Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sveta, razodetvena besedila so besedila, namenjena vsemu človeštvu, tako moškim kot ženskam. Koran, sveto besedilo islama, pa morda vendarle pomeni izjemo, saj na več mestih izrecno nagovarja ženski spol in poudarja duhovno enakovrednost moškega in ženske pred Bogom. Tako recimo 35. verz 33. sure jasno priča o tem, da bodo tako muslimani kot muslimanke, tako verniki kot vernice, ki živijo krepostno življenje in opravljajo dobra dela, dobili Božje odpuščanje, Njegovo milost in Njegove nagrade. Naj v tem kontekstu poudarim, da imajo moški in ženske po islamskem izročilu isti duhovni cilj, to je spoznanje Boga in uresničitev etosa.
Za ta cilj so si prizadevale predvsem muslimanske mistikinje, ki jih je bilo v zgodovini islama veliko. Najbolj znana je zagotovo Rabija al-Adavija iz 8. stoletja, ki je učila in pridigala vero samo iz ljubezni do Boga. Ko so jo prebivalci Basre vprašali, zakaj v eni roki drži gorečo baklo, v drugi pa vedro vode, jih je poučila, da je ogenj namenjen požigu raja, voda pa pogasitvi peklenskega ognja, da bi ljudje častili Boga le zaradi Boga samega, ne pa iz upanja na raj ali iz strahu pred peklom. Za Rabijo je edina pristna vera do Boga utemeljena na ljubezni do Boga zaradi njega samega. S svojim naukom se je zapisala v islamsko duhovno tradicijo kot velika učiteljica mistične ljubezni, ki so jo od tedaj opevali številni sufijski mistiki in mistikinje.
Rabija al-Adavija torej velja za najbolj znamenito muslimansko mistikinjo, Hatidža, prva žena preroka Mohameda, pa za arhetip ženske pobožnosti in princip ženske svetosti v islamu sploh. Hatidža ni le prva, ki je sprejela islamsko vero, temveč je s svojo notranjo držo in ravnanjem poosebljala značaj in krepost, za katera naj bi si prizadevala vsaka muslimanka.
Ženske so v islamski zgodovini vseskozi imele močan vpliv na religijsko in družbeno življenje muslimanov: posredovale so preroško izročilo, vodile teološke razprave, se aktivno udeleževale oblikovanja in organiziranja religijsko-družbenega življenja ter imele pomembno vlogo na področju islamske mistike.
Eno morda najlepših priznanj moške avtoritete duhovnim ženskam je delo znamenitega sufija Abdurahmana as-Sulamija iz 11. stoletja, v katerem je portretiral kar osemdeset muslimanskih mistikinj in predstavil njihove nauke. Izjave številnih sufijevskih mistikinj tudi sicer najdemo v vseh večjih klasičnih hagiografijah in kompendijih o sufizmu.
Skratka, rečemo lahko, da duhovno-religijska tradicija islama brez njenega ženskega elementa in prispevka zagotovo ne bi bila tako bogata in pestra, kot je.
3524 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Sveta, razodetvena besedila so besedila, namenjena vsemu človeštvu, tako moškim kot ženskam. Koran, sveto besedilo islama, pa morda vendarle pomeni izjemo, saj na več mestih izrecno nagovarja ženski spol in poudarja duhovno enakovrednost moškega in ženske pred Bogom. Tako recimo 35. verz 33. sure jasno priča o tem, da bodo tako muslimani kot muslimanke, tako verniki kot vernice, ki živijo krepostno življenje in opravljajo dobra dela, dobili Božje odpuščanje, Njegovo milost in Njegove nagrade. Naj v tem kontekstu poudarim, da imajo moški in ženske po islamskem izročilu isti duhovni cilj, to je spoznanje Boga in uresničitev etosa.
Za ta cilj so si prizadevale predvsem muslimanske mistikinje, ki jih je bilo v zgodovini islama veliko. Najbolj znana je zagotovo Rabija al-Adavija iz 8. stoletja, ki je učila in pridigala vero samo iz ljubezni do Boga. Ko so jo prebivalci Basre vprašali, zakaj v eni roki drži gorečo baklo, v drugi pa vedro vode, jih je poučila, da je ogenj namenjen požigu raja, voda pa pogasitvi peklenskega ognja, da bi ljudje častili Boga le zaradi Boga samega, ne pa iz upanja na raj ali iz strahu pred peklom. Za Rabijo je edina pristna vera do Boga utemeljena na ljubezni do Boga zaradi njega samega. S svojim naukom se je zapisala v islamsko duhovno tradicijo kot velika učiteljica mistične ljubezni, ki so jo od tedaj opevali številni sufijski mistiki in mistikinje.
Rabija al-Adavija torej velja za najbolj znamenito muslimansko mistikinjo, Hatidža, prva žena preroka Mohameda, pa za arhetip ženske pobožnosti in princip ženske svetosti v islamu sploh. Hatidža ni le prva, ki je sprejela islamsko vero, temveč je s svojo notranjo držo in ravnanjem poosebljala značaj in krepost, za katera naj bi si prizadevala vsaka muslimanka.
Ženske so v islamski zgodovini vseskozi imele močan vpliv na religijsko in družbeno življenje muslimanov: posredovale so preroško izročilo, vodile teološke razprave, se aktivno udeleževale oblikovanja in organiziranja religijsko-družbenega življenja ter imele pomembno vlogo na področju islamske mistike.
Eno morda najlepših priznanj moške avtoritete duhovnim ženskam je delo znamenitega sufija Abdurahmana as-Sulamija iz 11. stoletja, v katerem je portretiral kar osemdeset muslimanskih mistikinj in predstavil njihove nauke. Izjave številnih sufijevskih mistikinj tudi sicer najdemo v vseh večjih klasičnih hagiografijah in kompendijih o sufizmu.
Skratka, rečemo lahko, da duhovno-religijska tradicija islama brez njenega ženskega elementa in prispevka zagotovo ne bi bila tako bogata in pestra, kot je.
Zgodovina človeštva je prepletena z lepimi pa tudi težkimi dogodki. Vedno se je tako dogajalo. Ob vsem, kar se zgodi, se človek lahko uči. Včasih morda malo pozabimo na to. In v najtežjih trenutkih življenja se pokaže, kakšni smo v resnici ljudje. Včasih imamo občutek, da se je obrnilo proti nam. Vse vidimo temno, nikjer ne vidimo izhoda. Veličina človeka pa se pokaže ravno v takih temnih, težkih trenutkih. Tako kot s menjavata dan in noč, tako je tudi v našem življenju. Ko je tema, ohranjamo v sebi upanje, da bo spet luč, da bo spet svetlo. Ni enostavno ohranjati to upanje. Jasen nam mora biti cilj, h kateremu gremo. Če je cilj moja sreča, potem se vrtim sam okoli sebe in ne vidim nobenega izhoda. Vse se nam zdi temno, ker nisem nikoli zadovoljen. Viktor Frankl, ki je preživel nacistično taborišče smrti Auschwitz, je zapisal, da se VRATA SREČE ODPIRAJO NAVZVEN. Iz vrtinca osamljenosti je edina pot rešitve pot k drugemu človeku. Nevarno je razmišljanje, da je v današnjih družbah in državah poskrbljeno za solidarnost. Če smo iskreni, moramo priznati, da se danes veliko govori o solidarnosti, število revežev, osamljenih, odrinjenih po svetu pa se povečuje. Zgodi se tudi, da si posamezna skupina prilasti solidarnost. Nekateri bi si celo želeli, da se solidarnost zapiše v zakon. To je najlažje storiti. Težja pot je spodbujati ne samo k solidarnosti, ampak poglabljati v vsakem človeku čut za drugega človeka. Ko v sebi začutimo željo, da bi moral nekaj narediti za drugega, nas to ne pusti pri miru. V nas je nemir, nemir, ki gradi drugačno družbo. Ta nemir pa nas vseeno pomirja. Vemo, da lahko nekaj naredimo. Ne čakamo na druge, ne čakamo na državo ali razne organizacije. V sebi imamo cilj. In če je cilj jasen, bomo vse svoje življenje usmerjali k temu. V zgodovini človeštva se je pokazalo, da so dobrota, čut za drugega človeka, razumnost, pravičnost, srčnost in zmernost nekaj, kar ohranja ta naš svet pri življenju. Potrebni sta vztrajnost in zvestoba. V vsakdanjem življenju je treba vztrajati v prizadevanju za pravico in dostojanstvo na tisoče družin. Kot pravi Peter Opeka, treba je vztrajati, čeprav še ne vidimo svetlobe na koncu predora. Vemo, da je to prava pot, čeprav včasih težka, naporna, morda celo čudna v očeh nekaterih ljudi. Dandanes se zdi, da je vse brezizhodno v Evropi, pa tudi na Madagaskarju, zaradi bolezni, ki razsaja vsepovsod. In v takih trenutkih je še posebno treba ohranjati človečnost, dobroto. Tudi v današnji dan, v današnji čas, ki se nam zdi temen, lahko prinašamo luč upanja. Imam v sebi pogum prinašati mir v nemirni čas?
Gospa, ki se približuje osemdesetim letom, se je v zadnjih letih v marsičem spremenila. Tako pravi njena hčerka, ki je tega zelo vesela. Včasih se je čisto drugače odzivala na različna povabila. Bila je veliko bolj odklonilna. Nikoli povabila ni takoj sprejela, ampak je vedno pustila čakati tiste, ki so jo povabili. Potem je vse natančno premislila. Ali so bili vedno dovolj prijazni do nje, ali so jo kdaj užalili, ali so oni delali prve korake ali so čakali nanjo, da bo ona vzpostavila prvi stik, in še in še. Vsako stvar je tako natančno analizirala, prerešetala vsako malenkost, da je bila sad tega skoraj vedno odločitev: ne. In tako ni hodila skoraj nikamor. Postajala je vedno starejša in tudi ljudje so jo počasi nehali vabiti, da bi prišla k njim. Hčerka je to opazovala in ji je bilo za mamo žal. Tako lepo bi lahko živela, pa si je sama oteževala življenje. Potem se je z mamo zelo odkrito pogovorila. Njeno glavno naročilo je bilo: »Mama, sprejmi vsako povabilo!« In glej, zgodil se je pravi čudež. Besede niso bile zaman, padle so na plodna tla in obrodile sadove. Mama je vse to premislila, potem pa začela delati korake. Začela se je drugače odzivati na povabila. Ni več premišljevala, ali so bili nekoč dovolj prijazni do nje in podobne stvari. Povabilo je sprejela in šla k ljudem. Naenkrat je videla, kako prijazni so ljudje. Postala je navdušena in tudi ona je postajala vsak dan prijaznejša. To se je začelo kazati tudi na potezah njenega obraza, ki so postajale vedno milejše. Lepa se mi zdi zgodba te stare gospe. Zna se učiti celo življenje, zna se spreminjati kljub starosti, zna se vedno bolj veseliti življenja. Postaja vedno bolj modra. Ob tem mislim na toliko starih in še ne tako starih ljudi, ki celo življenje, in z leti vedno bolj, vztrajajo v drži, kakršno je imela ta gospa v začetku. Vedno bolj so sami, vedno bolj nesrečni, nesrečne pa delajo tudi ljudi, ki prihajajo v stik z njimi. In vendar jim nihče ni kriv te nesreče, sami morajo delati korake.
Večkrat mi je že kdo potožil, češ: zastonj sem se trudil. Vprašala sem, kakšno plačilo je pričakoval. Nobenega, se razume. Torej se ni trudil zastonj, ampak zaman. Nekdaj se je reklo: delati za božji lon, to je pomenilo zastonj, brez plačila. Recimo, da pa ni bilo zaman; delo je bilo namreč opravljeno in je nekomu prineslo zadovoljstvo. Tudi to je neke vrste plačilo. Nima pa nominalne vrednosti. Kljub temu rečemo, da je kako dejanje vredno več kot milijon. Mati Terezija je dejala, da gnilih ljudi, umirajočih na cesti, ne bi pobirala za noben denar; to da dela iz ljubezni do svojega Boga. Z Bogom ne šarimo več prav radi. Pripraven postaja zgolj kot frazem. Hvalabogu, pravi celo kak razvpit ateist. In: potem pa bogpomagaj! Če je vzgojen oziroma kulturen, ne m. Tereziji ne komur koli ne oporeka zaradi njune vernosti. Ta je tako rekoč zastonj. Pri nas ni v veljavi kak cerkveni davek. Kar od institucije dobimo, ni povezano z nujnim denarjem. Zakramenti so zastonj; če želimo kaj »poplačati«, velja kot dar. Saj je že kar smešno: duhovnik ne dobiva državne plače, plačati mora pa vse položnice, ki prispejo od državnih ustanov na njegov naslov. Vernikom gre iz njihovega žepa neprimerljivo manj zanj kot za to, kar plačujemo državljani za zgrešene investicije in podobne mahinacije, razvpite v medijih ali pa povsem zamolčane. Zaman. Vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli, so svojemu Učeniku potožili apostoli. Simbolično smo v njihovem čolnu tudi sami. Če bi si pisali seznam vseh zamanskih namer in dejanj, bi utegnil biti kar dolg. Ta »zaman« še najbolj diši po neuspehu. Ob njem se pogosto razblinjajo naše sanje, a je dosti huje, če nam neuspeh – ta kruti zaman – uniči upanje in polet. Odkar velja uspeh kot nepogrešljiv edini cilj in prestiž in življenjski vzgon, nas izgubljena bitka zmore tudi ugonobiti. Žal smo izgubili veliko odpornosti in trdoživosti, tako zelo značilni za naše prednike. Nam je na voljo veliko terapevtov pa še kemičnih učinkovin vse do antidepresivov in antipsihotikov. To ne more biti zastonj. Žal je večkrat zaman. Njim je pa olajšanje prinesel preprost zdihljaj: ah, bogpomagaj!
V življenju so stvari, ki so nam takoj jasne. Jasne, ker smo jih sami doživeli, ker smo bili priče, ker drugače ne more biti. Od naravnih pojavov do matematike, fizike in drugih znanosti, ki nas tako ali drugače prepričujejo o svojem prav. So pa kakšni pojavi, dogodki, ko se nam pamet preprosto »ustavi«. Naš inteligenčni kvocient je preprosto premajhen, da bi dojeli kakšne stvari. Ob tem bi lahko razdelili ljudi na tiste, ki sprejemajo, kar je logično, kar gre v njihov »znanstveni« sistem, in na tiste, ki sprejemajo stvari, ki niso čisto logične, pa jih sprejmejo kot preprosto dejstvo. V današnjem evangeliju piše: »Blagor tistim, ki niso videli in so verovali!« (Jn 20,29). Verjetno ni treba posebej razlagati, da govorimo o sv. Tomažu, ki ga ni bilo med apostoli, ko se jim je Jezus prikazal osem dni po vstajenju. Gre za zelo znan in skoraj pregovoren prizor nevernega Tomaža, ki ob tem pravi: »Če ne vidim na njegovih rokah sledov žebljev in ne vtaknem prsta v sledove žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval« (Jn 20,25). Tomaž je tako blizu čutenju mnogih danes. Mnogi pravijo, da čutijo, da je nekaj nad nami, ampak ... Potrebovali bi točno to: zagotovilo, da ... Ampak vsi nismo Tomaž. Vsem se Jezus ne bo prikazal. Zato nam je njegovo pričevanje toliko bolj dragoceno. Ko se jim je Jezus naslednjič prikazal, je bil Tomaž z njimi. In Jezus mu je dejal: »Daj svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren« (Jn 20,27). Tomažev odgovor velja za najlepšo veroizpoved Nove zaveze: »Moj Gospod in moj Bog« (Jn 20,28). Zadnje Jezusove besede Tomažu so: »Ker si me videl, veruješ. Blagor tistim, ki niso videli, pa so verovali!« Ta stavek lahko prevedemo v sedanjik: »Blagor tistim, ki ne vidijo in vendar verujejo« (Jn 20,29). Jezus izreka temeljno načelo za kristjane, ki bodo prišli za Tomažem, torej za vse nas. Sveti Gregor pravi, da je Tomaževa nevera naši veri več koristila kakor vera drugih apostolov, zakaj ko je on po dotiku postal veren, je nam odvzel vsak dvom in utrdil našo vero. Modri Albert Einstein je zapisal: »Znanost brez vere je hroma, vera brez znanosti pa slepa.« Gre za prepletanje, ki nam lahko odpre oči tudi za stvari, ki se na prvi pogled ne vidijo.
Muslimanski vernice in verniki se zdaj postijo v mesecu ramadanu. V postu so pomembni tudi kontemplacija in eksistenčna vprašanja, zato v Današnji Duhovni misli ponavljamo razmišljanja arabista dr. Raida Al Daghistanija.
Dobro jutro, spoštovani poslušalci in cenjene poslušalke. Ali ste kdaj razmišljali, zakaj ljudje radi potujemo? V skupini ali sami. V mislih nimam službenih potovanj z najdražjimi letalskimi ali ladijskimi prevozniki, čeprav znajo biti tudi ta, če smo le malo iznajdljivi, pisana na našo kožo. »Kdor ni nič izkusil, ve malo, kdor pa je mnogo potoval, si bogati znanje,« (Sir 34,10) je zapisal modri Sirah v letih 180–175 pred Kristusovim rojstvom. Potovanje nam po Sirahu torej širi obzorje in spoznanje. Največji svetovni popotniki pa vsem tistim, ki po svetu potujemo samo s prstom po zemljevidu, v pustolovskih romanih pripovedujejo resnične zgodbe iz daljnih svetov. Včasih nam zgodbe vzbujajo grozljive občutke, spet drugič bi tudi mi najraje dvignili sidro in se odpravili na pot okrog sveta. Sama spadam med podpovprečne popotnike, če imam v mislih potovanja okrog zemeljske oble. Od nog mi gre veliko bolje potovanje po domači zemlji. Tako sem se iz domačega kraja, ki bi ga z ravnilom ugodja, dostopnosti in blaginje lahko postavila na zemljevid oddaljenih krajev, tudi sama odpravila v mesto, ki mi je obljubljalo znanje. A na tem prvem večjem potovanju samo znanje iz knjig. Na drugem potovanju, tokrat že v večje mesto, so poleg znanja iz knjig moje potovanje začele bogatiti tudi življenjske izkušnje. V zakotje domačega polja sem se vrnila šele po treh desetletjih. Danes v kotu domače kuhinje potujem od spomina do spomina. Spomini se vrstijo od najbolj navdihujočih do tistih, ki v meni vzbudijo občutek notranje napetosti. Moje življenjsko potovanje, pa čeprav samo do največjega mesta v domači deželi, je bilo razburljivo: včasih podobno vožnji po železniških tirih, spet drugič kot potovanje oblakov po nebu. Moj pristanek na tleh življenja je bil trd, z rahlimi zlomi, ki jih življenje zdaj samo uravnava. Ko se odpravljamo na turistična potovanja, s seboj vzamemo najnujnejšo prtljago. Če imamo zlato plačilno kartico, si lahko obleko kupimo v kraju, kamor smo pripotovali. Kar se lahko izkaže za dobro izbiro, saj bomo oblečeni po krajevni modi. A na življenjskih potovanjih je drugače. Smeri našega potovanja ne določa samo kupljena vozovnica v žepu. Kakor tudi ne, ali smo bogati ali revni. Črto našega življenjskega leta določa prtljaga v zaprtih kovčkih, katerih ključ ali šifro, s katero bi kovčke lahko odprli, smo že zdavnaj izgubili. Tako lahko leta in leta potujemo s kupom odvečne prtljage ali pa za seboj vlečemo prazne kovčke brez vsebine. Kar je huje od izgubljene prtljage na sanjskem potovanju. Izmed vseh odprav je najtežja tista, na kateri želimo spet najti izgubljeni ključ ali šifro. Ko ju bomo našli, bomo lahko odklenili tudi prazen kovček in ga začeli polniti z vsebino. In ne pozabite: za tovrstno potovanje dobimo vozovnico samo enkrat v življenju.
Ljudje imamo radi take in drugačne recepte. Ne maramo preveč tuhtanja in kritičnega razmišljanja. Radi imamo, da nam kdo pove, kako se čim prej pozdravi prehlad ali pa, katero številko je najbolje obkrožiti na volilnem lističu, radi imamo, da nam kdo pove, kaj je prav in kaj narobe, radi se skrijemo v mnenje množice ali – še laže – mnenje voditelja, h kateremu se čutimo pripadni. Še posebno ob težjih dilemah življenja se radi zatečemo k mnenju koga drugega, da bi si s tem vsaj malce olajšali težo odgovornosti, ki pada na nas zaradi koraka, ki ga moramo narediti. Na neki način je to pričakovano, saj je tako morebitno napako veliko laže prenašati. S prstom pokažemo na tistega, ki nam je to naročil, in vse je preprosteje, saj imamo vedno pri roki krivca za nastali položaj, ki ga lahko po mili volji popljuvamo. (glej 1 Mz 3,11-13) Vprašanja po receptu za življenje postavljamo tudi Bogu. On pa se vsakič znova samo namuzne in tiho pravi: »Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.« (Mt 22,21) Njegov odgovor je jasno potrdilo, da Bog v naših življenjskih situacijah ne namerava biti sodnik, dežurni krivec ali tisti, ki se odloča namesto nas. Bog od človeka hoče, da je odrasel, sposoben kritičnega mišljenja, samostojnih odločitev in svobode. Bog želi, da se človek sam odloči tako, kot meni, da je prav, in ne prelaga svoje odgovornosti na nikogar, tudi nanj ne. Zato njegovi ohlapni odgovori, zato njegovi skrivnostni nasveti. Zato, da bi človek delal, kar je prav, ne tega, kar piše, da je prav. Bog namreč ni nikogar vklenil v verige, nikomur ne žuga s kazalcem in ne čaka skrit za vogalom, da bi zalotil človeka s prstom v marmeladi. Bog si ne želi sužnja, ampak človeka, ki ga bo ljubil – ljubil svobodno, zaradi ljubezni same, ne zaradi slabe vesti ali koristi. Krščanstvo zato ni in ne more biti le skupek pravil in zapovedi, temveč najprej odnos z Bogom in z ljudmi. To pa je nekaj živega in hodečega, nekaj razmišljujočega in učečega se, nekaj pogovarjajočega se; nekaj nikdar do konca definiranega, nekaj, česar se ne da ujeti v knjige in paragrafe. Kot človek pač. Večna uganka in večna pot.
V naglici in hrupu sedanjega časa se velikokrat spregleda, odrine razum. Ni razmisleka in zdrava pamet ima malo prostora. Veliko je stranpoti v odzivanju na probleme. Zmanjkuje nam duha, ki so ga v nas zasejali modreci prejšnjih obdobij. Prav zato pa se v človeku prebudi prava tolažba in močna spodbuda ob srečanju s pokončnostjo in prekaljenostjo nekega človeka. Tako močno začutiš in zazveni njegova trdnost ter hkrati neke vrste skromnost, ki omogoča, da zmore govoriti resnico. Govori prepričljivo in jasno, z občutkom in prebujanjem globine. Pravi blagoslov. Nič ga ne zmedejo vprašanja, ali komaj da, niti ga ne zmedejo dvomi različno mislečih. Njegov odkriti pogled spominja na brezčasne modrosti in srce tistih, ki so sejali ljubezen in spodbujali njeno rast. Te so danes pogosto spregledane, nerazumljene, zanemarjene, ali prav zavržene, in to ne samo pri tistih, ki so šele na začetku svoje samostojne poti in preizkušajo oziroma zavračajo negativne, pa tudi pozitivne vzorce svojih staršev. To je razvojno sprejemljivo, iskanje, razvojna pot. So tudi odrasli, ki se najpogosteje kopajo v razvajenosti in samozadostnosti, ali pa v svoji ranjenosti zapirajo srce in oko. Pri tem stanju duha zmanjka smisla, Luči. Prej ali slej v tej temačnosti pride do potrtosti. Izgubljena pričakovanja so neizogibna. Potisnejo jih v zagrenjenost. Polno je poti, ki vodijo v svetlobo. Obujanje krščanskega izročila z dejanji, v dejavnem odnosu do sebe in drugih, prebudi občutek smisla, lepote življenja, je spodbuda za dobro. Človek lahko vztraja v iskanju dobrega, ne glede na težave, bolečino, vztraja, zaupa, da je ustvarjen za Božje kraljestvo ljubezni, ki daje iz izvirov veselja, sreče, vedrine, ki jo delim z drugimi. Zavedam se, da je smisel v vsakem življenju, v vsaki zgodbi drugega. In se rodi usmiljenje, tudi odpuščanje. Brez Boga v meni ugasne luč, ugasne svetloba radosti, ki jo občutim ob vsakem Božjem otroku.
Kratek spis O prostem času, katerega avtor je stoiški filozof Seneka iz 1. stol., je nastal kot odziv na kritiko njegovega prijatelja Serena, da Seneka z umikom v zasebnost izdaja svojo filozofsko šolo: stoiki namreč niso nasprotovali dejavni udeležbi v javnem življenju, ki so ga pragmatično naravnani Rimljani tako zelo cenili. Politika, vojska in pravo so bila tako tri vodilna področja, kjer naj bi si ambiciozen Rimljan ustvaril svojo kariero, medtem ko je umik iz politike v zasebnost pogosto obveljal za najhujšo kazen, ki more doleteti zavednega Rimljana v službi svojemu narodu. Seneka v tem delu prijatelju dokazuje, da ostaja zvest stoiški šoli in njenim utemeljiteljem, vendar na drugačni, globlji ravni. Priznava sicer, da bi bilo treba od vsakega posameznika do neke mere zahtevati, naj s svojim delom koristi tudi drugim ljudem, vendar po drugi strani trdi, da mora človek najprej poskrbeti zase. Kakor nekdo, ki se poslabša, škodi ljudem okoli sebe, »tako tudi vsakdo, ki deluje v lastno dobro, koristi drugim prav s tem, da se oblikuje v bitje, od katerega bodo imeli korist,« zapiše filozof. Ker spremembe delujejo od znotraj navzven in je vsak posameznik v prvi vrsti odgovoren zase, bi moral gojiti svoje intimno, duhovno življenje, šele nato pa se ukvarjati z zunanjim svetom. Če bomo poskrbeli za svoje duševno zdravje, krepili svoje vrline in s pomočjo filozofije iskali pravo modrost, ne bomo zgolj sami boljši, je prepričan Seneka, pač pa bomo s tem bistveno pripomogli k širši družbeni dobrobiti. Modrega človeka pri odločitvi za umik v meditativno življenje zato vodi »védenje, da bo tudi tedaj počel stvari, ki bodo koristile prihodnjim rodovom.« Tej misli sta na primer sledila vélika stoiška učitelja Zenon in Hrizip, ki sta po njegovem mnenju s takšnim načinom življenja »storila večja dejanja, kakor če bi vodila vojske, opravljala visoke državne službe ali postavljala zakone.« Ti in podobni duhovni vodje so namreč odkrili, »kako lahko njihov pokoj ljudem prinese več koristi kakor vse prizadevno tekanje drugih ljudi po opravkih in ves znoj, ki ga ti pri tem prelijejo. Videti je torej, da niso bili nič manj dejavni, četudi niso igrali nobene vloge v političnem življenju.« Naj tudi nas ta misel v moderni družbi, kjer se včasih pretirano poudarja družbeno in politično angažiranost, večkrat spomni, da ima življenje v zasebnosti, stran od žarometov javnosti, svojo vrednost in je temeljnega pomena pri doseganju osebnega zadovoljstva in notranjega miru.
Za velikonočni ponedeljek, ko se po slovenskih običajih odpravljamo k prijateljem na obisk, pravimo, da »gremo v Emavs«. Tako stopamo po poti dveh Jezusovih učencev, ki sta se po besedah evangelista Luka odpravila iz Jeruzalema, da bi ubežala svoji žalosti. Razočarana sta bila, ker je njun učitelj, Jezus iz Nazareta, ki sta ga imela za preroka in celo za Mesijo, tako klavrno končal na križu. Čeprav bi lahko rekli, da se v svojem pomenku popolnoma prepuščata grenkim občutkom, saj sta gojila tolikšne upe glede učitelja iz Galileje, pa njuno razočaranje vendar ni popolno. Nagnjenje k besu in obupu zavirajo jeruzalemske ženske. Jezusovim učencem, ki se skrivajo po jeruzalemskih hišah, razlagajo, da so našle grob prazen in da duhovi pravijo, da On vendar živi. Nobeno čustvo ni popolno, vedno ga nekaj zmoti, tako tudi žalost dveh učencev ne more biti absolutna. Prav ženske so tiste, ki imajo v življenju globlji uvid in opazijo tudi nevidno resničnost, ki uhaja moškim, ki vodijo družbo in državo, usmerjajo znanost in kulturno snovanje. In njuno zagato sedaj razreši tujec, ki se jima pridruži na poti. Ta človek morda biti resnično iz oddaljenih krajev, saj je edini, ki ne ve za enega najbolj žalostnih dogodkov v judovski zgodovini, ko je Mesija ali Odrešenik čisto propadel. Toda ta tujec ju spomni, da imajo Judje vendar višjo modrost kot politiki, družbeni reformatorji in tudi kulturni prenovitelji. Preroki so namreč svojemu ljudstvu razkrili globlji uvid v resničnost. Tujec jima razlaga ta preroška besedila in ju potolaži, celo razveseli, ko jima razkrije, kako je lahko trpljenje, če nastane iz ljubezni, ki se daruje, blagodejno. Ljubezen se ne boji ne žrtve in ne trpljenja. Ljubezen, ki prihaja od Boga, se z njima spopade in ju premaga , ob kocu je tudi zmagovalka nad smrtjo. Apostol Janez pravi, da je Bog ljubezen in njegova ljubeča beseda nas prva nagovarja, tolaži in daje upanje. Toda potem je na vrsti tudi človek, da s svoje strani pokaže naklonjenost dobroti in milini. Tako tudi učenca govorita tujcu: »Ostani z nama, kajti proti večeru gre in dan se je že nagnil.« (Lk24) Tujec je vesel, da sta tudi ona dva sposobna ljubiti in biti prijatelja. Rad sprejme njuno povabilo in jima razkrije skrivnost, kdo je, namreč sam vstali Gospod. Najlepše skrivnosti, tudi verske, se nam lahko razkrijejo samo v ljubezni in prijateljstvu.
Danes je največji krščanski praznik velika noč, dan Jezusovega vstajenja od smrti. Ta praznik danes praznuje večina krščanskih cerkva razen večine pravoslavnih, ki bodo ta praznik obhajale čez teden dni. Poslušajmo, kako nas v Duhovni misli na ta dan nagovarja murskosoboški škof dr. Peter Štumpf.
Velika sobota je drugačna od vseh drugih sobot v letu. Njene posebnosti bolj ali manj poznamo, teže pa jih razumemo; recimo to, zakaj ta dan do večerne vigilije nikjer ni sv. maše. Tega, da se zvonovi že od petka popoldne, od ure spomina na Jezusovo smrt na križu, ne oglašajo, morda sploh ne opazimo. Zagotovo pa na veliko soboto poskrbimo, da ne zamudimo blagoslova velikonočnih jedi. Tudi to je nekaj. Vsaj koga pa bo po blagoslovu dišečih jedi pritegnil okrašeni božji grob. Potrebnih bo nekaj korakov, pa bomo pred njim. Oči se bodo ustavile na podobi mrtvega Kristusa. V duši se bo nekaj zganilo, pa ne bomo vedeli, kako to opisati in kaj s prebliskom početi. Blaise Pascal (1623–1662), francoski matematik, fizik in filozof, je ta nenadni notranji vzgib izrazil z besedami: Čudim se in strah me prevzema zaradi ravnodušnosti do spoznanja ob vprašanju, pri katerem gre v celoti za nas: večnost, ki jo smrt nosi s seboj, je tako pomembna in nas prizadeva tako globoko, da je izgubil vsako pametno razsodnost, kdor bi hotel ostati ravnodušen ob tem vprašanju. Tihota velike sobote nam pripoveduje nekaj zelo nenavadnega, a bistvenega: da namreč najbolj notranje skrivnosti svojega bivanja, smrti in vstajenja ne moremo deliti z drugimi. O tem, kaj je sploh smrt in kaj vstajenje, nam nič ne pove ne morje ne drevje, pa tudi nič drugega v naravi. Najtrpkejše in najusodnejše dejstvo – smrt, ki pretrga vse, kar delamo in po čemer hrepenimo – se izmika podružbljanju. V to, kako jo kdo doživlja, ne more pritegniti ne prijateljev, ne svojih lastnih otrok, ne zakonskega partnerja. V smrt, ki presega telesno in duševno resničnost, vstopamo popolnoma sami in dokler se ne zgodi, ne vemo, kakšna bo ta absolutna samota. O tej skrivnosti razen ugotovitve o prenehanju bitja srca in delovanju možganov ne ve ničesar nobena znanost in je ne more upodobiti nobena umetnost. Na drugem bregu ni nikogar, o katerem bi kaj vedeli. Lahko se stoično sprijaznimo s tem, da zaspimo v nič, o katerem pa spet ne vemo, ali je nekaj hipnega ali večnega, nekaj, kar bomo na neki nam še neznan način občutili, ali pa bo ta nič absoluten in takojšen. V absolutni samoti, ko v nas in okoli nas izgine vse, nam ostane ena sama pozitivna možnost, na katero je meril Pascal; namreč vera, da v Jezusu Kristusu naša notranja bit, v večnost zazrta neumrljiva duša, neslišno izreče: Oče, v tvoje roke izročam svojo dušo (Lk 23,46). Jezus je, kot je napovedal, zaradi ljubezni, ki ga je vezala z Očetom, iz smrti prešel v življenje. V tem prehodu je vstopil v predpekel, v notranjo bit smrti, razkrojil njeno trohnečo substanco in vsem, ki jim je smrt vzela življenje, vrnil dih ter jih popeljal v luč vstajenja.
Kristusovo poslanstvo na Zemlji se ni končalo zmagoslavno, ni doseglo svojega vrhunca v spoznanju ljudi, da je potrebno spreobrnjenje; torej vrnitev nazaj k osveženemu življenju na podlagi dobre novice; torej evangelija, temveč ravno nasprotno. Na veliki petek se spominjamo, da se je življenjska pot božjega odposlanca oziroma sina vsemogočnega Boga končala na najbolj krut način, ki ga je poznal takratni svet, ki so ga Rimljani izvrševali pri največjih hudodelcih in prevratnikih; namreč s križanjem. V tistih trenutkih se je tudi za apostole sesul njihov svet, se je omajala njihova vera. Jezusa so imeli za mesijo, za odrešitelja izbranega in pravičnega ljudstva, ki bo postavil novo in pravično družbo ter zgradil mogočno kraljestvo. Njegovi čudeži. Nasitil je pet tisočglavo množico s petimi kosi kruha in dvema ribama. Od mrtvih je obudil svojega prijatelja Lazarja, ki je bil že štiri dni v grobu. Umiril je mogočen vihar. Ozdravil je bolne. Slepim podaril vid. Učenjakom tistega časa je kljuboval z modrostjo in učenostjo. Vsi ti čudeži so potrjevali mesijansko vlogo Jezusa. Potem pa so sledili dogodki, ki so bili tudi za apostole težko razumljivi in popolnoma v nasprotju s človeškim pričakovanjem o vnovični vzpostavitvi božjega kraljestva. Po slavnostnem prihodu v Jeruzalem so čez nekaj dni sledili obtoževanje, sodni proces, nepravična obsodba, bičanje nedolžnega, končna smrtna kazen s križanjem. Glede na odziv okolice in veljakov je delovalo, kot da je Jezus eden izmed številnih samooklicanih rešiteljev, ki so neuspešno končali svojo življenjsko pot in poslanstvo. Smrti na križu je sledilo polaganje trupla v grob. Šoku o tragičnem koncu učenika, ki naj bi bil mesija, je sledil drugi šok, da je namreč vstal od mrtvih. Tako kot učencem se tudi nam zdi taka novica velikokrat nenavadna in, milo rečeno, neverjetna. Tudi apostoli prvim očividcem niso verjeli. Potrebovali so nekaj časa z vstalim Jezusom, ki se jim je telesno prikazal; jedel z njimi; ali dopustil, da so položili prst v njegove rane. Preden so dojeli, da je Jezus le tako lahko izpolnil svoje poslanstvo; človeške pregrehe, napake, slabosti in neposlušnosti ni bilo mogoče izbrisati drugače, kot s spravno in nedolžno žrtvijo božjega sina. Kdor z vero sprejme oznanilo Jezusovega vstajenja, tudi sam izkusi oživljajočo božjo moč, ki spremeni sovraštvo v ljubezen; maščevanje v odpuščanje; zamero v spravo; smrt v novo življenje. To je sporočilo velikega petka in velike noči, ki daje temu temnemu svetu luč življenja in odrešenja. Vsem, ki živite v tej luči, ki imate ljubeče srce, ki po svojih močeh pomagate ljudem v stiski, torej vsem tistim, ki podoživljajo osebni veliki petek tako ali drugače; ki odpirate svoje domove za begunce, vsem vam izrekam v imenu Evangeličanske cerkve in v svojem imenu iskrena hvala. Želim vam blagoslovljene in z božjo ljubeznijo in mirom napolnjene velikonočne praznike.
V današnjem svetu je toliko nesmisla, da drži, kar je zapisal francoski mislec Albert Camus: »Obstaja samo en zares resen filozofski problem – samouničenje.« Okoli nas je toliko trpljenja, da ni treba nikomur trpljenja iskati ali pa se trpinčiti, kot so to počeli stari asketi. Človeške poti so stalno prekrižane s križi. Dobro, da je čez vse naše križe postavljen Kristusov križ, ki vse križe prekriža. Toda kaj reči, ko se dobrim ljudem godijo slabe reči? Najpravilnejši odgovor je, da dobri ljudje sploh ne obstajamo. Mi smo ontološko dobri, moralno pa ne. Smo dober material, ki se je pokvaril. Božje umetniško delo smo uničili. Mi smo uporniški otroci. Trpljenje nam ni v krvi, ampak smo se zanj kljub vnaprejšnjemu opozorilu kot svobodna bitja prostovoljno odločili. Zato se za skušnjave Bogu težko zahvaljujemo. V molitvi očenaš prosimo le, naj nas hudega reši. Bogu bi rad postavil vprašanje, zakaj je na svetu toliko zla, a se bojim, da bi Bog isto vprašal tudi mene. Kako hitro pozabljam na svojo odgovornost in se ne trudim, da bi bilo na svetu manj zla. Svobodna volja mi ustreza le takrat, ko ocenim, da je v prid meni. Najboljši odgovor glede vprašanja trpljenja je oseba, ki daje odgovor. To je Jezus Kristus. On ni dobro naštudirani filozofski argument, ampak je Oseba. On ni neka abstraktna ideja, ampak je konkretna Oseba. Odgovor mora biti »nekdo«, ne pa »nekaj«, zato ker problem zla zajema »nekoga«, nas ljudi; osebe se sprašujemo: »Bog, kje si?« Ko kdo misli, da me je glede vprašanja zla v svetu stisnil v kot, ga vprašam: »In če bi bil ti Bog, kako bi organiziral ta svet?« Potem slišim veliko utopij, a na vsako trditev najdem tehten ugovor. Na koncu ugotovim, da je naš svet kljub vsemu najboljši možni svet. Mama mi je že kot otroku govorila o nekem nezadovoljnežu, ki se je pritoževal nad svojim križem. Njegov angel ga je slišal in ga je zato povabil v veliko skladišče križev, da bi si izbral kak drug križ, ki bi mu bil ljubši. Nekateri so se mu zdeli pretežki, drugi pa smešno lahki. Po dolgem prebiranju je končno našel križ, ki mu je ustrezal. Nasmehnil se je od navdušenja in angela potrepljal po ramenih. A angel ga je poučil: »Dobro si oglej križ, saj si izbral ravno tistega, ki si ga ob prihodu odložil.« Odtlej se nezadovoljnež glede svojega križa ni več pritoževal, ampak je svoj križ potrpežljivo nosil.
Pravijo, da je starejši rabin od svojih učencev hotel izvedeti, kako se določi čas, ko se neha noč in začne dan. “Je to takrat, kadar lahko od daleč razločimo psa in ovco?” je vprašal neki učenec. “Ne,” je odgovoril rabin. “Ali je to takrat, kadar lahko od daleč razločimo dateljnovo palmo in smokvo?” je vprašal drugi. “Ne,” je tudi tokrat odvrnil rabin. Po še nekaj neuspešnih poskusih so učenci nestrpno vprašali: “Kdaj pa potem?” “To je takrat,” je rekel rabin, “kadar v obrazu sočloveka vidiš svojo sestro ali svojega brata. Takrat se začne dan.” Globoke besede. Rabin namreč ni govoril o bežnem opazovanju nekaterih ljudi, temveč o notranjem srečanju človeka s človekom. “Dan” in “noč” sta v Svetem pismu pogosto simbola za odprto in zaprto življenje. Ob besedah “sestra”, “brat” in “človek” pomislim na Kristusovo priliko o usmiljenem samarijanu, opisano v 10. poglavju Lukovega evangelija. Zgodba med drugim izpostavlja in poudarja potrebo po pomoči vsakemu človeku, ne glede na njegovo versko, družbeno, nacionalno ali katero koli drugo pripadnost ali osebno značilnost. Morda v današnjem dnevu ne bo potrebe po velikih dejanjih pomoči v slogu te svetopisemske zgodbe. Bodo pa zagotovo potrebni toplina, razumevanje in človečnost. Prijazen pogled, nasmeh in dobra beseda so majhna dejanja pozornosti, ki so lahko ljudem okrog nas v veliko pomoč, saj včasih osamljenost in nerazumevanje bolita bolj kot telesne bolečine. Odločimo se, da bomo danes in v prihodnje zavestno opazovali, kje se nam ponujajo priložnosti, da se odpremo soljudem, da stopimo k njim in se pogovorimo z njimi. Ko bomo tako pogledali v obraz sočloveka in v njem videli obraz sestre ali brata, bomo opazili, da se je zdanilo in da je nastopil nov, svetel dan ne le v našem bližnjem, ampak tudi v nas. Takrat se bodo tudi izpolnilo, kar je napisano v 1. Janezovem pismu 2,10, in lahko povzamemo z besedami: “Kdor ljubi sočloveka, živi v svetlobi in drugemu ne povzroča nič slabega.”
Za vse nas pomeni napaka nekaj slabega, nekaj, kar se ne bi smelo zgoditi. Vsi si prizadevamo, da bi naredili čim manj napak. Prizadevamo si za življenje brez napak – pa vendar je kljub temu prizadevanju povsod še in še napak. Tako nam ne preostane nič drugega, kot da se učimo živeti z napakami. Ob vsaki napaki se lahko zavemo, da res nismo popolni. Morda je prav to spoznanje za naše življenje še večjega pomena kot odsotnost vsakršne napake. Znanec mi je pripovedoval, kako je bil ogorčen, ko je v svoji knjigi, ko je bila že natisnjena, odkril dve napaki. Ne, to se res ne bi smelo zgoditi! Saj pred izidom knjige toliko ljudi bere tekst in išče napake. Za to so tudi plačani. Le kako so mogli to spregledati! Knjiga je bila zanj kot njegov otrok, lep in popoln. Res, da je pisal v knjigi o srečanjih z ljudmi, največ z ljudmi v stiski, tudi o njihovih življenjskih napakah, zaradi katerih je postala stiska še večja. Ampak to so oni, njemu pa se napaka v knjigi ne bi smela zgoditi. Pa tako si je želel, da bi bilo vse brezhibno! Tako je razmišljal in poslal nekaj ostrih protestov založbi. Knjiga pa je bila že natisnjena in pomagati se ni dalo več. Napaki sta bili tu in sta tudi ostali. Potem pa je vendarle začel razmišljati še drugače. Napaki pravzaprav sploh nista bili tako pomembni. Večina bralcev tega najverjetneje sploh ne bo opazila. In končno: če v knjigi piše o srečanjih z ljudmi in o tem, kako živijo s svojimi napakami, kako naj ob tem zganja tak kraval zaradi dveh majhnih napak, ki sploh nista bistveni. Še marsikaj veliko hujšega bi se lahko zgodilo. Tako sta ti napaki, ki sta se znašli v knjigi, postali prava življenjska lekcija za pisca knjige. Pravi, da sta se morali zgoditi in da je moral tako burno odreagirati pri založbi. Šele ob tem se je zavedel, da se razburja za prazen nič in da se mora tudi on učiti živeti z napakami. Življenja brez napak ni.
Ko berem evangelij, me vedno znova preseneti Jezusov govor in v njem skrita božja logika, ki je tako drugačna od naše, človeške. Rada mislim na nebo kot na kraj, na katerem bomo vsi enaki, enako srečni, enako dragoceni in enako nagrajeni. Toda Jezus pravi: Kdor bo … kršil eno od teh, pa čeprav najmanjših zapovedi in bo tako ljudi učil, bo najmanjši v nebeškem kraljestvu. Kdor pa jih bo izpolnjeval in učil, bo imenovan za velikega v nebeškem kraljestvu. (Mt 5,19) Samo od sebe se mi postavi vprašanje: Katere so tiste najmanjše zapovedi? Jezus je jasno povedal: »Ljubi Boga in svojega bližnjega kakor samega sebe,« o najmanjših pa ni govoril … Pred očmi se mi zato prikaže draga podoba starejše sestre, ki je bila šivilja, vendar hkrati duhovna voditeljica in sveta oseba, zato sem čisto prepričana, da že v tem življenju lahko srečamo svetnike. Bila je majhna, drobčkana redovnica, skromna in tiha, tako da včasih sploh nisi vedel, ali je v prostoru ali je ni. Toda bila je nadarjena pevka, krasna zborovodkinja in vrhunska šivilja. Nikoli ni delala velikih stvari, toda vse, kar je naredila, je bilo preprosto popolno. Če je pometla jedilnico, je bila taka, kot da bi jo obrisala. Če je postavila rože v vazo, bi ji zavidali še tako veliki umetniki ikebane. Če je sešila sestri redovno obleko, je bila ta narejena tako, da se je v njej počutila kot kraljica! Ko pa je pela, je pela čisto in iz srca, tako lepo, da je cerkev obnemela … Ko mislim na najmanjše zapovedi, mislim torej na vsakdanje življenje, na tisoč in eno stvar, ki je za nas pomembna in je del našega preživetja. Saj ni treba, da za rojstni dan bolnici, ki jo obiščeš, prineseš rožo, vendar je najlepše, ko vidiš njen hvaležni nasmeh. Saj ni treba pozdraviti nekoga na hodniku, ki obupuje, čakajoč na zdravnika, in mu povedati, da kmalu pride, čeprav si sam tako utrujen, da te kar zanaša … Ali pa pobrati žoge otroku, ki jo je vrgel mimo tebe in zdaj s prestrašenim pogledom čaka, kaj se bo zgodilo … Najmanjši zakoni so zakoni ljubezni v vsakdanjiku. So zakoni, ki polepšajo dneve in prinašajo upanje; nikjer niso napisani, niti nisi kaznovan, če se jih ne držiš. So pa to zakoni, ki iz tebe naredijo osebo, ki – kot bi se moderno reklo – izžareva pozitivno energijo ali, kot bi rekli v samostanu, sveti okoli sebe s svojo nezavedno svetostjo … Zato so ti najmanjši zakoni zakoni srca in zato so tako pomembni. Na tem in na onem svetu.
Kristus je Kralj, toda ne tak, kot bi si ga želel Jeruzalemski ponos, množica, ki pričakuje mesijo, osvoboditelja izpod rimskega jarma; on ni in noče biti politični voditelj. Jezus danes vstopa v Sveto mesto, ponižno, krotko, na oslu, vedoč, da stopa smrti naproti. Noče biti sprejet kot kralj, ker njegovega kraljevanja drhal, ki bolj kakor resnico, zasleduje igre in kruh, ne razume. Toda vendar dopusti takšen sprejem, svojo kraljevsko dostojanstvo bo potrdil pred sodiščem in izkazal na križu ob koncu tedna. Obdaja ga veseljačenje in pogosto hinavsko pozdravljanje Hozana, Davidov Sin; pozdravljen v Gospodovem imenu! Njegovo srce pa se pripravlja na neznansko trpljenje, ki ga šele bo zadelo in ki ga v pokorščini Očetu hoče izvršiti. Ne bodimo hinavci tudi mi, spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, »spremljajmo Gospoda nebes in zemlje, ki sedi na osliču, pojdimo z njim z oljčno in palmovo vejo, z deli usmiljenja in z zmagovitimi krepostmi,« kakor nas spodbuja serafski učitelj (cf. sveti Bonaventua, Lignum vitae 15). Ne bodimo kakor Jeruzalemčani, pač pa danes s svojim prizadevanjem za svetost zrimo svojega Gospoda v vsem njegovem veličastvu, pozdravljajmo ga in se radujmo njegovega prihoda, da bi, ko bo razgaljen in izmaličen visel na križu zaradi naših prestopkov, ne pozabili, da imamo pred seboj še vedno svojega Boga in svojega Gospoda, čeprav ne v zemeljski lepoti, vendar vseeno istega dostojanstva in zaradi česar ima njegovo trpljenje, njegovo darovanje tolikšen pomen in odrešujoč učinek. Sklenimo s svetim Janezom Zlatoustim, ki pravi: »Ne le iz enega mesta prihajamo danes Kristusu naproti, ne samo iz Jeruzalema, marveč s celega sveta prihajajo številne množice od vseh strani Gospodu Jezusu naproti, ne s tem, da držé palmove veje in z njimi mahajo, ampak s tem, da darujejo Gospodu Kristusu miloščino, človekoljublje, spodobnost, post, molitev... « (Cf. sv. Janez Krizostom, Hom LXVI in Ioannem, PG 59) Storimo tako tudi mi. Blagoslovljen véliki teden želim.
Če vleče eden naprej in drugi nazaj, se nikoli ne pride na kraj. Pregovor vabi k pogovoru; bolj modna beseda je dialog. Ta je pa razumljen kot dvogovor. A dvogovorca skoraj da bolj vlečeta vsak na svojo stran, kot dva, ki težavo rešujeta s pogovorom, pomenkom. Vedno je možno, da ostane vsak na svojem bregu, pri svoji trditvi. Ni rečeno, da je s tem povzročen razdor. Pravico do svojega mnenja ima vsak človek. Neko mero razuma pa tudi. Ali popustiti ali ne? Koliko so vredni kompromisi? Načelen človek težko pristaja nanje. Za gnili kompromis označujemo dogodek ali pa stanje, ko ostaja ena stran sklenjenega dogovora opazno na slabšem. Človek se uči iz svojih in tujih izkušenj. Od tod modrost, da gre osel le enkrat na led. Optimist pa meni, da bo drugič že plesal po njem. A brez popuščanja v življenju skoraj ne gre. Ne z glavo skozi zid ! velja za vse okoliščine, ki kličejo po premisleku. Kljub temu se zgodi, da do škode tiščimo v svojo smer. Preudarni ljudje znajo odnehati, že preden bi bilo treba sklepati kompromis; preprosto se ne spuščajo v brezplodno debato. Toda mnoge zadeve so resnega pomena, in če je umestno posredovanje tretjega, gre za področje mediacije. Učena beseda, še do nedavnega nikoli v rabi, njeno vlogo je pa znal opravljati celo nešolan človek. Z dobro voljo, z zavzetostjo, za boglonaj in zadovoljen, da sta se po njegovem posredovanju soseda pobotala. Popotni prosják preroškega duha, ki je ostal v spominu še drugemu rodu prejšnjega časa, ker je spravil k pameti razjarjenega mejaša, preden bi pritekla kri. Hja, stari časi, ko je bilo vse idilično preprosto: starosvetne družine, navadne komunikacijske poti, nobene televizije, tuji kraji oddaljeni, luna nedosegljiva, namesto vodovodne pipe kapnica z vegaste strehe, predvsem pa vdanost v božjo voljo, ker o usodi ljudje niso imeli pojma. Le kdo od njih bi danes sploh upal živeti! Mi pa moramo. Pa toliko bolj drsimo kot družba navzdol, kolikor manj smo pripravljeni prisluhniti sogovorcu. Premisliti, o čem govori. Gladiti ostre robove. Dopustiti, da ima v čem prav. Spoznati, da sloga jači, nesloga tlači. Na družinskem platnu in na svetovni sceni.
V Duhovni misli se katoliški duhovnik in publicist dr. Karel Gržan sprašuje o odnosu ženska - moški v duhovnem in sociokulturnem smislu.
Neveljaven email naslov