Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Edvard Kovač: Zaznati nevidno

10.04.2023

Za velikonočni ponedeljek, ko se po slovenskih običajih odpravljamo k prijateljem na obisk, pravimo, da »gremo v Emavs«. Tako stopamo po poti dveh Jezusovih učencev, ki sta se po besedah evangelista Luka odpravila iz Jeruzalema, da bi ubežala svoji žalosti. Razočarana sta bila, ker je njun učitelj, Jezus iz Nazareta, ki sta ga imela za preroka in celo za Mesijo, tako klavrno končal na križu. Čeprav bi lahko rekli, da se v svojem pomenku popolnoma prepuščata grenkim občutkom, saj sta gojila tolikšne upe glede učitelja iz Galileje, pa njuno razočaranje vendar ni popolno. Nagnjenje k besu in obupu zavirajo jeruzalemske ženske. Jezusovim učencem, ki se skrivajo po jeruzalemskih hišah, razlagajo, da so našle grob prazen in da duhovi pravijo, da On vendar živi. Nobeno čustvo ni popolno, vedno ga nekaj zmoti, tako tudi žalost dveh učencev ne more biti absolutna. Prav ženske so tiste, ki imajo v življenju globlji uvid in opazijo tudi nevidno resničnost, ki uhaja moškim, ki vodijo družbo in državo, usmerjajo znanost in kulturno snovanje. In njuno zagato sedaj razreši tujec, ki se jima pridruži na poti. Ta človek morda biti resnično iz oddaljenih krajev, saj je edini, ki ne ve za enega najbolj žalostnih dogodkov v judovski zgodovini, ko je Mesija ali Odrešenik čisto propadel. Toda ta tujec ju spomni, da imajo Judje vendar višjo modrost kot politiki, družbeni reformatorji in tudi kulturni prenovitelji. Preroki so namreč svojemu ljudstvu razkrili globlji uvid v resničnost. Tujec jima razlaga ta preroška besedila in ju potolaži, celo razveseli, ko jima razkrije, kako je lahko trpljenje, če nastane iz ljubezni, ki se daruje, blagodejno. Ljubezen se ne boji ne žrtve in ne trpljenja. Ljubezen, ki prihaja od Boga, se z njima spopade in ju premaga , ob kocu je tudi zmagovalka nad smrtjo. Apostol Janez pravi, da je Bog ljubezen in njegova ljubeča beseda nas prva nagovarja, tolaži in daje upanje. Toda potem je na vrsti tudi človek, da s svoje strani pokaže naklonjenost dobroti in milini. Tako tudi učenca govorita tujcu: »Ostani z nama, kajti proti večeru gre in dan se je že nagnil.« (Lk24) Tujec je vesel, da sta tudi ona dva sposobna ljubiti in biti prijatelja. Rad sprejme njuno povabilo in jima razkrije skrivnost, kdo je, namreč sam vstali Gospod. Najlepše skrivnosti, tudi verske, se nam lahko razkrijejo samo v ljubezni in prijateljstvu.


Duhovna misel

3302 epizod


Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.

Edvard Kovač: Zaznati nevidno

10.04.2023

Za velikonočni ponedeljek, ko se po slovenskih običajih odpravljamo k prijateljem na obisk, pravimo, da »gremo v Emavs«. Tako stopamo po poti dveh Jezusovih učencev, ki sta se po besedah evangelista Luka odpravila iz Jeruzalema, da bi ubežala svoji žalosti. Razočarana sta bila, ker je njun učitelj, Jezus iz Nazareta, ki sta ga imela za preroka in celo za Mesijo, tako klavrno končal na križu. Čeprav bi lahko rekli, da se v svojem pomenku popolnoma prepuščata grenkim občutkom, saj sta gojila tolikšne upe glede učitelja iz Galileje, pa njuno razočaranje vendar ni popolno. Nagnjenje k besu in obupu zavirajo jeruzalemske ženske. Jezusovim učencem, ki se skrivajo po jeruzalemskih hišah, razlagajo, da so našle grob prazen in da duhovi pravijo, da On vendar živi. Nobeno čustvo ni popolno, vedno ga nekaj zmoti, tako tudi žalost dveh učencev ne more biti absolutna. Prav ženske so tiste, ki imajo v življenju globlji uvid in opazijo tudi nevidno resničnost, ki uhaja moškim, ki vodijo družbo in državo, usmerjajo znanost in kulturno snovanje. In njuno zagato sedaj razreši tujec, ki se jima pridruži na poti. Ta človek morda biti resnično iz oddaljenih krajev, saj je edini, ki ne ve za enega najbolj žalostnih dogodkov v judovski zgodovini, ko je Mesija ali Odrešenik čisto propadel. Toda ta tujec ju spomni, da imajo Judje vendar višjo modrost kot politiki, družbeni reformatorji in tudi kulturni prenovitelji. Preroki so namreč svojemu ljudstvu razkrili globlji uvid v resničnost. Tujec jima razlaga ta preroška besedila in ju potolaži, celo razveseli, ko jima razkrije, kako je lahko trpljenje, če nastane iz ljubezni, ki se daruje, blagodejno. Ljubezen se ne boji ne žrtve in ne trpljenja. Ljubezen, ki prihaja od Boga, se z njima spopade in ju premaga , ob kocu je tudi zmagovalka nad smrtjo. Apostol Janez pravi, da je Bog ljubezen in njegova ljubeča beseda nas prva nagovarja, tolaži in daje upanje. Toda potem je na vrsti tudi človek, da s svoje strani pokaže naklonjenost dobroti in milini. Tako tudi učenca govorita tujcu: »Ostani z nama, kajti proti večeru gre in dan se je že nagnil.« (Lk24) Tujec je vesel, da sta tudi ona dva sposobna ljubiti in biti prijatelja. Rad sprejme njuno povabilo in jima razkrije skrivnost, kdo je, namreč sam vstali Gospod. Najlepše skrivnosti, tudi verske, se nam lahko razkrijejo samo v ljubezni in prijateljstvu.


30.09.2023

Emanuela Žerdin: To je ljubezen

Vedno se veselim, ko obiščem meni drag zakonski par v majhni vasici, daleč od hrumečega mesta. Hiška je skrita med mogočnimi drevesi in na pragu me prijazno pozdravi lepa velika muca. Ko ostarela gospa odpre vrata, se ji na ustnicah izriše nasmeh, sklopi svoje od revme upognjene prste in pravi: A, vi ste. Kako lepo, da ste spet prišli. Odpelje me v kuhinjo, kjer je vedno toplo in prijetno, saj gospa kljub letom v štedilniku vztrajno kuri na drva in če je vse tiho, lahko slišiš, kako drva prasketajo na ognju. V drugi sobi leži njen mož, težek nepokreten bolnik, ki le včasih pride do kakšnih svetlih trenutkov in spregovori stavek ali dva. Ona pa je ob njem dan in noč. Povedala mi je, da se ni hotela preseliti v drugo sobo, saj tam ponoči ne bi slišala njegovega dihanja. Bolezen njenega moža zahteva precej strokovne nege in oskrbe, ona, vsa upognjena od revme, pa zanj skrbi z neskončno ljubeznijo, nežnostjo in toplim nasmeškom. Prav ta nasmešek je nekaj, kar razsvetli vso sobo, in moraš se nasmejati, saj se ti zazdi, da tako kot roke blažijo telesne bolečine, ta topli nasmeh blaži duhovne bolečine. Trpljenje je prekrito s tančico njene neizmerne ljubezni in vdanosti. Nima ne plače ne pokojnine, vendar je to, kar dela za svojega moža, vredno več kot vse bogastvo sveta. Ne vem, s čim si je mož, ki leži na bolniški postelji, zaslužil ljubezen svoje žene, vem pa, da ima privilegij, ki ga ne more kupiti niti kakšen milijonar. Žene, ki te ljubi in neguje, čeprav je že sama precej nemočna, se ne da kupiti! Ali jo dobiš ali pa ne boš nikoli vedel, kaj je prava ljubezen. Ob obisku tega ljubečega doma mi pride na misel ena od modernih popevk, ki poje o tem, kaj ljubezen je in kaj ljubezen ni. Na koncu pesem pravi, da je ljubezen to, da ostaneš z njo ali njim tudi, ko je star oziroma stara, ko ne veš več, kdo si in kaj si, a ti si vseeno tu, kajti ti veš, kdo je on in kaj je on. Ta topel domek na hribu iznad mesta mi govori prav o tem, kaj je ljubezen. Sto tisoč definicij, sto tisoč besed sem že prebrala, a vem, da nam še ni uspelo izreči največje globine ljubezni. Ta draga gospa pa mi pokaže, kaj je ljubezen brez besed s tem, da je ob svojem možu, da se ji zdi samoumevno, da ga niti ponoči ne zapušča, da posluša njegovo dihanje, tudi če on tega ne ve. To je ljubezen!


29.09.2023

Metka Klevišar: Dragoceni spomini

Če bi v tem trenutku poprosili ljudi, naj ocenijo spomine na svoje dozdajšnje življenje, bi verjetno slišali zelo pisano množico najrazličnejših ocen. Od najboljših do najslabših. Od tistih, ki znajo biti hvaležni za vse, kar so doživeli, do tistih, ki bodo zagotavljali, da v svojem življenju niso doživeli prav nič lepega in dobrega. Vmes pa seveda cela paleta najrazličnejših ocen. Vse te ocene so seveda čisto subjektivne. Ta čisto osebna ocena je tudi tista, ki ti lahko pomaga živeti ali pa ti življenje otežuje. Dva človeka imata lahko objektivno gledano enak položaj, pa bo eden od njiju vesel in hvaležen za vse, drugi pa bo ob tem na smrt nesrečen. Nič ne pomaga, če nekomu od zunaj dopoveduješ, da, objektivno gledano, stvar ni tako strašna. On jo občuti kot takšno in zaradi tega težko živi. Tako so spomini na preteklost lahko za nekoga dragoceni in vir veselja, za drugega spet vir nezadovoljstva in jeze. Zelo dragoceno mi je bilo pred leti dopisovanje po elektronski pošti z znanko, ki je zaradi multiple skleroze uporabljala invalidski voziček in je bila v svojem gibanju precej omejena. O marsičem sva si pisali, veliko stvari si povedali, veliko koristnih nasvetov posredovali druga drugi. Vedno znova sem bila vesela njenega pogleda na življenje. Spominjam se, da mi je nekoč napisala takole: »Tako lepo življenje imam za seboj, da včasih kar težko verjamem lastnim spominom.« Pa je bilo v tem življenju tudi veliko težkega. Toda ko je zaokrožila spomine, je bilo lepo. Nam vsem bi želela, da bi na življenje gledali s takšnimi očmi. Kako čisto drugače je živeti s takšnim pogledom. Ne moremo se na silo učiti gledati tako, lahko pa si vsak dan znova prizadevamo, da vidimo malo, malo svetleje. Morda nam bo nazadnje le uspelo videti svoje življenje v nekoliko svetlejši luči. In življenje nam tako lahko postane kljub vsem stiskam malo lažje.


28.09.2023

Gregor Čušin: O ljubezni in usmiljenju

Srce, ki tehta, ni sposobno ljubiti. Hecno, mar ne, toda če odmislimo tržnico, mesnico, mešalec za beton in tekmovanja in se obrnemo k tistemu, kar je res pomembno v življenju, potem … Potem tisto, kar vržemo na tehtnico, nima teže. Kar merimo, je vedno premajhno. In premalo. Kar štejemo, ne šteje. In čemur postavimo ceno, nima vrednosti. Morda je Jezus prav zato dal le eno zapoved! Da bi nas obvaroval pred preštevanjem, ki vodi v računanje in preračunljivost in še naprej v tehtanje, merjenje in zamero. Kajti ene same reči ne šteješ. Še meriš in tehtaš je običajno ne, ker je nimaš s čim primerjati. Ena sama zapoved: ljubi. »Ljubi Boga iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo! Ljubi bližnjega kakor samega sebe! Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil!« In še tisto, kar radi preslišimo in neradi sprejmemo: »Ljubite svoje sovražnike!« Neki dober duhovnik mi je pred kratkim rekel, da se to, da sem kristjan, nekako mora poznati v mojem življenju. Mora! Kot se pozna, če sem športnik ali pesnik ali vegetarijanec. Da sem kristjan, se mora, če ne drugje, kazati vsaj v tem, kako vozim, kakšen voznik sem. Mora! »Če ljubite tiste, ki ljubijo vas, kakšno priznanje vam gre? Saj tudi grešniki ljubijo tiste, ki njih ljubijo. Če namreč delate dobro le tistim, ki delajo dobro vam, kakšno priznanje vam gre? Tudi grešniki delajo isto. … Vi pa ljubíte svoje sovražnike. … In vaše plačilo bo veliko in boste sinovi Najvišjega, kajti on je dober tudi do nehvaležnih in hudobnih. Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče!« (Lk 6, 32-36) Bog je duhovit. Ko nas je ustvaril, nam je dal telo, kakršnega imamo. In le dveh delov telesa ne moremo videti brez tuje pomoči, brez pomoči ogledala: obraza in zadnje plati. Drugi, naši bližnji, nam držijo ogledalo. Drugi, naši bližnji, nam povejo, ali imamo obraz ali smo brezobrazni ter kolikšne in kakšne riti smo.


27.09.2023

Peter Millonig: Samopodoba

Vsak človek je na začetku življenja nepopisan list. Njegovo zgodbo sestavljajo besede zemeljskih prigod in osebnih izkušenj. Čim več jih je, tem več ima življenje povedati o človeku. S samopodobo je podobno. Ničesar nam ne govori, ko začnemo živeti. . Ko pa se v nas krepi moč zavesti, raste tudi samopodoba. Če imamo srečo, da odraščamo v urejenih družinskih razmerah, postajamo hrabri, ustvarjalni, samozavestni. Če pa postreže življenje predvsem z bridkimi izkušnjami, smo negotovi, ranjeni, prizadeti. Zakopleksanost -kot posledica dolgotrajnega nalaganja negativnih informacij – je znamenje zavrnitve. Nesprejetosti. Na koncu mislimo o sebi slabo, ker to počno drugi. Podzavestno pristanemo na svojo manjvrednost ali celo nevrednost. Kadarkoli bi bilo potrebno, da se postavimo zase, omagamo. Iščemo zasilne izhode, okamnimo, jezik se zapleta, polašča se nas nelagodje. Najraje bi skočili iz svoje kože, a je pripeta na kosti in se je ne da sleči. Razočarani smo nad svojo lastno neustreznostjo, nad nemočjo, ki nas preveva, tudi ko drugi tega ne zaznavajo. Ko je samopodoba na tleh, je ni mogoče pobrati, ker kljubuje fizikalnim zakonom materije. Kajti kot nematerija predstavlja – obtežena – le težo utesnjenosti, zaprtosti. Te ni mogoče odpraviti z ukazom, ampak jo zmore izničiti Bog; on lahko prežene sile zla, ki sedijo človeku za vratom. Ker nas je dobri nebeški Oče ustvaril po svoji podobi, se v naši samopodobi vedno tudi skriva sprejemanje božjega v nas. To je glavni razlog, zaradi česar je dobro in prav, da smo pokončni, čeprav nemara čutimo pomanjkanje samozavesti.


26.09.2023

Berta Golob: Kar ne pozabiš

Da ne pozabiš, da ne gre iz spomina! Takih reči se kar nabere. Zapečateno prav na dnu zavesti. V nekem možganskem vozlu, v nekih celicah. Pravimo za koga, da ima izreden spomin. Spomni se vseh podrobnosti, kdo drug, udeležen pri istem dogodku, pa komaj kaj. Nekateri ljudje, da živijo samo v spominih. Postarani ljudje, osameli v življenju in še kdo. Toda v kakšnih spominih: sproščeno veselih ali ogrenelih? Najbrž je to odvisno od njihove narave; temperamenta. Melanholiki so že za mláda nagnjeni k potrtosti. Večni jokavci tarnajo, čeprav jih fizično nič ne boli. Najbrž se jim trdno vtisnejo v spomin predvsem neljubi dogodki. Življenje jim jih pa dodaja še zato, ker se ga ne zmorejo in ne znajo zares veseliti. Kako daleč seže komu njegov spomin? Tudi tja do drugega leta starosti. A ni rečeno, da mu bo služil vse življenje s tako natančnostjo. Vsi poznamo črne luknje v spominu. Izbrisano za vekomaj. Kot da pri tistem in takem in takrat nismo obstajali. In obledeli spomin, ki ni več natančen. Kaj kdo posebej neguje kot spomin? Ni kataloga na svetu, v katerem bi bilo to zapisano. Dogodki v otroštvu so, pravijo strokovnjaki, zelo pomembni. Komur se takrat zgodi kaj hudega, ga utegne pomembno zaznamovati. Komur je sijalo samo sončece, ga pa kaka poznejša ujma vrže ob tla. Spet taka, da je ne bo pozabil.Včasih so bile v silni modi spominske knjige. Kakšni obeti so bili tam urimani in urisani za trajno spominjanje; – otroci smo kruljave verze starih lastnikov prepisovali v svoje spominske zvezčiče. In jih pozabili. Ostati komu v spominu ima dvorezen pomen. V prijaznem ali neprijaznem namreč. Če pomislimo samo na svoje učitelje! Mar ne gojimo na katerega posebno lep spomin in na drugega takega, da bi ga raje izbrisali, pa ni mogoče. Kake vzornike skušamo posnemati. Težko nam je, da s kom, ki ga ni več, nismo bili dovolj ljubeznivi. Cankarjeva Skodelica kave je že marsikomu izprašala vest. S spominom je kdaj povezano odpuščanje. Pravimo: saj sem odpustil, pozabil pa nisem. Pretresljiv se mi zdi svetopisemski navedek: Kakor je vzhod oddaljen od zahoda, tako daleč bom vrgel tvoje grehe in SE JIH NE BOM SPOMINJAL (Ps. 103).


25.09.2023

Edvard Kovač: Vesel svetnik Anton Martin Slomšek

Antonu Martinu Slomšku se je tri leta pred smrtjo uresničila življenjska želja, da bi povezal Spodnjo Štajersko z osrednjo Slovenijo, in to je storil tako, da je škofijski sedež iz koroškega Šentandraža prestavil v Maribor. Imel je podoben občutek kot starček Simeon, da je namreč doživel nekaj najlepšega in da ga Bog zdaj lahko pokliče domov, v večnost, v katero si je njegovo srce vedno želelo priti. Vendar, zakaj se je temu svetniškemu možu zdelo, da je uresničil nekaj najlepšega, kar je bilo mogoče? Slomšek je veroval v pristnost človeške besede in bil prepričan, da je najlepše vzgibe srca mogoče izreči le v maternem jeziku. Zavedal se je, da je to tudi temeljna pravica človeka, ki jo mora doseči vsako ljudstvo, vsak narod. Pristne besede človeku omogočajo, da poimenuje in deli z drugimi najlepše: pesem in radost, svoje upe in ljubezen. Od tod tudi največje veselje, da je s svojo besedo sposoben osrečevati svoje drage. Zanimivo je, da naš svetniški škof ni utemeljeval svoje globoke vere na mističnih doživetjih, čeprav ne moremo zatrditi, da jih ni imel. O njih ni nikoli govoril. Pogosto pa je govoril o Božji besedi, »o Mojzesu in prerokih«. To pomeni, da takrat, ko človek moli z besedami radosti Svetega pisma, lahko izgovori najlepše. Zato tudi evangelij ne vidi rešitve za bogatina in njegove sorodnike tako, da bo kdo prišel povedat z onega sveta, kako je tam. Dovolj nam je beseda prerokov, ta nam daje etično pokončnost in upanje, da je z nami vedno Bog, ki nas tolaži. Tudi slovenski pisatelj Alojz Rebula je rad povedal, da ne razume, zakaj mu nobeden izmed njegovih pokojnih prijateljev ne pride povedat, kako je v večnosti, ko pa vsi vedo, kako strašno ga to zanima! Toda potem se je spomnil Jezusovih besed in se zatopil v svetopisemska besedila ter vsak dan prisluškoval grškemu izvirniku. Slomšek je prav tako vedel, da se bodo otroci pogovarjati z nebeškim očetom le, če bodo prej začutili njegov glas v svetopisemskih besedilih. Zato je razvijal med Slovenci vsesplošno kulturo Knjige. Slovenski človek bo z biblično modrostjo v srcu začutil okoli sebe lepoto svoje dežele in s Cankarjem veselo zapel in vzkliknil: »Tu so nebesa!«


24.09.2023

Andrej Šegula: Premišljevanje o krivici

Se vam je že kdaj zgodila krivica? Po navadi rečemo – krivica boli. Dejstvo, s katerim se verjetno vsi strinjamo. Vsi smo kdaj kakšno krivico doživeli in doživeli smo jo kot bolečino. Če bi imeli moč, ki je nimamo, bi verjetno bila krivica ena prvih stvari, ki bi jih želeli zbrisati z našega planeta. Pa žal ne gre. To pa je tema tudi današnjega evangelija, ki se začenja z besedami: Tisti čas je Jezus povedal svojim učencem tole priliko: »Nebeško kraljestvo je podobno hišnemu gospodarju, ki je šel zgodaj zjutraj najet delavce za svoj vinograd. Z delavci se je pogodil za en denarij na dan ...« (Mt 20,1-16). Nadaljevanje poznamo. Potem je šel ven okrog tretje ure, pa okrog šeste, pa enajste in jih spraševal: »Zakaj postajate tukaj, ves dan brez dela?« in jim dejal: »Pojdite tudi vi vinograd.« Do sem ni nič spornega. Težava nastane na koncu dneva, ko pride čas izplačila. Ne glede na to, kdaj so prišli v vinograd, so dobili enako plačo. Razumljivo, tisti, ki so delali od jutra, so začeli godrnjati – češ, kako to, da dobimo vsi isto. Tudi mi, ko smo prenašali vročino in težo dneva. Jezus odgovori kot pravi gospodar: »Prijatelj, ne delam ti krivice. Ali se nisi pogodil z menoj za en denarij? Vzemi, kar je tvojega, in pojdi! Ali ne smem storiti s svojim, kar hočem? Ali je tvoje oko hudobno, ker sem jaz dober?« Tako bodo poslednji prvi in prvi poslednji. Zopet trk dveh logik. Godrnjanje in nezadovoljstvo sta znak človeške logike. Na drugi strani pa Jezusova, božja logika, ki presega naše okvire. Dejstvo je, da ta denar predstavlja večno življenje, dar, ki ga je Bog pripravil vsem. Celo tisti, ki mislijo, da so 'zadnji', seveda, če ga sprejmejo, postanejo 'prvi'. Prvo sporočilo prilike je v tem, da gospodar, če tako rečemo, ne prenese brezposelnosti ter hoče, da so vsi zaposleni v njegovem vinogradu. Prvo plačilo je že to, da smo poklicani in da lahko sploh delamo v Gospodovem vinogradu. Sicer pa danes obhajamo Slomškovo nedeljo. Tudi zanj bi lahko rekli, da je bil delavec, da je bil garač v božjem vinogradu. Bil je duhovnik, škof, vzgojitelj, pisatelj ... Bil je tudi politik in dober pogajalec. On je tisti, ki je leta 1859 prenesl sedež škofije iz Celovca v Maribor. On je tisti, ki je postavil nove meje škofije. Ob prebiranju njegovega življenjepisa vidimo, da mu ni bilo vedno lahko. Bil je vizionar, sledil je svojim jasnim idejam in zaradi tega tudi kdaj trpel. Lahko bi rekli, da je trpel tudi zaradi različnih krivic. Sklenimo s Slomškovo mislijo, ki pravi nekako takole: delajmo z veseljem, delo je Božji dar, z njim plemenitimo in dvigajmo kvaliteto našega življenja in odnosov. Ob tem pa glejmo, da ne bomo škodovali drugim, da ne bomo delali prevelikih napak.


23.09.2023

Berta Golob: Izkušnje

Žalost je že mnoge ugonobila, od nje ni nobene koristi. Tako pravi svetopisemski modrec. Žalosti se znebi, preden dan ugasne, a spomin ohrani na trenutke jasne – to pa svetuje Simon Jenko. Najbrž sta oba imela dovolj izkušenj. Tudi sami jih imamo. Ne samo glede žalosti in tarnanja in njune druge plati; še o marsičem. Izkušnje, koliko in kaj je vredno komu zaupati. Teh smo se lahko nabrali že v otroških letih in bili tudi sami na preizkušnji, ali bomo izdali kako zapriseženo skrivnost, ko nas je jezik neizmerno srbel in se je hitro izkazalo, koliko je veljala ona »častna pionirska«. Izkušnje glede odlašanja in odlaganja. Bom jutri. Jutri pa zagotovo. Tistega jutri pa od nikoder. Izkušnje o bolezni in zdravljenju, o delavnosti in lenarjenju, resnicoljubnosti in pretvarjanju. O dobičku in izgubi. Navsezadnje še o teoriji in praksi. Zdaj spet prisegamo na izkušenjsko učenje tudi na šolskem področju. V mojem davnem šolanju je poskuse iz fizike in kemije opravljal samo učitelj. Še opazovali smo jih le iz klopi. Danes je že vsaka učilnica mali laboratorij z dejavnimi učenci. Izkušnje v zvezi s povezovanjem in samozadostnostjo. Da sloga jači in nesloga tlači in kar je še podobnih modrosti, so vse usmerjene k prijaznemu sobivanju. Odnosom vedno sledijo posledice. Pomembno je, kakšne. Pravilo Kadar odrasli govore, otroci naj molče je veljalo cela stoletja. Obrnjeno k oliki je koristno še danes. Toda strogo zaprta otroška usta v družbi odraslih so zavirala otrokovo komunikativnost. Ko si v šoli moral kaj izdaviti iz sebe, se ti je tresel glas. Izkušnje so nam v delež. Rečenica, da gre osel le enkrat na led, je stara, a jo je Oton iz Vinice dopolnil s spoznanjem, da »drugič bo plesal po njem«. Na napakah se učimo je dokaj umesten nauk. Če nam porazi niso v izziv, utegnejo biti v škodo, saj se nekam vmes ugnezdi otopelost. Ni pa z dna prav lahko vzleteti. Še ptič se lahkotneje požene z veje kot s tal. Ali pripomorejo izkušnje tudi do modrosti? Lahko, če si prizadevamo zanjo. Modrost in vzgojo zaničujejo bedaki, meni stari Pridigar. Najbrž ni bil brez izkušenj. Lastne so največ vredne, a tudi tujim je vredno prisluhniti.


22.09.2023

Silva Matos: Naš skriti zaklad

S pozornostjo se ozrem vase. Se vprašam, kako se počutim, ko sanjam, posvetim se svojim občutkom, razpoloženju. Prazno, zdolgočaseno? Ali pa spodbudno, polno upanja? Celo čudenja. Ob čudenju imaš občutek majhnosti, čutiš radost neznatnosti, kot ob širnem oceanu, vpet v lepoto. Čudenje je začetek modrosti, je veselje, saj je ob njem življenje polnejše. Vsakdo ima bogato in zapleteno notranje življenje, misli, spomine, občutje, želje. Enkratno in edinstveno. A večinoma je globoko zakopano. Skriti spomini vplivajo na naše zaznavanje sveta. Prednost dajemo razumu, a zatrta čustva so vir notranjega neravnovesja, ki se izrazi boleče, uničujoče, tudi v bolezni. Ne da nam miru. Treba se je naučiti, kako postati prijatelj tega notranjega sveta. To je naš skriti zaklad, ki ga ni lahko odkriti, ker je treba premagati ovire. Ovire nastanejo že v otroštvu, ko otrok s svojo senzibilnostjo čuti razliko med zahtevami in vedenjem pomembnih oseb, predvsem staršev, drugih vzgojiteljev. Otroci čutijo razliko med svojimi potrebami in negativnim vzdušjem, ki ob tem nastaja. Zmeda povzroči zaprtost, pomanjkanje občutka varnosti, nezaupanje. Če hočemo imeti svoj mir in skladnost, pred zapletenostjo notranjega sveta ne mižimo, ne gledamo stran, ne zbežimo. Želim si videti vse svoje globine, nezavedno, kjer so tudi sence, a prav tako lepa mavrica mojih lastnosti, darov, nad katerimi bi bil navdušen. Videti svoje šibkosti, slabosti, a opaziti tudi svojo veličino. Jezus pravi – če spregledamo svoj resnični jaz, sebe, svojo svobodo, svojo osebnost, bomo izgubili sami sebe. Če bi videli vse svoje globine, nezavedno, bi videli v sebi nekaj obsedenca, a tudi lepe lastnosti, nad katerimi bi bili navdušeni. Če ne priznam notranje zmede, krivde, se bojim zavrnitve, bo to povzročilo praznino. Preseči je treba ta notranji spor, se soočiti s strahovi, bolečino, priznati svojo nemoč brez Boga, v katerem najdemo mir. S svojim omejenim razumom, torej razumsko iščem, a ljubečega Boga najdem najprej v srcu – pravega, ljubečega, živega Boga. Ljubezen, tudi do sebe, premaga vse.


21.09.2023

Marko Rijavec: Nikoli enaka

Čeprav imamo tradicijo radi, ker je tradicija nekaj, kar daje človeku občutek trdnosti, stalnosti in zato neke določene varnosti, je tradicija hkrati prav zato tudi nekaj precej nevarnega. Človeka lahko prepriča, da obstane na mestu, da ne raste in se ne premika ter da dela neke stvari samo zato, ker jih mora ali pa ker jih je navajen, ker je pač tako vedno bilo – ne da bi vedel, zakaj. Tako se mnoge stvari izvotlijo, tako se mnoge stvari izpraznijo, tako se mnoge stvari ohladijo in počasi umrejo. Ne mislim samo na vero. Mislim tudi na vse ostale odnose, na vse ostale ljubezni. Naše ljubezni, naši odnosi zlahka zaidejo na področje rutine. Vsakdanji postanejo. Tako je zato, ker je dan enak dnevu in teden tednu, življenje pa stotinam drugih življenj, ki umirajo od utrujenosti. Človek pa ni enak. Nikoli ni enak. Človek, hočeš nočeš, hodi svojo pot. In je nekdo, ki ga včeraj še ni bilo in ga jutri ne bo več. Nikoli več. Danes bi moral naslikati dekleta v tej pomladi, može v tem poletju, starce v tej jeseni, kajti drugič bodo drugi ljudje, drugi ljudje in drug svet. (Tone Kuntner, Slikarjeva pesem) Zato je vsaka rutina za ljubezen nevarna. In je vsaka navada smrtonosna. Ker lahko izgubi vsebino. Ker se ne sklada s človekom, s katerim živimo, ker nas tako od človeka, kakršnega smo poznali, oddaljuje. Tako se postane neznanec. Tako umre ljubezen. Ko je vsak dan enaka, ko je vsak dan bolj neznana človeku, ki smo ga ljubili – in se zdi, da ga danes ne več. Zato se mora ljubezen vsak dan na novo zgraditi, vsak odnos se mora vsakokrat na novo spočeti. Ker noben dan ne moremo ljubiti istega človeka, kot smo ga včeraj. Vedno vnovično zidanje in podiranje našega odnosa nam je zato potrebno. Ne zato, ker bi bili obsedeni z novostjo ali ker bi se ob starem lahko dolgočasili, ampak zato, da bi vedno znova razumeli in uvideli, kakšna je pravzaprav vsebina naše ljubezni. Kdor namreč spreminja obliko svoje ljubezni, zagotovo tudi pride do njenega bistva, do notranjosti, do srca. In šele takrat zares ljubi. Ker je takrat njegova ljubezen resnično velikonočna: odprta življenju, ki vedno preseneča.


20.09.2023

Gregor Čušin: Napotki

Nekaj napotkov mojim potomcem: Otrok moj, vsi mi smo, v svojih raznih poklicih in poklicanostih, kdaj zmagovalci in kdaj poraženci, vedno tekmovalci – in včasih šampioni. Če se preveč bojiš porazov in bolečine, povezane z njimi, se že vnaprej odpoveš zmagam! In naravnaš svoje cilje malo niže. Igraš brez tveganja, varno in preračunljivo! Povprečno, pač! Na tak način boš resda skril svoje poraze, a tudi nihče ne bo opazil tvojih zmag! Otrok moj, govori in poj! A pazi, kaj govoriš in kakšne pesmi poješ! Ne govori le zato, ker ti pravijo, da moraš govoriti, in ne poj, ker so ti rekli, da je treba peti! Ne govori, ker misliš, da moraš, temveč ko čutiš, da moraš! Ne govori, ker misliš, da je prav, temveč ko veš, da je prav! In ko že odpreš usta, povej, kar je treba, in povej, kar je prav! Ne poj pesmi, ker je priljubljena, temveč ker ti je všeč! In poj, če tako čutiš, čerpav ti pravijo, da fušaš. (A če res fušaš, potem ne poj v zboru!) Pleši! Življenje je resno! In tako ga je treba živeti in vzeti! A kdor vzame življenje resno, ne sme sebe jemati preresno! Smej se! A vedno se najprej nasmej sebi: svojemu odsevu v ogledalu, svojim besedam in svojemu petju! Smej se! Smej se z drugimi, smej se tudi drugim! Le zakaj ne? Če se znaš in smeš smejati sebi, zakaj se ne bi smejal tudi drugim! Smej se, a vedno loči med smehom in posmehovanjem! Ne posmehuj se nikomur: ne sebi, še manj drugim! Smej se, ker te bo smeh naučil pravilno gledati sebe in svet. Smej se, ker ti bo smeh razodel, kdaj govoriti in kdaj peti, in kaj povedati in kako peti! Nauči se zavezati čevlje. Res je, da so plesni čevlji običajno brez vezalk, salonarji in »ta fini« čevlji tudi, celo športni copati so vse pogosteje »na ježka« … ampak pravi pohodni čevlji … taki, s katerimi premaguješ klance, strmine in osvajaš hribe … so pa še vedno na vezalke. In hočeš nočeš se moraš spopasti z dvema malima štrikcema! Nauči se zavezati čevlje. Odločitve so tvoje, sine: ali boš vse življenje nosil čevlje »na ježka« ali boš ukrotil dva navadna štrikca … dve vezalki … in boš sposoben tudi najtežjih vzponov! In na koncu, pa nikakor ne nazadnje: Ljubi! Boga in bližnjega. Kakor sebe!


19.09.2023

Polonca Zupančič: Platonov Aristofan o izvorni naravi ljudi

Platonov dialog Simpozij je neskončna hvalnica ljubezni. Gostje, ki so se zbrali na skupnem obedu, so se dogovorili, da se bodo odpovedali pijančevanju, ki pogosto sledi gostiji – namesto tega so želeli s slavospevi počastiti Erosa, boga ljubezni. Med govorniki je nastopil tudi Aristofan, ki je razvijal idejo o ljubezni kot želji po enosti. Da pa bi laže pojasnil svojo misel, jo je predstavil v obliki prispodobe o izvorni naravi ljudi. »Sprva so bili namreč trije spoli, ne dva kot zdaj, moški in ženski, ampak je poleg njiju obstajal še tretji, ki je združeval oba,« je začel svojo pripoved. »Vsak človek je bil po obliki popolnoma zaobljen; imel je okrogel hrbet in tudi boke. Imel je štiri roke in prav toliko nog; imel je dva čisto podobna obraza na okroglem vratu in glavo, ki je bila podložena obema nasprotnima obrazoma; štiri ušesa in dva sramna dela.« S tem je hotel povedati, da so bili ljudje v začetku popolni, v sebi so združevali vse, kar so potrebovali za srečno življenje, in dve enoti sta bili združeni v harmonično celoto. Trije različni spoli pa so obstajali zato, »ker je bil moški spol v začetku potomec Sonca, ženski Zemlje, tisti, ki je bil udeležen v obeh, pa je bil potomec Lune, saj ima Luna delež v njiju.« Sonce je namreč vir svetlobe in ljubezni, Zemlja poraja iz tega občutka, Luna pa obliva to Zemljo s sončno svetlobo in je zato posrednik med njima. Ti prvotni ljudje so poznali svojo pravo naravo in najvišje resnice, prav zaradi tega svojega védenja pa so sčasoma postali domišljavi – prevzeli so se, se začeli istovetiti z bogovi in poskušali seči do nebes, da bi jim prevzeli mesto. Zato je Zevs, poglavar bogov, skupaj z drugimi božanstvi sklenil, da bodo ljudi kaznovali tako, da jih bodo razrezali na dvoje in jih tako ošibili. Ko je človeška narava začutila, da so jo ločili na dve polovici, je vsak del v obupu poskušal najti svojo manjkajočo polovico. Iz hrepenenja po izvorni enosti sta se objeli, se oklenili druga druge v želji, da bi se znova zarasli, a zaman – namesto tega je ena polovica »iskala drugo in se je je oklenila, najsi je naletela na polovico celotne ženske ali celotnega moškega. In tako so umirali.« Tako Aristofan zbranim pojasnjuje izvor našega hrepenenja po drugem človeku, po njegovi bližini, ob pomoči katere želimo vedno znova obujati spomin na prvotno popolnost. Čeprav se po njegovem mnenju to iskanje največkrat izjalovi, saj smo iz obupa pripravljeni v odnos nepremišljeno povabiti skoraj vsakogar, pa nas ta zgodba vendarle opogumlja, da je nekje zunaj nekdo, s katerim se bomo lahko zlili kot dva koščka iste sestavljanke.


18.09.2023

Alenka Veber: Odvečna prtljaga

Ali ste kdaj razmišljali, zakaj ljudje radi potujemo? V skupini ali sami. V mislih nimam službenih potovanj z najdražjimi letalskimi ali ladijskimi prevozniki, čeprav znajo biti tudi ta, če smo le malo iznajdljivi, pisana na našo kožo. »Kdor ni nič izkusil, ve malo, kdor pa je mnogo potoval, si bogati znanje,« (Sir 34,10) je zapisal modri Sirah v letih 180–175 pred Kristusovim rojstvom. Potovanje nam po Sirahu torej širi obzorje in spoznanje. Največji svetovni popotniki pa vsem tistim, ki po svetu potujemo samo s prstom po zemljevidu, v pustolovskih romanih pripovedujejo resnične zgodbe iz daljnih svetov. Včasih nam zgodbe vzbujajo grozljive občutke, spet drugič bi tudi mi najraje dvignili sidro in se odpravili na pot okrog sveta. Sama spadam med podpovprečne popotnike, če imam v mislih potovanja okrog zemeljske oble. Od nog mi gre veliko bolje potovanje po domači zemlji. Tako sem se iz domačega kraja, ki bi ga z ravnilom ugodja, dostopnosti in blaginje lahko postavila na zemljevid oddaljenih krajev, tudi sama odpravila v mesto, ki mi je obljubljalo znanje. A na tem prvem večjem potovanju samo znanje iz knjig. Na drugem potovanju, tokrat že v večje mesto, so poleg znanja iz knjig moje potovanje začele bogatiti tudi življenjske izkušnje. V zakotje domačega polja sem se vrnila šele po treh desetletjih. Danes v kotu domače kuhinje potujem od spomina do spomina. Spomini se vrstijo od najbolj navdihujočih do tistih, ki v meni vzbudijo občutek notranje napetosti. Moje življenjsko potovanje, pa čeprav samo do največjega mesta v domači deželi, je bilo razburljivo: včasih podobno vožnji po železniških tirih, spet drugič kot potovanje oblakov po nebu. Moj pristanek na tleh življenja je bil trd, z rahlimi zlomi, ki jih življenje zdaj samo uravnava. Ko se odpravljamo na turistična potovanja, s seboj vzamemo najnujnejšo prtljago. Če imamo zlato plačilno kartico, si lahko obleko kupimo v kraju, kamor smo pripotovali. To se lahko izkaže za dobro izbiro, saj bomo oblečeni po krajevni modi. A na življenjskih potovanjih je drugače. Smeri našega potovanja ne določa samo kupljena vozovnica v žepu. Pa tudi ne, ali smo bogati ali revni. Črto našega življenjskega leta določa prtljaga v zaprtih kovčkih, katerih ključ ali šifro, s katero bi kovčke lahko odprli, smo že zdavnaj izgubili. Tako lahko leta in leta potujemo s kupom odvečne prtljage ali pa za seboj vlečemo prazne kovčke brez vsebine. To je huje od izgubljene prtljage na sanjskem potovanju. Izmed vseh odprav je najtežja tista, na kateri želimo spet najti izgubljeni ključ ali šifro. Ko ju bomo našli, bomo lahko odklenili tudi prazen kovček in ga začeli polniti z vsebino. In ne pozabite: za tovrstno potovanje dobimo vozovnico samo enkrat v življenju.


17.09.2023

Božo Rustja: Iskanje odpuščanja

Neka španska pripoved govori, da sta se oče in sin sprla, tako da se je sin odselil od doma. Očeta je sinova odsotnost zelo potrla in sklenil je, da ga bo poiskal. Mesece in mesece ga je zaman iskal. Končno je poskusil še zadnjo možnost. V krajevni časopis je dal tale oglas: Dragi Paco, v soboto opoldne te čakam pod zvonikom na glavnem trgu. Pridi. Vse ti odpuščam. Rad te imam. Tvoj oče. V soboto je bil mestni trg poln Pacov – fantov in mož. (Paco – po naše Francek – je zelo razširjeno ime v Latinski Ameriki.) Iskali so odpuščanje in ljubezen svojih očetov ... (Zgodbe za srečo v družini, 93.) Vsi hrepenimo po odpuščanju, da nam drugi odpustijo, in vsi hrepenimo po razumevanju, da bi nas drugi razumeli. Ko nam kdo odpusti, nam pokaže, da nas sprejema. Odpuščati zato pomeni sprejemati. Zgodba pripoveduje, da po stvarjenju svet ni hotel stati pokonci. Vse so poskušali, a ni šlo. Vedno znova se je podrl in padel dol. Potem so mu dodali odpuščanje in svet je stal pokonci. In od takrat vedno svet držijo pokonci tisti, ki odpuščajo. Odpuščanje je potrebno, da stoji svet. Potrebno pa je tudi, da stoji družina, da se ne razleti. Potrebno je, da stoji zakon, pa tudi, da obstojijo skupnosti. Vse to bi brez odpuščanja propadlo, ne bi »ostalo skupaj«. Neki pridigar je prinesel v cerkev najrazličnejše svinčnike in jih pokazal vernikom. Nato je dejal: Ti različni svinčniki me spominjajo na ljudi. Tudi ljudje smo različni: veliki in majhni, različnih barv, toda imamo eno skupno stvar – vsi se zmotimo in vsi pogrešimo. V življenju so nas tako ali drugače ranili. In mi smo kdaj ranili druge. Ni pomembno, kdo smo, vsi potrebujemo Božje odpuščanje. Ko pogrešimo, lahko prosimo Boga za odpuščanje. Papež Frančišek je pri prvi molitvi angelovega češčenja opisal starejšo ženo, ki je prišla k njemu k spovedi. On ji je dejal, da nima grehov, ona pa, da jih imamo vsi. Nato ji je papež dejal: Morda jih pa Gospod ne odpusti. Ona pa: Gospod vse odpusti. Kako pa to veste, gospa? Ona: Če Gospod ne bi odpuščal, sveta ne bi bilo več.(Papež Frančišek, življenje v osemdesetih zgodbah, Ognjišče 2014, 103) Da, Bog nam vedno znova odpušča, zato da nam vrne človeško dostojanstvo in zato da bi začeli znova. Skratka, da bi se spreobrnili. Zato v duhovnem življenju ne smemo obupati, ampak se moramo vedno znova odpraviti po poti za Kristusom, ki je usmiljen in odpuščajoč do nas.


16.09.2023

Robert Friškovec: Bileamova oslica

V svetopisemski Četrti Mojzesovi knjigi, imenovani tudi Numeri, lahko zasledimo zgodbo o vidcu Bileamu in oslici, ki se mu na poti upre in ne želi več nadaljevati poti. Oslica namreč pred seboj vidi angela, ki pa ga njen lastnik nikakor ne opazi. Bileam se zelo razjezi in začne ubogo žival tepsti. Zgodba se nadaljuje precej neverjetno: »Tedaj je Gospod odprl oslici usta in je rekla Bileamu: 'Kaj sem ti storila, da si me že trikrat pretepel?' Bileam je rekel oslici: 'Ker se norčuješ iz mene. Če bi imel pri roki meč, bi te pri priči ubil.'« Pripoved o Bileamovi oslici je ena najbolj komičnih in simpatičnih v Svetem pismu. Videc Bileam je pretkan mož, ki ga precej zanima dober zaslužek. Vsekakor bi rad prišel do Izraelcev, ki prihajajo iz puščave, in jih preklel, saj mu je to naročil lokalni kralj in mu za to obljubil precej bogato nagrado. Na vse načine poskuša priti v bližino Izraelcev, a se mu oslica, na kateri jezdi, upre. Končno Bog celo omogoči oslici, da spregovori. Bileam spozna svojo zmoto in proti vsem pričakovanjem blagoslovi novo ljudstvo, namesto da bi ga preklel. Zgodba nam sporoča, da Bog govori velikokrat in na veliko načinov. Nihče si ne more domišljati, kot kralj v zgodbi, da ga lahko utiša, ali pa si po drugi strani lastiti izključne pravice, da sliši njegovo besedo. Ljudje me še vedno pogosto sprašujejo o mojem klicu v duhovniški poklic, kot temu pravimo. Vedno znova pojasnim, da ta ‘klic’, ni prišel v obliki zamolklega glasu ostarelega gospoda od nekod zgoraj, ki bi klical: »Robi, Robi, hodi za menoj!« Verjamem, da se je moja pot oblikovala prek številnih ljudi, mnogih molitev, pogovorov in dogodkov, ki so me usmerjali, da sem danes duhovnik. Zgodba o Bileamu in njegovi oslici nas lahko vse uči, da se da slišati Boga šepetati tudi v oslicah, ki rigajo. Naša naloga je le, da dobro napnemo ušesa za vse glasove, naj bodo še tako nenavadni in nepričakovani. Drugačna pričakovanja ali celo pohlep pa lahko, kot se je zgodilo Bileamu, take glasove, ki nam pomagajao odkrivati naše lastno poslanstvo, zaduši. Zato prisluhnimo glasovom in znamenjem, ob katerih lahko spoznavamo, ali smo na pravi poti ali pa je morda čas, da v križišču skrenemo drugam.


15.09.2023

Metka Klevišar: Brati nenapisano knjigo

Človek bi pričakoval, da bo svet postajal vse boljši, ker bo življenje postajalo lažje. Če pomislim samo na to, kaj sem doživela v svojem življenju. Spominjam se, kdaj smo dobili prvi pralni stroj, sesalec za prah, prvi hladilnik, prvi televizor, telefon, računalnik, internet in še marsikaj. Vse to človeku v marsičem olajša življenje. Pa imamo res občutek, da živimo laže? Včasih razmišljam tudi o knjigah. Spominjam se, kako sem še kot otrok začela kupovati knjige, z velikim spoštovanjem, kot svetinje. Danes tudi knjiga ne pomeni več tega, kar je nekoč. Če imaš denar, lahko izdaš kar koli, tudi največjo neumnost. Pa tudi pri strokovnih člankih se včasih skoraj zgrozim, ko vidim ob članku, dolgem na primer dve strani, našteto literaturo tudi za dve strani ali še več. Kaj je v tem članku sploh še originalnega, kar ni prepisano od drugod? Zase ugotavljam, da vse manj berem in vse več poslušam. Poslušam ljudi, poslušam njihove zgodbe, poslušam življenje okrog sebe. S tem ne bi želela odvračati ljudi od branja, ker je gotovo tudi to potrebno. Sama sem v življenju zelo veliko prebrala, zdaj pa se mi zdi, da berem drugače, ne iz knjig, ampak iz življenja. Verjetno so mi tudi knjige, ki sem jih prebirala, pomagale na tej poti in mi zato ni žal za nobeno, ki sem jo prebrala. Ob tem razmišljanju sem se zelo razveselila drobne misli Anthonyja de Mella, ki govori prav o tem, kako so se ljudje naučili brati napisane knjige, pozabili pa so umetnost branja nenapisanih knjig. Učenci so prosili učitelja, naj jim pove kakšen primer nenapisane knjige. Dolgo je odlašal z odgovorom, nekega dne pa je rekel: »Pesmi ptic, zvoki žuželk, vsi razglašajo Resnico. Trave in cvetlice vse kažejo na Pot! Berite na ta način!« K temu bi dodala še to: poslušati ptice in žuželke, opazovati trave in cvetlice je zelo pomembno. Nič manj ali pa še bolj pomembno pa je poslušati in opazovati ljudi, ki so pred nami, v njihovih radostih in stiskah.


14.09.2023

Daniel Brkič: Kaj bi Jezus rekel o družbenih omrežjih?

Spoštovani, živimo v digitalni dobi mobilnih aplikacij, katerih uporaba nam olajša vsakodnevne procese. Sprašujem se, kaj bi o družbenih omrežjih rekel Jezus? Preučimo, kako sodobne so njegove besede: »Če te desno oko pohujšuje, ga iztakni in vrzi od sebe; kajti bolje je zate, da izgubiš en del telesa, kakor da bi bilo célo tvoje telo vrženo v peklensko dolino. In če te desna roka pohujšuje, jo odsekaj in vrzi od sebe, kajti bolje je zate, da izgubiš en del telesa, kakor da bi célo tvoje telo prišlo v peklensko dolino.« (Mt 5,29-30) Jezus je hotel s tako drastičnimi in hiperboličnimi izjavami poslušalce šokirati. Ali naj si res iztaknemo oko in si odsekamo roko? Gre za figurativni govor, ki ne spodbuja pohabljanja. Metafora o delih telesa govori o vidikih, zaradi katerih lahko zgrešimo življenjski cilj. Ovire so lahko posest, imetje, dejavnost, razmerje, odnos, poklic, predsodek, navada, prepričanje. Desno oko in desna roka kot funkcionalna dela telesa predstavljata podleganje skušnjavi, ki vodi v padec. Oko kot zrcalo duše in roka kot sredstvo delovanja označujeta naša stališča in dejanja. V digitalni dobi aparatur nas roka in oko pogosto vodita v greh. Nedolžni klik ali drsenje z računalniško miško ter bežen pogled na ekran lahko povzročijo zasvojenost, uničenje vrednot, prekinitev odnosa, potrato časa, greh, smrt. Jezus jemlje pohoto, strast in poželenje resno, zato je nastopil s tako brutalnimi izrazi. V izogib škodi se je treba včasih mikavnim pastem, komentarjem ali stikom odreči. Včasih je treba prekiniti virtualni odnos, zavrniti ponudbo, opustiti aplikacijo. Če družbena omrežja povzročajo nesrečo, pohoto, jezo, potrato časa ali spodbujajo sovražni govor, jih prefiltrirajmo, kajti od tega je odvisna kvaliteta in čistost našega življenja. Morda gre za pornografijo, virtualno vojevanje, prodajanje megle. Brez motivacije, discipline in predvsem vzgoje ne bo šlo. S pametno napravo se lahko družimo pozno v noč, zanemarjamo pa pogovor z zakoncem, s svojimi otroki, branje dobrih knjig, spanje. Jezus pravi, da je treba tak pogubni krog prekiniti. Zahodna dekadentna družba ima greh za zastarel koncept, a ravno greh nas oddaljuje od Boga in bližnjih. Življenje je prekratko in ne smemo si privoščiti, da bi zapravljali čas.


13.09.2023

Janez Vodičar: Nahranimo človeštvo

Ko mislimo, da smo končno premagali kakšno krivico na svetu, nas hitro zadene novica, kako se je zgodil ta ali oni zločin. Veseli smo, da so naši predniki verjeli, kako je vsak človek vrednota sam po sebi, in da so odpravili suženjstvo. Sklicujemo se na božje otroštvo in verjamemo, da moramo spoštovati vsakega takega, kot je. A ni dneva, ko ne bi slišali, kako številni živijo kot sužnji. Delajo za golo preživetje v nemogočih razmerah. Umirajo zaradi nasilja in pri tem si ne morejo nič pomagati. Niti napredek znanosti ni odpravil osnovnih bolezni in pregnal lakote. Samo zato, ker so se rodili na napačnem koncu sveta, so obsojeni na životarjenje. Če gledamo na svet s temi očmi, bomo težko ponosni na dosežke civilizacije. Pri tem ne gre pozabiti zgodovine. Ne zato, kar hvali ali graja, ampak da se naučimo, kako kljub vsemu trudu številnih človeštvo vedno znova pada v stare grehe. Krivic in zlorab se ne da nikoli odpraviti. Če bi le tožili, kako ne moremo ničesar spremeniti, bi še vedno ždeli v stanju suženjstva, izpostavljanja otrok, pobijanja vseh, ki so nam na poti. K sreči so bili žene in možje, ki se s tem niso sprijaznili in so marsikaj spremenili. Tudi danes lahko spremenimo svet na bolje, če se iz zgodovine ne naučimo samo, kako ni na svetu nič novega, ampak tudi, kako je koristen še tako droben prispevek za lepši jutri. Prerok Izaija nam danes riše sanjski cilj: »O, vsi, ki ste žejni, pridite k vodi, in vi, ki nimate denarja, pridite, kupíte in jejte! Pridite, kupíte brez denarja, brez plačila vzemite vino in mleko!« Opojnost takega življenja je res preroška. Dejstva govorijo, da ni bilo nič zastonj in tudi ne bo. A ti, ki so spreminjali svet na bolje, bi tega ne zmogli, če ne bi imeli vsaj kančka teh preroških sanj. Blagor nam, če verjamemo, da te sanje prihajajo od Boga. V človeški moči ni, da bi svet spremenili v raj. Če bi res hoteli sami uresničiti sanje, bi morali zabrisati vso preteklost, saj iz nje izhaja, da to ni mogoče. Današnja Jezusova beseda pa nam daje upanje, da ni treba uničevati preteklosti in ne obupati nad prihodnostjo. Slišati moramo le Jezusove besede: »Ni jim treba oditi. Vi jim dajte jesti!« Bog nam daje v vsakem trenutku priložnost, da svet spreminjamo na bolje. Izkoristiti moramo le to, kar nam je dano, naj bo to le pet hlebcev za veliko množico lačnih. Bodimo kakor apostoli, opazimo tako ali drugače lačne, zapostavljene. Izkoristimo to, kar imamo. Z božjo pomočjo lahko tudi mi s samo petimi hlebci nahranimo množico. Le verjemimo, da Bog lahko stori čudež tudi po meni.


12.09.2023

Zmago Godina: Zaupanje

Morda ali ste že slišali zgodbo o akrobatu, ki je med hojo po viseči vrvi izvajal različne osupljive podvige. Ko je v nekem trenutku svojega nastopa naslovil množico z vprašanjem, kdo je prepričan, da lahko na drugo stran prepada na svojih ramenih varno prenese kogarkoli, so vsi dvignili roko. Ko pa je navzoče vprašal, kdo je pripravljen biti prostovoljec, so vse roke ostale spuščene. Pogosto besedo vera enačimo z besedo prepričanje kot da bi šlo za sopomenki. Toda besedi sta različni in ta razlika je pomembna. Vera ni prepričanje brez dokazov, ampak zaupanje brez zadržkov. Razlika med prepričanjem in vero je razlika med ostati na svojem sedežu in splezati na ramena akrobata na žici. Pri veri ne gre za prepričanje o določenih stvareh; ampak za zaupanje v nekoga. Vera ni lastnina; je zmožnost zaupanja, ki pa ni stalna. Zato je naša vera v določenih dneh močnejša kot v drugih dneh. Svojo vero v določeniih okoliščinah živimo popolneje kot v nekaterih drugih. Vera, če jo razumemo pravilno, je glagol. Je nekaj kar delamo. Ni nekaj kar z gotovostjo imamo, enkrat za vselej in v vseh okoliščinah. Je nekaj kar počnemo včasih lažje kot drugič, včasih bolj uspešno kot v nekih drugih okoliščiah. Človeška krhkost nam redko dovoljuje kaj več od tega. Vsi smo zmožni zaupati; toda nihče od nas ne zaupa zmeraj. Ko je apostol Peter poskušal hoditi po vodi proti Jezusu (Mt 14,22-33), je njegova vera bila precej močna - vsaj za časa. Potem pa jo je načel dvom in strah je prevzel nadzor. Ko je Petrova vera vse bolj in bolj slabela, se je vse bolj in bolj potapljal. In celo takrat, kljub vsem svojim dvomom in strahovom, je Peter še vedno vsaj malo zaupal. Ni mogel zaupati popolnoma. Zaupal pa dovolj dolgo in dovolj dobro, da je lahko zaklical: “Gospod, reši me!” Bil je rešen kljub svoji spremenljivi veri. Nekdo je bil povabljen, da v sedmih besedah ali manj, povzame bistvo evangelija. Odziv se je glasil tako: “Bog ima zadnjo besedo.” In potem je svojo izbiro pojasnil tako: “V Jezusovi smrti in vstajenju je očitno, da je Bog takšen Bog, ki vztraja pri tem, da ima zadnjo besedo. Nedvomno lahko predzadnja beseda pripada marsičemu drugemu - obupu, odtujitvi, prizadetosti, zlu, celo smrti. Toda naš Bog vztraja, da je njegova beseda zadnja in to je zmeraj beseda upanja, sprave, zdravljenja, dobrote in življenja.” Sta dva načina, ki nam prinašata uteho v navzočnosti strahu. Ena oblika tolažbe je reči, da bo vse dobro - operacija bo uspešna, odnos bo obnovljen, najhujši strahovi se ne bodo uresničili. Toda le redko kdaj lahko damo takšno uteho. Druga oblika tolažbe pa je pokazati zaupanje, kot ga je apostol Pavel, ki je v pismu Rimljanom napisal: “Kajti prepričan sem: ne smrt ne življenje, ne angeli ne poglavarstva, ne sedanjost ne prihodnost, ne moči, ne visokost, ne globokost ne kakršna koli druga stvar nas ne bo mogla ločiti od Božje ljubezni v Kristusu Jezusu, našem Gospodu.” (Rim 8,38.39)


11.09.2023

Emanuela Žerdin: Najmanjši zakoni

Ko berem evangelij, me vedno znova preseneti Jezusov govor in v njem skrita božja logika, ki je tako drugačna od naše, človeške. Rada mislim na nebo kot na kraj, na katerem bomo vsi enaki, enako srečni, enako dragoceni in enako nagrajeni. Toda Jezus pravi: Kdor bo … kršil eno od teh, pa čeprav najmanjših zapovedi in bo tako ljudi učil, bo najmanjši v nebeškem kraljestvu. Kdor pa jih bo izpolnjeval in učil, bo imenovan za velikega v nebeškem kraljestvu. (Mt 5,19) Samo od sebe se mi postavi vprašanje: Katere so tiste najmanjše zapovedi? Jezus je jasno povedal: »Ljubi Boga in svojega bližnjega kakor samega sebe,« o najmanjših pa ni govoril … Pred očmi se mi zato prikaže draga podoba starejše sestre, ki je bila šivilja, vendar hkrati duhovna voditeljica in sveta oseba, zato sem čisto prepričana, da že v tem življenju lahko srečamo svetnike. Bila je majhna, drobčkana redovnica, skromna in tiha, tako da včasih sploh nisi vedel, ali je v prostoru ali je ni. Toda bila je nadarjena pevka, krasna zborovodkinja in vrhunska šivilja. Nikoli ni delala velikih stvari, toda vse, kar je naredila, je bilo preprosto popolno. Če je pometla jedilnico, je bila taka, kot da bi jo obrisala. Če je postavila rože v vazo, bi ji zavidali še tako veliki umetniki ikebane. Če je sešila sestri redovno obleko, je bila ta narejena tako, da se je v njej počutila kot kraljica! Ko pa je pela, je pela čisto in iz srca, tako lepo, da je cerkev obnemela … Ko mislim na najmanjše zapovedi, mislim torej na vsakdanje življenje, na tisoč in eno stvar, ki je za nas pomembna in je del našega preživetja. Saj ni treba, da za rojstni dan bolnici, ki jo obiščeš, prineseš rožo, vendar je najlepše, ko vidiš njen hvaležni nasmeh. Saj ni treba pozdraviti nekoga na hodniku, ki obupuje, čakajoč na zdravnika, in mu povedati, da kmalu pride, čeprav si sam tako utrujen, da te kar zanaša … Ali pa pobrati žoge otroku, ki jo je vrgel mimo tebe in zdaj s prestrašenim pogledom čaka, kaj se bo zgodilo … Najmanjši zakoni so zakoni ljubezni v vsakdanjiku. So zakoni, ki polepšajo dneve in prinašajo upanje; nikjer niso napisani, niti nisi kaznovan, če se jih ne držiš. So pa to zakoni, ki iz tebe naredijo osebo, ki – kot bi se moderno reklo – izžareva pozitivno energijo ali, kot bi rekli v samostanu, sveti okoli sebe s svojo nezavedno svetostjo … Zato so ti najmanjši zakoni zakoni srca in zato so tako pomembni. Na tem in na onem svetu.


Stran 1 od 166
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov