Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Duhovna misel

3602 epizod

Duhovna misel

3602 epizod


Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.

18.12.2022

Andraž Arko: Praznost ali polnost božiča?

December bi lahko poimenovali tudi »mesec dobrodušnih sivobradcev«: Miklavža, Božička in dedka Mraza, ki nas v tem mesecu obdarujejo. Otroci pišejo pisma, čakajo enega, dva ali celo vse tri, da jih bodo presenetili z bogatim darilom. Tisti, ki v dobrodušneže ne verjamemo več, pa vseeno na tiho pričakujemo, s čim nas bodo presenetili tisti, s katerimi smo si blizu.Da je pričakovanje še večje, poskrbijo trgovci z vsem kičem in komercialo ter seveda z intenzivnim trgovskim pritiskom na vse nas. Ob vsem tem se izgublja bistvo adventa, ki je pričakovanje, saj ga zatira tako imenovano predpraznično vzdušje, ki je v resnici že popolnoma praznično, tako da z vsem pompom popolnoma iz-prazni praznik, ki tako lahko postane praz-nik. Nazadnje namesto obljubljanega prazničnega veselja, sreče in radosti v srcu ostanejo praznina, osamljenost in tesnoba. Preprosto zato, ker moje srce ni bilo pripravljeno na praznik.In kaj je smisel praznika – božiča? Mi smo obdarovani, saj nas Bog Oče obdari z rojstvom svojega Sina. Obhajamo torej spomin tega rojstva in se veselimo dejstva, da nam je Oče podaril Sina. Sin pa nam je podaril sebe in nas naučil podarjati se drug drugemu. Če se je moje srce v adventu pripravljalo na Jezusov prihod, potem bo gotovo veselo sprejelo božični dar – Jezusa samega.In kaj je ta dar? Bog postane človek, tak kot ti in jaz: je lačen in žejen, ima prebavne motnje, ga boli glava, se udari s kladivom po prstu, ga prizadene nesramnost drugih, ga boli napadanje, se počuti nerazumljenega, osamljenega, je žalosten, trpi in čuti tako telesno kot duševno bolečino. Samo zato, da bi kot Bog in kot človek vse to delil z menoj. Hkrati pa pokazal pot iz vsega tega: »Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil.« Če sem res pripravljen sprejeti ta dar, pomeni, da ga bom predajal tudi drugim. Če se pustim obdarovati, potem bom tudi ta dar delil naprej in ga ne bom obdržal zase. Obdarovanje bližnjih je v resnici bolj simbolno izkazovanje pozornosti, ki pa je brez pomena, če v te odnose z bližnjimi ne vstopam z ljubeznijo. Če Jezusovo rojstvo razumem v tej luči, potem bo božič lahko res poln, sicer lahko ostane povnanjena plehkost, zunanji blišč in notranja beda s praznino. Da bi bil božič poln!


17.12.2022

Marko Rijavec: Nenormalnost

Niso vsi z občudovanjem zrli v Jezusa, ko je govoril, niso ga vsi poslušali, mu čestitali in ga pozdravljali. Nikakor. Jezusa niso sprejeli. Celo njegovi, lahko bi rekli, tisti, pri katerih bi moral biti najprej sprejet, tisti, ki bi ga v osnovi morali imeti radi, kakršenkoli že je, tisti, ki bi ga morali podpirati, so ga zapustili in ga zavrgli. Zanje je bil neprimeren, štrlel je iz vrste. In ker jim je to štrlenje postavilo vprašanja, ob katerih so začutili, da bi morali svoja življenja spremeniti, so ta glas preprosto utišali. On je tesar. Kaj more pametnega povedati? Lažje je tako: ostati tam, kjer si, in se ne premakniti. Zato tam, v njihovem mestu, ni bilo čudeža.Pravzaprav je to usoda vsakogar, ki želi živeti evangelij. Vedno bo čudak. Ne bo priljubljen. Še več, zdi se, da je nasprotovanje za kristjana dejstvo, ki ga sprejema skupaj z evangelijem. Tako močno dejstvo, da lahko rečemo, da tisti, ki se mu ne nasprotuje, po vsej verjetnosti ne živi po evangeliju. Evangelij je sprevržen, nor, popolnoma drugačen od logike tega sveta, zato je pričakovano tudi vsak, ki ga živi, za ta svet nenormalen. Celo svojim krščanskim sobratom, ne samo svetu. Celo samemu sebi, ko se gleda v ogledalo in si misli, da je nor, da počne kaj takega.Toda to je njegova vloga. Evangelij ni napisan za popularnost, za zasmeh in nasprotovanje je napisan, ker je mišljen kot starševska beseda najstniku: oznanja namreč spreobrnjenje, napor, ki ga potrebujemo, čeprav ni nikomur všeč. Toda evangelij mora biti in vedno ostati glas nenormalnosti, mora zbadati, provocirati in oznanjati nenormalnost sredi normalnosti, da ne bi ves svet postal nenormalen.Zato verjamemo v evangelij. Ker potrebujemo nekoga, ki nam nasprotuje, da se ne bi v tem življenju izgubili. Božja Beseda namreč postavlja meje, do katerih lahko gre človek, in je tako kakor pravi prijatelj, ki ni nikoli napoti, razen če si na napačni poti. (Ž. Petan).


16.12.2022

Stanislav Kerin: Kakšne sledi puščam v svojem življenju?

Pričakovanje praznikov je nekaj prijetnega. Morda samo pričakovanje daje človeku še več prijetnih trenutkov in veselja, kot sami prazniki. Praznični dnevi so enostavno del našega življenja. Konec koledarskega leta pa poleg vsega drugega pred nas postavlja izzive in vprašanja. Seveda vsi prazniki minejo in spet smo v vrtincu vsakdanjega življenja. Kvaliteta življenja se ne meri po dnevih in urah. Pomemben je vsak trenutek življenja. To so kamenčki, ki vztrajno sestavljajo mozaik našega življenja. To je sled, ki jo puščam v življenju. Zunanje stvari, dogodki, ljudje okoli nas nam lahko pomagajo, morda včasih tudi usmerjajo k razmišljanju. Prav je tako. Človek je toliko svoboden, kolikor zna v velikem neredu raznih vrednot, izbrati tiste, ki poglabljajo njegovo človečnost. Tak človek lahko prinaša med ljudi nekaj dobrega in lepega. Želeli bi si, da bi ljudje izbrali tiste vrednote, ki ljudi povezujejo, ki lepšajo življenje vseh ljudi. Izbrati prave vrednote ni vedno lahko. Včasih imam vtis, da ljudje zaradi nereda izberejo, pod vplivom splošnega mnenja in prepričanja, napačne smeri v življenju. Ta zadrega je stara toliko kot človek. Že pred tisočletji je bilo zapisano: »Če vidiš tatu, tečeš z njim, s prešuštniki imaš svoj delež. Svoja usta pošiljaš v hudobijo, svoj jezik vpregaš k prevari. Sediš, govoriš zoper brata, sina svoje matere omadežuješ.« (prim. Psalm 50) V vsakem obdobju človeštva so ljudje, ki izberejo pravo smer, ki se odločijo za red, ne za zmedo. Ta red pušča v življenju človeka in človeštva lepe sledi. Pred tedni mi je obiskovalec Madagaskarju po srečanju z Petrom Opeko omenil, da je presenečen kako lepo sled pušča človeštvu. In odgovoril sem mu, da je še veliko takšnih ljudi, ki pustijo lepo sled človeštvu na Madagaskarju in v Sloveniji. Sam pri sebi sem razmišljal, da niso to tisti, ki jih poznajo mediji. Veliko je ljudi, veliko je očetov, mater, preprosto dobrih ljudi, ki ne uporabljajo privlačnih besed ampak z dejanji delajo ta svet človeški. Priložnost imamo, da naredimo kaj dobrega za svet. Mi se lahko odločimo ali bomo verjeli privlačnim besedam ali pa prisluhnili ljudem, ki s svojimi dejanji puščajo v človeštvu lepo sled. Morda pa smo lahko tudi mi med njimi!


15.12.2022

Peter Millonig: Brezmadežna

Najvišji se je ozrl na nizkost svoje dekle, je izvoljenka odvrnila nebeškemu slu, ko ji je razgrnil Božji načrt.Naj se zgodi po Njegovi volji, je pristavila v predanem spoštovanju.Mati Božja, zaročenka Marija iz zgledne, a neznane nazareške družine, je s tem svojim dejanjem vzpostavila ponižnost kot plemenito duhovno držo zvestega človeka.Predvsem po ponižnosti smo namreč, v očeh Stvarnika, spoznani in utemeljeni.Če se ji pridruži krotkost srca, smo sposobni Božjega dotika.Spojitve z življenjem Večnega.Mati Božja, mlado, a modro dekle iz Davidovega rodu, bi lahko zavrgla nebeško ponudbo.Lahko bi se prestrašila žgočih srčnih bolečin, ki jih je v svojih nedrjih nosilo Sinovo življenje.Lahko bi prosila angela Gabrijela za čas premisleka.Za uvidevnost nebes, da trpljenja, ki jo čaka, ne zmore nositi.Da bi se zgrudila pod njegovo težo in ostala nekoristna za soodrešenje sveta.Lahko bi se pogajala, v upanju, da bo predlog umaknjen.A kraljica vseh rodov se je popolnoma predala Božjemu hotenju.V trenutku najglobljega premišljevanja je zavrgla vse dvome o lastni sposobnosti.Vedela in čutila je, da je obdarjena na poseben način.Da je Bog ne bi povabil, naj se mu pridruži pri izpolnitvi svetih prerokb, če bi bila nepopolna.Ko je namreč Najvišji ustvaril življenje, si je zamislil Brezmadežno kot novo Evo.Kot ženo, ki, obdana z dvanajstimi zvezdami, rodi Odrešenika.Kot ljubečo mater, ki svojega Sina pospremlja do vznožja križa, da bi nihče, kdor Vanj veruje, ne bil pogubljen.Bitje iz mesa in krvi ne more sprejeti takšne odgovornosti, če bi bilo omadeževano.Trajno čudo se je zgodilo lahko samo zaradi brezmadežnosti Matere Božje.Zaradi milosti, položene v voljo stvarjenja.


14.12.2022

Jakob Piletič: Metoda vere

»O vera v Kristusa, mojega Gospoda, obračam se k tebi, ki vključuješ in pokrivaš lepo podobo mojega Ljubega. Ti si čista, močna, jasna, brez zmot; ti si vir, iz katerega pritekajo vode vseh duhovnih dobrin,« je pogovor s svojo vero ubesedil sveti Janez od Križa, cerkveni učitelj in eden največjih mistikov vseh časov, čigar praznik danes slavimo v sveti Cerkvi. »Zato si jo ti, o Kristus,« nadaljuje sveti Janez, »v pogovoru s Samarijanko imenoval studenec in si trdil, da bo v tistih, ki bodo verovali vate, izviral studenec 'vode, tekoče v večno življenje ...'. Samo ti, vera, si bližnje in primerno sredstvo za zduženje duše z Bogom. Ti in Bog sta si tako podobna, da je med vama samo ta razlika, kakršna je med verovanjem in gledanjem. In res, ker je Bog neskončen, ga ti predstavljaš kot Neskončnega; ker je eden v treh osebah, ga predstavljaš kot Troedinega. In kakor je on temà za razum, tako tudi ti slepiš in zatemnjuješ to našo zmožnost. Tako se samo po tebi, o vera, Bog razodeva duši v božji luči, ki presega vsak razum. Pomnoži torej, Gospod, mojo vero; kolikor bolj živa bo, toliko tesneje bom združen s teboj.« (Cantico Spirituale 12,1-3; Salita del Monte Carmelo II,9,11)Kako nekaj krhkega je vera, a hkrati trdnega. Tako hitro jo je omajati, a obenem moremo z njo vzdržati vse. Vera je več kot zgolj neko prepričanje ali lepo čustvo, vera je dar in v svoji trdnosti pogosto postaja popolna gotovost, da Bog resnično je. Zaradi mlačne vere je v krizi naše človeštvo, zaradi mlačne vere je v nevarnosti naša človečnost, zaradi močne vere, zaupanja v Boga so mučenci mogli in morejo vzdržati in veselo sprejemati celo smrt. Vera ni pomoč slabotnim, vera je življenje, življenje v zaupanju (πίστις), v prepuščanju Bogu, vera je življenje v Bogu; vera se začenja na tem svetu in se – uperjena v večnost – v večnost tudi nadaljuje, ko zaupanje prehaja v gledanje. Občudovati moramo svetnike, na poseben način današnjega godovnika svetega Janeza od Križa, ki so verovali tako močno, da je njihova vera začela postajati živeta resničnost že na tem svetu, ko jim je bilo dano okusiti in zreti nebesa že tu na zemlji, ko so združenje z Bogom – čeprav le za nekaj trenutkov – mogli predokusiti že v tej solzni dolini. Brezplodno je pehanje sodobnega človeka, ki želi vse razumeti in empirično določiti, tako ideološko poveličuje znanost in razum ter ju predstavlja kot presežek preživetega verovanja, a pri tem pozablja, da se resnično, pravo spoznanje začenja šele po zemeljski smrti, ko moremo pravo resničnost uzreti šele v Bogu. Vera pa je tista pot, ki se je moremo okleniti že na zemlji, je metoda, če hočete, po kateri spoznavamo Nespoznavno, še preden se z njim srečamo iz oči v oči. Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, vere, ki bi osmišljala vaše življenje, vere – spoznanja Kristusa v vašem življenju, v ljudeh, ki jih boste danes srečali, vam iskreno voščim.


13.12.2022

Alenka Veber: Zlo in dobro

Na eno od najtežjih vprašanj, zakaj je lahko nekdo dober in v nekom drugem prevladuje zlo, sem odgovor, ki sem ga razumela in doumela, našla nedolgo tega.Boj dveh strani osebnosti poteka v vsakomer od nas. Zakaj se ne moremo ali ne znamo odločiti samo za dobro? Zakaj iz dneva v dan povzročamo zlo? »Kaj je človek? Kakšna korist je od njega? Kaj je njegovo dobro, kaj njegovo zlo?« (Sir 18,8) Odgovor vam bom, cenjeni poslušalci in poslušalke, skušala ponazoriti z zgodbo.»Nekoč davno je stari Čeroki svojemu vnuku povedal eno od življenjskih resnic.V biti vsakega človeka poteka bitka, kot borba med dvema volkovoma. En volk predstavlja zlo. Predstavlja bes, zavist, ljubosumje, pomilovanje, pohlep, aroganco, samopomilovanje, krivico, greh, srd, manjvrednost, laž, lažni ponos, egoizem …Drugi volk pa predstavlja dobro. Predstavlja tisto, kar daje užitek, mir, ljubezen, upanje, vedrino, ponižnost, ljubeznivost, iskrenost, darežljivost, resnico, sočutje in vero, je končal svojo zgodbo.Mali Indijanec se je za nekaj trenutkov zamislil. Vse svoje misli je usmeril v globino teh besed in potem je vprašal svojega deda: 'Kateri volk na koncu zmaga?'«In vi, kaj bi odgovorili malemu Indijancu? Odgovor starega Čerokija je bil: »Vedno zmaga tisti volk, ki ga hranimo.«Ruski pisatelj in dobitnik Nobelove nagrade za književnost Aleksander Solženicin je bil prepričan, da ločnica med dobrim in zlom teče skozi srce vsakega človeškega bitja. Skozi vsako človeško srce – in skozi vsa človeška srca. Skozi moje in vaše.Verjamem, da celo v srcih, preplavljenih z zlom, ostane majhen jezik dobrega. In tudi v najboljših srcih ostane neizkoreninjen kotiček zla.Do današnjega jutra še nihče ni v celoti pregnal zla s sveta, lahko pa se zlo skrči v vsaki osebi. Med dvema volkovoma v naši biti je le ozka meja, prek katere se iz oči v oči gledata zlo in dobro. Tako zlo kot dobro lahko prestopita mejo, dobro lahko izpodrine zlo in zlo lahko izpodrine dobro. Oba volkova zaradi lakote tulita, in to, kar jima bomo vrgli v gobec, bosta oba pojedla enako hlastno, z velikim tekom. Le da se bosta po hranjenju vedla različno.V naši naravi je, da smo pogosto nasilni, neuvidevni do sočloveka, da smo drug drugemu volk. V naši ovčji koži, ki je na otip mehka in topla, pa preži volk. Še več: lahko menjamo tudi dlako, a narave nikdar. Rešitev, ki nam jo ponuja stari Čeroki, je preprosta. Predvsem pa se bojte grabežljivih volkov. K vam lahko pridejo tudi v ovčjih oblačilih.


12.12.2022

Berta Golob: Kar ne pozabiš

Da ne pozabiš, da ne gre iz spomina! Takih reči se kar nabere. Zapečateno prav na dnu zavesti. V nekem možganskem vozlu, v nekih celicah. nPravimo za koga, da ima izreden spomin. Spomni se vseh podrobnosti, kdo drug, udeležen pri istem dogodku, pa komaj kaj.Nekateri ljudje, da živijo zgolj v spominih. Postarani ljudje, osameli v življenju in še kdo. Toda v kakšnih spominih: sproščeno veselih ali ogrenelih? Najbrž je to odvisno od njihove narave; temperamenta. Melanholiki so že za mláda nagnjeni k potrtosti. Večni jokavci tarnajo, čeprav jih fizično nič ne boli. Najbrž se jim trdno vtisnejo v spomin predvsem neljubi dogodki. Življenje jim jih pa dodaja še zato, ker se ga ne zmorejo in ne znajo zares veseliti.Kako daleč seže komu njegov spomin? Tudi tja do drugega leta starosti. A ni rečeno, da mu bo služil vse življenje s tako natančnostjo. Vsi poznamo črne luknje v spominu. Izbrisano za vekomaj. Kot da pri tistem in takem in takrat nismo obstajali. In obledeli spomin, ki ni več natančen.Kaj kdo posebej neguje kot spomin? NI kataloga na svetu, v katerem bi bilo to zabeleženo. Dogodki v otroštvu so, pravijo strokovnjaki, zelo pomembni. Komur se takrat zgodi kaj hudega, ga utegne pomembno zaznamovati. Komur je sijalo samo sončece, ga pa kaka kasnejša ujma vrže ob tla. Spet taka, da je ne bo pozabil.Včasih so bile v silni modi spominske knjige. Kakšni obeti so bili tam urimani in urisani za trajno spominjanje; – otroci smo kruljave verze starih lastnikov prepisovali v svoje spominske zvezčiče. In jih pozabili.Ostati komu v spominu ima dvorezen pomen. V prijaznem ali neprijaznem namreč. Če pomislimo samo na svoje učitelje! Mar ne gojimo na katerega posebno lep spomin in na drugega takega, da bi ga raje izbrisali, pa ni mogoče. Kake vzornike skušamo posnemati. Težko nam je, da s kom, ki ga ni več, nismo bili dovolj ljubeznivi. Cankarjeva Skodelica kave je že marsikomu izprašala vest.S spominom je kdaj povezano odpuščanje. Pravimo: saj sem odpustil, pozabil pa nisem. Pretresljiv se mi zdi svetopisemski navedek: Kakor je vzhod oddaljen od zahoda, tako daleč bom vrgel tvoje grehe in SE JIH NE BOM SPOMINJAL (Ps. 103)


11.12.2022

Andrej Šegula: Nedelja veselega pričakovanja

Smo sredi adventa, časa priprave na božične praznike ali veselega decembra, kot bi rekli številni. Tretjo adventno nedeljo imenujemo tudi nedelja veselja: gaudete in Domine semper – veselite se v Gospodu zmeraj. S temi besedami apostola Pavla se namreč začne sveta maša tretje nedelje v adventu. Kdo si ne želi veselja? Ustvarjeni smo za srečo, ustvarjeni smo za veselje. In ko rečemo »veselje«, na kaj najprej pomislimo? Verjetno pomislimo na srečne dogodke svojega življenja, dogodke, ki so nas razveselili? Morda na uspeh v šoli, diplomo, poroko, rojstvo otroka, novo službo, zadetek na lotu, zmago na volitvah …? Med ljudmi, ki jih poznamo, so tudi taki, o katerih rečemo, da so pravi veseljaki. Pa vendar še vedno ne vemo, kje se skriva tista prava iskra, ki vžiga veselje. Ali so to samo materialne stvari, ali morajo biti za veselje navzoče različne kemične sestavine in substance, ali je za veselje, tisto pravo veselje, potrebno kaj več oziroma kaj drugega? Delni odgovor na vsa ta naša vprašanja nam prinašata današnja nedelja in Božja beseda v njej. Apostol namreč spodbuja kristjane, naj se veselijo. Zakaj? Ker bo Gospod zagotovo prišel v slavi in ne bo zamudil. Cerkev sprejema to povabilo za svoje, ko se pripravlja na obhajanje božiča in je njen pogled usmerjen proti Betlehemu. V bistvu z upanjem pričakujemo Kristusov drugi prihod, saj smo prvega že spoznali. Betlehemska skrivnost nam razodeva Boga z nami, Boga, ki nam je blizu, ne samo v časovnem in krajevnem pomenu besede. Za kristjana se torej »veselje« in »veseliti se« skrivata v dejstvu, v spoznanju, da je Bog z nami, da je Bog vedno z nami. To je središče našega veselja. Vse preostale stvari so podrejene tej »klimi«. In prej ko nam ta resnica zleze pod kožo, prej bomo »veseli« v pravem pomenu besede. Phil Bosman je zapisal: »Ljudem manjka nekaj, česar se ne da kupiti za denar: ljubezen, veselje, mir, sadovi Duha. Kdor ne občuti ljubezni, kdor ne pozna veselja in ne daje miru, nima pravega življenja.« Na začetku novega dne vam želim poguma za veselje, poguma za pravo življenje.


10.12.2022

Daniel Brkič: Ko trpljenje dobi smisel, preneha biti trpljenje

Nekoč boste slišali, da sem umrl, a temu ne verjemite; bolj živ bom kot kdaj prej. S tem bi se strinjal tudi Viktor Frankl (1905–1997), avstrijski profesor nevrologije in psihiatrije, ki je kot Jud preživel kalvarijo koncentracijskih taborišč peklenskega holokavsta in velja za ustanovitelja logoterapije. Pozneje je vsakemu pacientu postavil vprašanje: »Zakaj se niste ubili?« Z vprašanjem je hotel prebuditi voljo do smisla, saj logoterapija zdravi ob pomoči smisla, tega pa brez Boga ni. Zaradi ideologij mašinerije smrti si postavljamo vprašanje, ali je vera v Boga sploh še mogoča. Francoski filozof André Glucksmann je v knjigi Tretja smrt Boga (La Troisième Mort de Dieu) zapisal, da je Bog umrl trikrat: prvič na križu, drugič v knjigah Marxa in Nietzscheja in tretjič v duši evropskega človeka zaradi zla in trpljenja v taboriščih smrti in gulagih. Tako kot se ima hudič za boga v peklu, se ima človek za boga na Zemlji. Nič čudnega, da se dušimo v krvi. Toda zmerjanje Boga je pravzaprav iskanje Boga, kajti vsak »ne« zahteva ustrezni »da«. To je zagovarjal francoski filozof Jacques Derrida (rojen je bil leta 1930, umrl pa je 2004.), rekoč, da ni zunajbesedilnosti. Franklova pretresljiva izkušnja je aktualna tudi zaradi trpljenja eksistencialnega vakuuma sodobnega človeka danes. Dokazal je učinkovitost nasprotne namere, pri kateri človek premaga strah celo tako, da si zaželi, da bi se uresničilo ravno tisto, česar se boji. Ko ne moremo spremeniti situacije, smo izzvani, da spremenimo sebe. Človek brez cilja želi posnemati tisto, kar počnejo drugi, temu rečemo konformizem, ali pa počne tisto, kar zahtevajo drugi; temu rečemo totalitarizem. Samo krščanstvo presega oboje, saj veruje, da je ljubezen zadnji in najvišji smisel človekove eksistence. Frankl je trdil, da je človekova odrešitev možna le v ljubezni, saj sta ljubezen in oseba neločljivi. Krščanstvo je edina religija, ki ne temelji na nauku, ampak na osebi Jezusa Kristusa, ki je vidna slika nevidnega Boga. Bog ne zagotavlja smisla samo v življenju, ampak tudi v trpljenju in smrti. Vabi nas k večnemu smislu, rekoč: »Jaz sem vstajenje in življenje« (Jn 11,25). Izpolniti najgloblji smisel svojega življenja pomeni s smislom izpolniti tudi svoje trpljenje. Ko trpljenje dobi smisel, preneha biti trpljenje.


09.12.2022

Milan Knep: Adventni selfiji

Zadnjih nekaj let živim v središču Ljubljane, kjer se tare turistov. Težko se vživljam v njihovo nenasitno potrebo, da jih bolj kot kulturne znamenitosti mesta v resnici privlačijo selfiji, ki jih naredijo ob njih. Priče smo pravi beatifikaciji zdajšnjega trenutka, občutku blaženosti, ko kdo sliko samega sebe, samemu sebi postavi za ikono, ki jo občuduje. Brž ko je mogoče, svoj selfi posreduje virtualnemu občestvu, da ga sprejme v spletni panteon. V informacijskem omrežju zdaj neizbrisno biva v upanju, da bo njegov nasmeh na selfiju trajno privlačil poglede in zanimanje teh, ki so hrepenenje po presežnem zamenjali z zapisom v globalni digitalni univerzum.Integralna spletna realnost je novi kozmos, ker želi zajeti vse: predmete, ljudi in znanje. Kako na nas deluje trpko spoznanje, da je naš selfi samo zdrsnil v signalno in znakovno obliko komunikacije, ki daje prazno upanje, da je naš duh, naše skrivnostno notranje bistvo, vstopilo v transcendentni onkraj, po katerem od nekdaj hrepenimo? Da smo v resnici samo delček prozaičnih, pustih in duhovno mrtvih procesov digitalne tehnologije. Človek je po svojem prvinskem stremljenju bitje adventa, ker je usmerjen v prihod ljubečega Drugega, ob katerem bo lahko prestopil prag dobrega in zla in motril Dobro samo, kot je rekel Platon. Podobno je razmišljal Aristotel, ko je zapisal, da je v vsa bitja, še posebej pa v človeka, položeno stremljenje po čim večji popolnosti in s tem po Bogu samem. S svojo popolnostjo Bog brezmejno privlači človekov um, pravi Aristotel. S tem, ko je Bog zadnji smoter vseh bitij, tudi giblje vse, kar je, kajti vse hrepeni po njem. Ta nekoliko abstrakten Aristotelov uvid mehča psalmist s svojim poetičnim jezikom, ko pravi: »O, Bog, kakor jelen hrepeni po studencu, tako moja duša koprni po tebi. Mojo dušo žeja po Bogu, živem Bogu. Kdaj pride čas, ko bom gledal Božje obličje?« (Ps 41). V adventu, kakršnega so občutili Platon, Aristotel in psalmist, vedno znova najdemo sebe, ker je to tisti duhovni horizont, s katerim je kodirana naša duša. Kaj se zgodi z nami, ko pravo ikono, to enodimenzionalno podobo, ki je viden izraz nevidne nebeške prapodobe, zamenjamo s selfijem, s podobo sebe, krhkega in prestrašenega bitja? Ali ko občestvo v Bogu odrešenih zamenjamo z mrtvim zapisom v digitalni kozmos. Ali ko presežnost, h kateri vse stremi, obtiči na spletu. Gotovo je eno: vseh posledic teh neavtentičnih zamenjav se še zdaleč ne zavedamo. V globini duše vemo, da na spletu ostajamo sami in zapuščeni. Naša notranjost pritrjuje psalmistu, ki kliče: »K tebi, Gospod, ki prihajaš, dvigam svojo dušo« (prim. psalm 25, 1.).


08.12.2022

Edvard Kovač: Žena, ki prihaja z zvezdnega neba

Zvezdnato nebo je od nekdaj navdihovalo pesniške duše pa tudi velike mislece. Vedno je šlo za vprašanje: kaj neki je za njim? Ali je tisto, kar ga presega, že večnost? Ali najlepše in z njim tudi ljubezen iz onkrajnosti ne prihajaj k nam vendarle prav prek zvezd?Razodetje apostola Janeza, ki je zadnja knjiga sveto pisemske zbirke, spregovori o ženi, obsijani z zvezdami. Takole pravi: »Na nebu se je pokazalo znamenje: žena ogrnjena s soncem in luna pod nogami, na njeni glavi pa venec dvanajstih zvezd (Raz 12). Tudi Jezusov najljubši učenec ne najde za lepoto in večno ženskost ustreznejših izrazov, kot so ožarjena telesa nebesnega svoda, med njimi pa je simbolnih dvanajst zvezd.Krščanska tradicija je v teh poetičnih prispodobah že zgodaj zaznala podobo Matere Marije. Podoba žene, ki se oblači v sončno svetlobo, ki stopa skozi lunini žarke in ki jo krasi skrivnost utripajočih zvezd, je venomer porajala vprašanje: Od kod je le prišla? In krščanski modreci so odgovarjali: iz zamisli samega Boga, ko je ustvarjal iz ljubezni ta naš ljubi svet! Zvezde na nebu in z njimi ženska lepota so samo zaslon, na katerega se ujame svetloba iz večnosti. Zaradi sledi večne svetlobe, ki odseva na obličju žene in v siju zvezd, bodo tudi te podobe postale najlepše razkritje Božje ljubezni in pomagale k nastajanju čudovitih bogoslužni besedil od sv. Efrema naprej. Tako ob sobotah tudi mi radi zapojemo hvalnico: »Vsa lepa si, Marija, in izvirnega madeža ni na tebi! Ti sijaj in čast Izraela …Devica najmodrejša, Mati preblaga!«Prav krščanski oče Efrem se je spraševal: Kdo si ti, ženska, ki si rodila malega leva? Rekli smo, da je Marija odsev večne lepote, zato združuje devištvo in materinstvo, dvoje najspoštljivejših stanj deklet in žena, ki ju najdemo v Svetem pismu.Toda ne pozabimo, v nadaljevanju 12. poglavja Janezovega razodetja besedilo pravi: »In porodila je otroka, dečka, ki mu je bilo namenjeno, da bo pasel narode z železno palico. Njen otrok je bil odnesen k Bogu in k njegovemu prestolu«. To pomeni, da Marija prek svojega otroka, ki ga je rodila, prek Kristusa, tudi sama prihaja nazaj k Božji ljubezni, iz katere je izšla. Podobno se dogaja tudi nam, ko se nam zazdi, da iz otroških oči sije zvezdnato nebo. Kot poje Prešeren: »Meni nebo odprto se zdi, kadar se v tvoje ozrem oči.«Današnji praznik Brezmadežne nam govori, da je bila Marija že od nekdaj izbrana za Lepoto, ki jo bo prek sija zvezd in otroških oči delila vsemu svetu.


07.12.2022

Ignacija Fridl Jarc: O izgubi etike v družbi

Razmišljanje o etiki v družbi.


06.12.2022

Polonca Zupančič: Alain de Botton o naši odvisnosti od tujega mnenja

Alain de Botton v svojem delu z naslovom »Skrb za status« v prvi vrsti raziskuje vzroke za strah pred tem, da smo nižje na družbeni lestvici, kot bi si želeli. Ugotavlja, da je ta vseprisotna skrb tesno povezana z občutjem sprejetosti v družbi, ki prav preko dodeljenega statusa stalno potrjuje našo vrednost in pomembnost – gre torej za družbeno pogojeno povezavo med statusom in ljubeznijo. Pri tem se naslanja na misel ameriškega psihologa Williama Jamesa iz 19. stoletja, ki je ugotavljal, kako družba vpliva na nas. Zapisal je zanimivo opazko, da nas je v resnici najbolj strah tega, da bi se znašli med ljudmi, ki bi nas popolnoma prezrli in jim ne bi bilo mar za nas. Če bi se vsak posameznik, na katerega bi naleteli, pretvarjal, da sploh ne obstajamo, bi najverjetneje »v nas kmalu zavrela jeza in preplavil bi nas nemočen obup, v primerjavi s katerim bi se najhujše telesne muke zdele kakor olajšanje.« De Botton se ob tej trditvi sprašuje, kako je mogoče, da ima družba tako velik vpliv na nas. Zakaj misel, da se nihče ne zmeni za nas, v nas povzroča tolikšno psihično trpljenje? Smo res tako zelo odvisni od nje? In dalje, zakaj pripisujemo tuji pozornosti tolikšen pomen?V nadaljevanju ugotavlja, da je mnenje družbe za nas tako zelo pomembno, ker se v nas očitno razrašča dvom o svojih vrlinah in kvalitetah. Kadar nismo trdno prepričani o lastni vrednosti, sodbo o nas samih utemeljujemo na podlagi tujega mnenja – »zavest o naši identiteti je ujetnica sodb naših bližnjih. Če jih naše šale spravljajo v smeh, postanemo kmalu prepričani, da smo zabavni. Če nas hvalijo, si za to pripisujemo velikanske zasluge. In če se izogibajo našemu pogledu, kadar stopimo v sobo, ali postanejo nestrpni, ko jim povemo, po kaj smo prišli, zlahka podvomimo vas in v svoje odlike.« Idealno rešitev za osvoboditev od te odvisnosti od tujih potrditev vidi v realni samooceni – če bi bolje poznali svojo vrednost in zaupali vase, »nas tuji namigi na našo nepomembnost ne bi prizadeli,« je prepričan filozof. Če bi bili bolj samozavestni, bi bili tudi manj občutljivi na zunanje opazke vseeno nam bi bilo, ali nas bližnji potrjujejo ali nas zapostavljajo oziroma se nam celo posmehujejo. Seveda se De Botton zaveda, da je doseči takšno miselno stanje zelo težko, saj za samozavest vseeno potrebujemo tudi nekaj zunanje potrditve. Toda že to, da se zavedamo naše odvisnosti od tujega mnenja, se mu zdi velik korak, saj tako ne bomo vselej dopustili, da nam družba pride do živega in nam poskuša odvzeti tiste kvalitete, ki pa jih vendarle imamo.


05.12.2022

Rok Gregorčič: Darovanje

Darovanje. Človek razume dar kot izjemno pomemben in celo nujen izraz ljubezni. Nekomu nekaj dati, ne da bi kaj pričakoval v zameno. Dati nekaj svojega, nekaj, ker veš, da nikoli več ne bo tvoje, saj si dal drugemu. Kako izjemno je to dejanje. Celo tako izjemno, da je za nekatere filozofe neverjetno. Ali je človek res zmožen take ljubezni, da da nekaj od sebe, ne da bi kaj pričakoval v zameno, ne da bi kar koli, ampak res kar koli pričakoval v zameno – niti najmanjše koristi zase ne? In res, ali niso vsa naša obdarovanja o božiču in novem letu, ob rojstnih dnevih in godovih, ob porokah in obletnicah, ob visokih protokolarnih dogodkih in tudi ob najbolj nepomembnih obiskih znanca – ali niso vsa ta obdarovanja največkrat le privid daru? Samo navidezni dar, ki v resnici nima v središču človeka, ki je obdarjen – ampak mene, tistega, ki daruje, ker se želim pokazati prijaznega, ljubečega in pozornega, morda zaupanja vrednega, morda celo premožnega, sploh v vseh pogledih boljšega od kogar koli že. Morda pa obdarujem, ker se to pač počne, ker sem tako vzgojen in vajen in se spodobi. Se sploh kdaj na svetu zgodi ta izjemni in popolnoma neprimerljivi dogodek – dogodek vseh dogodkov – da človek v pravem pomenu besede nekaj daruje? Ali je kdaj obstajala oseba, ki je storila kaj tako veličastnega? Odgovoril mi boš, da si ti ta oseba in da si bil celo večkrat v svojem življenju – praviš, da si neštetokrat obdaroval svoje bližnje in da si jih obdaroval le zato, ker jih imaš rad. Pa si jih res? Jih nisi vsaj malo obdaroval tudi zato, da bi se prikazal kot dobrega? Nič hudega, vsem se zgodi. Človek pa vseeno hrepeni, da bi našel nekoga, ki bi daroval tako, da res ničesar ne bi pričakoval v zameno; niti najmanjše zahvale niti prijaznega pogleda. In medtem ko so preštevilni misleci v zgodovini obupali v iskanju tega popolnega darovalca, ti povem, da obstaja. Da je celo med nami in da njegovo darovanje tudi v tem trenutku še vedno traja. Še več: Ta darovalec pozna tudi tebe in tudi ti lahko spoznaš njega. Ta popolni darovalec je naš Gospod Jezus Kristus, ki je daroval svoje življenje na križu z enim samim namenom. Želel je pokazati, da si pomemben, da si neizmerno vreden, da si neprecenljiv – neprecenljiv sam na sebi, ne da bi ga v zahvalo lepo pogledal, ne da bi ga v zameno častil in se mu klanjal. Lahko se odzoveš na to darovanje, kakor želiš; ali Jezusa v veri sprejmeš ali ga zavrneš – odločitev je tvoja.


04.12.2022

Božo Rustja: Nauk opic ali Kako se ne ujeti v staro past

Današnji evangelij govori o prihodu Kralja kraljev. Janez Krstnik nam naroča, naj pripravimo pot Gospodu. Ko je Janez Krstnik pripravljal ljudi na sprejem Kralja kraljev, ni mislil, da morajo ljudje pospraviti svoje domove. Govoril jim je, naj pripravijo svoja srca z obžalovanjem grehov in s spreobrnjenjem, to je z oklenitvijo Boga.Beseda spreobrniti se v Novi zavezi ponovi 49-krat. Prva beseda, ki jo Janez Krstnik izreče v puščavi, ni dober dan, ampak: »Spreobrnite se« (Mt 3,2). Nekateri lovci so iznašli poseben način za lov opic. V škatlo iz trde lepenke vrežejo luknjo in vanjo položijo okusen oreh. Luknja je ravno prav velika, da gre lahko opica s svojo roko vanjo, a premajhna, da bi tudi ven potegnila svojo roko, ko bo v njej držala oreh.Opica ima tako dve možnosti. Lahko spusti oreh in potegne prazno roko ali pa obdrži oreh in ostane v pasti. Opice običajno ne spustijo oreha. (Drobne zgodbe z biserom, 125.) Opica bi samo izpustila oreh in zbežala v svobodo. Zgodba poudari pomen novega načina razmišljanja in obnašanja. Da bi izvlekel svojo roko iz škatle, moram drugače razmišljati. Moram se spreobrniti, to pomeni, da se moram naučiti novih stvari in pozabiti stare. Premisliti moram o stvareh, ki sem jih počel do zdaj, in jih spremeniti, da bom lahko svojo roko izvlekel iz škatle, ne glede, kaj pomeni zame škatla. Rasti moram v krepostih. Zapustiti moramo stvari, da bi dosegli svobodo, čeprav velikokrat nočemo izpustiti stvari in postanemo ujetniki samega sebe. Držimo se starih navad in mišljenja, ki pa nam ne prinašajo več uspeha. Branimo se sprememb, ker nam je prijetneje ostati pri starih, ustaljenih, pa tudi slabih navadah. Einstein je zapisal, da ne moremo rešiti problemov tako, da bomo enako razmišljali, kot smo razmišljali, ko smo se s težavami začeli soočati, pa jih nismo mogli rešiti na tisti način. V adventnem času se lahko ustavimo ob tej misli: Gospod, pomagaj mi sprejeti stvari, ki jih ne morem spremeniti, daj mi poguma, da bom spremenil stvari, ki jih moram spremeniti, in modrost, da bi znal razločevati med obojim.


03.12.2022

Raid Al Daghistani: Spoznaj samega sebe

Spoznaj samega sebe je filozofski imperativ, na katerega so misleci in modreci vedno znova opominjali človeka in ga tako spodbujali, da odkrije svoje bistvo in svoj položaj v kozmosu. Kajti spoznanju Resnice o svetu predhodi spoznanje spoznavajočega subjekta – čeprav je tako razmerje navsezadnje dialektično (kot »tubit« smo namreč vselej že tudi »bit-v-svetu«). Da je človek misleče bitje, je učil že Aristotel; da k mišljenju sodi predvsem razmišljanje o samem sebi, so učili tako rekoč vsi filozofi, ki so mu sledili.Vprašanje o spoznanju samega sebe je tako postalo tudi eno izmed osnovnih vprašanj muslimanskih učenjakov. Znameniti filozof, teolog in mistik iz 11. stoletja Abu Hamid al-Ghazali je tej temi posvetil celotno delo z naslovom »Eliksir Srečnosti«. Kot nakazuje že naslov knjige, je za al-Ghazalija srečnost neločljivo povezana od spoznanja, katerega glavni cilj je spoznanje samega sebe. S srečnostjo ni mišljen zgolj nekakšen bežen občutek sreče, veselja ali čustvene vznesenosti. Mišljeno je duhovno-eksistencialno stanje osebne izpopolnjenosti in samouresničtve, ki ju je po al-Ghazaliju mogoče doseči zgolj v sintezi (resnične) vednosti in (pravilnega) delovanja. Kot tako samospoznavanje po svojem pojmu predstavlja nikoli povsem dokončan proces, ki zahteva ne samo nenehno širjenje obzorja, temveč in predvsem udejstvovanje in pravilno, tj. etično ravnanje. To pa vselej predpostavlja samopremagovanje; kajti le tisti, ki si prizadeva za nenehno preseganje samega sebe, raste v vednosti, ki ni le intelektualna oziroma teoretska, temveč izkustvena in zato prehaja v modrost.K spoznavanju samega sebe sodi prvenstveno spoznavanje svoje duše: svojih vidnih in skritih misli, svojih čustev, namenov, svoje zavesti in vesti ter svojih lastnih demonov. To spozanje je pogoj za samopremagovanje, ki je pogoj samoizpopolnitve – tako v spoznavnem kot moralnem smislu. K spoznanju samega sebe sodi v isti meri spoznanje svojega Praizvora. V religijskem kontekstu to pomeni: spoznanje svoje lastne ustvarjenosti v fundamentalni odvisnosti od neskončne in večne Presežnosti. K samospoznavanju sodi nadalje nujno razmišljanje o lastni končnosti, o smrti in tistemu, kar naj bi sledilo po njej. Kot pravi an-Niffari: »Kdor je pripravljen za kontemplacijo o lastnem koncu, ne bo podlegel pritisku skušnjave.« Za muslimanske mistike spoznavanje samega sebe pomeni predvsem spoznanje lastnih duševno-duhovnih stanj in notranjih sil, spoznanje nevidnega sveta in »dejanj srca«.K resničnemu spoznavanju sodi navsezadnje vedno tudi spoznavanje svoje nevednosti. Tako imenovana »učena nevednost« krepi ponižnost in strahospoštovanje, ki nista le vrlini temveč podlaga spoznavno-duhovnega vzpona, katerega cilj se odmika v Neskončno. Spoznanje samega sebe je eksistencialno spoznanje, saj bistveno zadeva spoznanje lastne eksistence.Tako bo samospoznanje še naprej ostala eksistencialna naloga in neobhodljiv podvig človeka kot razmišljajočega, eksistirajočega in iskajočega bitja.


02.12.2022

Marko Rijavec: Mimohodci

Vedno smo v skušnjavi, da bi svojo ljubezen naredili abstraktno, da bi jo zavili v meglen celofan, v katerem bi ostali zadovoljni sami s sabo. Menda Jezus prav zato ta celofan kar naprej trga s konkretnimi primeri iz življenja, konkreten Bog hoče biti, ne oddaljena teorija, nekaj otipljivega. Res, naš Bog ima podobo težkih vprašanj našega življenja, pa naj gre za migrante v Sredozemlju ali pa najstnikov upor.Toda ta težka vprašanja od zunaj, torej tista, ki nam jih postavljajo ranjeni ljudje ob cesti, ranjeni ljudje ob lastni mizi, ranjeni ljudje, ki kričijo na nas, in ranjeni ljudje, ki ne morejo govoriti, so težka predvsem zato, ker so to pravzaprav vprašanja, ki prihajajo od znotraj, iz našega srca. Ogledalo nam nastavljajo, zato so tako strašansko neprijetna. In prav zato tudi tako zelo pomembna. Ker so vedno postavljena v trenutke, ko se moramo odločiti, kakšni ljudje želimo biti. In odgovori na ta vprašanja nas izklešejo, naredijo nas tisto, kar želimo postati. Vendar so ti odgovori še težji kot vprašanja sama. Zato ob njih radi izberemo alternativno, zadnje čase nadvse priljubljeno pot. Ker je seveda vsak odgovor zavezujoč, ker se z vsakim opredelimo, opredeliti pa se nočemo, nekakšen strah nas zajame ob tem, smo razvili preprosto in zelo učinkovito tehniko umikanja. Če je vprašanje pretežko, preprosto ne odgovorimo. Gremo »mimo« (Lk 10,31), kakor da se ni nič zgodilo. Tako se laže živi, brez vprašanj, izognemo se mučnemu tehtanju, negotovosti, razmišljanju, kaj bi bilo v takem trenutku prav narediti; ne, kaj bi bilo koristneje, ampak kaj bi bilo prav. Izognemo se žrtvi, ki jo tak trenutek zahteva, naporu in tudi napakam, ki jih je v takih trenutkih vse polno, izognemo se ponižanju pred drugimi in pred seboj. In tako življenje imamo radi, laže se živi brez teh vprašanj. To so sicer vprašanja, ki nas usmerjajo in delajo človeške, vprašanja, ki želijo, da ne pozabimo, kdo smo v svojem bistvu, da smo ljudje, dokler ljubimo. A to so težka, pretežka vprašanja za naša mehkužna ramena. Zato gremo raje mimo, kot da ne vemo, da je »iti mimo« najlažji način, da se izgubimo. Ker ljudje ne zablodijo od napačnih odgovorov, ampak ko si nehajo postavljati vprašanja.


01.12.2022

Zmago Godina: Življenje v luči

Obstaja pripoved o tem, kako je neki rabin od svojih učencev hotel izvedeti, kako se določi čas, ko se neha noč in začne dan.“Ali je to takrat, ko od daleč razločimo psa in ovco?” je vprašal neki učenec.“Ne,” je odgovoril rabin.“Ali je to takrat, kadar lahko od daleč ločimo dateljnovo palmo in smokvo?” je vprašal neki drugi učenec.“Ne,” je spet odvrnil rabin.Po še nekaj neuspešnih ugibanjih so učenci končno vprašali: “Kdaj pa se potem konča noč in začne dan?”“To je takrat,” je rekel rabin, “kadar v obrazu sočloveka vidiš svojega brata ali sestro. Takrat se začne dan.”Globoke besede, ki se ne nanašajo na bežno opazovanje nekaterih ljudi, temveč na notranje srečanje človeka s človekom. Besede, kot so “dan”, “luč” ali “svetloba” na eni in “noč” ali “tema” na drugi strani, so v Svetem pismu večkrat omenjene. Medtem ko so besede “dan”, “luč” in “svetloba” velikokrat uporabljene kot simbol dobrote, znanja, modrosti in upanja, pa sta v nasprotju z njimi “noč” in “tema” povezani s slabim, zlom in obupom. Apostol Janez je v svojem prvem pismu napisal: “Kdor pravi, da je v luči, pa svojega brata sovraži, je še zdaj v temi,” nato pa nekaj vrstic pozneje dodal: “Dragi moji, naša ljubezen naj ne bo samo na jeziku. Pokažimo jo v dejanjih, imejmo drug drugega v resnici radi.” (1 Jn 2,10 in 3,18 /ŽJ/). Čeprav se napisano v prvi vrsti nanaša na odnose znotraj krščanske skupnosti, pa zagotovo velja tudi širše in zajema posameznikov odnos do vsakega človeka.Morda se v dnevu, ki je pred vami, ne boste spoprijeli s potrebo po tem, da bi za nekoga naredili nekaj velikega in mu tako pokazali naklonjenost in pomagali. Toda prav zagotovo se boste srečali s človekom, ki potrebuje toplino, razumevanje ali človečnost. Prijazen pogled, nasmeh in dobra beseda so spodbudna dejanja pozornosti, ki so lahko ljudem okrog vas v veliko pomoč, saj osamljenost in nerazumevanje velikokrat bolita bolj kot telesne bolečine. Poskusite danes zavestno opazovati, kje se vam ponujajo priložnosti, da se odprete soljudem, da jim spregovorite in se pogovorite z njimi. Ko boste tako gledali v obraz sočloveka, boste opazili, da se je zdanilo in da je nastopil nov svetli dan ne le v vašem bližnjem, temveč tudi v vas.


30.11.2022

Metka Klevišar: Čas - malo drugače

O času veliko razmišljamo in tudi veliko govorimo. Navadno nam ga primanjkuje, pogosto imamo občutek, da bi naredili veliko več, veliko bolje, da bi bilo naše življenje lepše, če bi bilo časa več. Pa ga imamo na razpolago samo štiriindvajset ur na dan, sedem dni v tednu, tristo petinšestdeset dni v letu. Seveda pa nam ostaja uganka, koliko let. Od nas samih pa je odvisno, s kakšno vsebino bomo napolnili čas, s katerim razpolagamo.Ugotavljam, da si skoraj sumljiv, če rečeš, da imaš čas. Če neprestano tožiš, da imaš dela veliko preveč, da ti zmanjkuje časa za vse, dvigaš svojo pomembnost. Tako vsaj mislijo nekateri. Potem pa se zgodi, da imaš naenkrat časa na pretek in morda niti ne veš, kam z njim. Zboliš in morda tedne, mesece ne moreš nikamor. Ostariš in moraš korak za korakom opuščati vse svoje dejavnosti. Številnim se ob tem podere svet. Pa je res tako hudo?Osebno se počutim privilegirano tudi zato, ker imam čas. To mi pomeni vrednoto, tega se ne da kupiti z denarjem. Pravzaprav sem bogata. Mislim, da znam svoj čas izpolniti tako, da je to lahko v veselje meni osebno, pa tudi vsem tistim, s katerimi se srečujem. Res je, da ne počnem nič posebnega, so pa moji dnevi tako polni drobnih stvari in srečanj z ljudmi ali osebno, po pošti ali po telefonu. In prav ta socialna razsežnost bistveno zaznamuje kakovost našega časa.Res je, da fizično vse manj zmorem. Prav zaradi tega pa imam vse več dragocenega časa, ki ga lahko na ta ali oni način uporabim za osebno razmišljanje in srečanja z ljudmi. Judovski filozof Martin Buber je nekje zapisal: »Vse resnično življenje je srečevanje.« Te besede me pogosto spremljajo. Ob takšnem dojemanju časa ga ni nikoli preveč in nikoli premalo, ampak vedno ravno prav.


29.11.2022

Janez Vodičar: Obljubljati nebesa

Naj bo dan, spoštovane poslušalke, poslušalci, poln upanja in vam že pred večerom želim prijetne sanje.No, bi mi marsikdo odvrnil, težek dan je pred mano; delo, ki ga moram opraviti, mi ne dovoljuje sanjarjenja in praznega upanja. Upanje je v mojih rokah in mojem trdem delu, vse drugo so prazne besede, bi dodali drugi. Drži! Ljudje, ki sanjarijo pri belem dnevu, so pogosto drugim v breme. Ne vabim k takim sanjam, ki bi nas trgale od življenja. Te sanje in to upanje mora biti del našega življenja, kot ga živimo tukaj in zdaj.Verjetno ste že prebrali ali slišali kakšno pripoved o puščavskih popotovanjih. Kljub temu da je danes veliko lažje potovati skozi neizmerne daljave, kot je bilo to nekoč, je to še vedno polno tveganja. Vsi, ki so se kdaj izgubili sredi neizmerne, neobljudene puščave, in so se potem rešili, govorijo o pogumu, ki so ga takrat potrebovali. Če bi tavajoči izgubili pogum, bi bilo po njih. Brez poguma ne bi šli naprej. Pri tem se morajo varovati pred utvaro lahkih rešitev, kot so razne fatamorgane, prividi oaz. Kljub vsemu, tako trdijo, moraš imeti pred očmi neko oazo, saj samo dokler imaš vero, da tam nekje je obljuden svet, boš šel naprej.Pred kratkim sem poslušal ženo, ki se z možem trudi že osem let, da bi dobila otroka. Vsi, ki smo jo poslušali, bi ji radi dali neko upanje. Hkrati nismo hoteli dajati lažnih obljub. Kako naj opogumimo take ljudi? Je pri tem dobro lagati? Prav iz blodnje po puščavi se lahko naučimo kaj za svoje življenje. Prividi oaze so lahke rešitve in ženi, ki čuti praznino, ko nima svojih otrok, bi lahko tak privid dal lažno upanje, da se bo čez noč vse uredilo. Z lahkoto si zamisli lastno družino z otroki, privid, ki je le blodnja, hitra rešitev. Vseeno mora imeti neko upanje, ki jo bo vodilo naprej. V puščavi veš, kje je in kakšna je oaza, šele, ko si tam. Tej ženi smo lahko vlili pogum le tako, da smo ji pokazali, kako lahko napolni prazen prostor svoje družine s tem, kar je zanjo dosegljivo. Da še bolj ceni ljubezen svojega moža, da z veseljem sprejema svoje nečakinje in nečake. Ni treba pozabiti na bolečino, le odpre naj svojo praznino za te, ki so že okrog nje.Če ne bom verjel in sanjal, da mi danes lahko prinese kaj lepega, bo šlo božje kraljestvo mimo mene. Želim vsem nam, da bi vsaj malo verjeli, da so nebesa že vsaj malo del našega življenja, in jih bo še več, če bomo nebeške sanje vsaj malo zaživeli.


Stran 30 od 181
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov