Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sveta, razodetvena besedila so besedila, namenjena vsemu človeštvu, tako moškim kot ženskam. Koran, sveto besedilo islama, pa morda vendarle pomeni izjemo, saj na več mestih izrecno nagovarja ženski spol in poudarja duhovno enakovrednost moškega in ženske pred Bogom. Tako recimo 35. verz 33. sure jasno priča o tem, da bodo tako muslimani kot muslimanke, tako verniki kot vernice, ki živijo krepostno življenje in opravljajo dobra dela, dobili Božje odpuščanje, Njegovo milost in Njegove nagrade. Naj v tem kontekstu poudarim, da imajo moški in ženske po islamskem izročilu isti duhovni cilj, to je spoznanje Boga in uresničitev etosa.
Za ta cilj so si prizadevale predvsem muslimanske mistikinje, ki jih je bilo v zgodovini islama veliko. Najbolj znana je zagotovo Rabija al-Adavija iz 8. stoletja, ki je učila in pridigala vero samo iz ljubezni do Boga. Ko so jo prebivalci Basre vprašali, zakaj v eni roki drži gorečo baklo, v drugi pa vedro vode, jih je poučila, da je ogenj namenjen požigu raja, voda pa pogasitvi peklenskega ognja, da bi ljudje častili Boga le zaradi Boga samega, ne pa iz upanja na raj ali iz strahu pred peklom. Za Rabijo je edina pristna vera do Boga utemeljena na ljubezni do Boga zaradi njega samega. S svojim naukom se je zapisala v islamsko duhovno tradicijo kot velika učiteljica mistične ljubezni, ki so jo od tedaj opevali številni sufijski mistiki in mistikinje.
Rabija al-Adavija torej velja za najbolj znamenito muslimansko mistikinjo, Hatidža, prva žena preroka Mohameda, pa za arhetip ženske pobožnosti in princip ženske svetosti v islamu sploh. Hatidža ni le prva, ki je sprejela islamsko vero, temveč je s svojo notranjo držo in ravnanjem poosebljala značaj in krepost, za katera naj bi si prizadevala vsaka muslimanka.
Ženske so v islamski zgodovini vseskozi imele močan vpliv na religijsko in družbeno življenje muslimanov: posredovale so preroško izročilo, vodile teološke razprave, se aktivno udeleževale oblikovanja in organiziranja religijsko-družbenega življenja ter imele pomembno vlogo na področju islamske mistike.
Eno morda najlepših priznanj moške avtoritete duhovnim ženskam je delo znamenitega sufija Abdurahmana as-Sulamija iz 11. stoletja, v katerem je portretiral kar osemdeset muslimanskih mistikinj in predstavil njihove nauke. Izjave številnih sufijevskih mistikinj tudi sicer najdemo v vseh večjih klasičnih hagiografijah in kompendijih o sufizmu.
Skratka, rečemo lahko, da duhovno-religijska tradicija islama brez njenega ženskega elementa in prispevka zagotovo ne bi bila tako bogata in pestra, kot je.
3524 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Sveta, razodetvena besedila so besedila, namenjena vsemu človeštvu, tako moškim kot ženskam. Koran, sveto besedilo islama, pa morda vendarle pomeni izjemo, saj na več mestih izrecno nagovarja ženski spol in poudarja duhovno enakovrednost moškega in ženske pred Bogom. Tako recimo 35. verz 33. sure jasno priča o tem, da bodo tako muslimani kot muslimanke, tako verniki kot vernice, ki živijo krepostno življenje in opravljajo dobra dela, dobili Božje odpuščanje, Njegovo milost in Njegove nagrade. Naj v tem kontekstu poudarim, da imajo moški in ženske po islamskem izročilu isti duhovni cilj, to je spoznanje Boga in uresničitev etosa.
Za ta cilj so si prizadevale predvsem muslimanske mistikinje, ki jih je bilo v zgodovini islama veliko. Najbolj znana je zagotovo Rabija al-Adavija iz 8. stoletja, ki je učila in pridigala vero samo iz ljubezni do Boga. Ko so jo prebivalci Basre vprašali, zakaj v eni roki drži gorečo baklo, v drugi pa vedro vode, jih je poučila, da je ogenj namenjen požigu raja, voda pa pogasitvi peklenskega ognja, da bi ljudje častili Boga le zaradi Boga samega, ne pa iz upanja na raj ali iz strahu pred peklom. Za Rabijo je edina pristna vera do Boga utemeljena na ljubezni do Boga zaradi njega samega. S svojim naukom se je zapisala v islamsko duhovno tradicijo kot velika učiteljica mistične ljubezni, ki so jo od tedaj opevali številni sufijski mistiki in mistikinje.
Rabija al-Adavija torej velja za najbolj znamenito muslimansko mistikinjo, Hatidža, prva žena preroka Mohameda, pa za arhetip ženske pobožnosti in princip ženske svetosti v islamu sploh. Hatidža ni le prva, ki je sprejela islamsko vero, temveč je s svojo notranjo držo in ravnanjem poosebljala značaj in krepost, za katera naj bi si prizadevala vsaka muslimanka.
Ženske so v islamski zgodovini vseskozi imele močan vpliv na religijsko in družbeno življenje muslimanov: posredovale so preroško izročilo, vodile teološke razprave, se aktivno udeleževale oblikovanja in organiziranja religijsko-družbenega življenja ter imele pomembno vlogo na področju islamske mistike.
Eno morda najlepših priznanj moške avtoritete duhovnim ženskam je delo znamenitega sufija Abdurahmana as-Sulamija iz 11. stoletja, v katerem je portretiral kar osemdeset muslimanskih mistikinj in predstavil njihove nauke. Izjave številnih sufijevskih mistikinj tudi sicer najdemo v vseh večjih klasičnih hagiografijah in kompendijih o sufizmu.
Skratka, rečemo lahko, da duhovno-religijska tradicija islama brez njenega ženskega elementa in prispevka zagotovo ne bi bila tako bogata in pestra, kot je.
Se vam zdi, spoštovani poslušalci in poslušalke, da vas kaj posebnega vleče v današnji dan? Kako bi si iskreno zaželeli dobro jutro, če bi bil dan pred nami popolnoma prazen in nas ne bi nič vleklo vanj? Kolone, ki se vsako jutro vijejo proti službam in šolam, same po sebi ne govorijo o tem, da res čutimo, kako nas kakšno delo kliče. Pogosto že v ponedeljek vzdihujemo in si dopovedujemo, da bo kmalu petek in potem bomo spet lahko zadihali. Če se po jutru dan pozna, je prav, da pomislimo tudi na svoje delo. Končno v njem preživimo večino svojega življenja. Včasih so se ljudje veliko bolj poistovetili s svojim delom in bili ponosni na svoj poklic. Danes ob vprašanju, ko se s kom prvič spoznavamo, res da še vedno vprašamo po službi. A ob prvem odgovoru hitro dodamo vprašanje, koliko ob tem zasluži. Poklic je v prvi vrsti postal vir preživetja, zagotavljanja sredstev, manj pa dokazovanje in potrjevanje sebe. Če že to je, mora prihajati poklicanost iz nas samih. Delali bi tisto, v čemer se dobro počutimo. Vendar v sami besedi poklicanost je vključen pomen, da nas kdo kliče. Bog je bil nekoč pogost krivec za tak poklic. Človek se je čutil od Boga poklican, da opravlja tako ali drugačno delo. Sodobna družba veliko bolj poudarja poklicanost, ki izhaja iz zadovoljevanja svojih potreb. Vendar raziskave vse bolj kažejo, da je človek v svojem poklicu veliko bolj zadovoljen, če čuti, da ga kdo kliče, potrebuje. Predstavljajte si preprostega delavca na gradbišču. Dobi tako in tako minimalno plačo, če jo sploh v celoti dobi. Njegov prispevek ne bo nikjer zapisan, z upokojitvijo ga bodo tudi njegovi sodelavci zelo hitro pozabili. Kljub temu lahko ob svojem delu čuti, da je poklican. Če se zaveda, da bo njegovo natančno delo omogočilo prijetno in varno bivanje ljudi v hiši, kjer sodeluje pri graditvi, bo vsakdanje delo dobilo veliko večji pomen. Dejstvo, ki se ga ni treba izmisliti, saj sami vemo, kako slabo prenašamo površnosti in nepravilnosti v naših bivalnih ali delovnih prostorih, torej občutek poklicanosti, ki ga ta preprosti delavec zares živi, ne le olajša vsakdanji trud, ampak pozneje polepša dan vsem, ki bodo te prostore uporabljali. Končno vsi iščemo dobre mojstre, učitelje, zdravnike, ki ne le služijo, ampak živijo za svoj poklic. Želim vsem, da bi v današnjem dnevu zmogli vsaj kdaj odkriti, kako, če drugega ne, smo poklicani, da polepšamo dan drug drugemu. In verjamem, da če bomo to danes živeli, ne bo lepo le jutro, ampak tudi večer.
Besede so pomemben del našega življenja. Uporabljamo jih za to, da drugim posredujemo svoje misli. Rojevajo se v naših mislih. Lahko so spodbudne, razumevajoče, opogumljajo, povezujejo, delajo človeka in človeštvo dobro. Po drugi strani pa lahko postanejo žaljive, uničujoče, ponižujejo drugega, vnašajo med ljudi sovraštvo, zavajajo ljudi. Vse se začne v naših mislih. Že star latinski pregovor pravi: »Quidquid agis, prudenter agas et respice finem!« (Kar koli delaš, delaj modro in glej na konec.) Dobro je, tako dela zrel in odrasel človek, biti pozoren na to, kam ga vodijo misli in dejanja, ki sledijo našemu razmišljanju. Tudi v preteklosti so opozarjali na stranske poti, na katere pogosto zaideta človek in človeštvo. Modrosti generacij pred nami je včasih težko razumeti. Ena takih misli je bila zapisana pred tisočletji. Takole je zapisano: »26Če se pravični odvrne od svoje pravičnosti, ravna krivično in zato umre, umre zaradi krivice, ki jo je počenjal. 27Če pa se krivični odvrne od krivičnosti, ki jo je počenjal, in ravna po pravu in pravičnosti, si reši življenje. 28Ker uvidi in se odvrne od vseh pregreh, ki jih je počenjal, bo zagotovo živel, ne bo umrl.« (Ezk 18,26-28). Mar ni to krivično? Na prvi poglede morda res. TODA! Bolj ko se človek poglobi v to misel, bolj vidi, kako pomembno je, kam je usmerjeno naše življenje, kaj kali, kaj klije in raste v našem življenju. Lahko bi rekli, da je življenje umetnost izbiranja pravih misli in odločitev za dejanja, ki vodijo nas in druge ljudi k zrelosti in odraslosti. Vsak dan znova se je treba odločati in izbrati pravo smer življenja. In kako lahko to preverim? Ko postajam krivičen, sem nepozoren do drugih ljudi, ko ponižujem druge ljudi, je to lahko opozorilo, da nisem na pravi poti. V življenju naj bi me vodila pravičnost. Prijaznost, sočutje, pozornost do drugega človeka so jamstvo, da gre življenje v pravo smer. Danes potrebujemo ljudi, ki so vsak dan pozorni na to, da ne bi iz pravičnosti zdrsnili v krivičnost, da ne bi namesto prijaznosti in dobrote širili okoli sebe sovraštvo in nerazumevanje. To je zagotovilo, da bodo ljudje kljub včasih drugačnemu vtisu vztrajali na poti pravičnosti. Vsak se sam v sebi, v svojih mislih, odloči, ali bo šel po poti krivičnosti ali pravičnosti. Pomembna je smer življenja, po kateri si upajo stopati ljudje s pogumom in vztrajnostjo.
Avtorica današnje Duhovne misli diplomirana medicinska sestra in doktorica socialne gerontologije Nataša Štandeker iz Maribora pravi, da smo ljudje bitja odnosa. Tega uresničujemo drug v drugem in tu se dograjujeta partnerstvo in starševstvo.
Lok našega življenja je zelo zanimiv. Rodimo se nebogljeni. Odraščamo. Mladost. Odraslost. Starost. Vse to je izpolnjeno z veseljem, tu in tam z žalostjo. Z uspehi, pa tudi z neuspehi. Z vzponi in padci. Z zdravjem in boleznijo. In potem se to zemeljsko življenje počasi izteče. Za ene je smrt res konec, konec sveta. Za nas verne pa je smrt samo prehod. In če verujemo v smrt kot prehod v večno življenje, verujemo to tudi zaradi današnjega evangelija, ki govori o obujenju Lazarja. Postni čas je čas priprave na velikonočno skrivnost: Jezusovo smrt in vstajenje. In na današnjo peto postno nedeljo »srečamo« Jezusa, ko obudi mrtvega prijatelja Lazarja. Gre za »zadnje« veliko znamenje, ki ga Jezus stori, po katerem so veliki duhovniki sklicali sinedrij, na katerem so odločili, da ga bodo usmrtili. V resnici ta evangelij razodene Jezusa kot pravega človeka in pravega Boga. Jezus je prijatelj z Lazarjem ter njegovima sestrama Marto in Marijo. Evangelist Janez še poudari, da jih je imel zelo rad ter je zato hotel storiti veliki čudež. Evangelist Janez je zapisal Jezusove besede: »Naš prijatelj Lazar spi, vendar grem, da ga zbudim! (Jn 11,11). Jezus je tako pokazal, da ima absolutno moč nad fizično smrtjo. To je pokazal, ko je obudil v življenje mladega sina vdove iz Naima in dvanajstletno deklico. Jezus ob tem čudežu pokaže tudi svojo človeško plat. Preprosto sočustvuje. Bil je v duhu pretresen ter se je vznemiril in zjokal (prim. Jn 11,33.35). V Njem sta se Bog in človek popolnoma srečala. Jezus je Marti »razodel«: Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre« ter dodal: »Veruješ v to?« (Jn 11,25-26). Gre za dogodek, ob katerem obnemimo. Nič nam ni jasno. Kako? Lazar je bil mrtev – zdaj pa živi? Tukaj stopa na sceno naša svoboda, naša svobodna volja. Jezus tudi nam postavlja isto vprašanje: »Veruješ v to?« Tistim, ki je dano verovati, ponovijo: »Da, Gospod!« Tudi mi verujemo, navkljub našim dvomom, našim teminam. Verujemo vanj, saj ima besede večnega življenja. Smrt, tišina, molk – bližina velikonočnih praznikov. Vse to so okoliščine, ki tudi nas spodbujajo, da umolknemo, da se poglobimo v resničnost predvelikonočnega časa. Zato pravimo današnji nedelji tudi tiha nedelja. Naj tudi za nas tišina in molk postaneta priložnost, da odrinemo na glokobo.
Krščanski misleci so se radi vpraševali, kaj neki je počela deklica Mirjam, ko je k njej prišel Božji poslanec in ji razodel radostno novico, da bo postala mati. Večina je menila, da se je to zgodilo med jutranjo molitvijo, ko je prebirala psalme. Toda takrat so že dekleta in mladeniči v vernih družinah znali večino psalmov na pamet in niso jih samo izrekali z vse srcem, ampak tudi prepevali z vso dušo. Ustvarjalni domišljiji pa so se prepustili slikarji, ki so Marijo slikali med molitvijo na klečalniku, znameniti umetnik Kremser - Schmidt mu je celo dodal košaro s pletilno volno. A pravoverni Judje še danes med molitvijo vstanejo, tako najlepše počastijo Gospoda. Stati pred Bogom in dvigovati gole roke v nebo pomeni, da smo pred Gospodom ponižni in ponosni, da smo vsi Božji otroci. Marija je bila zvesta izročilu svojih mater in očetov, zato je zagotovo izrekala besede, ki jih vsako jutro izgovarjata pobožno judovsko dekle in žena: »Zahvaljujem se Ti, ljubi Bog, da lahko izpolnim Tvojo voljo.« In kaj je vendar lepšega kot biti po Božji volji znanilka njegove dobrote in usmiljenja v okolici, ki jo obdaja? Po tej zahvali je Marija, kot vse Judinje, molila, naj se Bog usmili njenega ljudstva Izraela, naj se skloni k njemu in mu pošlje mesijo, odrešenika. In potem je sledilo veliko presenečenje, ne samo naznanilo, da mesija resnično prihaja, ampak tudi da je njo izbral za njegovo mater. Evangelist Luka pravi, da se je prestrašila, se pravi, da je bila pošteno presenečena. A spomnila se je, kaj so storili Gedeon in toliko drugih, ki jih je tudi presenetilo sporočilo, da bo Bog pomagal svojemu ljubljenemu ljudstvu in vsemu človeštvu. Prosili so za znamenje, da to, kar doživljajo, ni le slepilo, in naj jih Bog pomiri ter jim vlije zaupanja. Tudi Marija v zadregi vprašuje: Kako se bo vse to zgodilo? In tudi ona prejme odgovor. Zanimivo je, da je znamenje, ki ga prejme, prav tako veselje. Znamenje zanjo je radost starke, ki pričakuje sinka. Njena sorodnica, ki je že v letih, je že v visoki nosečnosti. Preden bo Marija delila Jezusovo in našo tegobo ter žalost in stisko, želi na začetku svojega poslanstva deliti z ljubljeno sorodnico svoje največje veselje, da bosta obe postali materi. Današnji praznik nas vabi, da tudi mi svojo srečo, tudi če je je čisto malo, delimo naprej drugim in se veselimo tudi njihovih radosti. Težave bodo zagotovo kmalu prišle, a danes je dan veselja, ki si ga lahko vzajemno podarjamo.
Avtorica današnje ponovljene Duhovne misli filozofinja in urednica dr. Ignacija Fridl Jarc razmišlja o glagolih biti in imeti. Prvi pojasnjuje naš obstoj, drugi pa je zlorabljen v družbi.
Lahko bi se branil in vračal milo za drago. Oko za oko, zob za zob – kakor veleva postava davnih ljudstev. Še naši očetje so pregovorno dejali, da se klin izbija s klinom. Po načelu, da le protisila ustavi silo, ko udari vanjo. A če ogenj pošiljamo nad ogenj, plameni ne bodo uničeni. Še več bo ognjenih zubljev, ki se razplamtijo na vse strani. Pogoltna je namreč vročina sovraštva. Naglo se širi v koncentričnih krogih. Vse okuži, vse okoli sebe požira. Jezus je presekal pogubno dialektiko, naj hudo vračamo s hudim. Postavil je postulat ljubezni. Če te kdo udari po levem licu, mu nastavi desno! Bodi prinašalec miru, tudi če si žrtev krivice. Postavi se nad plitvine grešnega sveta. Bodi nebeški. Ne oziraj se po človeški pameti. Bodi Božji otrok, odprt za nauk življenja. Kajti edini protistrup, ki ga pozna sovraštvo, je ljubezen. Dokler nismo v njeni službi, nismo razumeli ključne zapovedi večnega mesta. Delujemo v svetu po izključno svetnih pravilih, namesto da bi delovali po načelih nebeškega dvora. Nastavljati drugo lice zato ni človekova mazohistična drža ne cenena potuhnjenost ne odvratna ponižnost. Je zanesljiva pomoč drugim, da bi v sebi našli Jezusa.
V današnji Duhovni misli nam bo katoliški duhovnik, zlatomašnik in upokojeni univerzitetni profesor dr. Ivan Rojnik povedal, kako ga je Božja beseda kot luč spremljala skozi vse življenje.
Aristotel, grški filozof iz 4. stol. pr. Kr., v svoji teoriji etike nekaj besed namenja tudi ljubezni, v kateri vidi pomemben temelj skupnosti, saj je po njegovem mnenju vez med možem in ženo naravna, človek pa je bil tako »že po naravi ustvarjen za življenje v dvoje«. Pravi, da je začetek oziroma povod za ljubezen užitek, ki ga občutimo ob pogledu na neko osebo. »Ljudje, ki se ljubijo, najdejo največjo radost v medsebojnih pogledih in to zaznavo si izberejo rajši kot vse druge,« ugotavlja Aristotel. V nasprotnem primeru, ko nam pogled na neko osebo ne vzbudi prijetnega občutka, se po njegovem mnenju vanjo tudi ne moremo zaljubiti. Pogled se mu torej zdi potreben, a ne zadosten pogoj za rojstvo ljubezni, saj trdi, da tisti, ki »uživa le ob pogledu, s tem še ne ljubi«, pač pa »ljubezen raste iz medsebojne zaupnosti«, ki v nasprotju z naklonjenostjo za rast potrebuje veliko časa. V prid trditvi, da je pogled pri ljubezni res bistven, govori tudi Aristotlova misel, da o ljubezni govorimo takrat, ko »kdo hrepeni po osebi, kadar je odsotna, in si želi, da bi bila navzoča«. Zaljubljenec si torej želi, da bi imel objekt svoje ljubezni stalno pred očmi. Vendar pa Aristotel na nekem drugem mestu ugotavlja, da v ljubezni pogosto nastaja nesorazmernost: tako se »ljubimec večkrat pritožuje, češ da kljub neizmerni ljubezni sam ni ljubljen,« ali pa ljubljena oseba obupuje, »ker ljubimec, ki je prej obljubljal vse mogoče, zdaj noče izpolniti svojih obljub«. Aristotel pravi, da take situacije nastanejo zato, ker tovrstna razmerja v resnici niso temeljila na ljubezni, pač pa na uživanju ali lastni koristi – ko vpletena drug drugemu ne moreta več dati tega, kar želi, se taka zveza razdre. V takem primeru »drug drugega nista ljubila zaradi njega samega, ampak sta si pomenila le nekaj dodatnega, nekaj, kar ni bilo trajna vrednost; /…/ nasprotno pa je prijateljstvo, ki temelji na vrlini, namenjeno ljubljeni osebi zaradi nje same in zato tudi trajno«. Prava ljubezenska vez je torej vzajemna in podobna trajnemu prijateljstvu, oboje pa je možno »le na temelju hotene odločitve«. Tako v prijateljstvu kot v ljubezni namreč človek ljubi v drugem to, »kar njemu samemu pomeni vrednoto«. Če se torej najdeta dva človeka, ki drug v drugem ljubita te vrednote, sta potemtakem enako deležna dobrih želja in veselja, ki si ga vzbujata.
Pred leti sem pri maši zunaj Ljubljane, v cerkvi, kjer nisem poznala nikogar od navzočih, razen moje prijateljice, ki je bila z menoj. Poleg mene je sedela ženska, ki je pred mašo molila rožni venec, pri maši pa je ves čas zelo lepo pela. Potem pa je prišel pozdrav miru in vsi smo si podali roko. Hotela sem dati roko svoji sosedi in sem jo iztegnila proti njej, ona pa se ni niti ozrla name. Bila sem ogorčena. Kako morejo biti ljudje tako pobožno pri maši, pri tem pa se niti malo ne zmenijo za ljudi okrog sebe. Obrnila sem se na drugo stran k svoji prijateljici in ji to povedala. Ona, ki je to gospo poznala, pa mi je povedala: »Slepa je in te sploh ne vidi.« Postalo me je sram. Nič nisem vedela o tej ženski, pa sem jo v svojih mislih obsodila, da je neprijazna. Bila sem ogorčena, preden sem vedela, zakaj se tako vede. Sodila sem, ne da bi vedela, zakaj se kaj dogaja. Pozdrav miru sem spremenila v nekaj, kar prinaša nezadovoljstvo in nemir. Verjetno se nam takšne stvari dogajajo kar pogosto. Tako, da mi obsojamo druge, ali pa drugi obsojajo nas. Navadno to vidimo samo takrat, ko drugi obsojajo nas in nas to boli. Bolj slepi in neobčutljivi pa smo takrat, ko mi sodimo druge, ne da bi točno poznali vse okoliščine, zakaj se stvari dogajajo tako in ne drugače. Vzrok je največkrat v nevednosti, pa tudi v tem, da se premalo pozanimamo, zakaj se nekaj dogaja tako in ne drugače. Če bi vedela, da je slepa, bi se seveda obrnila k njej, jo prijela za roko, ji povedala, da sem soseda v klopi in da ji želim božjega miru. Včasih se sprašujem, zakaj se mi dogaja to in ono. Verjetno ima vse svoje sporočilo zame, tudi srečanje s to slepo gospo, s katero si nisva segli v roke za pozdrav miru. Na zelo nazoren način sem občutila, kako hudo je, ko se prepustimo predsodkom in iz teh delamo popolnoma napačne zaključke. Upam, da bom drugič bolj pozorna, predvsem pa, da bom s svojimi sodbami malo bolj počakala.
Pripoved o ozdravitvi sleporojenega, ki jo beremo na današnjo nedeljo, nas najprej spomni na Jezusovo čudežno moč, ki pa med pričami čudeža hitro vzbudi vprašanja, včasih celo nasprotovanje. Za evangelista Janeza so ozdravljenja in čudeži povezani z nadnaravnim, s presežnim. Čudeži so zanj »znamenja«, ki govorijo o tem, kdo je v resnici Jezus. A govorijo samo tistim, ki so odprti, da sprejmejo resnico. Ko sv. Ambrož govori o čudežu ozdravljena sleporojenega pravi, da je Jezus pomešal slino z zemljo in z blatom pomazal oči slepemu zato, da bi nas spomnil, da je tisti, ki je slepemu povrnil vid, isti kot tisti, ki je ustvaril prvega človeka iz zemlje. Tudi mi, ki smo ustvarjeni iz zemlje in se v zemljo vračamo, moremo po zakramentu krsta prejeti luč večnega življenja. Evangeljska pripoved nas vabi, da gledamo na pot ozdravljenja sleporojenega kot podobo našega duhovnega potovanja iz teme dvoma k veri, iz teme greha k luči, milosti in svobodi. Ni pomembno, kdo smo, ali koliko časa smo kristjani, vedno obstajajo področja teme in slepote v našem življenju. Poklicani smo, da jih zapustimo in se oklenemo luči, ki nam jo Bog ponuja. Pripoved o sleporojenemu nam govori o globljem razmerju med našim življenjem in Kristusom Odrešenikom. Slepi mož si v začetku ni mislil, da je njegov ozdravitelj Odrešenik, zato nas lahko veliko nauči o tem, kako odpreti oči in videti stvari na novo in drugače. Naš moderni čas pozna posebno obliko slepote. Izumili smo mikroskope, da vidimo zelo majhne predmete, in teleskope, da bi videli izredno oddaljene stvari. Pogosto pa ne vidimo tistega, kar nam je izredno blizu. Neki človek je imel zdravstvene težave in bi kmalu izgubil življenje. Njegov prijatelj je pozno zvečer izvedel za to in bilo mu je izredno neprijetno, da ni že prej prišel k njemu. Zdravi prijatelj je pozneje pripovedoval, kako nenavadno se je počutil: »Vedel sem za težave mnogih ljudi, zlasti slavnih, nisem pa vedel za težave svojega prijatelja.« Živimo v čudnih časih. Več vemo o slavnih ali znanih ljudeh, kot pa o svojih sosedih, sorodnikih in prijateljih. Mnoge stvari nas ovirajo, da bi se zanimali za bistvene. Zato to nedeljo lahko prosimo Jezusa, naj nas ozdravi naše slepote, zlasti tiste, ki nam preprečuje, da bi videli svoje bližnje. Naj nam pomaga, da bomo videli svoje otroke, svoje družinske člane, svoje sosede. Zelo hudo je, če ne vidimo svojih bližnjih, še hujša slepota pa je, če ne vidimo Boga in se zanj ne zmenimo ter živimo tako, kakor da ga ni. Sleporojeni je za dogodkom čudeža ozdravljenja videl Jezusa, zato nas lahko nauči pravilno gledati.
Človek se sprašuje, posebno ko se nabere vsega preveč! So me naloge, pričakovanja okolja, tudi zahteve mene same, dobesedno zasule. In se zamisliš. Vprašaš se, kaj je v življenju pomembno, najpomembnejše. Vedno večkrat se zavem svojih omejenih moči. Ni se lahko poslavljati od tistega koščka svoje jasne poti, ki ti je v dosedanjem življenju veliko pomenil, te razvedril, pomirjal. Ko si dihal polno z naravo, na vseh ravneh, opazoval njen ritem, čudežne svetlobe dneva in noči, prebujanje življenja, rast. Ko si z naporom, a presrečen dosegel vrhove, tudi vrh svojih želja ter se okrepil po poučnih padcih, lekcijah, ki so govorile o smislu premagovanja težav in trpljenja. Kako dobro je deliti tudi svoje sadove, znanje in izkušnje. Minevanje časa privede do velikega spoznanja, da »manj je več«. Fizične moči se spreminjajo, začno te puščati na cedilu, na vrsto pridejo zmernejše, prilagojene poti do zdravja, sproščanja, delovanja, izbiraš tudi povsem druge poti. Če si močno, iskreno želiš pravo pot, o njej govoriš, razmišljaš in si zanjo vztrajno prizadevaš, jo, skupaj z Njim, najdeš, pot, ki jo zmoreš, ki te veseli. Zagotovo najdeš tudi pot do sočloveka v stiski. To prepoznaš kot nekaj pomembnega. »Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji.« Pomagati drugim. Prikrade se občutek, da bi morala narediti več. Pride očitek glede preživljanja prostega časa (npr. ogled dobrega filma, obisk koncerta, branje poezije, prijateljski pogovor). Nespametno zapravljen čas? Počitek ni izgubljen čas. To je utrditev duha, volje in radosti življenja, je božanje srca, ki čuti, da je življenje en sam čudež. Tudi moje življenje je čudež. Vse tisto, kar me veseli, kar me je ganilo, je dragoceno. Pot v puščavo pomaga, da spoznaš, kako ne želiš več živeti. Prepoznaš, kaj je za nadaljevanje poti dobro. Vzamem si čas za bližnjega. Gojim radovedno, prijazno pozornost do vsakega trenutka, vsakega človeka, do sveta, v katerem sem. Tudi v vsakdanjih, navidezno nič kaj zanimivih odnosih, ob stvareh, ki so običajne, tudi banalne, se lahko s čuječnostjo in molitvijo spremenijo. Doživi se bližina, lepota, mirnost, dragocenost trenutka. Z vsakim vdihom in vsakim izdihom čutim ritem Življenja. Prijazno, smiselno, brez obsojanja, brez nemirnega beganja misli, sem tu in čutim življenje, močan občutek vključenosti, enost v Stvarstvu.
V svojem delu Človeško stanje moralna filozofinja Hannah Arendt omenja zanjo dva najtrdovratnejša izziva človeškega obstoja. Prvi od teh se glasi: Ustvarjeni smo z močjo, da se spominjamo preteklosti, a nemočni, da bi jo spremenili. Njen sklep je, da je edini učinkoviti način za soočanje s tem izzivom ta, da uporabimo sposobnost odpuščanja. Morda nimamo težav s sprejemanjem odpuščanja drugih ljudi in tudi Boga, res pa je, da je za večino ljudi, ko gre za odpuščanje, ena najtežjih stvari odpustiti samemu sebi. Morda imamo do sebe visoka pričakovanja. Govorimo si, da nikoli ne bi smeli narediti tega, kar smo, in se sprašujemo, kaj si bodo ljudje mislili. Kakšen vpliv bomo sploh še lahko imeli in ali nas bo sploh še kdo spoštoval? Samoobtoževanje je eno najkrutejših sojenj in lahko traja vse življenje. Nikomur nas ni treba obtoževati ali s prstom kazati na nas, ker vse to počnemo sami! Vsako uro vsakega dne. Tako kakor sosed Vid iz Aškerčeve pesnitve “Mejnik” se sprašujemo: "Joj! kam bi dél?”, a nekako ne najdemo prostora, kjer bi lahko odložili svoje breme. Kaj lahko naredimo? Če ste se tudi vi kdaj znašli pred izzivom, kako odpustiti sebi, ali pa se morda prav zdaj ukvarjate z njim, dovolite, da vam predlagam nekoliko svetopisemskih rešitev, ki vam lahko pomagajo do tega, da boste odpustili sami sebi. Molite. Molitev je izjemen način za soočanje z resnico o samih sebi, in to v povsem varnem okolju – v navzočnosti tega, ki to resnico tako ali tako že pozna in se ne umika pred njo. In prav soočanje z resnico in njeno priznavanje sta temeljni poti do svobode od samoobtoževanja. Cenite se, kot vas ceni Bog. Vaše vrednosti ne določa mnenje vaših staršev ali sorojencev, prav tako pa tudi ne mnenje vaših delodajalcev, političnih ali verskih voditeljev. Bog je vrednost vsakega človeka vzpostavil s tem, da nas je ustvaril po svoji podobi in to vrednost neizpodbitno potrdil na Kristusovem križu. Neskončna cena je bila plačana za človekovo odrešitev. Sprejmite Božjo moč, da živite s posledicami svojih napak. Ni človeka, ki ne bi kdaj naredil napake. Nekatere so majhne, druge velike; nekatere nimajo trajnih posledic, druge pa jih imajo. Posledice nekaterih nas spremljajo vse življenje. Toda da bi živeli zdravo in normalno življenje, da bi bili sposobni dajati in sprejemati ljubezen, se moramo osvoboditi krivde, ki izvira iz teh naših napak. V Svetem pismu imamo zapisani dve besedili, ki nam lahko pomagata pri tem. V evangeliju po Mateju 11,28 nas Kristus vabi: “Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek”. V Psalmu 55,22 pa, da naj na Boga zvrnemo svoja bremena, saj bo skrbel za nas in ne bo dopustil, da bi omagali. In kot zadnje, a nikakor najmanj pomembno: Prečistite to, kar prihaja v vaš um. Okrog vas je veliko ljudi, ki vam želijo povedati, kdo ste. Ne sprejmite vsake definicije sebe, ki vam jo prostovoljno ponujajo. Ko vam besede drugih ali vaše malodušne misli otežujejo, da odpustite sami sebi, upoštevajte nasvet iz Filipljanom 4,8: “Vse, kar je resnično, kar je vzvišeno, kar je pravično, kar je čisto, kar je ljubeznivo, kar je častno, kar je količkaj krepostno in hvalevredno, vse to imejte v mislih.”
Vroč dan. Nad 30 stopinj. Popravilo lokalne ceste. Štirje delavci, dva s čepico in dva gologlava. Nobeden več mlad. Sodeč po zagorelosti in fizionomiji bolj z juga kot iz senčnih krajev. Zoženo cestišče, kar je razumljivo. A ne vsakomur. Nekdo pred mano trobi. V zvezi z registrsko tablico poznam opazko: kreten. KR. Tudi moja je taka. Motiv za premislek o obnašanju na cesti. Več: o naši človečnosti. Kaj ga, kretena, žene k nestrpnosti? A mi misel preskoči drugam. V razred in malo ven iz uradnega učnega načrta. Naravnost v Bengalijo. K Pticam selivkam, k Tagoreju. Njegove besedilne bliskavice so bile kot nalašč za vsebino vzgojnoizobraževalnega procesa. Ja, kako mogočno poimenovanje za šolski pouk! Ena od njegovih miselnih jedric pravi: Ko gre množica po nji, je cesta samotna, ker je nihče ne ljubi. Naj jo ponovim, si jo boste laže zapomnili: Ko gre množica po nji, je cesta samotna, ker je nihče ne ljubi. Zdaj pa pomislimo, mar to ni res! Moja srčna misel vsem, ki se, drveč po avtocesti, spomnite na težake, ki so jo gradili. Mar se zavedamo, koliko znoja je bilo na njej prelitega? Kako nesorazmerno majhno je bilo plačilo za trdo delo v sončni pripeki in v grizljivem mrazu. Pa kako težko je kaka družina doli na našem nekdanjem Jugu pričakovala očetov zaslužek! Drsimo po gladkem asfaltu in pravimo, da bi morala biti tu štiripasovnica. Kajpada in še kak primeren bonus. Ne, cest res ne ljubimo. Kvečjemu jezimo se, ker so prenatrpane, preozke, že kar valovite, skratka preveč izvožene. Seveda, ti tovornjaki! Z Bližnjega vzhoda skozi naše kraje nekam bogve kam. Kar je sicer res, a prenatrpane ceste so vseeno samotne, saj jih nihče ne ljubi. Na njih tudi veliko nesreč. Kaj nezgod, nesreč! Da mora sredi ceste ugasniti toliko življenj! Ko se peljemo po njej, nekje nekdo še joka. Sirote se ne odsolzijo kar takoj po pogrebu. Za naš odnos do sočloveka gre, ko imamo v rokah volan. Kreten in podobne opazke. Menim, da je tak čustveni naboj strupena puščica. Soodgovorni smo. Zlato pravilo človečnosti pravi, da ne stori drugemu ničesar takega, česar ne bi rad doživel sam. To si velja zapomniti.
Toplo, pomladno vreme me je zvabilo ven na bližnji hrib, ki stoji nedaleč stran od naše domačije. Na prisojni strani hriba druga za drugo stojijo štiri hiše. V prvi osamljeno jesen življenja preživlja starejša ženska, v tretji živita starša s svojo že odraslo hčerko. Na koncu prisoje se v četrti hiši število prebivalcev nenehno spreminja. Stanovalci prihajajo in odhajajo. Med prvo in tretjo stoji druga hiša, najmanjša izmed vseh štirih. Prazna. Z dvojnimi okni, na katerih visijo doma izvezene zavese. Poleg kamnite hiše stojita drvarnica in manjši skedenj. Oba sta prazna in zaprta z rigljem. Skedenj stoji tik ob ozki asfaltni cesti, ki vodi do četrte hiše. Ob njem stoji klop iz grobo poskobljane deske, pribite z žeblji na dva okrogla neobdelana kosa lesa. Skedenj je z vseh štirih strani obdan s podolžno razžaganimi smrekovimi deskami, med katerimi so manjše ali večje reže zaradi sušenja lesa. Skoznje močan veter ob sneženju nanaša sneg v notranjost skednja. Preden sem se usedla na ozko klop, sem se zazrla v deske na skednju. Pritrjene z dolgimi žeblji so še vedno pokončno stale. Le da niso bile več svetlih barv. S svojo sivo patino in z grčami nepravilnih okroglih oblik so tiho pripovedovale zgodbe o grčastih, pokončnih ljudeh. Ne samo zgodbe domačinov iz prve, druge, tretje in četrte hiše, temveč zgodbe cele vasi. Vasi, ki se prazni leto za letom, desetletje za desetletjem. In še mnogo več od tega: prazni se že stoletje. Dandanes na klopci pred skednjem posedam samo še jaz. In ker vem, da me nihče ne sliši, grčam tudi sama pripovedujem svojo zgodbo. O ljudeh, ki so živeli v tem kraju in danes umirajo drug za drugim. Sami, osamljeni in zapuščeni. Nekoč, še ne tako daleč nazaj, smo stare grče, tako smo rekli krepkim in trdnim ljudem, spoštovali ter občudovali njihovo modrost. Med njimi je bil tudi naš sosed, ki je rad posedal na klopci pod domačo hruško. Posedanje v njegovem času ni bil greh, temveč povabilo k pogovoru. Čeprav neizobražen, je z radovednostjo zrl v svet in njegovo dogajanje. Velikokrat se spomnim njegovih besed: »Bog ve, kaj nas še čaka.« Soseda ni več. Prav tako ne klopce in domače hruške. Je le še klopca na sosednjem hribu. In nekaj starih grčavih ljudi. Spoštovani poslušalci in cenjene poslušalke, starost, kakršno sem doživljala kot bosonoga deklica, in starost, kakršno doživljam danes, obuta v modrejše čevlje, je kakor stoleten skedenj, ki tiho ječi na bližnjem hribu. Dokler ne odpremo njegovih vrat, ne vemo, ali je prazen ali poln. Vanj lahko poškilimo tudi skozi luknjo izpadle grče. Mogoče bomo opazili samo pajčevino. Nič hudega. Tudi z nje lahko začnemo odmotavati spomine. »Pred sivo glavo vstani, prikloni se staremu človeku,« (3 Mz 19,32) je Gospod naročil Mojzesu. Priklonimo se sivi starosti tudi mi.
Spoštovani, sogovornik mi je, vedoč da sem teolog, očital, da Bog ravna z njim slabše kot ravna najslabši človek s svojimi hišnimi ljubljenčki. Zatrdil mi je, da je Bog zanj kot strašilo za vrabce, saj so mu ga predstavili tako, da se je na koncu bolj bal Boga kot hudiča. Navrgel mi je, da je človeška zgodovina krvava mesarska miza in da je zlo v svetu Stvarnikov smrtni greh, ki Boga utišuje in zahteva odgovor. Priznal mi je, da je na Boga jezen in da ga še bolj razjezi, ko sliši, da Bog ni nikoli jezen nanj. Vprašal me je, zakaj se Cerkev problema zla v svetu izogiba in ali bi dandanes Jezusu dovolili pridigati v Petrovi baziliki v Vatikanu. Jasno mi je bilo, tako kot nekoč Sizifu, da sem se lotil pretežkega športa valjanja skale navkreber, a drobnjakarski sitnež ni odnehal. Čakal je, da pred njegovimi očmi izvedem reanimacijo trupla Boga, ki se po njegovi oceni ponaša z boemsko pentljo pod vratom, a sem ostal brez ustrezne aparature, s cmokom v grlu. Povedal sem mu bajko o palmi in Ben Sadoku iz Afrike. Ko je Ben Sadok potoval čez puščavo, je v oazi zagledal mlado palmo. V njeno krošnjo je postavil težak kamen. Skriti opazovalec ga je ocenil kot podlega zlobneža, ki s privoščljivim nasmeškom pokvari vse, česar se dotakne. Mlada palma se je stresala, da bi se kamna znebila, a zaman. Preostalo ji je le to, da je s kamnom v krošnji rastla in zaradi njegove teže poganjala korenine globlje v zemljo, dokler ni prišla do žive vode. Premagala je vse ovire, prerasla vse palme ter postala kraljevska palma. Ko se je Ben Sadok vrnil, jo je zaman iskal naokoli. Ker je bil pozoren le na majhne, pohabljene in skrivenčene palme, se je palma, na katero ni niti pomislil, pred njim sklonila, da bi mu v kroni svoje krošnje pokazala kamen, rekoč: »Zahvaljujem se ti, kajti teža kamna me je naredila za najmočnejšo in najvišjo.« Moj sogovornik je dojel, da je zmaga zla vedno njegov poraz, medtem ko trpečemu služi v dobro. Trenerji nas spodbujajo, naj preizkusimo meje svojih zmogljivosti, čeprav le te povzročajo bolečine. Zdravniki bolečin ne ukinjajo, ker so nam v korist. Tudi starši ne, če hočejo imeti otroke vzgojene. Križani Kristus je avtentičen odgovor Božje obrazložitve smisla trpljenja nedolžnih. Bog trpljenje preobraža, saj trpljenje ni kazen, ampak zdravilo (Avguštin). Kdor se izogiba križu, ki ga Bog nalaga, se sooči še s težjimi križi. Ko nam ponuja priliko za trpljenje, nam izkazuje večjo ljubezen, kot če bi nam dal moč za oživljanje mrtvih. Kajti ko delamo čudeže, smo mi Božji dolžniki, ko potrpežljivo trpimo, pa Bog postaja naš dolžnik (J. Zlatousti). Terezija iz Lisieuxa križa ni zgolj prenašala, ampak si ga je celo želela. Bogu so najbližji tisti, ki najbolj trpijo, saj trpljenje najbolj zedini dušo z Bogom.
Ste se kdaj, dragi poslušalci, drage poslušalke, prebudili ob nepričakovanem pisku telefona, ko vam je kdo poslal sporočilo? Prvi pomislek je bil: kaj je vendar narobe, da tako zgodaj nadleguješ druge? Pogledamo in vidimo, da ni nič takega. Le to, da nas spet vabi na to ali ono prireditev, ki bo tisti dan. Skoraj nejevoljni, a vseeno potolaženi, da ni nič narobe, odložimo telefon z mislijo: kako da se mu da tako zgodaj pošiljati sporočila? Nekateri so res zavzeti in želijo tudi drugim posredovati, kar so dobrega ali lepega odkrili. Vse bi bilo prav, če ne bi ti pri tem pozabili, da so možni različni okusi in različni pogledi na isto stvar. Pred kratkim me je nagovoril človek, ki je prepričan, da je prava duhovnost samo tista, ki izvira iz latinskega obredja. Nič se ne bi smelo imenovati krščansko razen tistega, kar se drži strogih predpisov izpred stoletij. Občudoval sem njegovo gotovost, zagretost in preprostost. Samega sebe ima za varuha zaklada, ki bi človeštvu v tem času negotovosti in zla ponudil edino rešitev. Pritrdil sem mu, da je danes gotovo treba najti kaj, za kar bodo ljudje pripravljeni prestopiti zagledanost vase. Nisem pa se strinjal, da je rešitev le v trmastem vztrajanju pri starem. Kot so že mladi umetniki pred dobrimi sto leti sporočili svojim profesorjem na akademiji, da ima vsak čas svoje okuse in s tem tudi svoje rešitve, sem poskušal to dopovedati tudi njemu. Hitro sem dobil take in drugačne nalepke. Pogovor se je hitro končal in moj zagretež je šel utrujat drugam. Vedno sem presenečen nad ljudmi, ki za kaj gorijo. Tudi sam bi si želel tega ognja, ki bi me popolnoma prežel. Vsak trenutek dobi večjo težo. Človek živi polno, bi lahko rekli. Jutranje sporočilo, polno navdušenja nad čim, nas lahko napolni s pričakovanjem. Srečanje s človekom, ki je poln zagnanosti, a ne zmore kančka razumevanja za druge, pa nasprotno: čeprav bi prej navdušenca iskali, smo zdaj polni odpora. Oba izgubljava: ta, ki me prepričuje, saj mu ni uspelo dobiti še koga, ki bi z njim to živel, in jaz sam, ker bi lahko od tega kaj imel, pa sem zdaj poln nasprotovanja. Človeštvo pa vedno bolj sili v ozke skupine s sebičnimi interesi. Če človeštvu in sebi res želimo dobro, je pametno sprejemati navdušujoče predloge, pri tem pa ohraniti trezno pamet in se zavedati, da popolna rešitev ni možna in zato dobra. Sebi in vam želim veliko navdušenja v današnjem dnevu ob preprostih in majhnih rešitvah sveta.
Salamonov tempelj velja za eno izmed čudes antičnega sveta. Pri njegovi gradnji v 10. stoletju pred Kristusom je veliki izraelski kralj uporabil vso svojo znamenito modrost, hkrati pa tudi svoj izjemni umetniški čut. Toda poročilo, ki ga beremo v današnji 2. Kroniški knjigi v Bibliji, zelo poudarja, da je bila gradna slovitega svetišča le priprava na dogodke, ki se bodo odvijali v njem. Ne samo največji dogodek, tudi najbolj temeljen, ki je upravičeval tolikšne izdatke, umetniško ustvarjalnost in tudi velikodušnost je bil prenos Skrinje zaveze. Kaj je bilo vendar v tej Skrinji, da je bila vredna tolikšnega truda in zahtevalo gradnjo tako sijajne stavbe? V njej sta bili Mojzesovi tabli Desetih Božjih zapovedi. Modri Salamon je vedel, da nič, kar bi človek še ustvaril, ni dovolj veličastno in se ne lesketa dovolj v lepoti, da bi bilo vredno hraniti najvišji čudež v zgodovini človeštva. Ta čudež je izrečena Božja beseda, njeno sporočilo, Ljubezen, ki jo zahteva Bog. Salamonu, kot najmogočnejšemu Izraelskemu kralju, pripada le skromno opravilo, da se preda lepoti svečanega bogoslužja, da v tišini svojega srca prisluhne melodijam cimbal in harf ter se zdrami ob 120 fanfarah duhovnikov in tudi sam zapoje besede psalmista z občudovanjem najvišjega Boga, »Boga, ki je dober in usmiljen«. Kralj Salamon nam s svojim sijajnim bogoslužjem, kjer je bilo toliko veličastnih daritev, umetniškega zanosa in tudi razkritja skrivnosti preko oblakov dišav, ki so se spuščali in dvigali, modri Salamon nam pove, da namreč ljudje potrebujemo svetišče lepote, da bi sprejeli tudi tempelj Ljubezni, kjer se k nam iz večnosti sklanjata Božja prizanesljivost in odpuščanje. Po besedah apostola Pavla je takšno izjemno svetišče in tudi veličastni tempelj vsako človeško telo, saj v njem prebiva Sveti Duh. To je Duh Ljubezni in usmiljenja. Toda kako težko je zazreti v enostavnem človeku takšen veličasten tempelj! S kakšno težavo v vsakdanji govorici zaznamo najlepše melodije! Težko je prisluhniti ječanju, vzdihom in molitvam trpečega sočloveka! Prav to se je dogajalo prerokom in tudi Jezusu iz Nazareta! Pravimo, da prav tako ljubezen med zakonci in prijatelji ubija naveličan odnos, kjer ni več začudenja in kjer je že v naprej vse jasno. Toda ko nekoga na novo spoznamo, smo ljudje pozorni na to, kar je presenetljivega in kar se nam lahko razkrije kot izreden dar. Kristus nam razodeva to nenavadnost in novost v slehernem človeku. Njegova ljubezen je tista, ki nam pomaga ohraniti kljub izjemni bližini sočloveka tudi njegovo skrivnost in odsev večnosti.
Čeprav imamo tradicijo radi, ker je tradicija nekaj, kar daje človeku občutek trdnosti, stalnosti in zato neke določene varnosti, je tradicija hkrati prav zato tudi nekaj precej nevarnega. Človeka lahko prepriča, da obstane na mestu, da ne raste in se ne premika ter da dela neke stvari samo zato, ker jih mora ali pa ker jih je navajen, ker je pač tako vedno bilo – ne da bi vedel, zakaj. Tako se mnoge stvari izvotlijo, tako se mnoge stvari izpraznijo, tako se mnoge stvari ohladijo in počasi umrejo. Ne mislim samo na vero. Mislim tudi na vse ostale odnose, na vse ostale ljubezni. Naše ljubezni, naši odnosi zlahka zaidejo na področje rutine. Vsakdanji postanejo. Tako je zato, ker je dan enak dnevu in teden tednu, življenje pa stotinam drugih življenj, ki umirajo od utrujenosti. Človek pa ni enak. Nikoli ni enak. Človek, hočeš nočeš, hodi svojo pot. In je nekdo, ki ga včeraj še ni bilo in ga jutri ne bo več. Nikoli več. Danes bi moral naslikati dekleta v tej pomladi, može v tem poletju, starce v tej jeseni, kajti drugič bodo drugi ljudje, drugi ljudje in drug svet. (Tone Kuntner, Slikarjeva pesem) Zato je vsaka rutina za ljubezen nevarna. In je vsaka navada smrtonosna. Ker lahko izgubi vsebino. Ker se ne sklada s človekom, s katerim živimo, ker nas tako od človeka, kakršnega smo poznali, oddaljuje. Tako se postane neznanec. Tako umre ljubezen. Ko je vsak dan enaka, ko je vsak dan bolj neznana človeku, ki smo ga ljubili – in se zdi, da ga danes ne več. Zato se mora ljubezen vsak dan na novo zgraditi, vsak odnos se mora vsakokrat na novo spočeti. Ker noben dan ne moremo ljubiti istega človeka, kot smo ga včeraj. Vedno vnovično zidanje in podiranje našega odnosa nam je zato potrebno. Ne zato, ker bi bili obsedeni z novostjo ali ker bi se ob starem lahko dolgočasili, ampak zato, da bi vedno znova razumeli in uvideli, kakšna je pravzaprav vsebina naše ljubezni. Kdor namreč spreminja obliko svoje ljubezni, zagotovo tudi pride do njenega bistva, do notranjosti, do srca. In šele takrat zares ljubi. Ker je takrat njegova ljubezen resnično velikonočna: odprta življenju, ki vedno preseneča.
Neveljaven email naslov