Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Duhovna misel

3540 epizod

Duhovna misel

3540 epizod


Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.

05.05.2024

Aleksandar Obradović: Pravoslavna velika noč 2024

Danes nekatere pravoslavne cerkve, med njimi je tudi Srbska pravoslavna cerkev, praznujejo veliko noč. Srbski pravoslavni duhovnik, paroh Aleksandar Obradović v Duhovni misli govori o velikem upanju, ki ga prinaša Jezusovo vstajenje od smrti.


04.05.2024

Raid Al Daghistani: Razmislek o Rumiju

Leto 2023 je bilo med drugim posvečeno spominu na 750. obletnico smrti enega najvplivnejših muslimanskih mistikov in pesnikov, Mavlane Dzalaladdina Rumija, ki s svojo bogato duhovno poezijo še dandanes navdušuje in zapeljuje ljubitelje lepe besede. V ta namen so se lansko leto po vsem svetu dogajale številne prireditve, na katerih so umetniki in intelektualci s svojimi nagovori in prispevki počastili tega velika muslimanskega učenjaka in sufija. Toda kdo je bil Rumi in v čem je pravzaprav njegova veličina? Rumi, ki se je rodil v Balkhu na severu današnjega Afganistana in je kot religijski učitelj in učenjak preživel večino svojega življenja v Konji, ne pripada enemu narodu in enemu kraju. Rumi je – tako kot Goethe, Shakespeare ali Dante – “svetovni fenomen”. Njegov opus, ki zajema več kot petinpetdeset tisoč verzov in je preveden v številne jezike, predstavlja sam biser islamske literature in – kot pravi izvrsten poznavalec sufizma slovensko-poljskega rodu Marjan Molè – enega “izmed vrhov perzijske mistične poezije” (Molè, 2003, str. 110). Njegovo zagotovo najbolj znano delo “Masnavi” je tako zaradi svoje duhovno-etične vsebine kot tudi zaradi jezikovno-slogovne lepote kot edino delo v islamski tradiciji označeno s častnim nazivom “perzijski Koran”. Znano je tudi, da je Rumijevo srečanje s skrivnostnim dervišem Šamsom iz Tabriza pomenilo preobrat v mistikovem življenju. Poslej naj bi namreč Rumi prevzel obliko mističnega zamaknjenja, ki jo je poznal Šams, mistična ekstaza (“samā`”), ki jo je mogoče doseči, prek duhovne glasbe, plesa in invokacije Božjega imena, pa je postala središče ne le duhovnega življenja Rumija, temveč tudi njegovega sufijskega reda, ki se je uveljavil in razširil predvsem na območju Turčije. Tako je tudi Rumijevo glavno delo Masnavi nastalo predvsem pod vplivom strastne ljubezni, hrepenenja in izkustev mistične zamaknjenosti. To pa so tudi osrednje teme Rumijeve poezije, h katerim lahko dodamo še vprašanja duhovnega iskanja, smrti in posmrtnega življenja, bolečine ločitve in blaženosti mističnega zedinjenja, trpljenja in odrešitve ter vprašanje skrivnega védenja, narave uma in spoznanja poslednje resničnosti. Ljubezen pomeni za Rumija izvor vsega; ustvarjalno silo, ki presega razum. Njegova najbolj notranja izkušnja ga je pripeljala do spoznanja, da je prek ljubezni do Stvarnika mogoče ljubiti celotno stvarstvo. Religija Islama za Rumija tako ni le utemeljena na religijskem zakonu, “šariji”, temveč pomeni notranjo pot, “tariqo”, ki je prvenstveno “pot ljubezni”. Resnična in dokončna predanost Absolutu za Rumija ni mogoča brez ljubezni kot “alkimije duha”, ki ima spoznavni značaj in presega razumska spoznanja. Rumi pravi, da »ko ljubimci vino v sebi odkrijejo […] intelekt izgubijo”, kajti “intelekt zanika ljubezen, a kljub temu meni, da pozna skrivnosti ljubezni. […]” (Rumi, Masnavi, Knjiga 1, prev. Viktorija Kos). Če se torej bralec nemara sprašuje, kaj se lahko mi, ki živimo v 21. stoletju, naučimo od Rumija, lahko to najbolje povem z odgovorom, ki ga je ob neki priložnosti podal iranski filozof in teolog Abdolkarim Sorush: »Preprosto berite njegovo delo! Kajti njegovo delo je kakor širen ocean. A kdor želi vedeti, kaj je ocean, se mora podati vanj in se v njem naučiti plavati. Kdor prebira […] Rumija, bo odkril neki drug svet. In prav to potrebujemo.« Seveda tako branje ne predpostavlja le izhodiščnega zanimanja za mistično misel, temveč od bralca zahteva tudi kontemplativni pristop – in nekaj potrpljenja.


03.05.2024

Polonca Zupančič: Seneka o krhkosti življenja

Rimski stoični filozof Seneka v tolažilnem pismu Marciji, ki je izgubila dva svoja sinova in nikakor ni mogla preboleti njune smrti, med drugim razmišlja tudi o človeku in krhkosti njegovega življenja. Večkrat poudari, da je človek v svojem temelju minljivo bitje – v trenutku, ko se rodi, je obsojen na to, da bo enkrat tudi umrl. Zato Marciji reče: »Če žaluješ, ker ti je umrl otrok, obtožuješ uro, ko se je rodil; smrt mu je bila namreč naznanjena že ob rojstvu. Pod takšno postavo ti je bil dan; taka usoda ga je zasledovala od trenutka, ko je prišel iz materinega telesa.« Smrt je torej del našega življenja, z nami je že od trenutka našega rojstva in je naša večna spremljevalka na življenjski poti, ki nas venomer opominja, kako krhka bitja pravzaprav smo. Seneka v nadaljevanju človeka zato primerja s posodo, »ki jo lahko zdrobi že najšibkejši udarec, že najmanjši tresljaj.« Tako je ranljiv in občutljiv, da »ni treba hudega viharja, da ga sesuješ v prah: kjerkoli udariš, ga boš zlomil.« Kajti človek se rodi kot nebogljeno in šibko dete, povsem »brez naravne obrambe, potrebno tuje pomoči, izpostavljeno vsem napadom in poniževanju usode.« Pa tudi kasneje, ko že odraste, ko uri svoje telo in duha, je še vedno krhek, saj je občutljiv na mraz, vročino, napor in druge nadloge – »kamor se le gane, se takoj zave svoje nemoči,« ugotavlja Seneka. S takšnim razmišljanjem želi filozof Marcijo spomniti, da smo ljudje umrljiva bitja, katerih smrt je neizbežno del vsakdana. »Smrtnica si se rodila,« opominja Seneka Marcijo, »smrtnikom si dala življenje; ti sama si trohljivo, minljivo telo, ki ga pogosto napadajo bolezni: si mar upala, da bo iz tako krhke snovi zraslo trdno in večno bitje?« Seneka namreč verjame, da bomo lažje prenašali vse tegobe življenja, še zlasti pa izgube bližnjih, če bomo imeli vselej pred očmi to našo krhko naravo. Kajti smrt grozi vsem ljudem, »nič na svetu ne uide tem grabežljivim rokam,« ljudje pa si kljub temu stalno prizadevajo, da bi jo nekako zaobšli. To po njegovem mnenju ni prava filozofska pot – bolje bi storili, če bi sprejeli to končnost kot dejstvo našega obstoja, saj nas tako smrt ne bi mogla nikdar presenetiti in nas prizadeti. Po drugi strani ravno ta naša končnost daje vrednost našemu kratkemu veku – takšno razmišljanje je potemtakem pravzaprav poziv k temu, da začnemo ceniti vse, kar nam je v življenju dano.


02.05.2024

Edvard Kovač: Luč z vzhoda

Sveti Atanazij, katerega god danes obhajamo, je bil doma iz Aleksandrije. To ni bilo samo trgovsko cvetoče egipčansko mesto, ampak izjemno kulturno središče, ki se še danes ponaša z neprecenljivo starodavno knjižnico z neprecenljivimi rokopisi in zvitki. Atanazij je bil v 4. stoletju tamkajšnji škof, ki je med svojimi verniki utrjeval veroizpoved Nicejskega koncila iz l. 325. Ta cerkveni zbor je zatrdil, da je bil Vstali Gospod tudi Božji sin. To pomeni, da je bil Bog sam in ne zgolj človek, ki bi bil podoben nam, navadnim ljudem. Seveda pa je takšno pojmovanje Vstalega Gospoda kot Božjega sinu zahteval izjemen intelektualen napor. Veliko lažje bi bilo misliti, da je bil Kristus samo izreden človek, prerok, ki je prišel le na pol poti k Bogu. To je učil menih Arij. Atanazij se mu je zoperstavil kot sijajen mislec, s tem pa si je nakopal ne malo nasprotnikov, tudi med oblastniku. Ti so namreč iskali enostaven nauk, danes bi rekli enostavno ideolologijo, ki bi jo širili po Sredozemlju in s katero ne bilo težko vladati. Sedaj razumemo, zakaj so Atanazija večkrat izgnali iz Aleksandrije. Toda vedno znova se je vračal, saj ima resnica svoje dostojanstvo in se venomer znova pojavlja. A Atanazij pomeni tudi ločnico med Vzhodom in Zahodom, ki jo bomo zasledili tudi v kasnejših stoletjih. Zahod je bil vedno bolj nagnjen k praktičnim in uporabnim rešitvam, Vzhod pa se je znal zamisliti, biti tudi duhovno prodoren in seči prav tja v večnost. Prvi hip se nam zdi spor med Atanizijem in Arijem debata dveh mislecev, ki nima kaj velikega za povedati današnjemu človeku. Kakor da se ne bi v ničemer dotikala naših vsakdanjih tegob in upov. Toda resnica je ravno obratna. Tudi danes se pri vprašanju temeljne etike sprašujemo, ali je dovolj, da se sporazumemo, kako bomo uravnali vsakodnevno življenje, se pravi, kako bomo pregnali kar največ bolečin in truda, dosegli zadovoljstvo ter bili uspešni v gospodarstvu, znanosti in uporabni umetnosti. Lahko pa se zamislimo in rečemo, da vsi ti uspehi niso dovolj in se raje odločamo pogumnejše ter sprejmemo vero v Vstalega Gospoda, ki nas vabi, da nas popelje k neskončni ljubezni, preko katere se je mogoče že v tem življenju družiti s samim Bogom. To je vera v Božjega sina, ki nas tolaži in navdihuje ter daj moč, da lahko tudi najbolj šibak človek kljub svoji grešnosti postane izjemno visoko etičen in sposoben največji ljubezni, skratka daje možnost, da postane svetnik.


01.05.2024

Metka Klevišar: Ko bom šla v pokoj

Srečala sem gospo, ki bo kmalu, morda v dveh ali treh letih, šla v pokoj. Že zdaj dela načrte, kako si bo potem uredila življenje, kaj vse bo delala, da ji ne bo dolgčas, da ne bo preveč pogrešala službe, ki jo ima zelo rada. Upokojitvi ne more uiti, to je dejstvo. Zato si mora lepo urediti življenje tudi potem, ko bo imela veliko časa. Takole je razmišljala: »Najraje bi delala nekje na področju dobrodelnosti. Morda bom zbirala osamljene ljudi, na primer skupino takšnih enkrat na teden. Zdaj sem že začela zbirati naslove starih osamljenih ljudi.« Ni edina, ki dela takšne načrte. Kar nekaj jih poznam. Spominjam se gospe, ki je načrtovala podobno, potem pa je bila zelo razočarana, ker preprosto ni bilo ljudi, ki bi prihajali k njej v skupino. Enkrat se ji je celo zgodilo, da ji je starejša gospa, ki jo je vabila, naj pride k njej v skupino, zabrusila: »Ne, nikamor me ne boste spravili.« Ob tem postane zelo jasno, kdo koga bolj potrebuje. Mnogi ljudje želijo postati »dobrodelneži«, da napolnijo praznino v svojem življenju. To po sebi ni nič narobe, človek se mora samo zavedati, da gre dajanje in sprejemanje vedno v obe smeri in da ljudje v stiski zelo pogosto še več dajo tistim, ki jim pomagajo, ne da bi se tega sploh zavedali. Še pomembneje kot delati načrte za dobrodelno udejstvovanje v pokoju pa se mi zdi nekaj drugega: da se človek že od mladosti naprej, ne šele v pokoju, uči videti ljudi v najrazličnejših stiskah in jim priskočiti na pomoč, kolikor je v njegovi moči. Da zna utihniti in jih slišati, slišati tudi v odtenku glasu, v drobni gesti, v pogledu … Kdor se vse življenje tako uči »poslušati« z vsemi svojimi čuti, ne bo imel težav z načrti, kako bi si izpolnil praznino, ki te morda zajame ob upokojitvi. Kdor zna zares poslušati, bo v vsakem trenutku začutil, kje je njegovo mesto. K ljudem ne bo prihajal kot »dobrodelnež«, ampak kot eden od njih. Ne bo sam načrtoval svojega področja dobrodelnosti, ampak bo odgovoril na izziv, ki mu ga prinaša življenje tukaj in zdaj, v tem trenutku.


30.04.2024

Berta Golob: Ta čas

Moj sosed, čigar roke in um izvabljajo iz predmetov stvaritve vseh vrst, mi je za stenski okras prinesel panjsko končnico. Ponazarja sedanji čas: črno sonce, modro sajasto nebo, gola pokrajina, človeške kosti. Čebelica Maja – on je rekel Ana, kot je ime njegovi mami – zajema vodo iz kalnega studenca. Iz te puščave se prebija na dan marjetica. Prvi vtis ne vzbuja upanja. Podrobnosti kažejo usmeritev k uničenju vsega živega. Temu pa se upira droben cvet. Spomnil me je na Tagoreja, ki pravi: Sonce je reklo »Kako se imaš, draga moja?« Ni se ozrlo na bahavo sončnico, ampak na cvetico brez imena. Res, kaj zmore sonce! Isti Tagore je zapisal, da ima sonce »luč za vse nebo, svoje temne pege pa zase«. »Zgubila sem rosno kapljo, kliče roža jutranjemu nebu, ki je zgubilo vse svoje zvezde.« Misel istega Indijca. Daje mi misliti. »Mislim, torej sem – cogito, ergo sum – kdo je že to rekel? Mislec, filozof. Kako se vse prepleta. En preblisk misli izpodriva drugega. V razsodni glavi se vse zbira v jedro, v begavi se razprši na drobce. Pa saj to velja za vse, o čemer se trudimo razmišljati in to razumeti. Na pretek je vsakodnevnih dogodkov in dnevnih poročil. Veliko je slišati o vseh dogodkih dneva, pomagati pa ne moremo. Seveda nas pretresejo, če nismo površni, in se tolažimo, da se bo menda našla pomoč za prizadete. Velja pregovor, da znamo pomagati ob nezgodah in nesrečah. Dokler je to res, smo pravzaprav varni. Prijazno je vedeti, da se že otroci pridružijo gasilcem; svojim sposobnostim primerno. Usposabljanje, rečemo temu. Dobro je biti usposobljen za pomoč pri nesrečah. Že od malega pa za to, da premagujemo sprotne ovire. Ko si kobacač odrgne koleno, še ni treba z njim v ambulanto. »Polovico teh ljudi, ki čakajo zunaj rožnatih lic,« sem rekla zdravniku, »bi spodila domov.« To pravite vi, je odvrnil, jaz tako samo mislim. Ta čas je hud. Virusi. Eden kar s krono, kraljestva pa umirajo počasi. Poročila omenjajo pandemijo, raztegnjeno čez svet. Pred časom smo se bali že epidemije. Pan, pan … ali nas ne spominja na davno šolo in na panslovansko? Prava vznesenost! Največ sveta otrokom sliši Slave … V ozadju pa pandemija in pišmveuška obrazna maska. Ta čas je razsut. Natlačili smo ga s toliko dejavnostmi, da se dušimo v njih. Matej Bor, ki ga ni več med nami, ga je imenoval atomski vek. Šel je popotnik skozi atomski vek. Med drugim se je popotnik odločil razstaviti dušo. Uspelo mu je. Sestaviti nazaj pa ne!


29.04.2024

Alenka Veber: Grčasti ljudje

Toplo, pomladno vreme me je zvabilo ven na bližnji hrib, ki stoji nedaleč stran od naše domačije. Na prisojni strani hriba druga za drugo stojijo štiri hiše. V prvi osamljeno jesen življenja preživlja starejša ženska, v tretji živijo starši s svojo že odraslo hčerko. Na koncu prisoje se v četrti hiši število prebivalcev nenehno spreminja. Stanovalci prihajajo in odhajajo. Med prvo in tretjo stoji druga hiša, najmanjša izmed vseh štirih. Prazna. Z dvojnimi okni, na katerih visijo doma izvezene zavese. Poleg kamnite hiše stojita drvarnica in manjši skedenj. Oba sta prazna in zaprta z rigljem. Skedenj stoji tik ob ozki asfaltni cesti, ki vodi do četrte hiše. Ob njem stoji klop iz grobo poskobljane deske, pribite z žeblji na dva okrogla neobdelana kosa lesa. Skedenj je z vseh štirih strani obdan s podolžno razžaganimi smrekovimi deskami, med katerimi so manjše ali večje reže zaradi sušenja lesa. Skoznje močan veter ob sneženju nanaša sneg v notranjost skednja. Preden sem se usedla na ozko klop, sem se zazrla v deske na skednju. Pritrjene z dolgimi žeblji so še vedno pokončno stale. Le da niso bile več svetlih barv. S svojo sivo patino in z grčami nepravilnih okroglih oblik so tiho pripovedovale zgodbe o grčastih, pokončnih ljudeh. Ne samo zgodbe domačinov iz prve, druge, tretje in četrte hiše, temveč zgodbe cele vasi. Vasi, ki se prazni leto za letom, desetletje za desetletjem. In še veliko več od tega: prazni se že stoletje. Dandanes na klopci pred skednjem posedam samo še jaz. In ker vem, da me nihče ne sliši, grčam tudi sama pripovedujem svojo zgodbo. O ljudeh, ki so živeli v tem kraju in danes umirajo drug za drugim. Sami, osamljeni in zapuščeni. Nekoč, še ne tako dolgo tega, smo stare grče, tako smo rekli krepkim in trdnim ljudem, spoštovali ter občudovali njihovo modrost. Med njimi je bil tudi naš sosed, ki je rad posedal na klopci pod domačo hruško. Posedanje v njegovem času ni bil greh, temveč povabilo k pogovoru. Čeprav neizobražen je z radovednostjo zrl v svet in njegovo dogajanje. Velikokrat se spomnim njegovih besed: »Bog ve, kaj nas še čaka.« Soseda ni več. Prav tako ne klopce in domače hruške. Je le še klopca na sosednjem hribu. In nekaj starih grčavih ljudi. Spoštovani poslušalci in spoštovane poslušalke, starost, kakršno sem doživljala kot bosonoga deklica, in starost, kakršno doživljam danes, obuta v modrejše čevlje, je kakor stoleten skedenj, ki tiho ječi na bližnjem hribu. Dokler ne odpremo njegovih vrat, ne vemo, ali je prazen ali poln. Vanj lahko poškilimo tudi skozi luknjo izpadle grče. Mogoče bomo opazili samo pajčevino. Nič hudega. Tudi z nje lahko začnemo odmotavati spomine. »Pred sivo glavo vstani, prikloni se staremu človeku,« (3 Mz 19,32) je Gospod naročil Mojzesu. Priklonimo se sivi starosti tudi mi.


28.04.2024

Božo Rustja: Ostati v Kristusu

Slavni slikar Michelangelo je nekoč stopil v atelje, da bi pregledal platna svojih učencev. Nekatere je pohvalil, drugim je dejal, naj nadaljujejo svoje delo. Navsezadnje se je ustavil pri najboljšem učencu. Fant je slikal na majhno platno. Mojster je vzel čopič in na platno napisal besedo: AMPLIUS, ki v latinščini pomeni večji. Veliki mojster mu je dal vedeti, da dela premalo glede na svoje sposobnosti. Hotel je, da svoje delo začne znova. Učenec ga je tako ubogal in ustvaril izredno lepo sliko. Psihologi menijo, da zapustimo ta svet, ne da bi razvili velik del svojih možganov. Najbrž bi Bog lahko velikokrat napisal besedo AMPLIUS na naše življenje. Dobri smo v tem, kar naredimo, a lahko bi naredili več. (Vodi me, dobrotni duh, 112). Modro je, da si v življenju zastavimo visoke cilje in ideale in se ne zadovoljimo prehitro s nizkimi cilji. Spominjam se, kako nam je nekdanji koprski škof Pirih kot bogoslovcem večkrat dejal, naj si postavimo visoke ideale v življenju in v duhovništvu, da bomo potem vsaj nekaj dosegli. Kajti če si bomo postavili nizke ideale, bomo v življenju in v duhovništvu dosegli zelo malo. Neki svetnik je to mojstrsko strnil v rek: »Če težiš k zvezdam, boš mogel doseči gore. Če pa boš težil h goram, boš končal v blatu.« V evangeliju današnje nedelje Jezus pravi: »Vsako mladiko, ki ne rodi sadu, odstrani, in vsako, ki rodi sad, očisti, da rodi še več sadu« (Jn 15,2). V petih vrsticah nam osem krat pravi, naj ostanemo v njem. S tem poudari, kako je pomembno, da ostanemo povezani s Kristusom. Na vprašanje, zakaj nam Jezus to naroča, najdemo odgovor v nadaljevanju evangelija, ko pravi, »brez mene ne morete ničesar storiti« in »kdor ostane v meni, obrodi obilo sadu« (Jn 15,5). Še več: lahko bi nadaljevali: z Jezusom pa moremo veliko storiti! Ko beremo življenjepise svetnikov, vidimo, kako so prav svetniki, ki so bili zelo povezani s Kristusom, naredili veliko v življenju. Povezanost z Bogom je pri njih rodila veliko sadov v službi človeku. Ali če povemo v slogu začetne zgodbe današnjega evangelija – slika našega življenja bo večja. Ne bomo gledali samo na to, da se bomo izogibali greha, ampak tudi na to, da bomo v življenju naredili nekaj več in da bomo naredili veliko dobrega. Velikokrat se trudimo, da bi sami napredovali v duhovnem življenju. Opazujmo gosi, ki letijo. Videli bomo, da letijo v čudovitem redu. Pred tisočletji so se naučile, kako težko je dolgo leteti in da je laže leteti tako dolge razdalje, če letijo v skupini. Tudi mi bomo napredovali v veri, če bomo napredovali skupaj z drugimi verniki. Vsi pa tako, da bomo povezani s Kristusom.


27.04.2024

Ignacija Fridl Jarc: O naravnem družbenem razvoju

Na današnji praznik ponavljamo Duhovno misel filozofinje in urednice dr. Ignacije Fridl Jarc o naravnem družbenem razvoju. Ta je bil pred 83 leti pri nas okrutno presekan z vojno in okupacijo.


26.04.2024

Sami Al Daghistani: Ramazan in orientalizem

10. marca so muslimani širom sveta praznovali Bajram (ali po arabsko Eid), ki oznanja konec meseca ramazana in muslimanskega posta. Ramazan velja za sveti mesec za muslimane, saj naj bi se takrat pričelo koransko razodetje. Tekom ramazana se pravoverni muslimani po dnevi odrečejo hrani, pijači in ostalim telesnim nasladam, posvečajo pa se tudi intenzivnemu branju koranskega teksta in vsesplošni duhovni praksi. Zgodovinsko se je tekom ramazana poskušalo izogniti tudi vojskovanju. A tokratni ramazan še posebaj zaznamujejo dogajanja na Bližnjem vzhodu, predvsem v Palestini in Gazi. Današnje dogajanje v Palestini pa je nepretrgoma povezano s kolonizacijo Bližnjega vzhoda in z določeno reprezentacijo muslimanov oziroma Arabcev. Evropski kolonializem 17. in 18. stoletja ni pomenil le vojaške moči in politične nadvlade nad koloniziranimi narodi velikega predela sveta, temveč predvsem postopno spremembo načina življenja, ki je bil tesno povezan s predmoderno kulturo in sociologijo znanja širom Bližnjega vzhoda, Severne Afrike, Indije in držav južne Azije. Kolonialni administratorji so v tem obdobju pravzaprav razkosali Bližnji vzhod in vzpostavilo se je meje držav, ki jih poznamo danes. Za Edwarda Saida (umrlega leta 2003), nekdanjega profesorja angleške literature na Univerzi Columbia in začetnika orientalizma kot znanstvenega diskurza, ki se je posvečal vprašanju zastopanja oziroma reprezentiranja muslimanskega sveta v literaturi in kulturi, je orientalizem tesno povezan z obdobjem moderne in z reprezentacijo »drugega«. Orientalizem je postal orodje znotraj evropskega kolonializma in je močno povezan z izvajanjem moči nad podrejenimi družbami, pri čemer je »drugega« mogoče proučiti, ovrednotiti, izmeriti in navsezadnje tudi reproducirati. Kolonizirani subjekt je po Frantzu Fanonu subjekt brez možnosti izbire. Sodoben arabsko-muslimanski svet tako ni več subjekt znanja in znanosti, temveč objekt plenjenja in reprezentacije. V imenu svobode in samoobrambe se danes nemalokrat gleda na Bližnji vzhod v soju terorizma, arabske grožnje ali muslimanskega vdora v Evropo. A potrebno se je vprašati – kdo ima moč zapečatiti usodo muslimanov, kristijanov in Judov na Bližnjem vzhodu? Kdo ima znanje, da poda zgodovinsko in zaokroženo presojo o tem delu sveta? In po drugi strani, kako dolgo bodo muslimani oziroma prebivalci Bližnjega vzhoda morali zagovarjati, razlagati in opravičevati svoj način življenja, zgodovino, veroizpoved in lastno bivanje?


25.04.2024

Robert Friškovec: Smo že notri

Rabija, slavna sufijska mistikinja iz srednjega veka, je tako kot vsak dan hodila po ulici na poti na tržnico. Na tržnici je vsak dan razglašala spoznanja, do katerih je prišla. Tam je vsak dan opazovala drugega znanega mistika, Hasana, kako je sedel pred vrati mošeje in glasno molil: »Bog, odpri vrata! Prosim, odpri vrata in me spusti noter!« Tistega dne Rabija ni več uspela prenašati Hasanovega joka in vpitja. Hasan je neprestano vpil: »Odpri vrata, spusti me noter! Zakaj me ne poslušaš, zakaj ne uslišiš mojih molitev!« Vse prejšnje dni se je Rabija le nasmejala ob prizoru jokajočega Hasana, tisti dan pa je stopila k njemu, ga močno stresla in rekla: »Prenehaj s tem nesmislom! Vrata so oprta. Dejansko si že noter!« Hasan je pogledal Rabijo in v tistem trenutku doživel spoznanje. Globoko se je priklonil pred Rabijo in dejal: »Pravočasno si prišla, sicer bi takole prosil vse življenje. Vendar sem že leta to počel, kje si bila do sedaj? Vem, da greš po tej ulici vsak dan. Morala si me videti tukaj, kako molim in jočem?« Rabija mu je odgovorila: »Res je, vendar lahko resnico izrečemo le v določenem trenutku, prostoru in kontekstu. Čakala sem na pravi, rodoviten trenutek. Danes je napočil, zato sem se ti približala. Če bi te nagovorila včeraj, bi se razburil, morda celo ujezil. Lahko bi se uprl ali mi dejal: ’Zmotila si mojo molitev!’ - in ni prav, da zmotimo molitev.« »Hotela sem ti povedati, da ne bodi nespameten, da so vrata že odprta – da si dejansko že noter! Ampak morala sem čakati na pravi trenutek,« je Hasanu še dejala Rabija. V muslimanskem svetu celo kralj ne sme zmotiti molitve berača. Tudi policija ne sme zmotiti molitve osumljenca, ki ga išče. Počakati mora, da ta dokonča molitev, šele nato ga lahko prime. Molitve se ne sme zmotiti. Mistikinja Rabija je čakala na pravi trenutek, ko bi Hasan lahko sprejel resnico. Tudi v naših življenjih smo le v redkih trenutkih dojemljivi za spoznanja, ki ne sodijo v naš kontekst. In prava umetnost je povedati naš vidik resnice na način, da jo drugi lahko sprejme. Rabija je Hasanu hotela sporočiti, da se mu ni treba več mučiti in da je že sprejet, vključen. Da je že noter. Božja vrata so odprta, ampak mi smo tudi že ves čas na notranji strani. Le kdaj nam je to težko sprejeti in potrebujemo čas milosti, da to spoznamo.


24.04.2024

Marko Rijavec: Pomladi se ne da ustaviti

Eno boljših besedil evrovizijskega festivala, ki se mi spomladi večkrat prikrade v misli, je pesem irske skupine Dervish They can't stop the spring, Pomladi ne morejo ustaviti, iz leta 2007. Navdihnila jo je žametna revolucija na Češkem. Kar predstavljam si nekoga pred tankom, kako na ves glas kriči: »Lahko naredite kar koli, lahko me onemogočite, uničite, mi vzamete upanje, ne morete pa ustaviti pomladi.« Ta refren si rad pojem, ko opazim prve zelene vršičke, pa bi si ga moral že dosti prej. Da namreč življenje zmaga, vedno, tudi ko ni možnosti za to. Kajti pomlad pride, ko je čas, in najde svojo pot, tudi če ni nobene. Ne gre za poceni optimizem. To ni iskanje nečesa, kar bi me potolažilo in mi s trenutkom omame zakrilo kruto resničnost. Gre za nekaj popolnoma iz življenja rojenega, resničnega, kakor je resnično zelenje, ki se spomladi prebija skozi sicer trdne, varne olupke na plano, v tveganje prvih pomladnih dni. Življenje zmaguje, danes, ko topel vetrc ziblje lipe pred hišo, in tudi jutri bo, ko bo spet zapadel sneg, v ljudeh, ki sovražijo, in tistih, ki odpuščajo, tistih, ki služijo, in tistih, ki se jezijo, pa v laboratorijih, v katerih iščejo cepivo, in tudi na posnetkih neskončnih krst iz Bergama, ki so enako pretresljivi kot slike pomladi 1945 iz pravkar osvobojenega Auschwitza. Vse to je pomlad. V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje – za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Takole z Ivanom Minattijem razmišljam v teh dneh negotovosti, te nezaslišane novosti, upam si reči, te pomladi, ki ji nihče ne zna dati imena in je prav razumeti. Toda treba je videti pomlad, zamaskirano v toliko paradoksov naše sedanje resničnosti, treba je razmišljati o tem, kako se v mojem življenju dogaja, ker se, saj pomladi nihče ne more ustaviti; treba je sanjati, če želite, verjeti vanjo, jo prebirati v težki vihravosti marčnega vetra. Ne da bi kaj v njej spremenili – saj niti ne moremo. Pomlad pride, ali nam je všeč ali ne, nič je ne ustavi, a za pomlad je treba vedeti, treba jo je sprejeti, kakršna je, z veliko žrtvami in veliko solzami, ker je le tako mogoče preživeti. Temu jaz pravim velika noč, vstajenje od mrtvih; nečemu, kar se zgodi v nas, ko se soočimo z nerazumljivim življenjem in se sredi njega odločimo za upanje. Za upanje, ne za optimizem, za upanje, ne za vdanost v usodo, za upanje, ne za upor. Za upanje, da kljub vsemu verjamem: kar se dogaja, je vendarle pomlad in zmaga življenja. Pomlad pač ni uspeh, dosežen rezultat, sadovi – ti pridejo na poletje ali jesen. Pomlad je napor, samo to, da se spopadamo in soočamo s svojimi mejami, ne da jih premagujemo. Ni nujno, da nam bo ta napor pomladi v veselje, saj so nekatere pomladi pretežke, da bi jih razumeli. Toda treba je rasti, čeprav kakor drevo na mestu, truditi se vzpenjati v nebo. To je pomlad: »dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni presloneti, čakati in hrepeneti«. (Ivan Minatti)


23.04.2024

Emanuela Žerdin: Samo nasmeh potrebujem

Pri obiskih bolnikov se velikokrat zgodi, da bolj kot nepremični bolnik na postelji potrebujejo pomoč njegovi domači. Ne telesne nege, ampak preprosto – podporo nekoga, ki bo videl, slišal in razumel njihov položaj in stisko. Ko sem nekega jutra stopila v že dobro znan dom, sem našla gospo, ki svojega otroka neguje že dolgih dvajset let, vso objokano. Le kaj se je zgodilo, sem jo s skrbjo vprašala in prijela za roko. Pa me je le pogledala in rekla: Veste, danes je moj rojstni dan … Tato sem žalostna, ker sem se zjutraj spomnila, kako smo praznovali nekoč, ko je bil mož še živ in najin otrok zdrav … Objela sem objokano gospo, ji voščila vse najboljše in obrisala solze. Nasmehnila se je in mi zaupala: Veste, kako dolgo me že ni nihče objel… Pa saj ne potrebujem veliko, včasih samo nasmeh, da bi lahko zjutraj vstala in spet normalno delala … Šele ko sem odhajala iz skrbno urejene hiše, obdane s cvetočimi gredicami majhnega vrta, mi je postalo jasno, kaj mi je gospa povedala … Kako malo potrebuje za nov dan, za nov pogum! Samo nasmeh … da bo lahko spet šla, kot že dvajset let, negovat svojega bolnega otroka, od katerega ne bo nikoli slišala besedice hvala. Še bolj mi je ostal v srcu stavek: Oh, kako dolgo me že nihče ni objel … Moderni ljudje so se oddaljili drug od drugega. Pogovarjamo se po telefonu, sporočila si pišemo po njem in si pošiljamo poljubčke, lepe spominske slike si delimo na njih … In smo vse bolj lačni nežnih dotikov, ko se roke, ki je omahnila, dotakne in jo stisne roka drugega človeka; ko si pogledamo iz oči v oči in si s pogledom povemo vse skrivnosti srca; ko si pademo v objem in se stisnemo k srcu drugega človeka ter se počutimo tako dobro in srečno, kot se ne bomo ob telefonu nikoli … Mi ljudje smo duhovna in telesna bitja, naša duša in naše srce sta vidna; drugi nas spoznava prav ob pomoči našega telesa, naših gibov in neme govorice, ki pove več kot tisoč besed. En nasmeh živo je še zmeraj vreden več kot deset tisoč všečkov po telefonu.


22.04.2024

Zmago Godina: Sreča

Skoraj vsi verjamemo v tako imenovane mite o sreči. Prepričanja, da nas bodo določeni dosežki – poroka, otroci, napredovanje v službi ali bogastvo – za vedno osrečili. Prav tako verjamemo, da nas bodo določene težave – zdravstvene tegobe, življenje brez partnerja, pomanjkanje denarja – za vedno onesrečili. Kultura, v kateri živimo, utrjuje to omejeno razumevanje sreče, ki nas vztrajno spremlja, in to kljub neizpodbitnim dokazom, da naše dobro počutje in naša blaginja ne delujeta po teh črno-belih načelih. Eden od mitov o sreči je predstava “Srečen bom, ko …” Srečen bom, ko bom napredoval v službi, ko se bom poročil, ko bom dobil otroka, ko bom imel več denarja in tako naprej. Težava ni v tem, da nas uresničitev teh sanj ne bo osrečila – skoraj zagotovo nas bo. Težava je, da nas ti dosežki ne bodo osrečili tako močno ali za toliko časa, kot smo pričakovali. In če nas doseganje teh ciljev ne osreči tako, kot smo želeli, začnemo misliti, da je nekaj narobe z nami ali pa da smo edini, ki se tako počutimo. Zato prenehajmo verjeti v te strupene mite o sreči. Sreča namreč ni cilj, ampak način življenja. “Sreča ni v glavi in ne v daljavi, ne pod palcem skrit zaklad. Sreča je, ko se delo dobro opravi. In ko imaš nekoga rad,” je zapisal Tone Pavček. In kaj lahko naredite, da bi bili srečni? Poiščite smisel in višji namen v stvareh, ki jih počnete vsak dan. Naj vaše delo ne bo le sredstvo za preživetje, ampak poslanstvo, s katerim ustvarjate boljši svet in boljše življenje za ljudi okrog sebe. Vlagajte čas in energijo v izgradnjo dobrih medsebojnih odnosov. Spoštujte ljudi, ki so vam pomembni. Srečno življenje je posledica ljubečih odnosov s partnerji, družinskimi člani, prijatelji, sosedi in sodelavci. Zavzemite držo hvaležnosti za to, kar imate in kar ste dosegli. “Kdor ni zadovoljen s tem, kar ima, ne bo zadovoljen s tem, kar si želi imeti,” je rekel že Sokrat. Apostol Pavel pa je zapisal, da je pobožnost, združena z zadovoljnostjo, velik dobiček (1 Tim 6,6). Vir dobrega počutje črpajte iz tistega, kar imate. In nenazadnje: prenehajte se primerjati z drugimi. Primerjanje pokvari srečo in slabo vpliva na vaše počutje. Morda boste zaradi tega morali izbrisati svoj profil na družabnih omrežjih in se tako izogniti novicam o tem, kje vse so bili vaši prijatelji in kaj vse vznemirljivega so počeli, medtem ko ste vi živeli svoje bedno življenje. Preženite iz svojega življenja zavist in naredite v njem prostor za ambicijo. Osredotočite se na lastne načrte in lastno življenje. “Vsak je svoje sreče kovač,” se glasi znani pregovor. Vendar pa, kadar kujete svojo srečo, nikar ne udarjajte po prstih drugih.


21.04.2024

Andraž Arko: Reciklaža

Živimo v času zelenega prehoda, ko vse bolj v naš način življenja vstopa ozaveščenost o skrbi za okolje in naš planet, ko nas k temu spodbujajo ideje ali pa zavajajo ideologije. Vsekakor je pomemben zdrav in spoštljiv odnos do okolja in do virov. Še zdaj se spomnim, kako je srednješolska profesorica za sociologijo ob navajanju besedila z začetka Svetega pisma trdila, da Cerkev zagovarja neekološko ravnanje. Češ, da besede, ki jih Bog ob stvarjenju nameni Adamu in Evi – »napolnita zemljo in si jo podvrzita« - v samem bistvu zagovarjajo neekološko, če ne kar destruktivno in izkoriščevalsko držo do stvarstva. Toda tako na praktični kot tudi teološki ravni je spoštljiv odnos do stvarstva v jedru krščanske drže. Nenazadnje je reciklaža, če se smemo malce teološko poigrati, zapisana v jedro krščanskega oznanila. Jezusa vodilni Judje v njegovem času niso prepoznali in sprejeli kot Odrešenika, ki so ga v Stari zavezi napovedovali preroki, ampak so ga zavrgli, izdali in dali umoriti na križu. Zato lahko apostol Peter tem judovskim voditeljem upravičeno pravi glede Jezusa, da je on »kamen, ki ste ga vi zidarji zavrgli, a je postal vogelni kamen.« Ali mogoče to ni reciklaža? Nekaj, kar je zavrženo in je ponovno uporabljeno. In v Jezusovem primeru na najodličnejši način: »Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogelni kamen.« Prav zato lahko apostol Peter nadaljuje: »V nikomer drugem ni odrešenja; zakaj pod nebom ljudem ni dano nobeno drugo ime, po katerem naj bi se mi rešili.« Prav v tej točki pa se srečamo z enim največjih absurdov krščanstva. Absurdov seveda, če gledamo skozi človeško preračunljivo logiko. Odrešenje, o katerem govori apostol Peter, namreč prihaja po Jezusu – z njegovim trpljenjem, smrtjo in vstajenjem od mrtvih. Oziroma kot Jezus opiše samega sebe v Janezovem evangeliju, ki ga beremo pri bogoslužju današnje nedelje: »Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir dá svoje življenje za ovce.« Prav te besede, ta Jezusova drža trdo trči s človeško logiko. Nedoumljivo je, da pastir umre za ovco! In v resnici je nedoumljivo, da Bog umre za človeka. Zato, da ga odreši; zato, da mu pove, da ni zavržen, nepomemben ali pozabljen; zato, da mu da vedeti, da ni sam v trpljenju in preizkušnjah; zato, da mu pove, da je ljubljen. Zato dobri pastir dá svoje življenje za nas – zate in zame. V tej Jezusovi darovanjski odprtosti je vabilo zate in zame, da sprejmeva to podarujočo se ljubezen. Dana nama je svobodna volja, da to ljubezen sprejmeva ali zavrževa. In, če ga zavrževa, bo vedno znova obveljala logika »reciklaže«, da bo kamen, ki so ga zavrgli, postal vogelni kamen. Če ne zate ali zame, pa prav gotovo za nekoga drugega, ki bo to sprejel in resnično živel.


20.04.2024

Duhovna misel

Mark Avrelij je bil znameniti rimski cesar in filozof iz 2. stoletja. Živel in vladal je v enem izmed najbolj kriznih obdobij rimskega imperija, ki se je že bližalo svojemu zatonu. Že takoj ob nastopu svoje vladavine se je moral spopasti z izredno težkimi razmerami v rimskem cesarstvu, ki jih lahko v marsikaterem vidiku primerjamo z današnjo situacijo v Evropi in po svetu: na več mestih so namreč izbruhnili upori ali vpadi različnih plemen, ki so za sabo puščala razdejanje, reka Tibera je tistega leta prestopila svoje bregove in na veliko poplavljala, sledila je huda lakota, rimske legije pa so med prebivalce zanesle kugo in tifus. Poleg tega so Marka Avrelija zadele še zasebne skrbi, saj mu je umrla mati, na katero je bil zelo navezan, bolezen pa je zadela tudi njegovo ženo in otroke, ki so prav tako eden za drugim umirali. Kljub temu Mark Avrelij ni klonil pred osebno nesrečo, ni prenehal braniti rimskega imperija pred vpadi tujih ljudstev, ampak je odredil številne ukrepe, s katerimi bi ublažil položaj, v katerem se je rimsko cesarstvo znašlo: uvedel je nove javne pobožnosti, nabiral prostovoljce za vojsko, prodal dragocenosti vladarske hiše ter si tako zagotovil potrebna sredstva za oborožitev in vzdrževanje vojske. Naposled je tudi sam podlegel bolezni, vendar je še pred smrtjo bodril svoje prijatelje z naslednjimi besedami: »Zakaj bi jokali zaradi mene? Mislite rajši na kugo in na množice vojakov, ki umirajo! Jaz grem pred vami tja, kjer se bomo nekoč vsi srečali.« Očitna nesebičnost, razsodnost in modrost Marka Avrelija je bila tako izjemna, da si je zasluženo pridobil vzdevek »filozofa na prestolu«. Prav ta njegova notranja moralna moč je nedvomno vodilno pripomogla k temu, da se je lahko uspešno boril proti vsem nesrečam, tako javnim kot zasebnim. Njegov notranji boj in oporo, ki jo je videl v stoiški filozofiji, lahko še dandanes spremljamo ob branju njegovega dnevnika, v originalu naslovljenega Samemu sebi – ta sicer ni bil namenjen objavi, saj je nastajal v vojaškem šotoru sredi vojne vihre in opustošenj, vendar nudi edinstven vpogled v njegovo notranje doživljanje in razmišljanje o življenju, smrti, usodi in vlogi posameznika v svetu. »Njegova filozofija ne raste iz knjig, temveč iz življenja,« je o vsebini zapisal komentator Kajetan Gantar. Njegov dnevnik ni dodelano literarno besedilo, pač pa pogosto le kratke zabeležke in misli, zapisane v naglici, s katerimi je želel cesar bodriti predvsem samega sebe in se ob pogledu na vse tegobe vedno znova opominjati, naj ohranja notranjo mirnost in se ne vdaja bolečini in pesimizmu. Morda bi lahko sedaj, ko imamo več časa zase, branje njegovih razmišljanj pomagalo tudi nam ...


19.04.2024

Silva Matos: Zaupati skupaj

Zaupanje je velika, čudovita beseda. Pomeni skupaj verjeti, ko sem povezana z drugim. In kako dragoceno je, da me druga oseba z zaupanjem podpira, ko pride dvom. Ko drugi izgublja upanje, pa mu lahko jaz pomagam. Čim nevarnejše je, čim bolj negotovo življenje, bolj se med seboj podpiramo. To je kot refleks, iščemo skupno dobro. Ne zapiram se samo v svoje lastno preživetje, upanje najdem tudi v srečanju, sodelovanju z drugimi. Skupaj smo, spoznali smo se, si zaupali, pomagali in se učili bolje poslušati, se slišati in prilagajati. Lepo je, če nimam okoli sebe samo žrtev, ki se sramotijo in zaničujejo drugačnost. Verjamem v dobro, prijazno ljubezen, ki daje, kar more, kar zna. Nočem biti žrtev, ki se umika in včasih celo sovraži druge, medtem ko se ji po glavi podijo užaljene misli, da je vse dala, a drugi nič ne vidijo. In potem zaničuje tudi sebe. V odnosih postane previdna, kot na preži. Bremeni jo čakanje, kdaj bo naredila kaj narobe, da jo bo spet nekdo zaničeval. Sramotili jo bodo, spregledali, ti obrnili hrbet. Zdi se mi, da me nima nihče rad. Ko pa se potopim v megleno, hladno jezero bolečine, pa me lahko preseneti mehkoba vode, občutek miru. Ta mir je treba najti v človeškosti. Kako velik korak je, da odprem oči za sočloveka. Se mu približam, mu sledim, ga spodbudim. Nisem samo užaljena, prenesem začetni strah, kaj bo, če bo, če me zavrne. Dajem luč, prijazno besedo, prijazen žarek svetlobe v najino srečanje. Pogum ne pomeni, da se ne bojim, a nočem biti ujetnica strahu. Pogumno storim, kar je treba storiti. Tvegam svoj ponos. Ne pobegnem. Upam, zaupam v neskončno srečo. To ni predrznost, nespamet, ampak jedro naše človeškosti. Poslušam več glasbe, saj je pogosto temelj iskanja miru in harmonije in odpira vrata v presežno. Duša se zazre v globino, da osvetli duha. Luč osvetli pot iz labirinta tesnobe.


18.04.2024

Janez Vodičar: Obljubljati nebesa

Naj bo dan, spoštovane poslušalke, poslušalci, poln upanja in že pred večerom vam želim prijetne sanje. No, bi mi marsikdo odvrnil, težek dan je pred mano; delo, ki ga moram opraviti, mi ne dovoljuje sanjarjenja in praznega upanja. Upanje je v mojih rokah in mojem trdem delu, vse drugo so prazne besede, bi dodali drugi. Drži! Ljudje, ki sanjarijo pri belem dnevu, so pogosto drugim v breme. Ne vabim k sanjam, ki bi nas trgale od življenja. Sanje in upanje morajo biti del življenja, ki ga živimo tukaj, zdaj. Verjetno ste že prebrali ali slišali kakšno pripoved o puščavskih popotovanjih. Čeprav je danes veliko laže potovati skozi neizmerne daljave, kot je bilo nekoč, je to še vedno polno tveganja. Vsi, ki so se kdaj izgubili sredi neizmerne, neobljudene puščave in se potem rešili, govorijo o pogumu, ki so ga takrat potrebovali. Če bi tavajoči izgubili pogum, bi bilo po njih. Brez poguma ne bi šli naprej. Pri tem pa se morajo varovati pred slepilom lahkih rešitev, kot so fatamorgane, prividi oaz. Kljub vsemu, tako trdijo, pa moraš imeti pred očmi oazo, saj samo dokler imaš vero, da je tam nekje obljuden svet, boš šel naprej. Pred kratkim sem poslušal neko žensko; z možem se že osem let trudita, da bi dobila otroka. Vsi, ki smo jo poslušali, bi ji radi dali upanje. Hkrati pa nismo hoteli dajati lažnih obljub. Kako naj opogumimo take ljudi? Je dobro lagati? Prav iz blodnje po puščavi se lahko naučimo kaj za svoje življenje. Prividi oaze so lahke rešitve in ženski, ki čuti praznino, ker nima svojih otrok, bi lahko tak privid dal lažno upanje, da se bo vse čez noč uredilo. Z lahkoto si zamisli lastno družino z otroki, privid, ki je le blodnja, hitra rešitev. Vseeno pa mora imeti upanje, ki jo bo vodilo naprej. V puščavi veš, kje je in kakšna je oaza, šele takrat, ko si tam. Tej ženski smo lahko vlili pogum le tako, da smo ji pokazali, kako lahko napolni prazen prostor svoje družine s tem, kar je zanjo dosegljivo. Da še bolj ceni ljubezen svojega moža, da z veseljem sprejema svoje nečakinje in nečake. Ni treba pozabiti na bolečino, le odpre naj svojo praznino za tiste, ki so že okoli nje. Če ne bom verjel in sanjal, da mi danes lahko prinese kaj lepega, bo šlo božje kraljestvo mimo mene. Vsem nam želim, da bi vsaj malo verjeli, da so nebesa malo že del našega življenja in da jih bo še več, če bomo nebeške sanje vsaj malo zaživeli.


17.04.2024

Gregor Čušin: Modri in razumni

Se spomnite, kako je bilo, ko ste bili še otroci? Ko ste živeli v svetu, v katerem so bili edini hudi problemi črke in številke … in pozneje: računi, formule, enačbe, neznanke … gravitacija … fotosinteza, evolucija, revolucija … zemljepisna širina, zemljepisna dolžina … pa pravopis in lepopis … Ko niste imeli težav z Miklavžem, birmo, župnikom, papežem, Cerkvijo… Ko so se vam zapovedi zdele čisto v redu… celo nujne mogoče?! ... Potem pa ste kar na lepem vse prerasli, šolo zamenjali za službo in se sami sebi zazdeli neverjetno pomembni … S Cerkvijo, s papežem, z zapovedmi ste naredili tako kot z Miklavžem … in se preselili v svet, v katerem se ne znajdeš več brez urnika in navigacije. Svet resnih in zaskrbljenih obrazov, ki si ne znajo več predstavljati, kako je, če se ne mudi, in kako diši v večernem mraku, preden začne snežiti. Svet težkih in tujih besed, iz katerega so računalniki in telefoni pregnali pesmi in pravljice. Svet uspešnih in lepih, v katerem se ne posluša, ampak le ocenjuje, v katerem se ne popravlja, ampak le zamenja … Svet modrih in razumnih, v katerem se vse premeri, stehta in zapiše v razpredelnice … Modri in razumni … Tako je Jezus imenoval učene in pametne, slavne in bogate in kar je še podobnih … nadutih in zagledanih vase … Ki živijo v svetu, v katerem ni prostora za Boga, ki se ga ne da zamenjati, ki ga je treba poslušati in se njegove Ljubezni ne da izmeriti in opisati … Ni prostora za Boga, ki ga ne moremo spraviti v razpredelnice, predalčke in škatle … V svetu, v katerem ne znamo več v štirih potezah spraviti slona v hladilnik! (Saj veste, no: Kako v treh potezah spravite žirafo v hladilnik? Odprete vrata, spravite žirafo na poličko in zaprete vrata. In kako spravite slona v štirih potezah v hladilnik? Odprete vrata, vzamete ven žirafo, postavite noter slona in zaprete vrata. Čisto preprosto!) In tako Bog čaka kot slon pred hladilnikom, ker si, modri in razumni, kot smo, ne znamo več predstavljati … ker ne verjamemo … ker ne verujemo … Ali veste, kako spravite Boga z eno potezo v svoje življenje, v svoje srce? Čisto preprosto! Odprete srce … Odprete srce!


16.04.2024

Berta Golob: Naše gmajne

Mestni ljudje so hodili v gozd, ne v gmajno, in verjetno je še tako. Sicer pa noben gozd ni gmajna, saj ima lastnika, pa tudi če je to država. Gmajna ima izvor v nemškem gemein, skupnem. Skupna nam ostaja v tem, da se lahko gibljemo v njej, če ni označeno drugače. Prajvit, privat, namreč. A tudi tam ni ravno ograje; vsaj zdi se mi, da ne. Je pa pogosto drugače, kot je bilo. Bilo je urejeno in zgledno, zdaj pa ni. Gozd se zarašča v goščo. Lastniki ga ne čistijo več, saj kdo pa še potrebuje butare! Preveč krušnih peči je spremenjenih v kamine. Lepo, kolikor je to priča dobrih časov. Slabo, kolikor je to dokaz nepremišljene brezskrbnosti. Značilna za goščo je zaraščenost. Prejšnje gozdne poti postajajo bolj stezice kot vozna smer. Uhojene, a le od sprehajalcev. In mnogi med njimi ne ločijo gabra od hrasta, za brest pa mogoče še slišali niso, kaj šele za maklen. Kaj menite, kaj je to za eno drevo, me je pred kratkim ogovorila sprehajalka. Divja češnja, drobnica, njen kiselkasti sad je za ptice poslastica. Veliko naših gmajn ima oznako mešanih gozdov. Jeseni se zgodi, da naletiš na šolarja s šopom raznovrstnih listov. Pri pouku, da se bodo učili z njih prepoznavati drevesa. Poklon učiteljici, če jih pozna iz narave, ne iz učbenika. Gmajne, gozdovi so prostor za živali in mnogim varen dom. Sovražnik jim vseeno grozi od povsod. Polhec in tvoj kožušček! A si se končno le ujel v ono past? Sicer bi še visela obešena na veji. Polšja mast velja za domače zdravilo. Polhovke mogoče tudi še niso iz mode. Lisice in jazbec in razna zavetja divjadi. Precej blizu prihaja medved; včasih na sprehodu pomislim nanj. In me je že malo strah. Da je ne na hitro ucvreti, je bilo slišati lovčev poduk na teve. Pa volk? Ne vem, kako bi ravnala Rdeča kapica. Na bližnji jasi srna. Spomni me na šolsko berilo z naslovom Bambi. Mama srna v njem poučuje svoj radovedni naraščaj. Sploh ne induktivno, kar so nam glede poučevanja vtepali glavo, češ ki da je edino pravilno. Ampak kar deduktivno, kar je v teoriji veljalo za najboljše, v praksi ga je bilo pa bore malo. Mladi srnjaček je namreč hotel od mame zvedeti potrebne reči o poti, po kateri hodita. A mu ni povedala drugega, kot da je to »pot srn«. Nobene razlage; kar zapomni si, smrkavček. Eh, gmajne. Kaj vse bi nam lahko povedale, a molčijo. Vredno je razumeti pomen tega, iz katere smeri privršijo vetrovi. V starem šolskem berilu je pisalo: Komur gozd prijazen je, neznana mu bojazen je. Mogoče pa to še velja.


Stran 2 od 177
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov