Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Duhovna misel

3545 epizod

Duhovna misel

3545 epizod


Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.

12.11.2023

Andrej Šegula: Pamet in nespamet

Pred dnevi sem srečal znanca, ki je dejal: »Pa ta svet je zmešan, kaj se to dogaja. Vojne, zlorabe, krivice, oboroževanja, terorizem, migranti ... To ni več normalno!« Ob teh besedah in ob besedah današnjega evangelija, ki govori o pametnih, preudarnih in nespametnih, po domači bi rekli neumnih, sem razmišljal, kakšna je definicija »pameti« oz. »nespameti«. In počasi ugotovim, da svet, v katerem živimo, res postaja na glavo obrnjen svet. Zdi se mi, da kdor se zavzema za življenje, da je pameten. Ampak danes temu ni tako. Taki, ki jim je življenje »sveto«, so velikokrat na tapeti: kdor se zavzema za življenje od rojstva do smrti, za dostojno življenje, pravico do življenja, mnogokrat ni sprejet kot »pameten«. Če si upaš s tem izpostaviti v javnosti, si prej deležen napada kot odobravanja. Nasprotno pa, kar je res neumnost, kar je nesmisel, kar je v nasprotju s človekovo naravo, postavljajo kot pametno, napredno, sodobno, moderno. Po svoje povsem noro, ampak živimo v svetu, ki želi neumnost preobleči v »pamet«. V svetopisemski tradiciji kakor tudi v tradiciji Cerkve, je močno zarisana misel, ki pravi, da si s sedanjostjo »tlakujemo« prihodnost. Pa ne samo jutri, pa pojutrišnjem, ampak večnost. Zato beseda o pameti in nespameti ni tako nedolžna. Cerkveno leto se počasi izteka in evangeljske teme so vedno bolj eshatološke. To pomeni, da govorijo o koncu sveta oziroma o večnem življenju. Papež Benedikt XVI. je zapisal, da vprašanje vstajenja odpira nov pogled. To je pričakovanje Gospodove vrnitve. Zato nas vodi k premišljevanju o odnosu med sedanjim časom, časom Cerkve in Kristusovim kraljestvom ter prihodnjim časom, ki nas čaka. Pametne in nespametne device iz današnjega evangelija so pričakovale. In če tako preslikamo to čakanje in pričakovanje v današnji čas, vidimo, da smo tudi mi v »čakalnici«. Človek je za časa svojega življenja v nenehnem pričakovanju: ko je otrok želi odrasti, ko odraste se želi uresničiti in uspeti, ko se postara, pričakuje zaslužen počitek. Toda pride čas, ko odkrije, da je premalo upal, če mu poleg službe in družbenega položaja ne ostane nič drugega, v kar bi polagal svoje upanje. Pot človeštva zaznamuje upanje, toda za kristjana to upanje vodi gotovost: Gospod je navzoč v minevanju našega življenja ter nas spremlja. Življenje se vsakemu izmed nas izteka. Ne vemo ne ure, ne dneva, ko se bo to življenje izteklo. Sveti Frančišek Asiški je ravno ob tej misli izrekel pomenljive besede: »Bratje, sestre – dokler imamo čas, delajmo dobro!« Z dobrimi, plemenitimi deli lahko začnemo že sedaj, danes.


11.11.2023

Metka Klevišar: Imeti temelj

V skupini prijateljev smo se pogovarjali o tem, kako na vseh koncih srečujemo ljudi, ki dajejo sicer imeniten videz, ko pa se začneš z njimi pogovarjati, začutiš, da za tem videzom ni ničesar ali skoraj ničesar. To nima nič opraviti z izobrazbo. Te vrste ljudi lahko srečuješ med vsemi sloji ljudi, med izobraženimi in med neizobraženimi. Skrbijo za svojo fasado, pomembno jim je imeti, pomembno jim je, da v ničemer ne zaostajajo za drugimi okrog sebe. Pravzaprav tudi o marsičem sploh nimajo svojega mnenja, ampak se pridružujejo temu, kar misli večina. Morda je takšno življenje v marsičem udobnejše, ampak ali človeka lahko navdaja z zadovoljstvom, z občutkom, da je življenje kljub mnogim težavam, s katerimi se dan za dnem soočamo, lepo? V to naše skupno razmišljanje je ena od udeleženk pogovora izrekla misel, s katero je zadela bistvo: »Nimajo temelja.« Nimajo temelja, na katerega bi se oprli, ob katerem bi se orientirali takrat, ko se jim življenje zamaje. In življenje se nam zamaje pogosto. Če bi si v neki skupini začeli pripovedovati, kaj za vsakogar pomeni ta temelj, ki mu omogoča, da živi, ne bi bilo tako lahko. Težko je z besedami izraziti bistvo. Morda to laže začutimo brez besed. Pa vendar je včasih dobro to tudi ubesediti. O tem je treba tudi stalno razmišljati in preverjati, ali še živimo iz tega temelja, ali nam še daje oporo. Eno bistvenih vprašanj, na katerega moramo celo življenje iskati odgovor, se glasi: Kdo ali kaj mi daje oporo, ko izgubim vse? Verjetno v življenju nikoli ne bomo izgubili vsega, toda če prej ne, bomo ob smrti prav gotovo izgubili vse, kar imamo. Zdaj ob srečanjih z ljudmi pogosto ugotavljam, ali je to človek s temeljem ali brez njega. To lahko začutiš ob čisto drobnih stvareh. Človek s temeljem je bil prav gotovo čisto preprost kmet, ki sem ga pred leti obiskala v februarju. Presenetila me je Prešernova slika na steni. Pojasnil je, da slike menjava. V postu da v okvir postno, potem velikonočno in tako dalje. Tudi na ta način govori o svojem temelju.


10.11.2023

Daniel Brkič: Največji problem krščanstva smo kristjani

Spoštovani, ko govorimo o Bogu, tvegamo, kajti o najglobljih stvareh se ne da govoriti. Tako kot ne moremo definirati ljubezni, ker nam zmanjka besed; lahko pa jo izkusimo. Skušajmo opisati najlepši dan svojega življenja; ugotovili bomo, da ga ne moremo opisati v polnosti. Tako je tudi z govorom o Bogu. Življenje z njim niso le besede, ampak predvsem odnos. Če človeške ljubezni ne moremo izraziti z besedami, potem naše besede o Bogu slej ko prej padejo v vodo. Trojstvena ljubezen Boga Očeta, Sina in Svetega Duha ni povezana s številkami, to je s količino, ampak z odnosom, to je s kakovostjo. Manj časa bi morali razmišljati o Bogu, več časa pa bi se morali z njim družiti. Kakšen je naš odnos do ljubljene osebe? Ali o njej samo razmišljamo ali smo raje z njo? Običajno o ljudeh razmišljamo takrat, ko nismo z njimi. Na svojega zakonca mislimo, ko smo narazen. Na svoje otroke mislimo, ko so zdoma. Na svoje ljubljene mislimo, ko umrejo. Toda v trenutku, ko smo z njimi, o njih ne razmišljamo, ker smo v njihovi prisotnosti. Poskusimo svojemu zakoncu oziroma partnerju razložiti, zakaj ga ljubimo. Ali zato, ker je lep, pameten, zabaven, bogat, dober, plemenit, razumevajoč in prijazen? Čez čas postane tak opis plitek, ker ne odraža bistva ljubezni. Izkušenj ni mogoče izraziti samo z besedami. Če to drži za lepoto sončnega zahoda, nežen dotik dojenčkove roke, ljubezen, koliko bolj to velja glede Boga. S kom imamo lahko najtesnejši, najgloblji in najzaupnejši odnos? Z Bogom Očetom, Sinom in Svetim Duhom. Brez tega smo votli in je v nas praznina. On je naše okolje, v katerem bivamo, tako kot je voda okolje, v katerem živi riba. Ko kristjan reče Bog, reče hkrati tudi ljubezen, ker je Bog občestvo ljubečih se oseb. Krščanstvo je edinstveno zaradi ljubezni. Za kakšno koreografijo ljubezni gre! A ker ljubezni ne živimo, krščanstvo postaja zaradi svoje hinavščine najbolj osovražena religija poražencev na svetu. Zato ljudje raje verujejo v druge višje sile. Največji problem krščanstva smo kristjani. Kdor ljubi, ustvarja prostor za drugega. Francoski filozof Gabriel Marcel je zapisal: »Reči drugemu ljubim te pomeni ti ne boš umrl.« Dejansko nam lahko samo Bog reče: »Ti ne boš umrl, ker te ljubim z večno ljubeznijo.« Zato smo nesmrtni. To je utrdil francoski filozof René Descartes rekoč: »Mislim, torej sem.« Kristjan lahko to parafrazira in reče: »Bog me ljubi, torej sem.«


09.11.2023

Polonca Zupančič: Sokrat o prijateljstvu

Ksenofont, zgodovinopisec iz 4. stol. pr. Kr., je v Spominih na Sokrata zapisal številne pogovore slavnega atenskega filozofa s sodobniki. V enem izmed njih je Sokrat razpravljal o tem, s kakšnim človekom naj sklepamo prijateljstva, da bodo ta trdna in nas bodo usmerjala na pravo življenjsko pot. Sokrat je menil, da bi morali iskati takega posameznika, ki »obvladuje svoja telesna poželenja, ki je dober gospodar in zanesljiv človek, tak, ki nikakor ne bo zamudil priložnosti, da svojim dobrotnikom povrne z dobroto, in je zato svojim družabnikom v korist«. Čeprav se je sogovornik s tem odgovorom strinjal, pa ni bil povsem prepričan, kako naj ugotovimo, kateri ljudje bodo imeli dober vpliv na nas, še preden se začnemo z njimi družiti. Sokratov nasvet glede tega je bil, naj pogledamo, kako so se vedli v preteklosti, saj je to najboljši kazalnik tega, kako se bodo vedli v prihodnosti. Podobno namreč preverjamo tudi kakovost različnih obrtnikov: »Kiparjev ne ocenjujemo na podlagi njihovih trditev,« je odgovoril filozof, »temveč tistemu, ki je že v preteklosti delal lepe kipe, zaupamo, da jih bo dobro izdeloval tudi v prihodnje.« Po njegovem mnenju bomo prav na podlagi posameznikovega vedenja najbolje vedeli, ali je to oseba, s katero hočemo stkati prijateljske vezi. Pozorni bi morali biti torej na dejanja in ne na izrečene besede, saj so te lahko samo prazno govoričenje, s katerim nas nekdo zavaja, nasprotno pa nam bo vedenje vselej pravilno nakazalo, s kakšnim človekom imamo opravka. Toda kako pritegniti pozornosti dobrega človeka, ko ga enkrat najdemo? Kako se mu približati in ga pridobiti za svojega trajnega prijatelja? se v nadaljevanju sprašuje sogovornik. Gotovo ne s prilizovanjem in hlinjenjem, je prepričan Sokrat, saj bodo tudi nas dejanja kmalu razkrinkala. Ravno nasprotno: če hočemo pridobiti dobrega prijatelja, »moramo sami biti dobrohotni v besedah in dejanjih«. Sami moramo torej imeti iste lastnosti, ki jih iščemo pri nekom drugem. »Si mar mislil,« je v nadaljevanju rekel Sokrat sogovorniku, »da lahko slab človek dobi dobre prijatelje?« Malopridnež vrlemu človeku ne bi mogel postati prijatelj, »saj ne more človek, ki ravna sramotno, postati prijatelj nekomu, ki sramotna dejanja prezira«. Tako Sokrat spodbuja tudi nas, naj si prizadevamo predvsem za to, da bi sami postali krepostni, kajti le tako bomo v svojo družbo privabili enako vrle posameznike in si medsebojno bogatili življenja.


08.11.2023

Gregor Čušin: Modri in razumni

Se spomnite kako je bilo, ko ste bili še otroci? Ko ste živeli v svetu, v katerem so bili edini resni problemi: črke in številke … in kasneje: računi, formule, enačbe, neznanke … gravitacija … fotosinteza, evolucija, revolucija … zemljepisna širina, zemljepisna dolžina … pa pravopis in lepopis… Ko niste imeli težav z Miklavžem, birmo, župnikom, papežem, Cerkvijo… Ko so se vam zapovedi zdele čisto v redu… celo nujne mogoče?!... Potem pa ste kar na lepem vse prerasli, šolo zamenjali za službo se sami sebi zazdeli neverjetno pomembni … S Cerkvijo, s papežem, z zapovedmi naredili tako kot z Miklavžem … in se preselili v svet, v katerem se ne znajdeš več brez urnika in garmina. Svet resnih in zaskrbljenih obrazov, ki si ne znajo več predstavljati kako je, če se ne mudi in kako diši v večernem mraku preden začne snežiti. Svet težkih in tujih besed, iz katerega so računalniki in telefoni pregnali pesmi in pravljice. Svet uspešnih in lepih, v katerem se ne posluša, ampak le ocenjuje, v katerem se ne popravlja, ampak le zamenja… Svet modrih in razumnih, v katerem se vse premeri, stehta in zabeleži v razpredelnice… Modri in razumni… Tako je Jezus imenoval učene in pametne, slavne in bogate in kar jih je še te sorte… nadute in vase zagledane… Ki živijo v svetu, v katerem ni prostora za Boga, ki se ga ne da zamenjati, ki ga je treba poslušati in se njegove Ljubezni ne da izmeriti in opisati… Ni prostora za Boga, ki ga ne moremo spraviti v razpredelnice, predalčke in škatle… Svet, v katerem ne znamo več v štirih potezah spraviti slona v hladilnik! (Saj veste, no: Kako spravite v treh potezah žirafo v hladilnik? Odprete vrata, spravite žirafo na poličko in zaprete vrata. In kako spravite slona v štirih potezah v hladilnik? Odprete vrata, vzamete ven žirafo, daste noter slona in zaprete vrata. Čisto preprosto!) In tako Bog čaka kot slon pred hladilnikom, ker si, modri in razumni kot smo, ne znamo več predstavljati… ker ne verjamemo… ker ne verujemo… A veste kako spravite Boga z eno potezo v svoje življenje, v svoje srce? Čisto preprosto! Odprete srce… Odprete srce!


07.11.2023

Berta Golob: Pravočasnost

Prezgodaj, pravočasno, prepozno. Le kdo še ni okusil pomena te časovnosti. Pravočasnosti je veliko vredna. Nikoli ne povzroča preglavic. Minuta zamujena ne vrne se nobena. Vsi trenutki pa odtečejo in »v iste globočino reke dvakrat se ne potopiš«. Kar je ugotovil že Heraklit. Živel je pred Kristusom, torej pred našim štetjem, kot je slišati v tem »našem« času. Toliko našem, kolikor briše spomin na osebo nekega Ješua – Jezusa, ki je tako zelo prekucnil človekovo pojmovanje, da ne preneha odločanje zanj in ne-zanj, oziroma kar naravnost proti njemu. Kar potrjuje naš čas. Tudi v njem se gibljemo na črti od prezgodaj do prepozno. Je prezgodaj, bo vse pozeblo, potarnajo pridelovalci, pa če so to prizadevni vrtičkarji ali pa od pridelka povsem odvisni kmetje. Pri njih gre še najmanj za rožice, ki nad žarki so se te zmotile, ampak za preživetje. Kako malo se zmenimo za to, mi potrjuje pomladni dogodek, ko so se vrtčevski otroci na sprehodu zakadili naravnost po majski travi. Na vprašanje, kje bomo dobili mleko, če bodo oni pohodili travo, so v en glas povedali, da v trgovini. Prepočasno, če ne kar prepozno, nam na mnogih ravneh postaja jasno, da kruh na zemlji raste, in da če pade ti na tla, poberi in poljubi ga. To težkó razume rod, ki še ni doživel vsestranskega pomanjkanja. V šolskem berilu je bila pred leti pomenljiva, če se prav spominjam, makedonska pesem, ki se je nanašala na vojne razmere. Za življenje je šlo. Za telegram s sporočilom, da je na smrt obsojeni oproščen; vesela vest je švignila v eter »brže od munje, a stigla prekasno«. Kolikokrat se je že primerilo kaj podobnega, za kar potem rečemo: usoda. Žal prazen izgovor. Pravočasnosti je veliko vredna. Povezuje se s skrbnostjo pri delu, ki ga opravljamo. Skrbnost pa z našim odnosom do ljudi in stvari. Z odlašanjem si lahko nakopljemo krivdo. Odlašalcev pa ni tako malo. Bom pozneje, pravijo, saj je še čas. Jutri, po špansko manjana, kar pomeni – nikoli. Obljubimo navadno kar hitro. Da obljuba dela dolg, so me učili že kot otroka; nanj pa preveč radi pozabimo. Mogoče spadamo med večne zamudnike v službo, v šolo, k maši. Pravočasnost je odlika. Pa saj smo radi odlični … mar ne?


06.11.2023

Zmago Godina: Govorice

Kot otroci smo se večkrat igrali “gluhi telefon”. Sedeli smo v krogu in v uho svojega soseda šepetaje ponovili stavek, ki ga je nekdo povedal prvi. Že po dveh ali treh postajah je to sporočilo bilo močno spremenjeno, na cilj pa je skoraj vedno prispelo povsem drugačno in brezsmiselno sporočilo. Podobno se dogaja tudi z govoricami. Nekemu zakonskemu paru se je rodil prvi otrok, leto za tem drugi in leto pozneje še tretji. Naslednje leto se je naenkrat slišalo, da bodo dobili še četrtega otroka. Čeprav sta zakonca to zanikala, jima nihče ni verjel. Zaskrbljen starejši par jima je prinesel letak, na katerem je obširno pisalo o kontracepciji. Nekaj mesecev pozneje so celo klicali iz moževe službe in ga pozvali, naj prinese dokumente o rojstvu četrtega otroka. In ko so se naslednje poletje preselili v drug kraj, so tamkajšnje cerkvene skupnosti pričakovale pastorja s tremi otroki in visoko nosečo ženo. Govoric očitno ni mogoče spraviti s sveta. Zato je toliko pomembneje, da smo zelo kritični do takih zgodb, in to tudi ali predvsem takrat, ko imajo nekatere od njih zelo pobožen prizvok. Vsem govoricam se ne moremo smejati. Marsikatere namreč zadajo bolečine, nekatere so celo take, da lahko za vedno uničijo človekov sloves. Kaj lahko naredimo, da se polresnice ali neresnice ne bi tako zlahka širile? Eden izmed svetopisemskih nasvetov se glasi: “Vse preizkušajte.” (1 Tes 5,21) Govorica je nekaj, kar govorimo naprej, ne da bi vedeli, ali je resnično. Kolikokrat smo se že zalotili, da govorimo drugim to, kar smo slišali, ne da bi se prepričali, ali to resnično drži! Skušnjava, da bi slišano povedali naprej, je velika. Kdor razglaša novice, temu vsi pozorno prisluhnejo. V času, ko lahko vsakdo na svetovnem spletu objavi, kar želi, je to še posebno privlačno. In le če sami postanemo žrtev govoric, čutimo, kako lahko to boli. V Jakobovem pismu 3,5 je napisano: “Tako je tudi z jezikom: čeprav je majhen, se šopiri z velikimi dosežki. Poglejte, kako velik požar lahko nastane iz čisto majhnega jezička plamena.” (ŽJ) Zato ravnajmo s svojim jezikom – tem malim ognjem – kar se da previdno. Tudi če je kakšna pikantna zgodba resnična, nas to ne obvezuje, da jo povemo naprej. Sploh ne!


05.11.2023

Milan Knep: Zahvalna molitev

Na vzpetini nad Galilejskim jezerom je bila ob Jezusu zbrana velika množica. Preden je Jezus nasitil te, ki so z njim vztrajali že tri dni, je »vzel tistih sedem hlebov in ribe, se zahvalil, razlomil hlebe in dajal učencem, učenci pa množicam« (Mt 15,36). Kako drugačno bi bilo življenje po naših domovih, če bi ta preprosti ritual zahvalne molitve pri obedu po Jezusovem vzoru znova uvedli v svoje družine. Ob uri obeda, in ne kadar koli, ko se komu zahoče, da seže po hrani, bi otroci z očetom in mamo sedli k družinski mizi. Oče bi vse navzoče povabil k zbranosti in tako kot Jezus opravil zahvalno molitev. Morda takole: »Draga žena, dragi otroci, dobri Bog nam je izkazal svojo ljubezen, da smo lahko skupaj. Veselimo se drug drugega in dobrot, ki jih imamo na mizi. Naj Gospod sprejme našo zahvalo. Posebej se zahvalimo mami, ki je vodila pripravo kosila, in vsem, ki ste pri tem pomagali. Naj nas Gospod varuje in blagoslavlja.« Tem preprostim besedam naj oče ali kdo od otrok doda Očenaš in Zdravamarijo. Takšna preprosta molitev je neprecenljive vrednosti. Noben vzgojni prijem ga ne more enakovredno nadomestiti. Otroci se navadijo, da so obedi občestven dogodek, zato ne jedo zunaj dogovorjenih obedov. Ne stikajo po hladilniku tik pred kosilom ali takoj po njem. Niso zasvojeni z nezdravimi slanimi in sladkimi prigrizki, ki jih nenadzorovano uživajo, in tako z zdravju škodljivimi nadomestki premagujejo svojo samoto, depresivnost in dezintegracijo družinskega življenja, ko ima družina samo skupno streho, toaleto in hladilnik, sicer pa družinski člani živijo drug mimo drugega in komunicirajo le še o tehničnih zadevah sobivanja. Družinski obed po Jezusovem vzoru družinske člane vsak dan spomni, da dobrine, ki jih imajo, niso samoumevne, o čemer pričajo številke o več milijonov lačnih, o množicah, ki nimajo stalne strehe nad glavo, so brez urejenih stranišč in zdrave pitne vode. Otrok, ki vidi, da se oče in mati zahvaljujeta Bogu, odkriva tudi njuno ranljivost. Vse bolj se zaveda, da starši niso vsemogočni, ker morajo za dobrine, ki jih imajo, trdo delati in se bojevati v neizprosni areni sodobnega kapitalizma. Otrok čuti, da oče ni trden sam iz sebe, iz svojih lastnih duševnih in telesnih moči, ampak da se tudi on opira na nekoga, ki je večji od njega, na Boga. Ko otrok povsem nezavedno občuti ranljivost svojih staršev, želi biti z njihovo krhkostjo solidaren, zato jih ne izsiljuje za stvari, ki jih ne potrebuje; ne dela jim težav, ki bi izvirale iz njegove malomarnosti, lenobe in neodgovornosti. Zaveda se, da bodo kot družina močni le, če bodo držali skupaj in se podpirali.


04.11.2023

Robert Friškovec: Odložiti kozarec

Profesor je poučeval svoje študente, kako obvladovati vsakdanji stres in živeti s skrbmi. Med svojim predavanjem je stopil do katedra in dvignil kozarec vode, ki je bil na njem. Nekateri so mislili, da jih bo vprašal ali je kozarec na pol prazen ali na pol poln. Vendar je profesor vprašal nekaj drugega: »Kaj se vam zdi, kako težak je ta kozarec vode?« Odgovori študentov so se razlikovali. Nekateri so ocenjevali težo okrog osemdeset gramov, nekateri so se približali tristotim gramom. Vendar je bilo vprašanje profesorja zvito. Študentom je končno pojasnil, da fizična teža ni najbolj pomembna. »To, koliko je kozarec težak, je odvisno od tega, kako dolgo ga držim v roki,« jim pove in nadaljuje: »Če ga držim eno minuto, to za zdravega človeka ne bo problem. Če pa ga bi držal celo uro, bom čutil bolečine v roki. Če bi ga držal cel dan, bi mi roka že povsem otopela. V nobenem od teh primerov se teža kozarca ne spremeni, toda dalj časa ko ga držim, težji se mi zdi.« Profesor je zaključil svojo uro predavanja z mislijo: »Stres in skrbi v našem življenju so podobne kozarcu vode. Če o njih razmišljam za kratek čas, mi ne škodijo. Če razmišljam o njih dlje časa, nas lahko začnejo 'boleti' in pritiskati k tlom. Če bi o njih razmišljal že cel dan, bi se čutil povsem otrplega in ne bi bil sposoben ničesar narediti.« V življenju se zgodi, da nas določeni dogodki ali situacije povsem preplavijo. Zdi se, kot da smo potopljeni v naše obveznosti, skrbi in ničesar drugega ne vidimo več. Tedaj se je dobro odločiti in odložiti naš 'kozarec skrbi'. Dogaja se tudi, da takšen 'kozarec' držimo že predolgo, ko je določen dogodek že davno mimo ali pa nanj ne moremo več prav nič vplivati. Voda v takšnem kozarcu se že usmradi, tako da ni več pitna, je celo zdravju škodljiva. Vse kar imamo od tega kozarca, je le še bolečina, ki se je oklepamo. In vse kar lahko naredimo je, da kozarec odložimo. Danes smo lahko pozorni na vse kozarce, ki jih po nepotrebnem držimo in si povzročamo krče v rokah.


03.11.2023

Silva Matos: Ne pomaga, če bežiš

Umrl je čisto poseben človek. V odnose je vedno prinašal nekaj lepega, vedrino. Nekakšna luč je zasvetila, ko si ga srečal. Naš dragi prijatelj. Ne morem se sprenevedati, da je to prišlo v moj svet kot strela z jasnega, da nikakor ni bilo pričakovano. Saj človek lahko vedno živi s spoznanjem, da se življenje na tem svetu pač nekoč konča. A to so besede, samo besede. Pač filozofija, ki sem jo že pred leti sprejela kot dejstvo in hkrati kot veliko skrivnost. Vsako bitje odseva delček Boga, tudi zato želim ohranjati celosten pristop do vsakega človeka. Iskati luč. Tisti, ki se bližajo koncu zemeljskega življenja, zaključujejo svojo zemeljsko pot, doživljajo čas duhovnega prebujenja, kot neko inventuro svoje Poti. Na koncu poti se kristalno čisto pokaže, kaj si srce in duša želita dopolniti, še poudariti, sporočiti, izraziti, vnesti v odnos s seboj, v odnose z bližnjimi in drugimi ljudmi – ter posebno v odnos z Bogom. Ko nas zapustijo ljudje, ki so ti blizu, daješ vse od sebe, da se ponovno utiriš v nekakšen običajen, dnevni red. Prosim za pogum, za moč, potem pa korak za korakom vztrajno hodim dalje. Verujem, da Bog zame ve, da drži besedo, da me za roko vodi, vse izpolni, kar potrebujem, kar ga prosim. Ve, kaj je zame dobro. Je ljubezen, ki me pozna, lahko poteši moje najgloblje sanje. Ob moji boleči izgubi je z menoj in me ozdravlja z globino njegove logike, njegove resnice, ki osmišlja njegove rane, dviga duha. Trpljenje poskušam osmisliti. Najti smisel ni enostavno, si ga moraš priboriti. Premakneš se. Živiš, čeprav je težko. Sv. Pavel pravi: Nosite bremena drug drugemu. Težko, stresno, žalost, ki dreveni delimo, je dobro deliti. Se razvedriti. Potem je lažje. Spopadaš se z dvomom, pomanjkanjem upanja. Ne gre na hitro, ampak z občutkom, postopoma, po meri vsakega dne, vsake noči, vsakega srečanja, vsakega človeka. Slej ko prej moram poskrbeti zase, se naspati. V tišini se ustavim, razmislim, prisluhnem sebi in sočloveku. Poslušam Boga, vztrajno, da ga lahko slišim. Spomini so, ostajajo. Ljubezen živi dalje in je edini resnični zdravnik.


02.11.2023

Emanuela Žerdin: Večnost - neznanka našega upanja

Ko se jesen nagne v drugo polovico, ko listje že odpade z dreves in se čudovite barve gozdov zgubijo v sivi jutranji megli, praznujemo praznike naših pokojnikov. Hitimo na pokopališča, prižigamo sveče, molitev kar sama prihaja na ustnice, tako vernim kot nevernim – saj, kaj pa naj podariš dragemu pokojniku lepšega kot duhovno darilo, molitev? To je tudi čas, ko se spet in spet pojavi vprašanje: ali večnost je ali je ni? Ali je smrt zmagovalka vsega, kar vidimo, delamo, hrepenimo, ljubimo? Ali pa je življenje, tako ali drugačno, vendarle več kot le potovanje od rojstva do smrti? Vse vere in religije in filozofije se trudijo vsaj malo pokukati v dogajanje po smrti, vsaj za hipec odgrniti zaveso večnosti in potem potrditi: večnost je, ali pa večnosti ni … Do zdaj to ni še nikomur uspelo. In vendar – ko zjutraj vstanemo in posije na naš obraz sončna svetloba, si zaželimo kaj več kot le osemdeset ali devetdeset let življenja na trdi zemlji, zaželimo si odrešitev, nadaljevanje ali še bolj izpolnitev vsega, kar smo nosili v srcu. Vesolje je s svojo neskončnostjo podoba večnosti, večnega življenja, ki se nikoli ne konča. Jezus Kristus, ki je doživel trpljenje in smrt, ležal v grobu in potem vstal od mrtvih in nikoli več umrl, pa je močna vrv, na katero vežem svoje upanje v bivanje po smrti. Ljudje delamo toliko stvari, da se nekje vendarle ohrani spomin na nas, na našo osebo, ime, življenjsko pot. Saj zato veličastne egiptovske grobnice še stojijo, zato ohranjamo številne spomenike iz preteklosti! Tudi naši grobovi – cvetoči in polni lučk – so izraz človekovega hrepenenja in upanja: Naj ne bo vsega konec s smrtjo, naj se vendarle zbudim v neskončni svetlobi ljubečega Boga in z njim ostanem za vedno!


01.11.2023

Edvard Kovač: Kdo je svet?

V ljudski govorici radi rečemo: ta človek je čudovit, ima svetniški značaj. Ali pa za kakšnega duhovnika izjavimo: ta je pravi svetnik, drugi Anton Martin Slomšek! Po navadi govorimo o svetniku takrat, ko pri nekom srečujemo izjemne darove, kadar je kdo sposoben junaških dejanj, neizmerne ljubezni ali pa zna izjemno potrpežljivo prenašati bolezen. Vendar pa pri tem pozabljamo, da človek po svoji naravi ni svet. Svetniki so bili sprva navadni ljudje, podobni vsem nam. Enako kot mi so imeli dobre in slabe lastnosti. Ameriški škof je o svojem misijonarju Frideriku Baragi na sinodi v Baltimorju izrekel, da je njegov duhovnik Baraga trmast, neubogljiv in da ne zna upravljati cerkvenega imetja ter da sploh ni primeren za škofa. Hvala Bogu, da so drugi škofje na znamenitem slovenskem misijonarju opazili še kaj drugega. Toda v čem je potem vendar razlika med nami, navadnimi ljudmi, in tistimi, ki jih prepoznamo za svetnike? So morda to izjemni darovi, kot so videnja, mistična zamaknjenja ali celo stigme? Velika učiteljica španske mistike Terezija Avilska zatrjuje, ta ti darovi niso znaki svetništva in da tudi niso nujni za poglobljeno duhovno življenje. Zanimiva je ta trditev iz ust ženske, ki je reformirala celo moške samostane in ki je imela v svoji kuhinji napis Bog se sprehaja med mojimi lonci. Pa vendar je med svetniki in nami velika razlika. Svetniki namreč prepustijo Bogu, da jih nagovori, znajo prisluškovati njegovi besedi in iščejo njegovo voljo. Skratka, pustijo, da jih prevzame Božja milost in ji ne postavljajo ovir. Tako kljub svoji slabotnosti, tudi moralni nemoči, postanejo junaki. Ne zmagujejo oni, ampak Božja dobrota, ki se naseli v njihovem srcu. Lahko bi k temu dodali, da je svetnik sposoben gledati na ljudi in na ves svet z Božjimi očmi. Z njegovim pogledom iz večnosti so naše težave videti tako majhne in naši problemi si ne zaslužijo tega imena. Zaradi tega svetnike odlikuje velika svoboda, se pravi svobodni pogled na naš svet. Zato imajo svetniki tudi smisel za humor. Marsikaterim težavam se znajo nasmehniti in človeška pehanja za minljive reči se jim zdijo smešna. Krščanski pregovor pravi: žalosten svetnik je res žalosten. In Sveto pismo odgovarja: Veselega darovalca Bog ljubi!


31.10.2023

Aleksander Erniša: Ob dnevu reformacije

Spoštovani poslušalke in poslušalci, prijateljice in prijatelji Božje besede, lube Slovenke in Slovenci. Zaskrbljenost zaradi spreminjajočega se podnebja je izziv za vse ljudi in narode. Brutalne vojne, ki smo jim priča, so na vseh ravneh pokazale, kako krhek je mir v tem svetu in kakšno uničujoče nasilje so ljudje kljub zgodovini, od katere bi se morali nekaj naučiti, še vedno sposobni povzročiti drug drugemu. Miselno, čustveno in duhovno smo torej, dragi prijateljice in prijatelji, zelo daleč od praznika reformacije. Praznika, ki se je zavzemal za svobodo, odgovornost, opravičenje, milost, globoko vero, medsebojno ljubezen in spoštovanje. Ali imamo sploh pogum pogledati v samo jedro reformacije? Ali pa nam je dovolj, da se vsako leto ustavimo ob prvih tiskanih knjigah? No, če nam je le slednje v interesu, smo sporočilo Trubarja in njegovih somišljenikov prezrli. Razvijati medsebojno razumevanje, živeti spravo in mir, vedno znova se reformirati, to so glavni cilji krščanskega nauka, ki ga je dala reformacija, in tako pogumno zanj skrbi evangeličansko-luteranska Cerkev še danes. To sporočilo je močno sporočilo. Gre za »sporočilo«, ki po eni strani ljudem pomaga v osebnem življenju, po drugi strani pa spodbuja k razmisleku in premisleku o aktualnih družbenih in etičnih vprašanjih. Reformacija ni bilo strahopetno dejanje. Ni bilo niti zlobno dejanje posameznikov, ki bi želeli v evropski družbeni prostor vnesti nemir in razkol, ne, to je bilo dejanje, ki je hotelo v ospredje postaviti tisto Božjo besedo, ki se je želela dotakniti slehernega posameznika. Čutiti reformacijo pomeni biti kritičen. Zavzemati se za reformacijsko idejo pomeni pogledati globlje. Pomeni upati si pogledati v bistvo Božjega sporočila in o tem spregovoriti ljudem. Reformacija je kot daljnogled, s katerim vidimo dlje, in hkrati mikroskop, s katerim vidimo globlje in jasneje. Ne dovoljuje nam ustavljati se v površinskem in površnem gledanju na Božjo besedo, ki je bila v Kristusu utelešena. Reformacija nam je resda dala prve tiskane knjige, a to so bile verske knjige z versko vsebino. Te knjige so vsebovale besedo, živo Božjo besedo. V tem duhu lahko torej brez obotavljanja povemo, da pot reformacijskega gibanja nikoli ni bila lahka. In to ne samo zaradi zgodovinskega dejstva, ali bo to gibanje obstalo, temveč tudi zaradi teološkega premisleka o tem, kaj so reformatorji Luter, Melanchton, Trubar, Dalmatin, Küzmič in številni drugi dejansko ljudem želeli povedati in omogočiti. Pokojni častni škof Evangeličanske cerkve Geza Erniša je zapisal: »Nebesa so hiša, ki jo zidamo tu in v njej živimo tam.« Naj nas ta praznik poveže in spodbudi k zidanju tiste hiše, v kateri bomo kot Slovenke in Slovenci kljub osebni, družbeni, verski, politični ali kaki drugi različnosti znali strpno živeti in v to našo hišo lahko povabili vsakega človeka. Želim vam, želim nam blagoslovljen in ponosen dan reformacije.


30.10.2023

Metka Klevišar: Dimenzije večnosti

V zadnjem času sem srečala kar nekaj ljudi, ki so doživeli hude stvari, ali so izgubili ljubljenega človeka ali pa so zboleli oni sami ali pa kdo od domačih. Nam vsem se dogajajo podobne stvari, v takšni ali malo drugačni obliki. Vedno je težko in vsak si na svoj način poišče pomoč. Včasih srečam ljudi, ki so doživeli neverjetno hude stvari, pa so šli kljub vsemu naprej. Pogovor z njimi me vedno navda z upanjem, da bom tudi sama našla moč v podobnih primerih. Povod za moje zdajšnje razmišljanje pa so mi dali ljudje, ki v svoji veliki stiski ne morejo niti malo pogledati iz svojega ozkega kroga. Samo njim in nikomur drugemu se dogajajo hude stvari in zadaj za to resničnostjo, ki jo lahko vidimo in otipamo, ni ničesar, prav ničesar. Vidim, da zelo trpijo. Ob takšnih ljudeh obstanem nemočna. Nikogar ne moreš prepričati, da ni edini, ki se mu dogajajo hude stvari, da je včasih zelo zdravilno pogledati malo okrog in da je življenje čisto drugačno, če pogledaš nanj vsaj malo z dimenzije večnosti. To je stvar osebne vere in v tem je vsak človek svoboden. Vsak se mora sam odločati, kako bo stopal skozi življenje, kako bo doživljal vse, kar se mu dogaja. Ta odločitev tudi ni enkrat za vselej in imaš potem mir. Ne, odločati se moraš vedno znova, znova v vsakem novem položaju. Vem, da prav zaradi te dimenzije večnosti, ki je prisotna v vsakem trenutku mojega življenja, veliko laže živim. O tem sploh ne govorim veliko. Saj to niti ni potrebno. Nikomur ne morem dokazati, da to tukaj okrog mene ni vsa resničnost, ampak samo del še večje resničnosti, ki je sama niti ne morem dojeti. Nikomur ne morem dokazati, da ima vse, kar koli se mi dogaja, svoj smisel. Lahko samo verujem v to. In lahko rečem, da mi to pomaga živeti. Lahko pa tudi upam, da bo za vsakega človeka prišel trenutek, ko bo večnost zasijala tudi v njegovem življenju. Morda šele v trenutku smrti.


29.10.2023

Božo Rustja: Dve plati ene medalje

Znani britanski časnikar Malcolm Muggeridge se je spreobrnil ob srečanju s sveto Materjo Terezijo, ko jo je obiskal v Kalkuti in od blizu videl, kaj vse dela za uboge. Natančno je opazoval, kar se je dogajalo v dveh velikih sobah, in potem si ni mogel kaj, da ne bi rekel materi Tereziji: "Mati, tu je vse, kar naredi pekel na Zemlji: skrajna revščina, podhranjeni, okostnjaki ... Tu zreš smrti v obraz, pa vendar se smehljajo, ni videti obupa, ampak veselje do življenja. Kaj je vzrok za to?« Mati Terezija je ravno pitala neko podhranjeno ženo, ki jo je tedaj pobrala s ceste. Za trenutek je prenehala delo, pogledala časnikarja in odgovorila: "Tukaj ni pekel, tukaj so nebesa, ker je tukaj ljubezen!" Potem je mirno nadaljevala hranjenje žene, ki je imela odprta usta kot otrok, ki ga mati doji. Malcolma je to, kar je videl, pretreslo. Toda kot iskalec resnice je hotel razložiti skrivnost te junaške ljubezni in je vprašal: "Toda kje najdete moč za vse to, kje najdete moč za nasmeh v tej bedi?" Mati Terezija je časnikarja povabila: "Pridite jutri zjutraj ob 6.00 do našega malega samostana in videli boste, od kod črpamo moč za ljubezen in za nasmeh." Drugo jutro, točno ob uri, je res stal pred vrati samostana. Mati ga je sprejela in odpeljala v skromno kapelo, brez klopi za sedenje, kjer je bila skupina sester v sarijih, kakršne nosijo revne indijske žene, zbrana v molitvi in pri maši. Časnikar je vse spremljal v tišini in zdelo se mu je nekam skrivnostno, pa tudi dolgočasno. Spraševal se je: "Kaj počnejo sestre? S kom se pogovarjajo? Kaj prejemajo v tistem koščku kruha? Je mogoče v tem vsa skrivnost?" Po maši je mati odhitela k svojim ubogim. Časnikarju je dejala: "Ste videli? V tem je vsa skrivnost. Jezus naše srce napolni s svojo ljubeznijo, me pa jo darujemo ubogim, ki jih srečamo na svoji poti." In kako se je zgodba končala? Časnikar, ki ga vera prej ni zanimala, je čez nekaj časa postal katoličan. Svoj korak je utemeljil: "Želim postati katoličan, da bi prejemal sveto evharistijo, ki v tej veliki ženi rojeva čudeže ljubezni in veselja." (Zgodbe za veselje do življenja, 97). Iz ljubezni do Boga moramo črpati mož za ljubezen do bližnjega. Bistvo vere je, da nevidnega Boga ljubimo po služenju bližnjemu, ki ga vidimo ob sebi. Pripoved nas uči, da sta resnična ljubezen do Boga in resnična ljubezen do ljudi dve plati ene medalje. Ena ne more obstajati brez druge. To je tudi sporočilo današnjega evangelija, ko Jezus pravi: "Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem. To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej podobna: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki« (Mt 22, 37-40).


28.10.2023

Ignacija Fridl Jarc: O kreposti duha

Ko so starogrškega astronoma in filozofa Talesa iz Mileta vprašali, kdo je po njegovem prepričanju srečen človek, jim je odgovoril: »Tisti, ki ima zdravo telo, bogato dušo in obdarjeno naravo.« S to mislijo je povzel stališče enega prvih grških modrecev Kleobula, ki je v 6. stoletju pred Kristusom vladal na Rodosu in je dejal: »Zdrava morata biti tako telo kot duša.« Danes je njuno stališče v slovenščini splošno znano in povzeto v izreku »Zdrav duh v zdravem telesu.« Vendar je tak prevod latinskega reka Mens sana in corpore sano rahlo zavajajoč, saj zveni, kot da je zdravo telo prvi pogoj za zdravje duha. Izvorno starogrško misel je v latinščini namreč povzel rimski pesnik Juvenal, ki je živel med 1. in 2. stoletjem po Kristusu. Bil je avtor zbirke pesmi z naslovom Satire. Lahko jo beremo kot kritiko poganskega Rima in prav zaradi tega se je v krščanskih samostanih najbrž tudi ohranila. V deseti satiri se pesnik sprašuje o pravih vrednotah, h katerim mora stremeti človek. Omenja, da si pogosto kot glavne dobrine postavljamo bogastvo, moč, lepoto, otroke, dolgo življenje in podobno. Pa vendar je treba zaupati bogovom, ki so za človeka izbrali bolje kot on sam. Treba je torej predvsem prositi, da imamo poleg zdravega telesa tudi zdrav duh. Tega pa zagotovo ne moremo kupiti z brskanjem po akcijskih artiklih supermarketov in spletnih novičkah. Zdravje duha lahko dosežemo le z branjem, učenjem in premišljevanjem. Samo tako bomo namreč razvili ustrezno kritičnost, da bomo zmogli med množico dobrin, ki nam jih kot cesarjeva gola oblačila ponuja svet, presojati, kaj je dobro in kaj nas zasužnjuje. In samo če bomo odkrili to razliko, bomo dosegli resnično srečo, o kateri so pred dvema tisočletjema in pol povpraševali Talesa in o kateri se z enakim hrepenenjem sprašujemo danes.


27.10.2023

Polonca Zupančič: Platonov Sokrat o ljubezni

Platonov Simpozij je čudovita hvalnica ljubezni: zbrani gostje se namreč odločijo, da se ne bodo vdali pijančevanju in spolnosti, kot se je navadno dogajalo na takih srečanjih, pač pa bodo namesto tega poskušali odkriti pravo naravo ljubezni. Vsak gost ji tako izreče hvalnico in poskuša prikazati svoje pojmovanje te božanske sile, Erosa. Končno pride na vrsto tudi Sokrat, ki zbranim v njihovo veliko začudenje pove, da se do te resnice pravzaprav ni dokopal sam, pač pa ga je v te misterije uvedla svečenica Diotima: povedala mu je, da je Eros mogočno božanstvo, ki se giblje vmes med smrtnim in nesmrtnim svetom – »vsako božansko bitje je namreč nekaj vmesnega med bogom in umrljivim«. Naloga ljubezni, ki ima to dvojno naravo pa je, »da razlaga in prenaša bogovom človeške stvari in ljudem božje, namreč človeške molitve in žrtve ter božje zapovedi in povračila za žrtve. In ker biva v sredi med obojimi, izpolnjuje prepad, tako da je Vse povezano sámo s seboj. Prek njega prehaja tudi vse vedeževalstvo in duhovniška veščina v žrtvovanjih, obhajanjih misterijev, zarotitvah in vsakršnem vedeževanju in čaranju.« Ker sta bog in človek ločena, saj pripadata vsak svojemu svetu, potrebujeta posrednika, ki bi lahko povezoval oba svetova – prav to po njenem mnenju opravlja to božanstvo, »prek katerega nastaja vsako občevanje in vsak pogovor med bogovi in ljudmi, najsi so budni ali spijo«. Če človek posluša to silo, ki je v njem, in ji sledi, bo dosegel pravo modrost, kajti prav prek ljubezni se nevednost preobraža v védenje. Ker so bogovi popolna bitja, ki imajo vso modrost in živijo blaženo življenje, ne potrebujejo filozofije in razmišljanja – prav tako ne filozofirajo nevedneži, ki so samozadostni in zato ne želijo postati dobri in modri. Nasprotno pa poskušajo prav tisti ljudje, ki v sebi čutijo neko praznino, pomanjkanje, to zapolniti z razmislekom in poiskati svoje manjkajoče bistvo. Kdor bo našel to dobro in lepo, ki ga išče, bo dosegel stanje največje sreče in blaženosti. Taka pa je tudi narava boga ljubezni: »Eros pa je ljubezen do lepega, tako da je Eros nujno filozof – in ker je filozof, je nujno vmes med modrecem in nevednim.« Eros ima zato prav posebno nalogo, saj nas usmerja od nemira, strahu, duševne pretresenosti in navsezadnje čustvene praznine k našemu poslanstvu, pravemu jazu in občutju izpopolnjenosti, ki se nam lahko pokaže le v stanju miru. Duševni mir nastopi takrat, ko naša duša ne niha ne v eno ne v drugo smer, ampak je v popolnem ravnotežju – takrat lahko začuti izobilje ljubezni, ki je bilo od vselej v njej, in ga z dejanji povnanji v materialnem svetu. S tem premislekom nas Platon poziva, naj raziskujemo sami sebe, ljubezen pa nam bo pomagala doseči spoznanje o božjem, ki je navsezadnje del našega resničnega bistva.


26.10.2023

Alenka Veber: Puhloba

Na pragu jeseni se tisti, ki se še znamo skloniti nad rodovitno zemljo, s skrbjo zaziramo v sadove, ki naj bi jih obrodili seme in zrna. Močno deževje in bujna rast nista bila najboljša kazalca, da bo letošnja letina bogata. Kakšne plodove nam je poklonila zemlja, bomo izvedeli šele, ko bomo izkopali krompir ali izpulili repo. Lahko da bomo imeli srečo in bosta tako krompir kot repa debela. A to še ne pomeni, da bomo iz njih lahko pripravili zdrav in dober obrok. Na zunaj lepa in debela gomolja lahko v svoji notranjosti skrivata nič drugega kot puhlobo. Ne samo gomolji ali sadje, tudi ljudje lahko v svoji notranjosti skrivamo puhlobo. A človeško puhlost je veliko težje prepoznati, saj ne gre, da bi sočloveka kar tako prerezali na pol, vrgli v lonec in skuhali ter zaradi praznosti izpljunili. Ob puhli letini lahko upamo na boljšo prihodnje leto ali pa spremenimo način prehrane. Kako pa je s človeško letino? Skrben kmet se, ko hodi po njivah, travnikih in vinogradih, vedno ozira nazaj. Rahlja brazde, z grabljami češe kopice otave ter pregleduje latnike, ali bodo zdržali pod težo grozdja. Za dobro letino skrbi ves čas plodnosti zemlje, zatira plevel in uporablja škropiva proti plesni. Kljub vloženemu trudu in času pa se lahko zgodi, da bodo sadovi na sosedovih poljih lepši in debelejši. A tu moramo pregovor »Najbolj neumen kmet ima najdebelejši krompir« razumeti drugače. V prvotnem pomenu pregovor pomeni, da za srečo, uspeh niso vselej potrebne velike umske sposobnosti. A če bomo semenski krompir kar tako pustili v zemlji, nam tudi sreča ne bo pomagala prav veliko. Lahko pa pomaga zdrava kmečka pamet. Sleherni izmed nas se je kdaj srečal s puhlostjo življenja, ko se je notranje, duhovno izpraznil. Žal za te vrste puhlosti ne poznam škropiva, poznam pa snov, ki nas bo notranje na novo napolnila. Tudi vi jo poznate, spoštovani poslušalci in cenjene poslušalke. Zemlji se ta snov dodaja za večanje njene rodovitnosti, mi pa jo potrebujemo za zmanjševanje naše puhloglavosti – neumnosti in nevednosti. Le dobro jo moramo znati podorati, kmet pod zemljo, mi pa v našo notranjost. Tako bo naša življenjska letina dobra. Nikakor pa te snovi ne smemo pustiti samo na kupu, saj lahko sčasoma izgubi hranilno vrednost. Čeprav smo se rodili kakor žrebe divje oslice (prim. Job 11,12), govorimo puhlice in se oklepamo puhlih malikov, smo lahko drug drugemu sol, človeško gnojilo in latnik. Lahko smo dobri drug do drugega. »Če se pa tudi sol pokvari, s čim se bo popravila? Ni uporabna ne za zemljo ne za gnoj …« (Lk 14,34) Če nas bo življenjski veter kot petelina zanesel na naš kup gnoja, z njega oznanimo le jutranje svitanje. Ne brskajmo preveč po njem, saj zna iz kupa gnoja, preden je podoran, preveč smrdeti.


25.10.2023

Gregor Čušin: Čas

Pred nekaj dnevi sem stekel za avtobusom, ko je že skoraj speljal. In ga, začuda, ujel. Ko sem potem ves zasopel sedel na sedežu, sem si rekel: No, pa sem prihranil dvajset minut! Dvajset minut časa! Kaj naj zdaj naredim s tem svojim prihranjenim časom? Kako naj ga porabim? Kako naj ga preživim? Kako naj ga zapravim? Komu ga lahko podarim? Naj ga namenim svoji družini? Otrokom, recimo?! Vendar za svoje otroke potrebujem več časa … imam veliko otrok in premalo časa … Dajte mi vsaj eno popoldne, en dan, dva dni … Dajte mi ves teden! Naj teh dvajset minut poklonim svoji ženi? Za pogovor, na primer, ali za izraz nežnosti? Nežnost se ne bo končala v dvajsetih minutah (za zdaj še ne, hvala Bogu), glede pogovora pa: v dvajsetih minutah se lahko le spreva, ne pa tudi pobotava – zato: raje ne. In, roko na srce, moja žena je vredna več kot borih dvajset minut. Dvajset minut bi morda lahko porabil v službi, ampak ta mi vzame že tako preveč časa. Torej, ne! Bi lahko teh dvajset minut prebil s prijatelji? Na klepetu ob kavici ali pivu? Če dobro pomislim, je teh dvajset minut mojih. Sam sem jih prihranil. So preostanek mojega časa. Torej bi bilo edino pravično, da jih porabim zase. Lahko malo podremljem, se obrijem, kaj preberem … Toda ko sem hotel porabiti teh dvajset minut, jih ni bilo več. Kam je šlo? Kje so dragocene minute? Kam je izginil moj prihranjeni čas, če je sploh kdaj bil? Kako smešno in nesmiselno je reči nimam časa, vzel sem si čas. Podaril sem ti nekaj časa. Kje sem vzel? Kam sem dal? Čas je! Kako lahko rečem izgubil sem čas, ukradel sem čas, porabil sem čas. Čas je! Kako lahko samemu sebi nekaj vzamem? Kako naj sebi nekaj ukradem? Kako lahko prihranim čas? Čas je! Imam torej čas! Vendar ga ne morem ne porabiti ne shraniti. Ne morem ga ne vzeti ne dati. Ne morem ga ne izgubiti ne ukrasti. Lahko ga le zapravim. Ali pa posvetim … Nekomu ali nečemu. In če ga bom posvetil, nekomu ali nečemu, potem me čakajo svetli časi. Če bom svoj čas posvetil, bom tudi sam svetal, svet. Potem bom luč sveta. Luč svetu. Čas ni stvar talenta, sposobnosti, izobrazbe, izkušenj, ni stvar značaja, zunanjosti, ni stvar mišic … Čas je božji dar. Dan vsem z enako mero in močjo. Star sem devetinštirideset let. In nimam preteklosti: Kar je bilo, se je zgodilo in tega ne morem imeti. Imam le spomine. In nimam prihodnosti: Ne moreš imeti, česar še ni. Imam le načrte in upanje. Vse, kar imam, je – sedanjost. Ta čas. Ta trenutek, zdaj, z vami, ko poslušate moje besede. In nisem ga zapravil. (Upam, da tudi vi ne.) Posvetil sem vam ga. Hvala!


24.10.2023

Daniel Brkič. Ali je umetna inteligenca novo božanstvo?

Spoštovani, izumi umetne inteligence bodo neizogibno spremenili prihodnost človeštva in ne bo šlo za znanstveno fantastiko. Zamenjujejo nas stroji, humanoidni roboti, ki naredijo neverjetne stvari, celo bolje od nas, a s svojo superinteligenco in singularnostjo nikoli ne bodo osebe. To me spominja na gospo, ki jo je bančna uslužbenka vprašala, zakaj posle ureja na bančnem okencu, ne pa na bankomatu. Odgovorila je: »Zato, ker me »stroj« ne vpraša, kako je z mojo revmo, vnukinjo, rožami in mačko.« Umetna inteligenca postaja novo božanstvo; lahko se bomo »naložili« na računalnik in s tem postali nesmrtni. Gre za nov čudež z imenom Homo deus, človek bog. Ali s tem ustvarjamo novega boga ali priklicujemo starega demona? Človek kot oseba, ki temelji na ogljiku, postaja neosebni robot, ki temelji na siliciju. Kristjani nismo fanatični disidenti, saj verjamemo v potenciale za izboljšanje družbe. Problem je, ker so posledice algoritmov tehnološke singularnosti odvisne od etike programerja in so neobvladljive in nepovratne. Civilizacija brez algoretike je zaradi možnosti zlorab obsojena na propad. Algoritmi lahko razumejo naše občutke bolj, kot razumemo sami sebe, in zlahka določijo, kateri študij, izdelek in sedež na letalu izbrati, kdo je naša prava ljubezen, kakšnega potomca si želimo, kaj je z našo umrljivostjo in na kaj naj stavimo … Začeli bomo govoriti: »Algoritem me je blagoslovil, ne pa Bog.« Toda človek kot bog se je vedno slabo izkazal. Namesto da bi priznavali oblast Boga nad oblaki, bomo zaupali podatkom, naloženim v oblake. Prihodnost umetne inteligence nas straši. Smo v paniki, ali gre za robotski prevzem centralizirane moči, nadzora, podatkov in nov sistem manipulacije. Kot teolog priznam, da bo podoba o Bogu na preizkusu, kajti pridevniki, ki opredeljujejo umetno inteligenco, so lastnosti, ki jih pripisujemo Bogu: vseveden, vsemogočen, vseprisoten, presežen, skrivnosten, neviden, nedojemljiv … Toda Bog kljub vsemu ostaja neprekosljiv zaradi svojega bistva, to je ljubezni, saj je Bog ljubezen (1 Jn 4,16), to pa umetna inteligenca ne bo nikoli. Kako utolažljivo je to. Hvala Bogu za Boga.


Stran 11 od 178
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov