitje darovanja in sprejemanja. Krščanski misleci so vseskozi želeli vsaj malo osvetliti to veliko skrivnost: Bog je en sam, a v njem so tri Božje osebe. Sveti Avguštin je ugotovil, da je pravzaprav ta želja – razumeti skrivnost svete Trojice – nekaj smešnega. Na samega sebe je začel gledati kot na otroka, ki se igra ob morju in želi s školjko preliti ves ocean v luknjico, ki jo je izdolbel na obmorski pečini. Sveta Trojica je skrivnost Boga, ki je Ljubezen, zato je noben še tako prodoren človeški um ne more umeti. Pa vendar Bog Stvarnik od Mojzesovih časov naprej človeka vabi v svoje notranje dogajanje. Tudi največjemu izmed prerokov, Mojzesu, se ni drugače razodel kot Bog Ljubezni, kot tisti Bog, ki je usmiljen in ki odpušča. K tej odpuščajoči ljubezni vabi tudi človeka. Znotraj Božjega ljubečega objema pa tudi človek doživi, da se na novo rodi. Res je, da človek, kot je že ugotovil Nikodem v pogovoru z rabijem Jezusom iz Nazareta, ne more iti nazaj v materino telo in se fizično na novo roditi. Toda duhovno se vseeno lahko poraja k novemu življenju, ker se Bog ne daje samo svojemu Sinu, ampak prek njega vsemu človeštvu. Od pradavnine, od večnosti, se podarja svojemu sinu in ga venomer rojeva. In Sin se podarja v Duhu nazaj svojemu Očetu. Da, med Očetom in Sinom je vzajemna neskončna ljubezen. Ta ljubezen je tolikšna, da se nam razkrije kot nova, tretja oseba. Gre namreč za odnos čiste podarjene ljubezni, ki pomeni navzočnost Svetega Duha. Kar pa je za nas v teh odnosih ljubezni znotraj samega Boga najlepše, je, da v teh odnosih ne gre za sebičnost v dvoje ali v troje, ampak smo v ta odnos porajanja, sprejemanja in dajanja povabljeni tudi mi. Zato nas je Kristus učil svojo molitev »Oče naš«, da bi tudi mi vstopili v ta intimni odnos z njegovim Očetom.


03.06.2023

Janez Vodičar: Biseri prihodnosti

Radi govorimo o prihodnosti. Še posebej navsezgodaj. Ob voščilu dobrega jutra, drage poslušalke, dragi poslušalci, vam želim, da bi bil današnji dan dober začetek iskanja biserov naše prihodnosti. V zadnjih časih bolj redko slišimo, da nas čaka kaj dobrega. Bolj ali manj slišimo take ali drugačne črne napovedi. Ne samo zaradi vojn, podnebnih sprememb, ampak tudi zaradi vedno večjega staranja prebivalstva, vedno večje brezvoljnosti mladih in slabih ekonomskih napovedih. Vse to nam jemlje optimističen pogled v prihodnost. Pred leti sem spremljal dijake na študijskem potovanju po Grčiji. Moram jih pohvaliti, da so veliko vedeli in ob tem kazali veliko radovednost za novim znanjem. A dan za dnem, ko smo gledali vsemogoče razvaline, jih je počasi zagnanost minila. Razmetani kamni po raznih arheoloških najdiščih so si zelo podobni. Spraševati sem se začel, ali je pametno s tem utrujati mlade. Ne bi bilo pametneje, da pogledajo še kaj, kar bo pokazalo, kako Grki živijo danes in kakšno prihodnost kujejo za svoje mlade? Mlade naj bi vendarle bolj zanimala prihodnost kot preteklost. Ko smo v Delfih hodili od enega spomenika do drugega in na koncu uprizorili tekmo na starodavnem tekališču, jih je kar nekaj začelo pogovor o smiselnosti tekmovanja v antiki. V tistih časih niso imeli avtomobilov, televizij, računalnikov in telefonov, ampak so morali pešačiti, vse narediti na roko. Zakaj bi si tako prizadevali za taka tekmovanja, saj bi jim to samo jemalo moči za vsakdanje delo. Počasi so sami odkrili, da je od nekdaj v človeku potreba po tekmovalnosti, dokazovanju pred drugimi in po skupnih junakih. Iz celotnega pogovora ob zavzetem navijanju vsem prostovoljnim tekačem v stari areni so se strinjali, da je taka tekmovalnost veliko boljša kot tista na bojišču. Junaki, ki jih vsaka skupina potrebuje, so veliko bolj namenski, če ti nastanejo na igrišču kot pa kje v kakšnem spopadu divjih tolp. Ob teh modrih ugotovitvah mladih mi je vedno bolj prihajal v spomin stari rek: V ruševinah preteklosti so skriti biseri prihodnosti. Čeprav pogosto slišimo šalo, da se učimo zgodovino, zato da vemo, kako jo neumno ponavljamo, sem ob spontanem pogovoru dijakov videl, da je v tem lahko veliko dobrega. Predvsem za njihovo in našo prihodnost. Ruševine, ki jih ravno niso navduševale, so jim dale misliti, da so vlekli dobre smernice za skupno življenje. Vsak izmed nas se bo danes srečal s preteklostjo. Ni ravno nujno, da gremo na kakšen zgodovinski kraj, dovolj imamo možnosti že doma. Slike, znamenja, knjige nas lahko obogatijo s spominom na dogodek iz preteklosti. Želim vam, da bi kakor dijaki v Delfih zmogli v preteklem najti biser za prihodnost.


02.06.2023

Gregor Čušin: Češnje z mlekom

Mirno sem živel svoje življenje in se brigal zase, ko mi je zazvonil telefon. »Gospod Čušin? Moji vnuki, deca nesrečna in nespametna, berejo Harryja Potterja! Kaj naj storim?« »Vaši vnuki berejo? Knjige? To je čudovito! Kako ste to dosegli? Gotovo ste fantastična babica!« No, odgovor oziroma pogovor je bil nekoliko daljši, a vas ne bom utrujal. Vem, da bom koga vznemiril in razjezil … vem, da se marsikateri starševski kolega, pedagog, psiholog in terapevt ne bo strinjal z mano … vem, da se bodo dvignile preštevilne, predvsem krščansko opredeljene obrvi … ampak tako je moje mnenje: Kot verjamem, da ni dobrih in slabih izkušenj, temveč so le izkušnje, iz katerih se nekaj naučim, in izkušnje, ki me niso ničesar naučile, tako menim tudi, da ni dobrih in slabih knjig! V življenju sem prebral kar precej tako imenovanih »slabih« knjig, ki pa so me zelo veliko naučile! No, da ne bo pomote: zelo veliko slabih knjig sem seveda tudi odložil. Zakaj bi izgubljal čas?! S prebranim sem se spoprijemal, se prepiral, argumentiral ugovore … kaj naj rečem: ločeval zrno od plev in dobro od slabega … ter seveda nasprotno! In če pomislim na zgodbe, ki jih je moja generacija prebirala, ko smo bili še otroci … oziroma: manjši in mlajši otroci, kot smo zdaj … se mi zdi čudno, da ne stroka ne naši starši niso protestirali zaradi našega navduševanja nad – oh, kaj pa vem – Piko Nogavičko! Punca je ja živela sama v velikanski vili, s konjem in opico, ter se upirala vsaki avtoriteti, od šolske do državne! Kje so bile skrbne uslužbenke centrov za socialno delo, kje veterinarji za potrdila o cepljenju in carinska uprava za dovoljenja za uvoz (če se ne motim, je bila opica »kapucinka«), kje specialni pedagogi in gospod Juhant?! Kljukec s strehe je še en podoben primer, pa Tom Sawyer in Matilda, pa Nikec in Peter Nos!


01.06.2023

Zmago Godina: Kaj vidimo?

Ko je takrat 47-letna Susan Boyle v tretji sezoni priljubljene resničnostne oddaje “Britanija ima talent” samozavestno zakorakala na oder, nihče ni pričakoval tega, kar je sledilo. Njen okrogel obraz, neurejena pričeska in za takšno priložnost precej skromna obleka so nedvomno pri žiriji, občinstvu in gledalci pred televizijskimi ekrani izzvali neizgovorjeno, a tako očitno vprašanje: Le kaj ta ženska počne tukaj? Po kratki predstavitvi ji je Simon Cowell zastavil vprašanje o tem, kaj so njene sanje. Kot iz topa je odgovorila: Želim postati poklicna pevka. Telesna govorica članov žirije in občinstva niso razkrili le dvoma o tem, da se kaj takega lahko zgodi, ampak je bilo zaznati tudi posmeh. Toda ko je Susan Boyle po prvih taktih glasbe odprla usta in začela peti pesem “I Dreamed a Dream” iz znanega muzikala “Nesrečniki”, ki temelji na zgodovinskem romanu Victorja Hugoja, so vsi ostali brez besed. Občinstvo je bilo navdušeno, ljudje so vstajali in ploskali, ona pa je pela. In verjetno je bilo ob tem le malo takih, ki se jim koža ne bi naježila. Z besedami: “To je bilo največje presenečenje, ki sem ga doživel v vseh treh sezonah oddaje,” je njen nastop pospremil član žirije Piers Morgan. In potem dodal: “Ko ste na začetku izjavili, da želite biti pevka, so se vam vsi smejali. Zdaj se ne smeji nihče. To je bil neverjeten nastop!” In čeprav Susan Boyle na takratnem tekmovanju ni zmagala, je njen debitantski album postal najbolje prodajani angleški debitantski album vseh časov. Ta zgodba je lahko sodobna prispodoba: ko se v nas o kom utrdi določena podoba, jo le težko spremenimo. “Po videzu in nastopu ta Susan Boyle nikakor ne more biti genialna pevka!” Naše izkušnje nas potrjujoče trepljajo po ramenih, ko nekoga ponovno “popredalčkamo”. Mislimo si, da to osebo poznamo, čeprav očitno ni tako. David je v enem od svojih psalmov priznal, da ne pozna niti svojih vzgibov. Mi pa trmasto vztrajamo, da poznamo ljudi. Mislimo, da vemo, kdo je “faca” in kdo je samo povprečnež. Toda to še zdaleč ni tako. Okoliščine, izkušnje, zgodovina, izvor in še številni drugi dejavniki vplivajo na človeka in ga oblikujejo. V 1. Samuelovi knjigi 16,7 beremo odlomek s temi besedami: “Zares, Gospod ne vidi, kakor vidi človek. Človek namreč vidi, kar je pred očmi, Gospod pa vidi v srce.” Tudi mi lahko po tem Božjem zgledu in z njegovim delovanjem izoblikujemo ljubečo naravnanost, ki nam bo omogočila v vsakem človeku videti “Susan Boyle” – človeka, ki lahko naredi nepričakovano.


31.05.2023

Marko Rijavec, Gledati, kar imamo

Po kar nekaj prehojenih kilometrih Jakobove poti v Španiji nam je sreča po dolgem času namenila velik, sodobno (beri: obilno) založen supermarket. Končno smo imeli možnost, da smo si lahko privoščili še kaj drugega kot le testenine in riž na sto in en način. Toda ko smo skupaj hodili mimo polic s toliko lepimi in svetlečimi izdelki, me je zagrabila velika želja imeti stvari, ki jih prej na poti skozi malce bolj revne vasi sploh nisem pogrešal. In potemtakem stvari, ki jih sploh nisem tako zelo potreboval. In sreča imeti veliko ponudbe se je spremenila v težavo. Tam so bile stvari, ki sem se jim moral odpovedati, in sem tako postal žalosten - ker sem začel bolj gledati na to, kaj mi manjka, kot na to, kaj imam. Ni srečen tisti, ki veliko ima, ampak tisti, ki malo potrebuje. (bl. A.M. Slomšek) Razumete, v kakšno past poželenja smo se ujeli? Svet nas ne uči hvaležnosti, za to, kar imamo, ampak žalosti za to, ker nečesa (še) nimamo ali ker nekaj ni naše. Težava je v tem, da potem nikdar nimamo dovolj, da je v človeku vedno nečesa premalo, in to ga dela nezadovoljnega, da gre in meče v smeti to, kar ima in je dobro, in bi rad tisto, česar nima. In se tako nikdar ne ustavi. In tako nikdar ni zadovoljen. Žal tako ni samo s predmeti, ni tako samo s prav dobrimi oblekami in pohištvom, ki jih najdemo v smeteh, in žal ni tako samo s hrano, ki jo mečemo iz hladilnikov, ker so ti preprosto prepolni. Žal je tako tudi z odnosi, v katerih živimo, tudi tiste mečemo v smeti in si želimo novih, drugačnih, vznemirljivejših od tistih, ki smo jih že navajeni in v katerih ne najdemo ničesar lepega več. Je pač tako, da se v teh časih ne splača več popravljati tiskalnikov, raje se kupi novega. Ceneje je, pa še novega imaš. Lepšega, bolj svetlečega, ki ga boš čez leto dni ravno tako zavrgel, ker bo že »star«. Ta miselnost nam je prišla v kri, zato se dogajajo tudi kakšne hitre »avanture« z mlajšo kot je moja žena, s postavnejšim in zabavnejšim kot je moj mož. In tako z neko divjo in v bistvu neresnično željo izgubljamo vse, kar smo imeli. Poželenje, ki se mu ne moremo upreti, nas ne samo dela nesrečne, tudi tisto, kar smo imeli, vse naše dragocenosti, nam za vedno zapravi. Če te tvoje oko pohujšuje, ga iztakni. Ne zato, ker ti Bog ne privošči sreče in zadovoljstva, ampak ker tvoje oko laže. Vsak človek je lahko srečen, če svoje življenje vidi pravilno. Če ga gleda z vidika hvaležnosti in ne poželenja.


30.05.2023

Emanuela Žerdin: Nočna izmena

Kdor ni delal ponoči, ne ve, kaj doživljajo delavci in delavke, ki jim je noč čas dela in velike angažiranosti. Ko se svet odene v temo, nebo prekrijejo zvezde in vsak normalen človek po naravni poti občuti potrebo, da spočije svoje telo, se mnogi odpravljajo na delo. Predvsem po bolnišnicah in različnih varnostnih postajah je noč enaka dnevu . številni ljudje prihajajo, odhajajo, odvijajo se aktivnosti, od katerih bi se nekaterim zavrtelo v glavi! Sama sem dolgo vrsto let imela nočno delo kot medicinska sestra. In nočno delo je vendarle drugačno od vsakdanjega. Prvo je sama tema, ki naredi ljudi bolj nezaupljive, več je strahu in negotovosti. Drugo je občutek osamljenosti, saj sodelavci odidejo domov in naenkrat si odgovoren ne za 2x, ampak 3x več stvari kot podnevi! Stari so rekli, da »noč ima svojo moč«, in res je tako. Bolniki, ki trpijo, imajo največje težave navadno ponoči. Umirajoči imajo največji strah, da bodo sami in zapuščeni, prav ponoči…. Zato so osebe, ki delajo ponoči, nosilci upanja. Če te nežno poboža ena dobra roka; če je nekdo pripravljen opolnoči sedeti zraven tebe in poslušati tvojo, že tolikokrat izgovorjeno zgodbo o strahu; če nekomu ni težko tudi ob treh ponoči zamenjati umazano perilo in preobleči posteljo – takrat veš, da so ljudje, ki se ne bojijo teme, da so ljudje, ki si upajo tudi sredi trde teme imeti nasmeh na obrazu in toplo besedo. In takrat spet verjameš, da vse le ni tako črno, kot se zdi! Najlepši trenutki nočne izmene, je pa prihod jutranje zarje. Ko se začne daniti, ko tam na obzorju na vzhodni strani neba počasi postaja vse bolj svetlo, se tudi nam, nočnim dežurnim, zdi, da prihaja trenutek odrešenja. Prihaja nov dan, na novo bomo lahko spet začeli, vse bo lažje! Prihajajo sodelavci, prinašajo s seboj nove sveže moči, odpirajo se nove rešitve! Celo, če je kdo umrl, v jutranji svetlobi njegov obraz izgleda umirjen, kot spočit po dolgem in težkem boju… Ko gremo v nočne izmene, nikoli ne vemo, kakšna bo noč – ali bo mirna in tiha, ali bo težka in polna nemira, borbe za življenje in še kaj… Odhajamo v noč z zaupanjem, da tudi ponoči nad nami bedi Nekdo, ki mu nobena noč ni temna in nobena pomoč nemogoča. In velikokrat nam On pošlje angele varuhe v človeški podobi, ki so z nami, da lahko naredimo vse, kar se od nas zahteva, tudi nemogoče stvari! A hrepenenje po jutru v nas budi upanje, da se nekoč vsaka zgodba in vsako trpljenje konča dobro, tako kot je treba.


29.05.2023

Ignacija Fridl Jarc: O prijateljstvu

Vloge prijateljev, ki zmorejo priskočiti na pomoč, so se v antiki zavedali še veliko bolj kot danes. Tako rekoč skoraj vsi grški modreci, ki so jih prištevali k prvim filozofom, so v svojih kratkih izrekih poudarjali njegov pomen. Solon iz Aten je tako dejal: »Prijateljev ne pridobivaj hitro, tiste, ki jih dobiš, pa hitro ne zavrzi.« Ali pa: »Spoštuj prijatelje.« Hilon iz Šparte je še bolj izrazito opozoril na vlogo prijateljev kot pomočnikov v stiski, ko je dejal: »Na gostije prijateljev se odpravljaj počasi, če so v nesreči, pa (pojdi k njim) hitro.« Znameniti filozof Tales iz Mileta v Mali Aziji, ki je leta 585 pr. Kr. uspel natančno določiti pojav sončnega mrka, je govoril o tem, da moramo o prijateljih misliti in govoriti dobro v vsakem trenutku, tudi tedaj, ko niso v naši bližini. Takole pravi: »Spomni se tako navzočih kot odsotnih prijateljev.« Pritrjuje mu Pitak z otoka Lezbosa, ko nagovarja antičnega človeka: »Ne govori slabo o prijatelju niti dobro o sovražniku, takšno (dejanje) je namreč nerazumno.« Periander iz Korinta pa je poleg velikega pomena besed, ki jih izrečemo o človeku, ki ga imenujemo prijatelj, opozarjal tudi na potrebo po dejanjih. Tako se glasi njegov izrek: »Do prijateljev bodi enak v (njihovi) sreči in nesreči.« Podobno kot pri starih Grkih iz 6. stoletja pr. Kr. so tudi v kasnejši rimski družbi izpostavljali predvsem pozitivno stran prijateljstva. Horacij je prijatelja imenoval »polovica duše«, Cicero pa »drugi jaz« ter ugotavljal, da »bolj potrebuješ prijatelja kot ogenj in vodo.« A v antiki se najde tudi pregovor, ki trdi, da so prijatelji »tatovi časa«. Opozarja nas na zmernost tudi v tako pomembni in pozitivni sferi, kot je prijateljevanje. Obstaja namreč nevarnost, da v inflaciji prijateljskih druženj neizogibno izgubimo same sebe in svoj – če uporabim Cicerovo podobo – »prvi jaz«.


28.05.2023

Andrej Šegula: Revolucionarni preobrat na Binkošti

Z lahkoto si predstavljamo revolucionarne preobrate in spremembe. V zgodovini smo bili priče obratom, ki so vodili iz dobrega v slabo ali pa obrnjeno, iz slabega v dobro. Danes praznujemo binkošti. Po domače bi lahko temu prazniku rekli tudi praznik Svetega duha ali pa rojstni dan Cerkve. Božja beseda današnjega praznika nam naslika takratno situacijo. Razpoloženje med apostoli je bilo pred današnjim praznikom čisto »človeško«. Bilo jih je strah. Preplašeni so bili. Skrivali so se. Zaklepali so se. Živeli so v veliki negotovosti. Bali so se, da se bo tudi z njimi zgodilo kaj podobnega kot z njihovim Učiteljem: preganjanje, mučenje, smrt ... Strah, negotovost, dvom ... Vse to so pojmi oz. razpoloženja, ki so tudi nam domača. Ob pogledu na svet, v katerem živimo, na družbo, na družbene odnose, na politiko najdemo veliko veliko razlogov za strah in negotovost. In potem v Apostolskih delih beremo o revolucionarnem preobratu, ki ga je povzročil Sveti duh. Petdeset dni po veliki noči je v hiši, v kateri so bili Jezusovi učenci, »nenadoma nastal šum, kot da bi se bližal silovit vihar, /.../ in vsi so bili napolnjeni s Svetim duhom« (Apd 2,1-2). To izlitje je učence popolnoma spremenilo, namesto strahu je prišel pogum, namesto zapiranja so začeli oznanjati in vse dvome je pregnala vera, polna ljubezni. To je bil »krst« Cerkve, ki je tako pod vodstvom moči Svetega duha začela svojo pot skozi zgodovino. Vrata, ki so bila petdeset dni zaprta, so se na stežaj odprla. Krščanska skupnost, nič več zagledana samo vase, je začela množicam različnih narodov pripovedovati o velikih delih, ki jih je Bog storil, torej o vstajenju Jezusa, ki je bil prej križan. Gre za trenutek, ko so učenci postali pričevalci. Ko se je Jezus na binkošti prikazal apostolom in učencem, jim je dejal: »Mir vam bodi!« Če smo iskreni, je mir lakmusov papir, ki nam pokaže »pravilnost« našega ravnanja. Sveti duh, mir, resnica – to je bila prtljaga apostolov, ko so po binkoštih zapustili svoje »naslanjače« in odšli v svet, da bi oznanili resnico. In ko pogledamo nase, na svoje življenje, na položaj v Sloveniji, v družbi, v politiki – kje je mir, kje je resnica? Apostoli niso gledali nase, temveč so pričevali za resnico. Naj bo današnja nedelja tudi za nas spodbuda, da ne bomo videli samo sebe, ampak tudi resnico – pisano z veliko in malo začetnico – ter da bomo za to resnico pripravljeni tudi »trpeti«, če bo treba. Naj končam z besedami Marka Twaina, ki je zapisal: »Kadar ste v dvomih, povejte resnico. Resnica je najdragocenejše, kar imamo.«


27.05.2023

Alenka Veber: Želvin oklep

Dobro jutro, spoštovani poslušalci in cenjene poslušalke. Pred skoraj desetletjem sem v vročem avgustu poletela na enega izmed grških otokov. Dolge dopustniške dni sem si krajšala s spoznavanjem otoka po dolgem in počez, vse do nekega jutra, ko sem se vkrcala na turistično ladjo in se v množici neznanih ljudi odpeljala daleč stran od obale. Plovba kot plovba, nič posebnega. A kapitan nam je obljubil, da bomo videli želve. Zaradi te obljube sem se odločila, da odrinem na globoko morje, čeprav imam raje kopno. Do tistega jutra še nikoli nisem videla morske želve, le sem pa tja kakšno manjšo kopensko. Ko smo se bližali življenjskemu prostoru morske želve, so se moji sopotniki na ladji vznemirili in začeli nemirno drenjati. V svet želv smo lahko pokukali skozi stekleno ladijsko dno. Izpod oklepa so ven moleli velika želvina glava, dva para nog in rep. V trenutku pomislim: ni tako slabo biti želva. Kadarkoli si v nevarnosti, se lahko povlečeš v svoj oklep. Čeprav nihče izmed potnikov ni nosil obleke, podobne želvinemu oklepu, se mi je zdelo, da okrog mene sedi velika želvja družina. Vsak v svojem oklepu, iz katerega ven molijo glava, roke in noge. V naravi življenja želve je, da je ujeta v oklep, ki jo brani pred nevarnostmi, pa še skrije se lahko vanj in glavo na plano pomoli šele, ko je nevarnosti konec. Kaj pa mi? Tudi na nas prežijo nevanosti, a navadno drugačne, kot so globine morja. Narava nam ni dala oklepa iz 60 kosov, ki bi nas ščitil. Zato moramo, ko na nas preži nevarnost, tudi mi nase navleči oklep ter v roke vzeti ščit. Noge, roke in glavo pa bomo še vedno molili ven. In če si ne bomo izbrali prevelike številke oklepa, temveč bo ta narejen po meri, se bomo premikali hitreje od želve. Tako kot je vsak želvin oklep izviren, sta tudi moj in vaš. Človeški oklepi nas lahko obvarujejo pred marsikatero nadlogo: pred pretirano bližino sopotnika na istem letu s sanjskega otoka ali pred vrtanjem naših prijateljev z nemogočimi vprašanji. Tako opremljeni bomo manj ranljivi. Želva vse svoje življenje nosi samo en oklep in samo vsaki dve leti odide na kopno, da izvali jajca. Z nami je drugače. Včasih predolgo živimo v oklepu gotovosti, drugič se obdamo z oklepom molka in potrpežljivosti ali pa oklep prehitro snamemo. Največkrat se obdamo z oklepom nepredušnosti, ko ne želimo, da nas kdo zaradi naše krhkosti znova rani, ko želimo zaščititi dušo in srce. A kot želva moramo tudi mi zajeti zrak, sicer bomo z oklepom vred utonili. Mogoče je poletje res pravi čas, da snamemo naše oklepe, jih dobro speremo in posušimo. Če jih ne bomo nikoli sneli, se lahko pod njimi nabere rja, ki nas bo razjedla. Pa še nekaj: na ščit le ne pozabite in na ladijski krov povabite samo iskrene prijatelje.


26.05.2023

Robert Friškovec: Kamnosek

Nekoč je živel kamnosek, ki je bil nezadovoljen sam s sabo in s svojim položajem. Tako je nekega dne šel mimo hiše bogatega trgovca. Skozi vrata je videl številne dragocenosti in pomembne obiskovalce. »Kako vpliven je ta trgovec,« si je kamnosek mislil. Postal je zelo nevoščljiv in si zaželel, da bi bil lahko takšen kot ta trgovec. Na njegovo veliko začudenje, je nenadoma tudi postal trgovec, ki uživa v luksuzu in moči, kot si je ni nikoli niti predstavljal in ki mu jo drugi zavidajo. Kmalu je prišel mimo visok uradnik, ki so ga prenašali v pozlačeni nosilnici. Spremljali so ga njegovi pomočniki in vojaki, ki so udarjali na gonge. Vsi, ne glede kako bogati so bili, so se morali globoko prikloniti tej procesiji. »Kako mogočen je šele ta udarnik,« si je mislil nekdanji kamnosek, »kako bi bil rad takšen visok uradnik!« In res je postal visok uradnik, povsod so ga nosili v okrašeni nosilnici. Ljudje so se ga bali in ga hkrati sovražili. Ker je bilo vroče poletje, se je počutil neprijetno v lepljivi nosilnici. Pogledal je v nebo proti soncu, ki je ponosno svetilo in se ni menilo zanj. »Kako mogočno je sonce, kako bi bilo šele, če bi bil kot sonce,« je pomislil. Postal je sonce, ki močno sije na vse, žge na polja, na utrujene delavce in kmete. Tedaj se med njim in zemljo postavi velikanski črn oblak, da sončni žarki ne morejo več sijati na zemljo v vsej svoji moči. »Kako mogočen je ta nevihtni oblak, želim si biti tak oblak!« In postal je tudi oblak, zalival je polja in vasi z dežjem. Nenadoma občutil, da ga je nekaj odrinilo stran, nekakšna velika moč, in spoznal je, da je to veter. »Kako mogoče je, rad bi bil kot veter!« Postal je veter, ki je odnašal vse pred sabo. A čez čas je naletel na nekaj, česar ni mogel premakniti, ne glede na to, kako močno je pihal. Bila je velika, mogočna skala. »Kako mogočna skala, želim si biti skala!« Postal je tudi skala, najmogočnejša na Zemlji. Ko je tam stal, je zaslišal zvok kladiva, ki je udarjal ob dleto, to pa v trdo površino in začutil je, da se nekaj na njem spreminja. »Kaj bi bilo lahko bolj mogočno kot jaz, velika skala?« je pomislil. Pogledal je navzdol in čisto na dnu zagledal postavo kamnoseka. Ta nekoliko fantastična zgodba nam lahko da misliti, kakšna je naša moč, če jo seveda znamo prepoznati in uporabiti. Ne pa da bi si le želeli biti kot nekdo drug.


25.05.2023

Daniel Brkič: Če Bog ne obstaja, od kod potem dobro?

Pravijo, da je človekov obstoj v tem, da se stalno sprašujemo o Božjem obstoju. Ugotovil sem, da me je malo znanja od pravega razumevanja Boga odvedlo, veliko znanja pa me je k Bogu privedlo. Bojim se polovičnega in plitkega znanja, ker je to prevara. Če hočem razpravljati o vprašanju zla, teodiceji, moram iti na oddelek za teologijo in filozofijo, ne pa na oddelek za fiziko, kajti znanstveni argumenti so itak Bogu v prid. Genialni Albert Einstein je zapisal, da je vesolje tako urejeno, da sámo po sebi razkriva absolutno super inteligenco, ki vzdržuje red in harmonijo. A na vprašanje zla kljub temu ne znamo odgovoriti. Vklenjeni smo v verige trpljenja, tako kot so bili gusarji okovani na jambor, o čemer sem bral v drami Satenasti čeveljc francoskega pisca Paula Claudela. Včasih si želim, da bi bil raje ateist, saj jim zavidam, ko gre za vprašanje Boga in zla. A ugotavljam, da sem pravzaprav zaradi Kristusa že ateist; namreč v odnosu na bogove in vrednote v današnjem svetu, ker ne verjamem v način življenja, ki ga vsiljuje sprevrženi svet udobja in ugodja. Cilj življenja ni blaginja, ampak tudi zorenje duše v trpljenju, kar današnja družba zasmehuje. Strinjam se s teologom Moltmannom, da je lahko samo kristjan dober ateist, ker ne veruje v boga tega sveta, v vraga, ampak živi drugače, po Božje. Ne drži, kar je trdil nemški marksistični filozof Ernst Bloch, ko je ošvrknil kristjane, rekoč, da je lahko samo ateist dober kristjan. Danes je bogov toliko, da te boli glava! Toda zaupati Bogu pomeni vedeti, da ima življenje smisel (Wittgenstein), kar današnji družbi manjka. Smisel ni nekaj, kar je ločeno od življenja, ampak zaradi česar je sploh vredno živeti. Smisel ni metafizičen, ampak etičen. Takšna formulacija razrešuje vprašanje Boga v odnosu do zla in trpljenja v svetu. Ne trdim, da imam odgovor na ta vprašanja, trdim pa, da imam vprašanje za vse takšne odgovore. Priznam, da se včasih kak samozavestnež repenči, da je dal Boga na žerjavico, ko se zagrizeno bori proti njem, in čaka, kaj bom odgovoril. Nato me vpraša, misleč, da me bo stisnil ob zid: »Če Bog obstaja, od kod potem zlo?« Jaz pa mu vprašanje vrnem: »Če Bog ne obstaja, od kod potem dobro?« Veste, Bog ne zasaja vrta človeških src z rožami, če jih nismo pripravljeni z vodo zalivati.


24.05.2023

Zmago Godina: Premagati hudo z dobrim

Eno izmed pravil sobivanja – predvsem tam, kjer je več otrok – se glasi: “V naši družini/šoli se ne tepemo.” Zagotovo je to dobro pravilo, ki naj bi se ga držali tudi odrasli. Toda velikokrat tako mlajšim kakor tudi starejšim uspe, da čeprav ne uporabljamo pesti, tepemo drug drugega z besedami. Verjetno ste že kdaj srečali koga, ki je ponosen na svojo sposobnost, da z ostrimi besedami poniža ali užali drugega. Seveda se po navadi drugi prav tako odzove z ostrimi besedami. To pa pomeni začetek besedne vojne ali pa vsaj tekmovanja, kdo bo pametnejši ali boljši od drugega. Ton takega soočenja je napet, rezultat pa vedno pomilovanja vreden. Za uporabo zbadljivk in žaljivk se običajno skriva močan občutek manjvrednosti. Gre za poskus, da bi oseba, ki se počuti manjvredno, drugo osebo potegnila na svojo raven. Kakor da bi tak človek želel reči: “Ko se primerjam s teboj, se počutim manjvrednega. Zato te bom poskusil prikazati slabšega, kot si, in potem bodo drugi morda mislili, da si tako slab kot jaz.” Tisti, ki spretno in ustvarjalno uporabljajo zmerljivke in žaljivke, imajo temeljno potrebo po gotovosti glede svoje vrednosti in po sprejemanju samega sebe. Kako se lahko odzovemo, kadar smo tarča strupenih besed? Protistrup je potrditev. Ko se na žaljive besede odzovemo s potrditvijo, to iz izmenjave besed odstrani želo maščevanja; hkrati pa lahko naše pozitivne besede podprejo osebo, ki se očitno počuti manjvredno. Vsekakor je pri tem dobro poskrbeti, da to željo po potrditvi drugega izraža tudi ton našega glasu, saj je sicer zelo verjetno, da bodo naše besede zvenele sarkastično ali cinično. Če vas oseba poskuša ponižati s tem, da govori o vašem videzu, se ni treba strinjati ali preslišati komentarja. Odzovite se nanj z iskreno potrditvijo kot na primer: “Tvoja pričeska je vedno čudovita. V čem je skrivnost?” Če se nekdo oklepa tega, kar ste rekli, in vašo izjavo namenoma napačno razlaga ali pa izrablja vašo napako, se lahko, recimo, odzovete tako: “Želim si, da bi imel tvoj smisel za humor in tvojo sposobnost jasnega izražanja.” Osebi, ki vas pogosto zbada z besedami, pa vendarle morate pokazati, da takega ravnanja ne odobravate. A naredite to zasebno in nežno z izjavo, kot je: “Niso mi všeč misli, ki se mi podijo po glavi, ko me ponižuješ z besedami. Si za to, da se od zdaj naprej drug do drugega vedeva pozitivno?” Če vadimo in izražamo iskrene potrditve drugih, te postanejo naša navada. In skoraj vsakdo si bolj želi biti v potrjujočem kot pa v jedkem okolju. Vi ne? Odločimo se torej, da bomo danes in od danes naprej, ko bo šlo za naše besede in odzive, upoštevali svetopisemska nasveta: “Zato spodbujajte drug drugega in drug drugega zgrajujte” (1 Tes 5,11) ter: “Ne daj se premagati hudemu, temveč premagaj húdo z dobrim.” (Rim 12,21)


23.05.2023

Janez Vodičar: Zadirčneži

Dobro jutro, spoštovane poslušalke, poslušalci. Pozdrav iz le nekaj besed, ki lahko polepša dan, koga pa pusti hladnega. Če pa to izreče kdo, za katerega veš, da ti gre na živce, ti bo jutranji pozdrav pokvaril ves dan. Beseda ni konj, radi rečemo, a včasih je več kot to. Če se ravno pripravljate na kakšno praznovanje ali skupno delo, potem tega ne bo težko razumeti. Vsaj v malo večji skupini se znajde kdo, ki ga ne moreš ustaviti. Ne toliko pri delu, tam se hitro upeha. Ko začne govoriti, ga več ne ustaviš. Saj ga nekaj časa drugi poslušajo, a hitro postane to ploha besed, bolje nevihta, vsem odveč. Najhuje je, ker niti ne opazi, da mori vse skupaj. Veliki govornik in cerkveni učitelj, sveti Ambrož, je trdil, da če je kdo pazljiv pri govorjenju, bo postal blag, nežen in skromen. Govor ni samo sredstvo, da kaj povem, da druge prepričam ali se nad čim pritožim. Govor nas povezuje. Le poglejte starše, ko njihov otrok spregovori prve besede, še tako nerazločne, a so vseeno popolnoma navdušeni. Z otrokom so zdaj na poseben način povezani. Lažje ga bodo razumeli in hitreje mu bodo kaj razložili. Govor nas odpira drugim in nam pomaga druge razumeti. Ljudje, ki vseskozi le govorijo in še to s prepričanjem, da jih morajo vsi poslušati, jih vsi razumeti in upoštevati, uporabljajo le eno stran. Drugim želijo dopovedati, kdo so. A če stalno pametuješ, se ne moreš z drugimi povezati, saj jim ne daš priložnosti, da ti pokažejo svojo stran, ki je nova, drugačna. Sploh pa ne moreš začutiti, kdo je za tistimi ušesi, ki jih tako vztrajno bombardiraš z besedami. Ni čudno, da takemu rečemo zadirčnež. Saj se poskuša zadreti v druge in jih obvladati. To pa je daleč od blagosti, nežnosti in skromnosti, kot omenja Ambrož. Otrok se s ponavljanjem lahko nauči govoriti, pogovarjati pa se na tak način ne more naučiti. Za pogovor je nujno, da tudi posluša, sliši in razume drugega. Zadirčnež se ne pogovarja, le govori. Govor ga obvlada in ne on njega. Pogosto je pred takim človekom edina rešitev, da se umaknemo. Zato so taki ljudje hitro osamljeni, saj bližnje hitro mine volja, da bi mu kaj dopovedali. Otroke še lahko naučimo, kako morajo paziti na svoje govorjenje in poslušati druge. Starega vola je težko učiti voziti, zato se je pred takim govoričenjem najbolje umakniti. Sami pa lahko pazimo, da bomo vsaj kdaj pa kdaj šli po poti obvladovanja svojega govorjenja, kot to uči sveti Ambrož. Le tako bomo dovolj skromni, blagi in nežni.


22.05.2023

Polonca Zupančič: Seneka o pomembnosti vsakodnevnega premišljevanja

V spisu O prostem času rimski filozof Seneka iz prvega stoletja med drugim razmišlja o pomembnosti vsakodnevnega premišljevanja in čudenja. Radovednost, ki je človeku prirojena, nas vleče k nenehnemu raziskovanju in opazovanju sveta ter iskanju vedno novih odkritij. Narava je po njegovem mnenju v nas prebudila to nagnjenje, da bi občudovali njeno lepoto in postali opazovalci njenega veličastja, »saj bi izgubila sad svojega dela, ko bi te stvaritve – tako velike, tako sijajne, tako fino oblikovane, tako bleščeče in tako bogate raznolikih krasot – kazala le pusti, neobljudeni samoti«. Vendar pa nas Seneka v nadaljevanju opominja, da nismo bili ustvarjeni samo za opazovanje, pač pa tudi za premišljevanje o svetu, saj smo vendarle bitja dveh svetov: fizičnega oziroma zunanjega, ki se ga lahko dotaknemo, ga vidimo in občutimo, ter notranjega, duhovnega. Imamo torej dvoje oči, s katerimi lahko uzremo svet okoli nas, pri čemer so fizične oči le pomagalo, ki nas usmerja k nevidnim resnicam. »Ne vidimo namreč vsega, kar je,« zapiše Seneka, »temveč si naš vid šele odpira poti raziskovanja in postavlja temelje za to, da lahko preidemo od preiskovanja očitnih k preiskovanju skritih stvari in odkrijemo nekaj, kar je starejše od sveta samega.« Naša misel se torej »ne zadovoljuje s poznavanjem tega, kar je mogoče videti, pač pa presega vidno in raziskuje, kar leži onkraj sveta«. Prav k takšnemu premišljevanju o globljih resnicah o svetu, njegovih zakonitostih, o človeški naravi in pravzaprav nas samih nas vabi Seneka in nas hkrati opominja, da te svoje druge, duhovne plati nikakor ne bi smeli zanemarjati. Po stoiškem prepričanju namreč človek najbolj živi v skladu s samim seboj in doseže najvišje stanje notranjega zadovoljstva in pomirjenosti, kadar sicer deluje v fizičnem svetu, a hkrati nameni nekaj trenutkov za premišljevanje in svoje notranje življenje. Na to misel v današnjem času, ki na vsakem koraku poudarja storilnost, aktivnost in stalno zaposlenost, radi pozabimo in se bolj kot na naš notranji osredotočamo na zunanji svet. Preredko si vzamemo čas, da bi zgolj občudovali naravo in v sebi iskali odgovore na globlja življenjska vprašanja; da bi se za nekaj trenutkov odmaknili od vsakdanjega vrveža in se predali premisleku o nas samih. »Narava me je namenila za oboje,« zapiše Seneka, »da delujem in da najdem čas za kontemplacijo. In res počnem oboje, saj tudi kontemplacije ni brez delovanja«.


21.05.2023

Milan Knep: Notranja izba

Kje imam svoj gornji prostor ali svojo najbolj notranjo sobo, skozi katero ne pihajo sape neizmernih količin vsakovrstnih dražljajev in informacij, ki me hočejo privezati nase, da bi usmerjale moje vrednote, mišljenje, čustva in delovanje? Na to vprašanje me je napeljal današnji odlomek iz Apostolskih del, v katerem sv. Luka zapiše, da so se po vnebohodu apostoli vrnili v Jeruzalem in se zatekli v gornje prostore hiše. Zakaj po vnebohodu, ko Jezusa ni bilo več med njimi, niso odšli vsak v svoj kraj? In kaj so po prihodu v gornje prostore hiše počeli? Najbolj naraven odziv bi bil, da bi v pogovoru najprej razčistili položaj, v katerem so se znašli po Jezusovem križanju, vstajenju in vnebohodu. Nato pa bi oblikovali izhodno strategijo. Vsak od navzočih bi navrgel svoje ugotovitve in predloge. Malo verjetno je, da bi potem ostali skupaj, kajti na Jezusa, ki jih je doslej povezoval, niso mogli več računati. Apostoli so se očitno zavedali, da bi med še tako iskrenim pogovorom vsak mislil predvsem nase, na svoje interese in svoja občutja. Skupnost bi se razletela. Iz ozadja jih je prešinjala Jezusova obljuba, da tudi po njegovem odhodu ne bodo ostali sami, saj jim bo poslal Svetega duha, moč, tolažbo in jasno usmeritev. O vsem tem niso imeli nobene konkretne predstave, kar pomeni, da bi bil navaden človeški pogovor v tako usodnih trenutkih eno samo ugibanje in slepo načrtovanje. Spomnili so se, kaj je v prelomnih trenutkih naredil Jezus. Ni se spuščal v pogovor, v katerem bi manjkalo bistveno, zaupanje v Očeta. Tako so po prihodu v gornjo sobo naredili tudi sami. Enodušno so se z Marijo, Jezusovo materjo, povezali v molitvi. Vztrajali so do binkošti, do prihoda Svetega duha. Takrat so odprli vrata gornjega prostora, stopili na jeruzalemske ulice in ljudem povedali, da Jezus, ki so ga iz nevednosti križali, dejansko živi in deluje. Apostolska dela nam podarjajo model, kako naj ob vseh naporih, ki jih zahteva življenje, ob vseh možnostih, ki nam jih ponuja kultura potrošništva, ohranimo svoje jedro. Če hočemo biti zunaj, na odprtem polju sodobnega sveta, lahko ohranimo svojo integriteto le, če gremo lahko po vsem direndaju spet notri in pred vrati pustimo balast. Kdor je poročen in po službi vstopi v svoj dom razrvan in utrujen, je v nevarnosti, da bo v odnosu do sozakonca, ki se počuti enako izpraznjenega in negotovega, padla senca, občutek prikrajšanosti za toplino in razumevanje. Že ena napačna beseda lahko povzroči umik enega ter oster in očitajoč pogled drugega. Naj sklenem: tudi zakonca se lahko v kritičnih trenutkih opreta na izkušnjo apostolov in se v molitvi na novo vzljubita.


20.05.2023

Peter Millonig: Seksualizacija družbe

Današnji svet je predan spolnosti. Vsakovrstne revije se opirajo nanjo v prizadevanju za dvig naklade. Filmi, čeprav neerotični, se zdijo dolgočasni brez opolzkih prizorov. Celo poulična govorica ne more brez pohujšljivega besedišča. Pa tudi v svetu trženja je za resnični preboj potrebna bližina, ali vsaj pričarana iluzija telesne naslade. Kamor seže oko, tudi ko tega izrecno noče, naleti na prizore seksualizacije. Kako je mogel sodobni človek pasti tako globoko? Še pred nedavnim se je zdelo, da kultura človeške sramežljivosti ne dovoljuje vdora v prostor intime. Kaj šele, da bi poveličevala njeno razmetavanje ali celo razglasila seksualizacijo za eno poglavitnih norm sodobne družbe. Nekaj velikega se je moralo zgoditi za ta zdrs človeštva v stanje krivde. Fulton Sheen, duhovni velikan ameriškega krščanstva, je ob neki priliki dejal, da je telesna čistost poklon pomenu, veličini spolnosti. Z njo se ni igrati, kajti pravičnega človeka, zavezanega moralnemu nauku Cerkve, sicer dviga v stanje lepote pred Bogom, a ga zmore, ko bi se vdajal pohoti in izživljanju telesnega ugodja, tudi osiromašiti, razvrednotiti, pokončati. Spolnost je sila, ki – z Božjo pomočjo – prinaša življenje in utrjuje ljubezen. Kadar je človek ne spoštuje, čeprav se zaradi njene široke pojavnosti zdi prav nasprotno – in v tem je krivda današnjega veka –, pa se začnejo vsi križi. Križ z moralnim relativizmom, po katerem je dovoljeno, kar mi ugaja; razbiti zakoni, nezvestoba, številne krute oblike pedofilije zgovorno pričajo o tem. Križ z javnim mnenjem, po katerem ni nič narobe s svetom, nabitim s spolnimi simboli, tudi če je gibalo vsega surovo popredmetenje človeka. Internetna pornografija ne gradi boljših ljudi za jutrišnji svet, ampak je sprevržena oblika digitalnega suženjstva, ki razkraja, kar je v človeku plemenito. Največji križ, ki ga prinaša seksualizacija sveta, pa je, da nas odteguje Bogu. Jemlje nam izkustvo, ki je položeno v zaznavanje čiste duše, ne v utrip poželjivega mesa.


19.05.2023

Vinko Rode: Kolibri

Zjutraj sem »pozdravil« čebele. Dopoldne sem pazil na otroka, potem sem trpel pri računalniku; proti večeru sem čebelaril. Čebelje zalege so polne – nimam več panjev. S travnika moram prinesti material. Ampak kako? Jutri se vrne sin s potovanja. Z njim se moram zmeniti. Če ves dan nimam časa za trenutek »molitve«, mi nekaj manjka. Zdaj razumem potrebo po molitvi; posebno pri starejših. Moja zbranost in naravnanost v preseganje je mentalno enaka molitvi. Breme dneva prepustiš Bogu, izročiš se v njegovo varstvo, prepustiš se njegovi volji. Breme preložiš. Mens preneha »oddajati« – skrbeti za to in ono – in si na voljo za sprejemanje božjega miru, blagoslova iz nebes. Duh se spočije. Dokler ne moreš izklopiti oddajnika, razbremenitev in počitek nista mogoča. Vse to mi je znano še iz časov, ko sem prebiral portugalskega jezuita Narcisa Iralo. Irala je bil misijonar na Kitajskem in potem v Braziliji; tam se je posvetil poučevanju, kako živeti sedanjost. S svojimi predavanji je potoval po svetu. Znana je njegova knjiga Umski in čustveni nadzor. On mi je dal prve nauke o mentalnem nadzoru. Tedaj so bili zame hudi časi, bil sem čisto brez nadzora. Mentalni metabolizem je bil iztirjen. Pa bi duhovni voditelji morali kaj vedeti o tem. Tedaj, ko sem bil star od 20 do 30 let, sem kolovratil – v najboljših letih svojega življenja, ki pa so bila najslabša. Irala je trdil, da raztresenost pri molitvi pomeni zapustiti Boga in ga nadomestiti z drugimi bitji, pomeni izbrati nič namesto Neskončnosti. Ker smo kot droben pesek v primeri z neizmernostjo Boga, ali nas ne bo upravičeno zavrnil, če bomo skoparili še z molitvijo? Obeta se lep dan, megla se je dvignila, moral bom v vas po opravkih ... Ko se je sonce nagibalo k obzorju, me je prijelo, da bi poiskal preprogo – in se spustil na kolena. Zlati žarki so pogledali skozi steklena vrata – prav v kot nad dnevno posteljo. Zlate misli so vzletele v neskončnost, v daljave brez konca. Reka je bila, kot da bi molil! Duša usmerjena v preseganje. Mislim, da je mentalna drža res enaka kot pri molitvi. Ko zvečer, po navadi v postelji, molim po obrazcih (otroške molitve), vidim, da je duševna naravnanost prav taka. In vem, po Narcisu Irali, da je ta drža sprejemanje. Ko odklopimo umski oddajnik; to pa nam ne uspe vedno. Sprejemanje je pravzaprav vdanost v »božjo voljo«, prepustiti se delovanju, korakom Taa, nebesom. Odreči se kakršni koli posebni želji, iskati nirvano. Bistveno je isto razpoloženje: preseči osebne skrbi, iskati počitek v daljni neskončnosti. V Bogu. Molitev je temeljni počitek v vsakdanjosti. Čim starejši sem, bolj ga potrebujem in iščem. Bog ve, če ljubi Bog kaj ve za to. Naša duševnost pa diha oddajam–sprejemam: Narciso Irala, znova bi ga moral brati in preveriti, ali nisem v zmoti.


Stran 1 od 160
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov