Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Duhovna misel

3602 epizod

Duhovna misel

3602 epizod


Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.

16.02.2023

Metka Klevišar: Jaz tudi

Vedno bolj spoznavam, kako pomembno je, da se znamo poslušati. Tega se pravzaprav nikoli nismo prav učili. Spominjam se, da smo imeli v šoli govorne vaje, kjer smo se učili govoriti in nastopati. Nihče pa nam ni spregovoril o tem, kako naj poslušamo. Celó med študijem medicine, kjer bi to pričakovali, so nam v glavo vtepali kup podatkov, od katerih mnogih nismo nikoli uporabili. O tem, kako naj dejansko pri vsakdanjem delu poslušamo ljudi (in jih tudi slišimo), pa nič. In tako se v naših pogovorih nekateri vzorci ponavljajo vsak dan. Znanka mi je pravila, kako bi se želela kdaj pa kdaj pogovoriti o svojih problemih, o svojih težavah, pa še o marsičem. Živi sama, mož ji je pred leti umrl, otroci živijo drugod. V začetku, po moževi smrti je bilo težko, potem pa se je kar dobro vživela v to svoje novo stanje in zna biti tudi sama. Včasih pa si vendarle zaželi, da bi jo kdo poslušal. Nekaj prijateljic in znank ima, ki takole reagirajo na njeno pripoved: »Jaz tudi. Mene tudi bolijo kosti in sklepi. Jaz tudi včasih ne morem spati. Jaz tudi …« Postala je že skoraj alergična na ta »Jaz tudi«, ker ji s tem preprečijo, da bi spregovorila do konca o sebi, o svojem doživljanju. Nima občutka, da bi jo v njenem pripovedovanju vzeli resno. Ko bi vsaj nekdo rekel: »Res? Boli te? To je pa lahko neprijetno!« Mislim, da bi prav o tem moral razmisliti vsak od nas. Kolikokrat reagiramo s tem »Jaz tudi«, namesto da bi poslušali drugega človeka in mu pustili, da do konca spregovori o sebi. To nam je že tako prešlo v kri, da se največkrat niti ne zavedamo, da tako reagiramo na pripovedi drugih ljudi. Če hočemo kaj narediti za boljši in lepši svet, moramo paziti na naše medsebojne človeške odnose. Tu pa se vse začenja s sposobnostjo našega poslušanja. Najprej se moramo tega zavedati, potem pa korak za korakom, dan za dnem vedno bolj paziti, da bomo vedno manj govorili in vedno več poslušali.


15.02.2023

Marko Rijavec: Vrednost po(časnos)ti

Koliko časa traja, da se človek nauči hoditi v primerjavi z žrebičkom, ki se že hip po skotitvi podi naokrog. Koliko časa, da se človek nauči govoriti, koliko časa, da se nauči pisati in brati, koliko časa, da se nauči reči dve kratki besedi, »hvala« in »prosim«, pa še »oprosti« zraven, koliko časa, da se nauči biti človeški … Človek je počasne sorte, naravna nam je. Morda nas je zato ta moderna zahteva po »takojšnjosti« vsega pahnila v neko nečloveško stanje. Radi imamo, da se nam ustreže, ko bi kaj želeli, radi imamo jagode sredi zime, radi avtomate, ki za drobiž izstrelijo čokolado, radi hitre računalnike in hiter internet, vse, kar melje več kot par sekund, je nevzdržno počasi. Radi se peljemo po avtocestah, radi smo hitro tam, kamor bi radi prišli. Četudi bi radi prišli daleč. Težava hitrosti je, da te hitrost ne spremeni, ničesar ti ne da, samo raztrese te. Če greš hitro, nikamor ne prideš, dosežeš cilj, a si ostal brez poti. In pot je tista ključna pri vsem skupaj, Zaplotnika vprašajte, on, veliki popotnik, je zapisal: »Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.« Najti pot menda pomeni hoditi, in sicer hoditi počasi, tako počasi, da ti začenja pot govoriti o tem, kam sploh greš. Torej dovolj počasi, da čutiš bolečino, ne le svoje, bolečino svojih sopotnikov, dovolj počasi, da se zaveš, da je beseda primerna, samo če je boljša od tišine. Dovolj počasi, da imaš čas za vprašanja, na katera ni odgovorov, da imaš čas za napake, ki se jih sramuješ, da se imaš čas ustaviti in spiti pivo, da imaš čas vohati rože. To je pot. In lahko se jo naredi samo počasi. Ker pot sama po sebi nima smisla, če pot ni rast, raste pa se samo počasi, ne hitro, hitre rešitve so kot montažne hiše na Vipavskem, ob prvi burji se raztresejo po vsej dolini. Trdno steblo moraš imeti, če nočeš, da te prvi vihar trešči na tla, in trdnost nastane samo počasi. Zato je počasnost očitno za življenje pomembna, zato bi se je bilo menda spet treba navaditi, ne zaradi stresa, zavoljo rasti. In nam je treba nastajati, še veliko moramo nastati, in gorje tistemu, ki misli, da mu ni treba več rasti, ker smo ljudje kakor veter, dokler se premikamo, obstajamo.


14.02.2023

Polonca Zupančič: Platon o izvoru ljubezni

Platonovo delo Simpozij je večplasten in izjemno poduhovljen pogovor o naravi ene najstarejših sil v svetu – ljubezni. Gostje na večerji tako kot del skupnega druženja izrekajo hvalnice temu čudovitemu božanstvu in z dialogom odkrivajo njegovo pravo naravo, ki je nujno večdimenzionalna in je v resnici ni mogoče ubesediti – lahko se jo samo začuti. Del Sokratove hvalnice Erosu, bogu ljubezni, je tudi zgodba svečenice Diotime o rojstvu boga, ki jo poda v obliki naslednje prispodobe: ob rojstvu Afrodite, boginje lepote in ljubezni, so bogovi priredili gostijo, ki se je je udeležil tudi Poros – njegovo ime ni zanemarljivo, saj pomeni pot, prehod oziroma sredstvo, ki omogoča preobrazbo. Po koncu obeda pa je k vratom pristopila Peníja, poosebljeno pomanjkanje, da bi prosjačila. Vtem je Poros, omamljen od nektarja, stopil na vrt, tam pa ga je premagal spanec. Penija je zaradi svoje ubožnosti zasnovala načrt, da bo od Porosa dobila otroka, zato je legla k njemu in spočela Erosa. Diotima na ta način razlaga dvojno naravo ljubezni in pravi: »Zato je Eros postal Afroditin spremljevalec in služabnik, ker je bil namreč spočet na njen rojstni dan in je obenem po naravi ljubitelj Lepega,« torej Afrodite, ki je lepa. V naravi ljubezni je biti obkrožen z lepim in porajati lepo, kar so Grki istovetili tudi z dobrim. Ker je torej sin Porosa in Penije, se pravi poti in pomanjkanja, je Erosa doletela takšna usoda: »Prvič je vedno ubog in še zdaleč ne nežen in lep, kot misli množica, ampak je grob in zanemarjen, bos in brez doma, vedno prenočuje na tleh in brez odeje; spi pred vrati in ob poteh pod milim nebom, saj ima naravo matere in se vedno druži s pomanjkanjem.« Po ljubezni tako vedno hrepenimo iz občutka, da nismo popolni, da nam nekaj manjka in da nam bo šele naša druga, boljša polovica dala popolno srečo. Da pa bi našli svojo dušo dvojčico, moramo segati po različnih prijemih, da bi privabili in osvojili svojega ljubljenega. Zato je Eros prevzel tudi očetovo naravo: »Pogumen je, drzen in silovit, izreden lovec, ki si vselej izmišlja neke zvijače; želján razumnosti in iznajdljiv, vse življenje filozofira in je izreden čarovnik, strokovnjak za strupe in sofist.« Eros je torej vselej v sredi med dvojnostmi: ni smrten niti nesmrten, ni niti ubog ne bogat, je med nevednostjo in modrostjo, med božanskim in človeškim. Je skratka filozof: »Modrost namreč sodi med najlepše reči, Eros pa je ljubezen do lepega, tako da je Eros nujno filozof – in ker je filozof, je nujno vmes med modrecem in nevednim. Temu je vzrok njegov rod: saj je sin modrega in premožnega očeta ter nemodre in uboge matere.« Tako konča svojo pripoved Diotima, prek nje pa nas Platon spodbuja k premišljevanju in občutenju te božanske sile ljubezni.


13.02.2023

Emanuela Žerdin: To je ljubezen

Vedno se veselim, ko obiščem meni drag zakonski par v majhni vasici, daleč od hrumečega mesta. Hiška je skrita med mogočnimi drevesi in na pragu me prijazno pozdravi lepa velika muca. Ko ostarela gospa odpre vrata, se ji na ustnicah izriše nasmeh, sklopi svoje od revme upognjene prste in pravi: A, vi ste. Kako lepo, da ste spet prišli. Odpelje me v kuhinjo, kjer je vedno toplo in prijetno, saj gospa kljub letom v štedilniku vztrajno kuri na drva in če je vse tiho, lahko slišiš, kako drva prasketajo na ognju. V drugi sobi leži njen mož, težek nepokreten bolnik, ki le včasih pride do kakšnih svetlih trenutkov in spregovori stavek ali dva. Ona pa je ob njem dan in noč. Povedala mi je, da se ni hotela preseliti v drugo sobo, saj tam ponoči ne bi slišala njegovega dihanja. Bolezen njenega moža zahteva precej strokovne nege in oskrbe, ona, vsa upognjena od revme, pa zanj skrbi z neskončno ljubeznijo, nežnostjo in toplim nasmeškom. Prav ta nasmešek je nekaj, kar razsvetli vso sobo, in moraš se nasmejati, saj se ti zazdi, da tako kot roke blažijo telesne bolečine, ta topli nasmeh blaži duhovne bolečine. Trpljenje je prekrito s tančico njene neizmerne ljubezni in vdanosti. Nima ne plače ne pokojnine, vendar je to, kar dela za svojega moža, vredno več kot vse bogastvo sveta. Ne vem, s čim si je mož, ki leži na bolniški postelji, zaslužil ljubezen svoje žene, vem pa, da ima privilegij, ki ga ne more kupiti niti kakšen milijonar. Žene, ki te ljubi in neguje, čeprav je že sama precej nemočna, se ne da kupiti! Ali jo dobiš ali pa ne boš nikoli vedel, kaj je prava ljubezen. Ob obisku tega ljubečega doma mi pride na misel ena od modernih popevk, ki poje o tem, kaj ljubezen je in kaj ljubezen ni. Na koncu pesem pravi, da je ljubezen to, da ostaneš z njo ali njim tudi, ko je star oziroma stara, ko ne veš več, kdo si in kaj si, a ti si vseeno tu, kajti ti veš, kdo je on in kaj je on. Ta topel domek na hribu iznad mesta mi govori prav o tem, kaj je ljubezen. Sto tisoč definicij, sto tisoč besed sem že prebrala, a vem, da nam še ni uspelo izreči največje globine ljubezni. Ta draga gospa pa mi pokaže, kaj je ljubezen brez besed s tem, da je ob svojem možu, da se ji zdi samoumevno, da ga niti ponoči ne zapušča, da posluša njegovo dihanje, tudi če on tega ne ve. To je ljubezen!


12.02.2023

Božo Rustja: Če preživi, mu ne odpustim

Matejček se je skregal z bratom Mihcem. Preden je šel zvečer spat, je redno zmolil večerno molitev z mamo, tokrat pa mu je mama rekla, da se mora najprej spraviti s svojim bratom, preden bo začel moliti. Toda Matejček tega ni hotel storiti. Mama se je na vse načina trudila, da bi ga prepričala, a otrok ni popustil. Končno mu je rekla: »Kaj pa če Mihec ponoči umrje? Kako se boš počutil ob misli, da je umrl skregan s teboj?« Matejček se je zamislil, potem pa rekel: »V redu, odpuščam mu, a če bo jutri zjutraj še živ, bom spet skregan z njim!« (Zgodbe za skladen zakon in družino, 66). Preprosta, že skoraj naivna otroška zgodba nam sporoča globoko življenjsko resnico, da jeza lahko zamegli naš razum in da v jezi naredimo nespametne stvari. Je močno čustvo, zato v jezi ne sprejemajmo odločitev, zlasti ne pomembnih življenjskih odločitev. To poudarja tudi Jezus v evangeliju današnje nedelje, ki je vzet iz njegovega znamenitega govora na gori. Dobesedno pravi: »Kdor se jezi na svojega brata, zasluži, da pride pred sodišče« (Mt 5,22). V grščini, jeziku, v katerem so bili napisani evangeliji, poznamo dva izraza za jezo. Prvi označuje hitro jezo, ki hitro pride, a tudi hitro mine. Druga beseda pa označuje trajajočo jezo. Običajno tako jezo človek še »hrani« in ne pusti, da bi umrla. Zato se ne čudimo, da sv. Pavel naroča vernikom: »Odvrzite … jezo, vzkipljivost, hudobijo, obrekovanje, nesramno govorjenje svojih ust« (Kol 3,8). Tudi poganski misleci govorijo o nesmiselnosti jeze. Slavni govornik Cicero je rekel, da v jezi ne moremo pravilno delovati. Poganski mislec Seneka pa je dejal, da je jeza majhna norost. Dejansko je jeza slab svetovalec. V jezi rečemo ali naredimo stvari, za katere nam je potem žal. Evangelij zato prepoveduje jezo, ki rodi slabe sadove, jezo, ki traja in ne pozablja napak drugih, jezo, ki se noče pomiriti, jezo, ki se hoče maščevati. Če smo res poslušni Jezusu, potem moramo iz življenja odstraniti jezo, še posebej dolgotrajno, ker nam preprečuje, da bi se približali bližnjemu in Božjemu obličju. Ko je Leonardo da Vinci v Milanu slikal Zadnjo večerjo, se je hudo sporekel z nekim človekom. Zelo se je razjezil nanj in ga odpravil z zmerjanjem in grožnjami. Leonardo se je vrnil v samostan k velikanski slikariji na steni, da bi nadaljeval z zahtevnim in silno natančnim delom, a ni mogel več slikati. Tako silno je bil vznemirjen. Odložil je paleto in čopiče, šel iskat človeka, katerega je bil užalil, ter ga prosil odpuščanja. Mož je Leonardovo opravičilo sprejel in slikar se je lahko vrnil k slikanju ter končal zahtevno delo: slikanje Kristusovega obličja (Zgodbe za pogum, 13).


11.02.2023

Raid Al Daghistani: Telo v islamski duhovnosti

Islam kot religija in kultura je telesu vselej pripisovala velik pomen. V Koranu beremo, da je človek ustvarjen »v najlepši podobi« (»fī aḥsani taqwīmin«). Znano je, da je že prerok Mohamed prakticiral zdravilstvo in svoji skupnosti dajal higienske nasvete. Klasični muslimanski učenjaki so v 9. in 10. stoletju vneto prevajali starogrške medicinske spise; razmerje med duhom in telesom pa je veljala za eno osrednjih tem islamske filozofije. Zelo pomembno vlogo pa telo igra tudi in ravno v islamskem bogoslužju in njegovi duhovno-mistični tradicij. Telo je modus duhovno-religijskih praktik: od molitve in invokacije, do romanja in askeze – telo igra v islamski duhovni tradiciji bistveno vlogo. Vsakodnevna bazična molitev muslimanov je sestavljena iz različnih telesnih pregibov, pri čemer stoja predstavlja izhodiščno držo. Nadalje telo igra pomembno vlogo pri ritualni invokaciji Božjega imena (»dhikru«), ki jo prakticirajo predvsem muslimanski mistiki (sufiji). Dhikr se izvaja bodisi stoje bodisi sede, a vselej v rahlem pozibavanju oz. enakomernem nihanju telesa. Posebno obliko ritualne invokacije v islamu predstavlja vrtenje dervišev. Pri tem gre dejansko za meditacijo v gibanju, ki posamezniku pomaga doseči ekstatično stanje ljubezni in Božje prezence. Telesno gibanje se tu povzdigne naravnost v subtilno duhovno metodo. Telo pa je prav tako ključni element asketskih vaj in posta kot spoznavno-transformativnega procesa. Cilj askeze kot urjenje telesa in duha je namreč osebna preobrazba in duhovno spoznanje. Pot v nadčutno, duhovno vodi torej prek dresure čutnega, telesnega. Telo je torej pogoj askeze in hkrati tista dimenzija, ki jo posameznik prek askeze poskuša obvladati ali celo preseči. Nenazadnje pa je tole bistvena razsežnost tudi v kontekstu islamske eshatologije. Kajti islam – podobno kot krščanstvo – uči, da je odrešenje oz. poveličanje človeka celostno, tj. tudi telesno. Peklenske muke in rajski užitki so vezani na telo – četudi subtilno telo – kot medij sprejemanja in zaznavanja. Skratka: človek je telesno in duhovno bitje. Duh prežema telo in telo je vpeto v samo duhovnost. Pravilen, skrben, zdrav in spoštujoč odnos do telesa je zato tudi v islamu imperativ religiozno-etičnega življenja.


10.02.2023

Peter Millonig: Izpraševanje vesti

Izpraševanje vesti je dnevno opravilo razumnega, odgovornega, bogaboječega človeka. Ker namreč nosimo v sebi kompas srca, naj bi vedeli, naj bi nas zanimalo, kje smo. Ali hodimo po čistini pravičnosti ali se pogrezamo v goščavo greha? Se nam izrisujejo rajska obzorja ali podobe najrazličnejše nesreče? Ali nam vest očita nezvestobo ali nas pomirja, ker smo ravnali po zapovedih nebes? Izpraševanje vesti je pogoj za to, da imamo v sebi življenje; možnost za spreobrnjenje, kadar duša obtožuje, da smo se pregrešili zoper Boga, bližnjega in samega sebe. Takrat se zavemo, da hodimo po stranpoteh. Ne ljubimo Stvarnika – kot je zapovedano – z vsem srcem, vso dušo in vsem mišljenjem. Kajti če bi ga, ne bi skrunili njegovega imena. Spoštovali bi Gospodov dan, očeta in mater. Ne bi ubijali, prešuštvovali, kradli. Ne bi pričali po krivem ali si želeli svojega bližnjega žene, blaga. Vsega tega ne bi počeli, ampak bi živeli iz resnice čiste misli in pravičnega dejanja, ker bi brezpogojno ljubili Boga. Ni torej mogoče imeti neobtežene vesti, če ni volje do ljubezni – do Stvarnika, Odrešenika in Zveličarja sveta. Ker smo ustvarjeni po Njegovi podobi, je naša vest docela zanesljiva in dovzetna za najmanjše tresljaje, ki bi nas utegnili prizadeti. Vest nikoli ne zataji. Je brezprizivna, ker je resnicoljubna. Kot ogledalo duše vrača človeku resnično podobo o njem samem.


09.02.2023

Alenka Veber: Kako zakuriti ogenj?

Dobro jutro, cenjeni poslušalci in spoštovane poslušalke. Tokrat sem, da vas dodobra prebudim, za vas pripravila nalogo. Predstavljajte si, da ste po večurni hoji, potem ko ste zašli s planinske poti, premraženi ravnokar prispeli do odprte zimske sobe z majhno železno pečjo, pripravljenimi drvmi in starim, a suhim časopisom. Bolje se vaša pustolovščina ne bi mogla končati. A nečesa ne vi ne preprosta zimska soba nimate: škatlice suhih vžigalic, še manj vžigalnika. Kako bi zakurili ogenj brez vžigalic? Kaj bi dali za kratke paličice z vnetljivo glavico, kajne? Bojim se, da vas tudi moje modrovanje ne bo pripeljalo do prave rešitve. Ogenj je eden najstarejših človekovih izumov. V hladni, nezakurjeni zimski sobi pa nam bodo teorije o tem, kako so odkrili ogenj, bolj malo pomagale. Seveda lahko čakate na udar strele, ki bi vžgal bližnje drevo, vendar je pozimi to bolj malo verjetno. Kako torej zakuriti ogenj brez vžigalic? Mojstrom preživetja v naravi bi mogoče to uspelo, a tudi oni potrebujejo vsaj dve palici, kamen in obilico suhe trave. A pod snežno odejo bomo suho travo zaman iskali. Upam, da vas ne skrbi preveč, kako se bo naša donkihotijada končala. V tem jutru namreč niste edini, ki ste si zavetje poiskali v zimski sobi. Ravnokar si je nekdo ob prag vrat otresel zasnežene čevlje in vstopil v sobo. In s seboj ima škatlico suhih vžigalic. Drug drugega se razveselita, čeprav sta popolna neznanca. Vam je v trenutku postalo toplo, neznanec pa se je vzradostil ob pogledu na nepričakovano družbo. V tem jutru bi drug za drugega dala roko v ogenj. Navadno se ravnokar povedano dogaja samo v pustolovskih zgodbicah, v resničnih življenjskih zgodbah pa je vedno dobro s seboj imeti škatlico suhih vžigalic ali vžigalnik. Če nič drugega, boste s plamenom lahko odtajali zamrznjeno avtomobilsko ključavnico in se mirno odpeljali dnevu naproti. A na nekaj moramo še biti pozorni. Potem ko nam uspe zakuriti ogenj, vanj raje glejmo iz varne razdalje. Igranje z ognjem je lahko tudi nevarno. Dajanje rok v ogenj za drugega pa sploh. Lahko se namreč hudo opečete. Predvsem pa si ne dovolite, da bi v vas ugasnil ogenj življenja. Ko enkrat dogorevajoči kosi naših življenjskih moči nehajo tleti in popolnoma ugasnejo, škatlica vžigalic ali katerokoli drugo netivo ne moreta več zanetiti plamena ali pa to storita le zelo težko. Ne samo v ledeno mrzli zimski sobi, tudi v naših medsebojnih odnosih potrebujemo toploto. Potrebujemo rahlo odprta vrata, da skozi majhno špranjico zapiha vsaj toliko vetra, da naša žerjavica začne ponovno tleti.


08.02.2023

Gregor Čušin: Pismo največjemu slovenskemu pesniku

Spoštovani France! Kljub temu, da tvoj spomenik krasi središče našega prestolnega mesta, si lahko prepričan, da je ob gornjem stavku v pričakovanju vztrepetalo srce vsaj polovici slovenskih pesnikov. Kajti skromnost res ni lastnost, ki bi krasila sodobnega slovenskega umetnika, kaj šele, da bi jo imeli za čednost. In ko smo že pri skromnosti in čednosti… Tudi ti nisi bil ne eno ne drugo. Torej: ne skromen, ne čednosten. In če za skromnost res nisi imel posebnega razloga, mi ni znano, še manj pa jasno, kaj je šlo narobe s čednostjo. Res je, da vse kar vem o tebi, vem iz drugo roke, kot se reče, in da ti morda s svojim nepoznavanjem delam krivico. A res je tudi, da čeprav v tvojih časih niste poznali »rumenega časopisja« in paparazzov, stvari niso šle mimo neopažene in nezabeležene, saj so vaške, še bolj pa mestne opravljivke vestno opravljale svoje sveto poslanstvo. V naši ljubi samostojni deželici, o kateri si ti samo sanjal, mi pa pod njeno zastavo zdaj že dvajset let ob vseh praznikih in zmagah naših športnikov vzneseno prepevamo tvojo napitnico, se tako otroci že od malih nog učijo ne le o (ne)srečni Vrbi, ampak tudi, če ne predvsem, o tvoji (ne)srečni ljubezni, nekaj malega se jim pove o Nezakonski materi, še več pa o tvojih nezakonskih otrocih, nasmehnejo se ob Povodnem možu, a se še bolj režijo, ko se jim pove, da si bil ti menda večkrat »fajhten«! Pa ne bi rad sitnaril ali ti karkoli očital, nenazadnje sem to o največjem slovenskem pesniku resno mislil, a bojim se da si dal slab zgled. Že nekaj let opazujem in vedno bolj se mi dozdeva da je res, da se tistim, ki se napotijo po stezici, ki vodi do Parnasa, zdi, da bodo prišli hitreje in prej do vrha, če bodo razuzdani in opiti kot ti. In pri taki misli jih podpira tudi kulturno ministrstvo in stroka, saj se danes za pesmi, ki si jih ti za kako gostilniško mizo morda pijan stresal iz rokava in se jih trezen verjetno celo sramoval, dobi državna nagrada, ki, kako ironično, nosi tvoje ime! In tako kot s pesniki je pravzaprav z vsemi umetniki in ob njihovem obnašanju bi zardela še celo tvoja »freigeistovska« duša. In ko smo že pri duši… Meni zelo ljuba pesem je Tvoja vera: »Kar je beži, al beg ni Bog, ki vodi vekomaj v ne-bo, kar je, kar b'lo je in kar bo!« ki jo eni hočejo razložiti tako, drugi spet drugače, ene potegne v levo, druge na desno, ene navzgor, druge spet kam drugam… Ne vem sicer kaj si položil na božjo tehtnico ob svoji smrtni uri, še manj mi je znano, kaj je On kot (proti)utež položil na drugo stran, a Njegovo ime si v tej svoji pesmi, v Prešernovi veri, zapisal z veliko začetnico! In to je tisto kar te v mojih očeh razlikuje od tvojih pesniških sodobnikov. Oni v svoji umetniški samozaverovanosti ne vidijo, še manj pa priznavajo karkoli nad sabo, zate pa je bil Bog Nekdo! Oprosti, ker sem te tikal, a navsezadnje sem ti skoraj sosed. Ne tako bližnji kot ti je bil sveti Marka, a sosed vendarle. Ne vrag! In če ti je kaj v tolažbo: Današnja mladina te morda res pozna le kot »avtorja slovenske himne«, in po »tračih«, ki sem jih naštel v sestavku, vendarle pa je tvoj, že omenjeni, spomenik znamenita »randi točka«, in prepričan sem, da je se je prenekateri par prvič poljubil prav na Prešercu, tik pred tvojim pesniškim nosom. Naj ti bo lahka preljuba in mila slovenska zemlja. In prijetno večnost ti želim!


07.02.2023

Milada Kalezić: Presežno v umetnosti

Duhovno misel pred praznikom kulture je pripravila priznana slovenska filmska in gledališka igralka Milada Kalezić, ki je leta 2011 za svoje življenjsko delo na odrskih deskah prejela najvišje priznanje – Borštnikov prstan. Pred dvajsetimi leti je doživela metanojo, spreobrnjenje, ko je iz ateistke postala iskreno verujoča, na novo rojena kristjanka in je danes dejavna članica občestva Srbske pravoslavne cerkve v Mariboru. V prispevku razmišlja, da je vsako predano umetniško ustvarjanje vedno tudi srečanje s presežnim.


06.02.2023

Andrej Rot: Največja utopija

»Ko berem in pišem o tem, kako se je največja utopija, ki so jo ljudje kdaj imeli na dosegu roke, sprevrgla in potopila v katakombe zgodovine, se zdi, da je šlo bolj za božjo kazen kot za človeško delo. Šlo je za dejanja ljudi, pijanih od moči, za želje po nadzoru in ambicije. Iz tega sem se naučil, da je resnična človeška veličina v odločnem uresničevanju dobrote, v sposobnosti dajanja tistim, ki nimajo ničesar, vendar ne tistega, kar imam odveč, ampak dela tistega malega, kar imam. Dajajte vse, dokler vas ne zaboli! Pri tem dajanju se ne ukvarjajte s politiko ali z zahtevo po premoči, še manj pa z izvajanjem lažne filozofije prisile nad drugimi, da bi sprejeli vašo razlago dobrote in resnice, ker verjamete vanjo. Sploh pa, bognedaj, da bi mi moral biti kdo hvaležen za to, kar sem dal, četudi tega ni prosil. In čeprav sem vedel, da je moje naziranje v celoti neizvedljivo (Kaj za vraga naj bi počeli z ekonomijo, denarjem, lastnino, da bi vse to delovalo? in kaj za vraga s privilegiranimi in zlobneži?), sem bil zadovoljen, ko sem pomislil, da bi morda nekoč ljudje res lahko gojili tako stališče, ki se mi je zdelo tako temeljno – zgolj zaradi svobodne izbire in etične nuje po solidarnosti in demokratičnosti.« Te misli je zapisal kubanski pisatelj Leonard Padura leta 2009 v romanu Mož, ki je ljubil pse. V tem obsežnem delu Padura opisuje razočaranega pisatelja, ki se spominja dogodka izpred treh desetletij. Na plaži je namreč srečal skrivnostnega človeka v spremstvu dveh ruskih hrtov. Ob približevanju možu in počasnemu vzpostavljanju prijateljstva, mu je ta zaupno začel pripovedovati zgodbo, v kateri nastopata sovjetski revolucionarni politik Lev Trocki in njegov morilec Ramón Mercader. V pripovedi, ki je razdelana na Trockijevo potovanje v izgnanstvo in srečanje v Mehiki z Mercaderjem, Padura osvetli svojo pogled na kubansko in svetovno zgodovino. Predvsem pa na iluzornost utopij.


05.02.2023

Andraž Arko: Okus po Bogu

Verjetno se je marsikoga dotaknila skladba Solinar, nedavno preminulega glasbenika Enza Hrovatina, člana skupine Faraoni. Pesem o zapuščenih solinah, kjer je nekoč sonce spreminjalo morje v sol. Če smo malo manj romantični, a še vedno nostalgični se seveda lahko spomnimo še na kakšno starejšo popevko; na primer tisto, v kateri so Čudežna polja prepevala »Solit se pojdi!« Refren, ki gre hitro v uho, a ob enem fraza, ki si je v vsakdanu ne želimo slišati, saj vemo, da nas z njo nekdo pošilja nekam oziroma, da nas nejevoljno, nestrpno odklanja ali zavrača naša dejanja. Ideja – naj se gre nekdo solit – seveda izvira iz konkretnega dejstva, da če je nekdo nasoljen, mu ne bo dobro, saj ga bo sol razžirala in bo torej trpel. Mogoče pa smo kdaj nekomu rekli, naj se gre solit zato, ker je pripovedoval neslane šale ali pa nam solil pamet. Kakorkoli že. V evangeljskem odlomu za današnjo nedeljo nam Jezus pravi, da smo sol zemlje. Sicer bi verjetno ob tem stavku v teh zimskih dneh bila prva asociacija na sol, ki ni direktno na zemlji, ampak na cesti. Jasno, da zaradi poledice. Vsekakor si človek ne bi želel biti taka sol: sicer koristna za voznike, a vendarle te slednjič povozijo. Nenazadnje tudi Jezus sam pravi, da sol, ki se je pokvarila, vržejo »proč in jo ljudje pohodijo« (Mt 5,13). Na kakšen način naj bi torej kristjani bili sol zemlje? Prav gotovo smo že vsi imeli izkušnjo, da smo jedli neslano juho. Pač, brez okusa. Bogu hvala, da se jo lahko še vedno dosolimo. Zdravniki sicer nad tem niso ravno navdušeni, ampak dobra goveja župca pač mora biti tudi primerno osoljena. Preprosto zato, ker sol da dober okus. In na tak način naj bi bili kristjani sol zemlje. Da dajemo okus temu svetu. Okus po presežnem. Okus po Božjem. Okus po pristnem veselju, ki izvira iz upanja na večno življenje. Gre za temeljno začimbo našega življenja. Okus po večnosti: da se namreč naše življenje ne konča s smrtjo. Da ne ostajamo v tuzemski brezperspektivnosti in iz strahu pred staranjem, trpljenjem in smrtjo želimo okušati in tudi izkusiti to in ono, kar pa slednjič ne more potešiti in pomiriti tega strahu. Biti sol zemlje dejansko pomeni, da dajemo okus temu svetu. Okus večne Ljubezni. Kadar pa ne dajemo tega okusa, se zgodi, da nas ljudje pohodijo. Ne z vidika preganjanja ali nasprotovanja, ker smo Kristusovi, ampak zato, ker ne dajemo okusa. Ker se morda med nami dogajajo neokusne stvari. Ja, če »se sol pokvari«, potem res »ni za drugo, kakor da se vrže proč in jo ljudje pohodijo.« Zato je še kako pomembno Jezusovo vabilo: »Vi ste sol zemlje.« Da bi mogli dajati okus temu svetu. Okus po lepem, dobrem, večnem, ki je okus po Bogu.


04.02.2023

Daniel Brkič: Trpljenje, temeljni kamen ateizma

Vprašanje trpljenja je temeljni kamen ateizma. Kristjani trdimo, da ima Bog glede njega zadnjo besedo, vendar zakaj ne že zdaj? Zakaj bo obstoj zla opravičen šele v končni bodočnosti? Ključno vprašanje ni, zakaj Bog zla ne odstrani, ampak zakaj je ustvaril svet, v katerem je zlo neizogibno. Bog je ustvaril svet iz ljubezni, ker božanska logika temelji na njej, ne pa na moči, zato je zlo cena Božje ljubezni, ki želi svoboden odgovor iz ljubezni. Zlo se javlja kot negativni spremljevalec svobode; če možnosti za zlo ne bi bilo, ne bi bilo niti svobode izbora med dobrim in zlom. Zlo je naša moralna odločitev, ne pa Božja določitev, sicer bi bili pogojeni in determinirani in ne bi bili svobodna bitja. Vsevedni Bog ve, kako se kdo odloča, a tega vnaprej ne določa. Zlo obstaja zato, ker mu svet s svojo svobodno odločitvijo omogoča obstajati. Zato je treba zavreči nesmiselne fantazme o Bogu, ki naj bi kot porednež pošiljal zlo, saj je Bog antizlo. Bog je svet ustvaril zato, ker zlo želi, hoče in more premagati. Vesolju je dal toliko popolnosti, kolikor jo lahko vesolje sprejme (Leibniz). Ista svoboda je Boga v ljubezni obvezala, da je bes do zlorabiteljev svobode usmeril proti sebi. Nihče drug razen Bog Odkupitelj tega ne more narediti. Zaradi tega je krščanstvo edinstveno. Ali tudi Bog trpi? Sveto pismo razkriva trojno Božje trpljenje. Prvič, ko je človek v raju zgrešil. Drugič, ko je človek začel zaradi greha trpeti. In tretjič, ker naše trpljenje ni bilo dovolj, da se človek odreši, je sam Bog prevzel na križu naše trpljenje nase (Joālo J. Vila-Chā). Bog je predhodnik vsakega trpljenja. Nemški astronom Johann Hieronymus Schröter (174 –1816) je na to modro odgovoril: »Križ je dobrim ljudem pokazal, da njihova dobrota ni dovolj dobra.« Francoski novinar Antoine Leiris, čigar žena je bila v terorističnem napadu v koncertni dvorani Bataclan v Parizu leta 2015 ubita, je poslal po medmrežju v svet zapis Pismo moji ženi in njenim ubijalcem: »Če nas je ta Bog, v imenu katerega ste v svojem slepilu ubijali, ustvaril po svoji podobi, potem je vsak naboj v telesu moje žene rana v njegovem srcu.« Krščanstvo ima Boga, ki z nami trpi, a ga žal ne poznamo v pravi luči. Teolog Karl Rahner (1904–1984) je glede tega zapisal: »Hvala Bogu, da ne obstaja tisto, kar velika večina kristjanov smatra za Boga.«


03.02.2023

Gregor Čušin: Drobtinica

Bil je zadnji teden šolskih počitnic. Žena, učiteljica, je že v službi, ker je treba, preden otroci zasedejo šolske klopi, prezračiti vsaj zbornico in razrede, če že šolskega sistema ne uspe nikomur prevetriti. Jaz doma … sam … prepuščen na milost in nemilost številčno močnejšemu nasprotniku: otrokom. Poba, ki mi je v zadnjem letu fizično zrasel prek glave, v figurativnem smislu pa mu je to uspelo že pred nekaj leti z vstopom v puberteto, me je že prejšnji večer prosil naj ga zjutraj zbudim, ker da si je našel neko priložnostno delo. Priznam: težko sem zaspal od začudenja, jutro pa ni prineslo olajšanja, saj je bil poba že zbujen. In ne samo to: šel si je še kupit malico v trgovino, »z lastnim denarjem«, kot je rekel … in res nisem hotel pokvariti trenutka z debato o tem ali je »žepnina« zares »lasten denar«! Potem je vstopil predme, pripravljen, žareč, in rekel: »Grem!« »Prav,« sem dejal. On pa je še kar stal. »Bodi previden. Pazi nase,« sem dodal. »Bom,« je rekel. In še kar stal. »Še kaj potrebuješ?« sem vprašal. »Ne,« stoji pred mano in me pričakujoče gleda. »Denar?« Kaj pa drugega?! »Ne,« stoji. Vdal sem se. »Ja, kaj pa je potem?« »Ja, no …« je neučakano zavzdihnil in se mi z glavo naprej približal na korak. In zdaj vam seveda moram povedati, da imava z ženo navado, da otroke, ko odhajajo od doma, v šolo ali na kakšno pot, pokrižava. Da jih pošljeva v svet z božjim blagoslovom in varstvom. In seveda moram tudi priznati, da to po navadi stori žena. Ker običajno vstane prej; ker otroke običajno ona budi in pospremi do vrat; ker je običajno ona doma, ne jaz … »Aja, seveda,« pokrižam mulca. Gre. Še za glavo višji, se mi zdi. Jaz pa sedem. Pretresen in ganjen. Ponižen. »Ni hotel od doma brez žegna, pubertetnik zblojeni!« Bog vsake toliko dopusti, da pade kakšna drobtinica z Njegove mize. Da ne obupamo. Da lažje zdržimo. Da se nasitimo.


02.02.2023

Andrej Šegula: Jezusovo darovanje

Danes obhajamo praznik Gospodovega darovanja, imenujemo ga tudi svečnica, ker na ta dan po stari navadi po cerkvah blagoslavljamo sveče. Praznujemo ga vsako leto drugega februarja, to je štirideset dni po božiču. Pri nas je to zadnji dan božičnega časa. V Sloveniji je še vedno lepa navada, da do tega dne vsaj cerkve krasijo jaslice in božična drevesca, ki pa jih je treba prav na današnji dan pospraviti. Bogoslužno ime praznika je Jezusovo darovanje. Štirideset dni po tem, ko je Marija rodila Jezusa, je smela priti v tempelj. S tem se je Marija podvrgla judovski postavi. Vsaka judovska mati namreč po porodu velja za nečisto. In v tem času ni smela stopiti v tempelj in se ničesar svetega dotakniti. V templju je Marija srečala častitljivega starčka Simeona, ki je spoznal, da je dete v njenem naročju Mesija. Evangelist Luka je zapisal: »Simeon jih je blagoslovil in rekel Mariji, njegovi materi: 'Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu nasprotuje, in tvojo lastno dušo bo presunil meč, da se razodenejo misli mnogih src« (Lk 2,34-35). Redovnice in redovniki na ta dan praznujejo dan Bogu posvečenega življenja. To je dan zahvale, molitve za svetost, premišljevanja in medsebojnega srečanja. Redovniki in redovnice dan posvečenega življenja praznujejo skupaj s svojimi škofi in drugimi verniki. Cerkev je praznik prvič obhajala drugega februarja 1997. Posebno praznovanje dneva redovnikov je uvedel papež Janez Pavel II., ki je želel posvečene osebe spodbuditi, da bi se vračale k izvirom svojega poklica in vsako leto pred Bogom znova potrdile svojo izbiro. Papež je izbral praznik Gospodovega darovanja, ker simbolizira Jezusovo izročitev Bogu in pripravljenost izpolnjevati Božjo voljo. Tudi redovnice in redovniki se namreč z zaobljubami in načinom življenja dajo v celoti na razpolago Bogu in ljudem. Če današnji praznik razširimo, bi lahko rekli, da je vsak izmed nas poklican: poklicani smo v življenje, družino, zakon, na poklicno pot, v prijateljske odnose ... Vse to je vabilo, klic. Naj bo tudi današnji dan priložnost za nas, da odgovorimo na ta klic in smo luč drug drugemu. Kajti zagotovo velja: »Več svetlobe, ko boste spustili vase, svetlejši bo postal svet, v katerem živimo!«


01.02.2023

Duhovna misel

Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.


31.01.2023

Berta Golob: Navezanost

Sem tako navezana na tole staro jopo, kar zrasla se je z menoj. Zdelo se mi je smešno, da se dninarica Mana ne more posloviti od obledele neštetokrat zašite in prešite jopice. Soseda ji je napletla novo; toplo, iz jezerske ovce, kot se je reklo. Mana jo je pa lepo zloženo položila v starikasto omaro; v tako, kakršnih ni več. Saj še marsičesa ni, navezave pa ostajajo. Kljub novim in modernim časom. Kljub temu. Da hitro vse zavržemo, nadomestimo z boljšim. S tem v zvezi mi prihaja na misel tako imenovani faks. Kakšno čudo za prav kratek čas. Škatla, pa si skoznjo poslal ali pa dobil natipkano sporočilo. Ali pa iz mojih poučevalnih časov responder. Komaj še vem, kaj je to bilo. Nepogrešljiva aparatura, ki je v naslednjem šolskem letu že samevala na odlagališču. Istočasno pa jaz. Navezana na puščico iz pamtiveka. Oguljeno že do sramote. Vsi učenci so imeli lepše. Kaj so si mislili, ne vem. Doma so razlagali mojo zanikrnost. V resnici je šlo pa za lep spomin na botrco. Kje je končala pokvečena puščica, ne vem. Še vedno pa hranim majhen, prav majhen črn kovček, nekoč poln bombonov. Starih nepomembnih spričeval, ki počivajo v njem, ne nameravam nikamor preložiti. Kovček, manjši od škatle za čevlje, je poosebljen. Smeji se in en zob se mu zláto sveti. Ko vstopi, precej zasopljen od dolge poti, zapoje: tralala, trilali. Navezave so poslastica. A ne smejo postati opoj. Potem se jim reče odvisnost. Ali pa, da se spremenijo v prisvajanje. Do navezav je treba vzpostaviti distanco. Od daleč naj grejejo naš spomin. Ob dveh ponoči se res ne spodobi buditi iz spanja še tako najboljšega prijatelja. Nadležnost ni še nikogar osrečila. Punčke iz cunj in medvedki so nam preganjali prve strahove. Spominjam se dečka, ki je tja do sedmega leta vlekel dudo. Na slinček je bil tako navezan, da brez njega ni segel po žlici. Njegovi bratje živo nasprotje. Ali je mogoče z gotovostjo vedeti, kaj in zakaj vpečati v nas značilne navade? Navezave na stvari in ljudi so naš delež. Včasih bi jim lahko rekli ljubezen. Otožni Demon, duh izgnani, v pesnitvi zagotavlja Tamári: Za hip ti večnost dam v posest in kakor v zlobnosti, verjemi, v ljubezni velik bom in zvest.


30.01.2023

Stane Kerin: Si upamo razmišljati in iskati resnico?

V človeški zgodovini pridejo obdobja, ki človeku ukradejo njemu lasten pogled na življenje in svet. Velikokrat smo to videli, marsikdo pa je tudi sam to doživel. Strah je nekaj, kar ohromi človeka, mu je jemlje voljo, veselje in življenjsko navdušenje. Najsilovitejši strah je tisti, ki nas ohromi znotraj. Posebej nevarno je, ko se pojavljajo miselni tokovi, ki govorijo o naprednosti, modernosti, boju za človeka. In takšni miselni tokovi ne prenašajo drugačnega pogleda na svet, na človeka, na njegove najbolj pomembne vrednote. Tisti, ki drugače razmišlja je zaostal, nazadnjaški in podobno. Pogumni ljudje, pokončni, zreli ljudje gledajo na življenje drugače. Pomembno je vprašanje: Ali imam pogum razmišljati in iskati resnico? Govorjenje o več resnicah je prineslo zmedo med nas. Resnica o življenju je samo ena. Ni več resnic! Kako nevarna in duha uničujoča je lahko tudi demokracija, ki skuša s preglasovanjem doseči svoj cilj. Na to je opozoril Aleksander Solženicin človek, ki je preživel več let v taboriščih zaradi nestrinjanja z obče veljavnim in sprejetim razmišljanjem v totalitarni državi. Univerza v Harvardu mu je leta 1978 podelila častni doktorat. V svojem govoru je pogumno povedal svoje mnenje o dogajanju v demokraciji: Upad poguma je morda najbolj izstopajoča značilnost, ki jo zunanji opazovalec ugotavlja danes na Zahodu, zlasti pa se kaže med vladajočimi in intelektualnimi elitami, kar ustvarja vtis izgube poguma v celotni družbi. Ali je treba poudariti, da je bil v starih časih upad poguma prvo znamenje konca? In k temu dodaja: Preveč upanja smo položili v politiko in družbene reforme ter se navsezadnje zavedeli, da nam je bilo odvzeto najdragocenejše: duhovno življenje«. Podobno razmišlja Vaclav Havel. V svoji knjigi ŽIVETI V RESNICI poudarja, da so vedno ljudje, ki pogumno razmišljajo drugače kot je predpisano ali vsiljeno s strani javnega mnenja. Vprašanje je ali upamo ŽIVETI V RESNICI ali je boljše in enostavneje ŽIVETI V LAŽI. Mislim, da je prav, da si človek postavi vprašanje: Imam pogum iskati resnico? Marsikaj bi radi spremenili, z marsičem se ne strinjamo. Ni pomembno tisto, kar je povedano pod žarometi medijev. Pomembno je kaj se dogaja v človeku, kaj človeka dela boljšega. Je to javno mnenje? So to novi zakoni? Morda pa je to resnica o življenju, ki jo človek iskreno išče in se ji spoštljivo približuje? Demokratično »glasovanje« v iskanju resnice ne pomeni nič. Pot k resnici je drugačna: je strma, naporna in malo ljudi upa hoditi po njej! In vendar: Svet spreminjajo ljudje, ki gredo pogumno na pot iskanja resnice. Si upam stopiti na to pot?


29.01.2023

Edvard Kovač: Ostanek pravičnih in izbranih za srečo

Prerok Ozej je živel v zelo dramatičnem času, v 6. stoletju pred Kristusom. Pred njegovimi očmi so padle cvetoče Ninive, Asirci so porušili Samarijo in potem je prerok postal priča kar dvakratnemu obleganju Jeruzalema. Zato je odločno zapisal svarilne vzklike svojemu ljudstvu, kaj vse se bo zgodilo krivičnim, moralno izprijenim, kako bodo ugonobljeni. Toda njegova svarila preraščajo same zgodovinske dogodke, ki so se vrstili pred njegovimi očmi, in tudi njegov resnični strah za usodo njegovega ljudstva ter njihovega tako ljubljenega Jeruzalema. Vsemu človeštvu je povedal, da krivica in nasilje, laž in spletke nimajo prihodnosti. Toda nato se je obrnil k »preostanku« poštenih v Izraelu, jih tolažil ter opogumljal, kajti sam Bog jih bo ohranil. To pa zaradi njihove iskrenosti, ker so brez zvijačnega glasu. Ker so pravični, bodo v miru pasli svojo živino, brez strahu in trepeta. Bog bo z njimi in oni bodo deležni tihih trenutkov in mirnega počitka. Tudi Kristus se v svojem znamenitem Govoru na gori, gori Blagrov, obrača k preostanku svojih učencev in jim pravi, da se nimajo česa bati. Njihovo življenje bo življenje srečnih, čeprav bodo majhni, ubogi, preganjani. Kristus v svojih znamenitih, izjemnih »Blagrih« govori o notranji sreči, ki je nihče ne more ukrasti, pohoditi ali še manj uničiti. Blagri so nekakšna temeljna listina evangelija, Kristusovega veselega oznanila. Govorijo o tem, kaj smejo Kristusovi učenci pričakovati od življenja. Ne bo jih zapustil, čeprav se bodo počutili osamljene, ponižane, preganjane in lačne ter žejne. Vabi jih, naj v ljubezni ostanejo krotki in naj bodo usmiljeni, saj bo tudi On do njih usmiljen. Ti blagri so v Jezusovem času zveneli precej tuje, prav tako pa tudi danes, v obdobju tekmovalnosti in boja za oblast ter volje do moči. Toda v razmerju ljubezni čutimo, da ni sramotno biti premagan. V prijateljskem odnosu si upamo biti krotki in berači, v navzočnosti miline in odpuščanja se nam ni težko nečemu odreči. To je logika ljubezni, ki smo jo sposobni uresničiti v intimnih družinskih in prijateljskih odnosih in se lahko potem razširi na družbo ter tako ustvari civilizacijo ljubezni. Blagri so ljubezen, ki se kdaj pojavi tam, kjer je sploh nismo pričakovali.


28.01.2023

Janez Vodičar: Morali bi

Spoštovane poslušalke, poslušalci, verjetno niste ravno ubogljivi. Jutro preživljate doma ali kje blizu kljub različnim oglasom potovalnih agencij, kaj vse bi morali obiskati. Želim vam, da bi taki tudi ostali in bi se dobra volja iz tega spokojnega jutra razrasla v prečudovit dan. Ni vam treba daleč, da ugotovite, o čem govorim. Samo odprimo kakšno revijo ali medmrežni brskalnik in hitro bomo naleteli na poziv, da obiščemo ta ali oni kraj. Kažejo nam take in drugačne znamenitosti, naravne lepote, doživetja, ki nas tam čakajo. Nujnost obiska utemeljujejo z različnimi znanimi osebami, ki so tam že bile. Nehote se nam prikrade misel, da če se bomo gibali v tem ali onem okolju, se zabavali na tisti plaži ali jedli v oni gostilni, bomo vsaj malo deležni užitka sodobnih polbogov. Še zdaleč vas nočem odvrniti od potovanj, še manj želim prezirati napore turističnih delavcev, ki si tako služijo svoj vsakdanji kruh. Pa vendar sem prepričan, da številni ne pomislijo, kako malo imajo od takih potovanj. Ko gremo na pot in smo se prej vsaj malo pripravili, čakamo na trenutek, ko bomo polni zadovoljstva zavzdihnili: »Aha, to je tisto!« Če gremo na pot v zavesti, da moramo tja, pa je že dovolj, da smo šli. K ničemur se ni treba prisiliti, ničesar prebrati, povprašati. Tam smo vsaj malo podobni velikim zvezdnikom in že smo prepričani, da smo opravili svojo dolžnost. V naslovu takih ponudb je beseda ,morali'. Ta nam danes pogosto smrdi že od daleč. Pri prostem času, dopustu in zabavi pa se ,moram' pojavlja vedno pogosteje. Morali bi! In to prav takrat, ko nam končno nič ni treba. Se vam ne zdi, da s potovanji le nadaljujemo vsakdanje delo? Razlika je samo ena: v službi nam vsaj nekaj plačajo, potovanja plačujemo sami. Kdo bi pomislil, da so za vas, poslušalke in poslušalce, ki me zdaj poslušate, te besede brez pomena. Tako in tako ste doma ali kje na bližnji poti in za marsikoga je že misel na tako potovanje predraga. Hkrati začenjamo ta dan neobremenjeni. Nič nas ne sili, da se podimo za to ali ono znamenitostjo, posnemamo tega ali onega zvezdnika. Mirno stopamo v nov dan in smo odprti za vse dobro, kar nam prinese trenutek življenja. Saj bodo prišle take in drugačne dolžnosti, a že jutranji hlad, nepričakovano srečanje, kavica s prijateljem, nekaj prebranih vrstic, ki dajo misliti, pogled na domači kraj in zavest, da sem mirno preživel dan, so tisto, kar premaga zoprni ,moram'. Želim vam dan, poln prijetnih presenečenj, dan, v katerem bo vsak ,moram' počasi postajal ,hočem'.


Stran 27 od 181
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov