Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Duhovna misel

3601 epizod

Duhovna misel

3601 epizod


Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.

06.01.2023

Božo Rustja: Modri ga še vedno iščejo

Pred dvema letoma se me je močno dotaknilo pričevanje Izeta Veladžića, objavljeno v reviji Ognjišče. Izet je potomec muslimanskih priseljencev iz Bosne. Kot bolan otrok se je z družino preselil na slovensko obalo. Doma niso bili verni, se je pa kot najstnik srečal s krščanstvom in postal binkoštnik. Komaj petnajstletnega ga je oče zato vrgel iz hiše. Postal je binkoštni pastor, a iskal je še naprej. Kristus mu ni dal miru in tako je pristal v Katoliški cerkvi. Za ceno velikih žrtev seveda. A iskrenega iskanja ni brez žrtve. To velja za Izeta in to velja za modre z Vzhoda, ki se jih danes spominjamo. Tvegali so dolgo in naporno pot, neudobje, stroške, a vse to njihovega iskanja ni ustavilo. Človek je iskalec smisla. Njegovo srce je nemirno, dokler se ne spočije v Bogu. Kako pa naj mi iščemo Boga?\nZgodba govori, da so sveti trije kralji prišli počastit Jezusa iz različnih krajev sveta. Eden je bil bel, drugi rumen, tretji pa črn. Kralji so sledili zvezdi, ki jih je vodila. Toda neke noči se je izgubila. Zastonj so skrbno zrli v nebo: čudovita zvezda, ki jih je vodila, je izginila.\nKralja bele in rumene polti, ki sta bila učena in izvedena v matematiki in zvezdoslovju, sta takoj začela s palicami risati črte in kroge v puščavski pesek. Potem sta začela računati in sestavljati enačbe, ki so postajale čedalje bolj zapletene. Držala sta se stran od črnega kralja. Bil je učen, toda onadva sta menila, da ni imel pojma o pravi znanosti.\nČrni kralj pa je izkoristil nepričakovani postanek. Kamele so bile utrujene in žejne. »Moramo misliti tudi na uboge živali,« si je dejal.\nVzel je vedro in šel po vodo k vodnjaku v bližnjo vas. Vrnil se je in položil posodo prvi kameli. Medtem ko je bilo vedro pod kameljim gobcem, je zagledal zvezdo. Zrcalila se je v vodi vedra. Tako so sveti trije kralji spet našli pot v Betlehem.\nČrnega kralja je ljubezen do vseh stvari, tudi do živali, ki so bile potrebne pomoči, pripeljala do zvezde, ki je kazala pot do novorojenega Kristusa. Tudi nas pomoč potrebnim vodi h Kristusu. Kakor svete tri kralje.\nNa neki samostanski cerkvi so v božičnem času namestili napis: Modri ga še vedno iščejo. Ko je prišel mimo neki mož, se je jezil na napis, češ da ni resničen, saj so modri z Vzhoda že našli Novorojenega. Župnik pa mu je razložil, da napis lahko razume tudi tako: Modri možje in modre žene tudi danes iščejo Kristusa. Bodimo modri in iščimo Kristusa tako, da bomo priskočili na pomoč potrebnim.\n\n


05.01.2023

Polonca Zupančič: Jordan Peterson o samovrednotenju

Eno izmed pravil za boljše življenje, ki jih v svojem delu obravnava kanadski psiholog Jordan Peterson, se nanaša na naše samovrednotenje, samospoštovanje in osebno rast. Vir našega nezadovoljstva je namreč pogosto prav primerjava z uspehi drugih. »Ne glede na to, kako dober si v nečem ali kako vrednotiš svoje dosežke, vedno se bo našel kdo, zaradi kogar se boš počutil nesposobnega.« S tem Peterson začenja četrto poglavje. »Koga briga, ali si kanadski ministrski predsednik, če pa je nekdo drug predsednik Združenih državAmerike?«\n »V vsakem izmed nas je kritični notranji glas,« ugotavlja Peterson, in ta nas vse prepogosto opominja na naše povprečne darove, pomanjkljivosti in nedosežene cilje. Če mu bomo preveč verjeli, se bomo znašli na dnu, ostali nezadovoljni, zapravili priložnosti v življenju in umrli zagrenjeni in nesrečni. Vedno nas bo namreč spremljala misel, da obstajajo ljudje, ki so boljši od nas, torej je ves naš trud zaman, to pa nam bo odvzelo veselje, motivacijo in željo, da bi se s čimer koli ukvarjali. Ali ni v luči neskončnosti vse zaman? Mar ni potemtakem tako, da ni smisla? Petersonov odgovor je: če se ti zdi, da v življenju vedno izgubljaš in se ti dogajajo krivice, če te notranji glas sili v dvom o sebi in svojih sposobnostih, če ti odvzema smisel, je morda čas, da ga prenehaš poslušati. »Če ta kritični notranji glas z enakim poniževalnim tonom govori o vseh, ne glede na to, kako uspešni so, kako zanesljiv je potemtakem v resnici? Morda so njegove pripombe le blebetanje, ne prava modrost.« \n Primerjava z nekom drugim je nerealna, nadaljuje Peterson, ker je vsak bitje zase, s svojimi značilnostmi in svojo lastno življenjsko potjo, svojimi vrednotami, pričakovanji in sposobnostmi. Vsaka okoliščina je namreč tako »unikatna, individualna, da je primerjava z drugimi preprosto neprimerna«. Morda je naš kolega v službi uspešnejši od nas, toda morda ima njegova žena afero, medtem ko je naša partnerska zveza stabilna in srečna. – »Kateri izmed naju ima boljše življenje?« se vpraša Peterson. Po kakšnih merilih bomo sodili? Edini človek, s katerim se lahko primerjamo, smo le mi sami. Kajti mi smo tisti, ki si postavljajo cilje, jih poskušajo uresničiti, pri tem vrednotijo svoje (ne)uspehe in dogodkom dajejo pomen. »Primerjaj se s tem, kar si bil včeraj, ne s tem, kar je nekdo drug danes,« je zapisal Peterson. Naša preteklost je morda res že zapisana in nespremenljiva, toda prihodnost leži odprta pred nami in le od nas je odvisno, ali bomo vsak dan znova storili majhen korak in postali boljši ljudje, kot smo bili včeraj. Ključ do zadovoljstva je povsem v naših rokah, pravo vprašanje pa se glasi: »Sem danes že storil kaj za to, da bom boljši človek kot včeraj?«\n


04.01.2023

Stanislav Kerin: Polnost sreče

Informacije o dogodkih po svetu redko pridejo do vseh ljudi. Vseeno smo izvedeli, kaj se je zgodilo v Parizu, kaj se dogaja po svetu. So tudi dogodki, ki jih ne moremo zaslediti v medijih. Vedno znova je treba pomagati človeku, da bi svoje hrepenenje po sreči prav udejanjil v svojem življenju. Dogodki zadnjih let kažejo, koliko ljudem je to ukradeno ali celo uničeno. Ob beguncih smo postali prestrašeni, skušali smo se temu izogniti. Pri sprejemanje beguncev na obalah otoka Lampedusa v Sredozemlju je zdravnik Petro Bartolo naredil vse ,kar je lahko. Vsak je prinesel s seboj svojo zgodbo. Najbolj pretresljive so bile zgodbe otrok. Tihotapili so jih za prodajanja njihovih organov. Potem so jih odvrgli na smetišče. Veliko dogodkov niti ne pride v medije. Teh dogodkov ne vidimo in o njih ne slišimo. Vse to je življenje danes. Odprte človeške oči opazijo propadanje civilizacije, ki je storila veliko dobrega za vse človeštvo. Kaj se dogaja? Mislim, da nas pritegne govorjenje o pravici do sreče. Do nje skušamo priti prek raznih oglaševalcev, ki nam s svojimi izdelki zagotavljajo pravo pot k sreči. In mi temu verjamemo! TODA! Sreča sama po sebi ne obstaja. Vedno je povezana z ljudmi okoli nas. Zaprti v svoje lastne želje in trenutne občutke sreče, začnemo propadati. Nikakor ne moremo priti do obljubljene sreče in veselja. Zakaj nihče o tem ne govori? Zakaj nihče ne usmerja ljudi v pravo smer. NAPAKA! Veliko ljudi govori o svoji poti, o svojem zgrešenem pojmovanju življenja in o pravih vrednotah. Med njimi je uspešen mlad poslovnež Jean - Marc Potdevin, ki sam o sebi pravi, da je pri 40 letih imel vse, kar si človek želi: imel je dobro službo, imel je dovolj denarja, imel ugled v družbi, privoščil si je lahko vse, kar si je zaželel. Ob tem je prišel do spoznanja, da mu zavidanja vreden uspeh ni potešil globlje želje, želje po sreči. Spremenil je svoje življenje. Postal je svoboden, ker je imel pogum zapustiti lažno svobodo iz oseminšestdesetih let – pravzaprav suženjstva razpuščenih nagonov (tako sam pravi). Vedno znova potrebujemo spodbude, zglede, ki bi nas usmerjali v pravo smer. Vprašanje je, ali vidimo te zglede. Polnost isreče ne najdemo v trenutkih veselja, polnost sreče najdemo v prizadevanju za druge, za srečo in veselje drugih. Potrebno je veliko odpovedovanja, premagovanja samega sebe. Na tej poti hitro omagamo, zato so potrebni ljudje, ki nas spodbujajo in nam stojijo ob strani. Vsak izmed nas lahko postane opora in zgled za druge. To je odločitev za življenje, za kulturo življenja, to je odločitev za srečo. Odločitev je naša!


03.01.2023

Alenka Veber: Zakaj je palačinka okrogla?

Dobro jutro, cenjeni poslušalci in poslušalke, mogoče ste v tem trenutku ravno pri zajtrku. Če ste, potem vam želim dober tek in Bog požegnaj. Še več: mogoče je kateri izmed vas ravno pri peki palačink in mu je ena izmed njih med obračanjem padla mimo kuhinjskega pulta na tla. Odlično.Kako imeniten začetek dneva, ki vam zastavlja izjemno težko vprašanje o vaši nadarjenosti in preizkušnji. Če vam je palačinka padla na tla, za peko palačink v zgodnjih jutranjih urah pač niste nadarjeni, zato si prihodnjič raje ocvrite jajca na oko. Zaradi pomanjkanja časa pa ste se zdaj znašli tudi pred težko preizkušnjo. Česa se najprej lotiti: čiščenja tal ali peke nove palačinke?Življenje nam zastavlja veliko težja vprašanja, kot je peka okroglih palačink. V življenjski kulinariki moramo vsako jutro v lonec zmetati prave sestavine. Med temi imajo odločilno vlogo začimbe, s katerimi izboljšamo ali pa zagrenimo okus dneva.Če bi želeli naša prebujanja v jutro in nov dan zajeti v knjigo, bi obseg listov presegel debeline knjig receptov svetovno znanih kuharskih mojstrov. Za številne izmed teh mojstrov je značilno, da se pri kuhanju ne držijo strogo vsega, kar je zapisano, temveč bolj zaupajo svojemu občutku in okusu. Ne, ni vse, kar skuhamo, dobro za vse. Tako kot tudi ni dobro vse, kar nam zakuhajo drugi. A pogosto se zgodi, da pojemo vse, kar nam življenje prinese na krožniku, pa čeprav nam okus po cmoku, ki smo ga le s težavo pogoltnili, še dolgo ostane v ustih.Nekateri se v jutranjem mraku v svet odpravljamo lačni, lačni duhovne hrane, ki naj bi nas, poleg okroglih palačink, okrepčala, mogoče komu razširila obzorja in raztegnila naše ustnice v širok nasmeh. A vse, kar zmečemo v duhovni lonec, tudi ni dobro na naši poti prizadevanja duha za dosego lepote. Med sestavinami je lahko tudi blago s pretečenim rokom uporabe.Dragi poslušalci in poslušalke, samo vi ste tisti, ki lahko poživite svojo dušo. Pa ne samo svoje, tudi duše vaših bližnjih. Vi ste tisti, ki se lahko odločite, kako boste nasitili in odžejali lačne in žejne: s pelinom in zastrupljeno vodo ali z zdravim kozjim mlekom.In kaj imajo palačinke skupnega z našo duhovno rastjo? Po svoji naravi so vedno okrogle ali vsaj podobne pravilni obliki kroga. A le če jih pečemo v okrogli ponvi. Da pokrijemo njeno dno, moramo z zajemalko zajeti ravno dovolj testa.Tako je tudi z našo duhovno rastjo. Mi smo ponev, mi smo tudi zajemalka, s katero zajemamo testo iz posode, ki je pred nami, ali pa ga ne zajemamo. Tudi mi lahko postanemo mojstri v peki palačink, in to ne katerih koli, temveč okroglih. In mogoče nam bo palačinko kdaj uspelo obrniti tudi v zraku. Le pravi ščepec soli ji moramo dodati.


02.01.2023

Marko Rijavec: Gledati, kar imamo

Po kar nekaj prehojenih kilometrih Jakobove poti v Španiji nam je sreča po dolgem času namenila velik, sodobno (beri: obilno) založen supermarket. Končno smo imeli možnost, da smo si lahko privoščili še kaj drugega kot le testenine in riž na sto in en način. Toda ko smo skupaj hodili mimo polic s toliko lepimi in svetlečimi izdelki, me je zagrabila velika želja imeti stvari, ki jih prej na poti skozi malce bolj revne vasi sploh nisem pogrešal. In potemtakem stvari, ki jih sploh nisem tako zelo potreboval. In sreča imeti veliko ponudbe se je spremenila v težavo. Tam so bile stvari, ki sem se jim moral odpovedati, in sem tako postal žalosten - ker sem začel bolj gledati na to, kaj mi manjka, kot na to, kaj imam.Ni srečen tisti, ki veliko ima, ampak tisti, ki malo potrebuje. (bl. A.M. Slomšek)Razumete, v kakšno past poželenja smo se ujeli? Svet nas ne uči hvaležnosti, za to, kar imamo, ampak žalosti za to, ker nečesa (še) nimamo ali ker nekaj ni naše. Težava je v tem, da potem nikdar nimamo dovolj, da je v človeku vedno nečesa premalo, in to ga dela nezadovoljnega, da gre in meče v smeti to, kar ima in je dobro, in bi rad tisto, česar nima. In se tako nikdar ne ustavi. In tako nikdar ni zadovoljen.Žal tako ni samo s predmeti, ni tako samo s prav dobrimi oblekami in pohištvom, ki jih najdemo v smeteh, in žal ni tako samo s hrano, ki jo mečemo iz hladilnikov, ker so ti preprosto prepolni. Žal je tako tudi z odnosi, v katerih živimo, tudi tiste mečemo v smeti in si želimo novih, drugačnih, vznemirljivejših od tistih, ki smo jih že navajeni in v katerih ne najdemo ničesar lepega več. Je pač tako, da se v teh časih ne splača več popravljati tiskalnikov, raje se kupi novega. Ceneje je, pa še novega imaš. Lepšega, bolj svetlečega, ki ga boš čez leto dni ravno tako zavrgel, ker bo že »star«. Ta miselnost nam je prišla v kri, zato se dogajajo tudi kakšne hitre »avanture« z mlajšo kot je moja žena, s postavnejšim in zabavnejšim kot je moj mož. In tako z neko divjo in v bistvu neresnično željo izgubljamo vse, kar smo imeli. Poželenje, ki se mu ne moremo upreti, nas ne samo dela nesrečne, tudi tisto, kar smo imeli, vse naše dragocenosti, nam za vedno zapravi.Če te tvoje oko pohujšuje, ga iztakni. Ne zato, ker ti Bog ne privošči sreče in zadovoljstva, ampak ker tvoje oko laže. Vsak človek je lahko srečen, če svoje življenje vidi pravilno. Če ga gleda z vidika hvaležnosti in ne poželenja.


01.01.2023

Andraž Arko: Kot blagoslovljeni

Tobija Lionelli, znan predvsem kot kapucinski pater Janez Svetokriški, je izdal zbirko pridig Sacrum promptuarium, Sveti priročnik, v petih knjigah. Ena najbolj znanih je »Na noviga leta dan«, v kateri spodbuja različne stanove k temu, da bi modro in v Bogu živeli skupaj. Poslušajimo enega najbolj znanih odlomkov iz nje:Zatorej, vi žene, aku hočete enu dobru ljetu mjeti, ne pošilejte špegat za vašim možem, ne odgovarjajte njemu; kadar on reče "ja", vi ne rečte "ne", de vam se ne bo zgodilu kukor uni ženi, katera je imela en tako dolh jezik, de je zmerom hotla možu udobit. En dan mož prnese damu 12 druzgu anu reče ženi, de ima taiste h kosili prpravit. Ona jih vzame, jih gleda an reče: "Nejso druzgi, ma so kusi." Mož pravi: "Si slepa, de ne vidiš anu ne poznaš kuse od druzgu?" Ona pravi: "Misln, de si ti obnoru, k praviš, de so kusi." Muž pravi: "Bodjo kusi ali druzgi, glej, de jih ti dobru spečeš," anu se proč pobere, de bi uržoh ne imel se ž njo preperat. Sedeta k mizi, začneta te tice jejsti. Ona vseskuzi je djala: "Ah, koku dobru so pečeni ti kusi! Gvišnu so debeli anu dobri ti kusi" an taku naprej. Mož k nji pravi: "Nej bojo že druzgi ali kusi, jej anu muči!" Ona pej: "Zakaj bom mučala? Ja, ja, ja, de so kusi," an taku naprej. Takrat mož: "Jest bom sturil tebi bet tiho!" anu jo dobru oklofeta an se sz hiše pobere. -- Drugu ljetu na taisti dan se spumne žena na kuse an pravi možu: "Spuneš se, kaj si bil meni lani na današni dan sturil zavolo unih kusu, za katire si rijeku, de so druzgi?" Zupet se začneta preperat inu spet jo še bel oklofeta. Ona začne šrajat na vus glas. En šušter, kateri je blizi štacuno imel, teče v hišo gledat, kaj ta šraj pomeni. Zastopi od gospuda, kaj se je zgodilo, anu gre nazaj v štacuno; začne svoji ženi pravit, kaj se je zgodilo. Ona pravi, de taista gospa ima prav, on pej je rijeku, da ne. Se začneta kregat in preperat, vse do tiga, de se je on bil rezjezil anu popade za šobo anu ženo začne ometat inu goslat. Ljudje, kir so mimu šli anu so ta boj vidili, vprašajo, zakaj tole gre. Zastopijo uržoh, anu se rezglasi po mejsti; žene so ženam prov dale, možje so rekli, de nimajo prov. Povsod se vzdigne kreh inu boj. -- Oh, preproste žene, de za enu neč sebe v zamero per možu prpravijo! Ah, gledajte na ta faconetel inu sturite kakor Livija, katera nihdar svojmu cesarju se nej zuper postavila ...En srečen, vesel anu usih troštov nebeških puhn dan anu začetek noviga lejta, nebeško večnost voščim anu prosim od taistiga, kateri danes tu sladku anu nersveteši ime JEZUS si je izvolil ... Prav tega blagoslova ter medsebojnega spoštovanja in razumevanja vam skupaj z Janezom Svetokriškim želim v letošnjem letu 2023.


31.12.2022

Gregor Čušin: Navodila

Ljudje imamo načelno radi jasna navodila. Ko kupimo kakšno novo napravo – pa čeprav je ta pravzaprav že stara, hočem reči: znamo jo uporabljati, priskrbeli pa smo si novejši model – najprej natančno preberemo navodila. Zato, da ne bi storili kakšne napake in naprave ne bi pokvarili. Da potem ne bi imeli težav pri reklamaciji in uveljavljanju garancije. pa tudi zato, seveda, da bomo znali z napravo pravilno ravnati in ji s tem podaljšati rok uporabe in življenjsko dobo. Z drobnimi razlikami enake naprave načelno vsi enako uporabljamo.Kako drugače pa je s pravili in zakoni! In z zapovedmi! Še posebno z božjimi zapovedmi. Ljudje so se sposobni na smrt spreti zaradi različnih interpretacij navodil za igro »Človek, ne jezi se«. Je treba vreči točno število pik za vstop v hlevček ali je dovoljen presežek? Se sploh reče hlevček ali se reče hiša? Ali samo cilj? Ali čisto drugače? Ali figurice preskakujemo ali igramo na zbijanje oziroma požiranje?Vem, da gori rdeča luč na prehodu za pešce, pa saj sem varno prečkal, avto je bil še čisto daleč! Zakaj bi uporabljal smernik? Kot da onega za mano zanima, kam grem. Naj se briga zase!Z leti – in precej bridkimi izkušnjami – sem ugotovil, da z ljudmi, ki ne znajo pravilno prevoziti krožišča, ali pa celo namenoma nočejo, nima smisla razpravljati o politiki, predvsem pa z njimi zaman razpravljaš o – kaj pa vem – recimo smislu življenja.Kdo jim bo pa ukazoval, kako naj živijo svoje življenje?!Kdo drug kot Gospodar življenja!Včasih, ko sem razočaran in slabe volje, razmišljam o tem, kakšna gneča bo pred okencem za reklamacije ob koncu življenja!


30.12.2022

Berta Golob: Bahaštvo

Zanimiva so domača hišna imena, a nova – se zdi – kot da ne nastajajo več. Identificiramo se predvsem s priimki. Kjer se je reklo pr Merikanc, je bil nekdo izmed njih očitno povezan z Ameriko. Pr Baháč so si hišno ime pridobili z bahaštvom.Bahačev ni nikoli manjkalo in izumrli tudi še niso. Besede pa ni več slišati pogosto. Zdaj znamo hitro povedati, kdo v vsem pretirava, kdo se ima za boljšega od drugih, kdo se nenehno hvali, menjava avtomobile, poudarja poznanstvo z znanimi osebami. Bahaštva se nalezemo; potrebna je odpornost proti tej nadlegi. Spodbujajo ga uspehi, podpira ga nagnjenost k samoljubju. Podžiga ga tekmovalnost; kdo more reči, da nisem boljši pogajalec od one reve, ki mu nikoli ne uspe.*Nisem kot onile tamle zadaj, se prsi farizej v evangeljski priliki. Vse naredim prav, desetino odrajtam, nisem ne grabežljivec, ne krivičnik, ne prešuštnik.V naši koži se sliši: nisem tajkun, ne prikrivam se v davčnih oazah, ne skačem čez plot. Sploh sem dober; kaj pa drugi, na primer moj sosed. Zanimivo: trudila sem se, da bi otroci nazorneje razumeli bahaštvo in naše človeške napake, pa nobeden ni hotel igrati farizeja, vsi so želeli biti cestninar – povsem navaden človek s svojimi slabostmi. Veliko govorimo o človekovem samozavedanju. Danes velja biti ponosen nase, na svoje delo in uspehe. A saj je menda že Koseski rekel, da kdor zaničuje se sam, podlaga je tujčevi peti; rek je v šoli veljal kot vzorec za šestnajsterec. Če se ponos spremeni v bahaštvo, postanemo okolici nadležni. Pa tudi ogoljufamo se za realno stališče do sebe. Vsakdo je lahko vznesen od čudenja, da je samo on on – neponovljiv v izvirnosti narave in da menda niti snežinka nima sebi enakega para. Kogar zanese v bahavost, se pa počuti vzvišenega.Samo iz praznega sodú odmeva in samo prazen klas pokonci raste. Kar je prispodoba za človekovo napihnjenost in votlo veličino. Pa škoda, da so pregovori iz vsakodnevne rabe, ko tako nazorno izražajo stanje duha, čustev, počutja, vedênja in védenja. Te zjedrene resnice o nas samih so zbrane vsaj v kaki knjižni izdaji in posamezni uredniki koledarjev pa pratik jih tudi še cenijo.


29.12.2022

Daniel Brkič: Bog dežurni krivec

Podati zadovoljiv odgovor na vprašanje zla v svetu je najtežja naloga. Toda mi, ne pa Bog, kreiramo gospodarsko, politično in družbeno krivico, napovedujemo vojne z nuklearno fuzijo, zlorabljamo otroke, izvajamo posilstva, povzročamo lakote in povečujemo ozonsko luknjo. Planet smo pripeljali do točke, ki jo imenujem geocid, tako kot poznamo suicid, genocid, herbicid … Pred našimi očmi se dogaja ekološki kriminal in ni pošteno, da zanj krivimo Boga kot dežurnega krivca.Naslednji vzrok trpljenja so naravne katastrofe, kot so poplave, potresi, vulkani …, za katere kot posamezniki nismo neposredno odgovorni. Prav tako nimamo vpliva na rojstva otrok s prirojenimi hibami in na bolezni. Ateizem rešuje problem trpljenja z zanikanjem Boga, vendar s tem ne reši vprašanja samega trpljenja. Zgodi se še huje, kajti če ne obstaja inteligentni Stvarnik, so svet ustvarile nezavedne neosebne sile, slepi slučaj ali muhasta usoda, kar problem trpljenja le še poslabša. Tako nam preostane najboljši odgovor, ki pravi, da nam Stvarnik ni odvzel stvarne svobode odločanja. Računalnik ne more narediti moralne odločitve. Ne moremo ga okriviti za napačne odločitve niti se zanje ne čuti krivega. Ne more nas prositi za odpuščanje niti nas ne more ljubiti. Trpljenje ima veliko različnih obrazov. Pisec Malega princa Antoine de Saint-Exupéry se sprašuje: »Ali sploh obstaja stvar, zaradi katere ni treba trpeti?« Sveto pismo ne daje neposrednega odgovora, ki bi v svetu zla in trpljenja zadovoljil naš intelekt, lahko pa poteši potrebe našega srca, saj je najhujše trpljenje to, če ne znamo več ljubiti (Dostojevski). Iz Svetega pisma izvemo, da je Bog vnaprej razpel varno mrežo pod nami, da ne bi popadali v brezno pogube. Bog vse ureja in vse usmerja h končnemu dobremu. Predvidel je rešitev človeštva in sveta ter pravično poslednjo sodbo. Do takrat se spopadamo z navidezno srečo hudobnih, kot se je nekoč spraševal Asáf, dokler ni spoznal njihovega pravega konca, rekoč: »Jaz pa – moje noge so se skoraj spotaknile, moji koraki so malodane spodrsnili … Torej sem zaman prečistil svoje srce in si v nedolžnosti umival roke. Saj sem bil pretepan ves dan, vsako jutro me je zadela kazen … Ko sem premišljeval, da bi to spoznal, je bila v mojih očeh muka, dokler nisem prispel do Božjega svetišča, spoznal njihovega konca.« (Psalm 73,2.13–17)


28.12.2022

Robert Friškovec: Smo že notri

Rabija, slavna sufijska mistikinja iz srednje veka, je tako kot vsak dan hodila po ulici na poti na tržnico. Na tržnici je vsak dan razglašala spoznanja, do katerih je prišla. Tam je vsak dan opazovala drugega znanega mistika, Hasana, kako je sedel pred vrati mošeje in glasno molil: »Bog, odpri vrata! Prosim, odpri vrata in me spusti noter!«Tistega dne Rabija ni več uspela prenašati Hasanovega joka in vpitja. Hasan je neprestano vpil: »Odpri vrata, spusti me noter! Zakaj me ne poslušaš, zakaj ne uslišiš mojih molitev!« Vse prejšnje dni se je Rabija le nasmejala ob prizoru jokajočega Hasana, tisti dan pa je stopila k njemu, ga močno stresla in rekla: »Prenehaj s tem nesmislom! Vrata so oprta. Dejansko si že noter!«Hasan je pogledal Rabijo in v tistem trenutku doživel spoznanje. Globoko se je priklonil pred Rabijo in dejal: »Pravočasno si prišla, sicer bi takole prosil vse življenje. Vendar sem že leta to počel, kje si bila do sedaj? Vem, da greš po tej ulici vsak dan. Morala si me videti tukaj, kako molim in jočem?«Rabija mu je odgovorila: »Res je, vendar lahko resnico izrečemo le v določenem trenutku, prostoru in kontekstu. Čakala sem na pravi, rodoviten trenutek. Danes je napočil, zato sem se ti približala. Če bi te nagovorila včeraj, bi se razburil, morda celo ujezil. Lahko bi se uprl ali mi dejal: ’Zmotila si mojo molitev!’ - in ni prav, da zmotimo molitev.«»Hotela sem ti povedati, da ne bodi nespameten, da so vrata že odprta – da si dejansko že noter! Ampak morala sem čakati na pravi trenutek,« je Hasanu še dejala Rabija. V muslimanskem svetu celo kralj ne sme zmotiti molitve berača. Tudi policija ne sme zmotiti molitve osumljenca, ki ga išče. Počakati mora, da ta dokonča molitev, šele nato ga lahko prime. Molitve se ne sme zmotiti. Mistikinja Rabija je čakala na pravi trenutek, ko bi Hasan lahko sprejel resnico. Tudi v naših življenjih smo le v redkih trenutkih dojemljivi za spoznanja, ki ne sodijo v naš kontekst. In prava umetnost je povedati naš vidik resnice na način, da jo drugi lahko sprejme. Rabija je Hasanu hotela sporočiti, da se mu ni treba več mučiti in da je že sprejet, vključen. Da je že noter. Božja vrata so odprta, ampak mi smo tudi že ves čas na notranji strani. Le kdaj nam je to težko sprejeti in potrebujemo čas milosti, da to spoznamo.


27.12.2022

Raid Al Daghistani: O revščini in odnosu do revnih v sufizmu

Sufizem, duhovno-mistična tradicija islama, je s svojimi nauki, praksami in vrednotami stoletja dolgo pomenil ideal religiozno-moralnega življenja muslimanov in muslimank. Tudi danes ima v različnih predelih islamskega sveta zelo velik vpliv na vsakdanjo pobožnost verujočih. V ospredju sufizma kot poti duhovnega izpopolnjevanja in mističnega spoznanja stoji nauk o vrlinah, ena izmed osnovnih kategorij tega nauka pa je – revščina. Seveda je v kontekstu sufizma revščina (Arab. faqr) razumljena v duhovnem smislu, torej kot zavestno prizadevanje za skromnost in materialno neodvisnost. Zato lahko govorimo o »kultivirani« ali »hoteni revščini« kot notranji drži in religiozni vrlini. Tak pomen pojma revščine ustreza njeni duhovno-eksistencialni razsežnosti, ki muslimanskim mistikom pomeni eno izmed tako imenovanih »postajališč« na poti k Bogu. V tem smislu revščina ne pomeni mistikovega cilja samega na sebi, temveč metodo za doseg svoje notranje čistosti in Božje bližine. Sufi je nekdo, ki je ravnodušen do materialnega izobilja in bogastva: v tem smislu je preprosto faqir, »reven«. Revščina je »protiutež poželenja«, »vzgojiteljica osebnega značaja«, »dresura jaza«. Kot asketska drža ni nujno v eksplicitnem nasprotju do bogastva, čeprav njegovo legitimnost napravi vprašljivo. Znameniti sufijski mojster iz 9. stoletja, Ibrahim Al-Khawas, hvali revščino kot duhovno-religiozno vrlino z najlepšimi oznakami in nazivi. Tako je revščina zanj »ogrinjalo plemenitosti, obleka Božjih poslancev, plašč dobrosrčnih, krona bogaboječih, okrasje verujočih, zakladnica spoznavalcev, hrepenenje novincev, trdnjava poslušnih in ječa grešnikov«. »Kultura revščine« ima v zgodovini islamske pobožnosti dolgo in bogato tradicijo. Toda šele z uveljavitvijo sufizma kot duhovne znanosti je kot osebna lastnost postala nujna dimenzija islamske duhovnosti in religiozne moralnosti. Nauk o revščini, ki v tem kontekstu združuje asketsko držo in voljo po samopremagovanju, pa tudi skromnost, zaupanje, hvaležnost in radodarnost, je tako sestavni del sufijske literature in učenja o duhovno-moralnem samoizpopolnjevanju človeka. Toda sufiji imajo ob učenju o revščini v duhovnem smislu v mislih tudi čisto konkretno socialno revščino, ki jo obravnavajo kot del človekovega položaja v svetu. Pri tem sufijski mojstri in učenjaki soglasno poudarjajo pravičen, sočuten in predvsem milosten odnos do revnih. Koransko oznanilo in prerokovo izročilo sta tudi v tem primeru pomembna vira njihovega učenja. Tako se sufiji pogosto sklicujejo na prerokovo izjavo, po kateri je ravno ljubezen do revnih ključ do raja. Poudarjajo, da je za revne treba poskrbeti in da jim je treba pomagati po svojih najboljših močeh. S tem skrb za revne postane religijska dolžnost in duhovna naloga tako posameznika kot tudi skupnosti. Naklonjen, prizanesljiv in strpen odnos do revnih je tako eden ključnih aspektov kolektivne moralnosti v sufizmu. Dovzetnost za revščino in sočutje do revnih sta pomembni lastnosti duhovne zavesti v islamu. Znameniti sufijski mojster iz Bagdada je opozarjal: »Če srečaš revnega človeka, se mu približaj z milino in blagostjo, ne z učenjaštvom in znanjem.« Kajti milina vzpostavi zaupanje, medtem ko pretirana vednost revnega lahko spravi v zadrego. Vrlina prijaznosti ima pri tem pomembno vlogo: revnim iskrena prijaznost včasih pomeni več kot materialna pomoč, ki jo damo z notranjo prisilo ali očitno ošabnostjo.


26.12.2022

Ignacija Fridl Jarc: O zgodovini

Najznamenitejši rimski govornik Cicero v svojem spisu O govorniku poveličuje zgodovino in ji izreče kar nekaj hvalnic. Imenuje jo pričevalka časa, luč resnice, življenje spomina in glasnik preteklosti. Med vsemi temi oznakami pa navede ugotovitev, ki je v teku let in stoletij postala najznamenitejša izmed vseh - da nas namreč zgodovina največ nauči. Cicero meni, da le iz poznavanja preteklosti lahko tehtno in premišljeno sooblikujemo prihodnost, pretekle izkušnje človeštva naj bi pomagale prihodnjim rodovom, da bi znali bolj preudarno presojati svoja dejanja. Toda mar ta Cicerova misel resnično drži? Ali ni po prvi svetovni vojni prišla še hujša, še bolj brutalna in morilska druga svetovna vojna? Mar smo danes kot ljudje dejansko kaj manj zasužnjeni, kot je bila družba v antiki? Ustavnopravno se zdimo vsi svobodni – nismo vpeti v okove in ne v prisilno delo. Zdi se, da sami odločamo o sebi. Konec je dobe individualnega zasužnjevanja, značilnega za antiko, konec nacionalnega zasužnjevanja v času kolonializma. A dejansko smo ljudje danes tudi v Evropi ovrednoteni le toliko, kolikor se znamo in zmoremo prodati na trgu, kolikor v mesarskem klanju na trgu uspemo v javnosti ohraniti in prodajati imidž strokovnosti in kakor dolgo nam nekdo, ki mu prekrižamo njegove osebne interese, javno ne degradira naše osebnosti in avtoritete. Sužnji svojih značajev, navad in potreb, ki jih je v nas vzdramila potrošniška kapitalistična ideologija, smo.In iz zgodovine se človeštvo, čeprav bi se iz nje moralo učiti, doslej ni naučilo skoraj ničesar. Morda je edini spoznanje ob Ciceronovi misli, da je zgodovina učiteljica življenja, zaenkrat to, da se iz zgodovine, žal, ničesar nočemo naučiti.


25.12.2022

Alojz Cvikl: Božični nagovor

Na Božič vas vabimo, da prisluhnete razmišljanju mag. Alojza Cvikla, metropolita in mariborskega nadškofa o pomenu tega velikega praznika.


24.12.2022

Judit Andrejek: Sprejmimo Odrešenika

Bliža se sveti večer, ko kristjanke in kristjani pričakujejo rojstvo Odrešenika. O tem pričakovanju in samem prazniku nam bo spregovorila evangeličanska duhovnica Judit Andrejek.


23.12.2022

Karel Gržan: Bliža se dan božjega rojstva

Bliža se dan, ko se bomo tudi letos zazrli v ganljiv prizor: Jezus tam v betlehemskem zatočišču, ob njem Jožef in Marija, pa nekaj pastirjev. Topel dih živali je grel tisto borno zavetje, v katerem se nam je rodil naš Odrešenik – v katerem se je tako revno približal našemu življenju.V ljudskih zgodbah živi sporočilo, da se nam tudi danes bliža v revnih in brezpravnih. In le če jim odpremo srce, lahko Sveto in svetlo vstopi tudi k nam samim. Pred leti sem med legende o sv. Frančišku Asiškem pripisal novo zgodbo. Takole se glasi: Bil je božični večer. Sveti Frančišek se je prebijal skozi mraz zimske noči proti cerkvici Svete Marije Angelske v Porciunkuli. Ob Mariji je hotel skupaj z brati doživeti sporočilo svetega večera. Premišljeval je, kako bi lahko čim bolj osebno doživel prihod in bližino Rešenika.Ko je bil blizu cerkvice, je zaslišal tiho ječanje. Ob poti, pod osamljenim hrastom, je ležal prezebel berač.»Brat, ali te zebe?« je vprašal Frančišek, ko se je sklonil nad reveža, zavitega v cunje.Berač je pogledal Frančiška in njegov pogled je povedal, da ga zelo zebe.Frančišek je slekel ogrinjalo in ga pokril.Hvaležen pogled berača, rahel nasmeh, toda njegov trepet se ni umiril. Močan mraz je reveža skelel do kosti.Frančišek je vrnil ubožcu nasmeh, potem se je sklonil in ga objel. In takrat … kot da ne objema berača, kot da prižema k sebi samo božje Dete, Novorojenega, ki se smehlja in ga zre z neizmerno hvaležnostjo in ljubeznijo.Radost, neizmerna radost je napolnila Frančišku srce!In čez čas … Ko ni bilo več ne berača ne Deteta, ko je le še ogrinjalo ležalo na tleh, se je Frančišek vesel zahvalil Bogu za znamenje in sporočilo.Odhitel je k bratom in jim pripovedoval dogodek in potem … Potem so bratje odhiteli vsak po svoji poti, da bi našli in razveselili novorojeno Dete, ki jih je čakalo v siroti, v revežu, v zapuščenem in osamljenem …Bog se vedno znova uteleša v jedro stisk časa in prostora; zapušča ‘rajsko’, da bi bil sočutno Bližnji s trpečimi. Rodil se je kot tujec v Betlehemu, nadaljeval je pot begunca v Egiptu, da bi lahko bil sočuten sopotnik brezdomcem. Ko se ob tolikem trpljenju na svetu sprašujemo: »Kje si, o Bog?« nam On odgovarja: »Ni vprašanje: “Kje sem jaz?” Če me ne vidiš, je vprašanje: “Kje si ti?” kajti jaz sem v breznu bolečin s trpečimi. In ti? Kje si ti, da me nisi našel tam?« Kako pomembno je odpreti srce. Samo po odprtem srcu lahko tudi k nam vstopi Ljubezen sama. In potem je praznik ne le navzven, ampak tudi navznoter prazničen.


22.12.2022

Silva Matos: Nekateri ljudje se lažje znajdejo v težavah

Prej ali slej se v življenju pojavijo težave, stiske. Ko se nakopičijo problemi, človeka to prisili, da bolje razmisli o svojem življenju, o svojih prioritetah, vedenju, odnosih. Številni se ob tem spomnijo na Boga. Ozirajo se Vanj, ki sporoča, da jih vedno ljubi, v vsem, kar so in se jim dogaja, torej ljubi brezpogojno. Številni se nanj v sreči spomnijo, ko jim gre dobro. Ali pa tudi ne. Ko ima človek vse, kar si želi, ko je lepo, po njegovih pričakovanjih, je poln sebe. Ne želi, da ga kaj zmoti, ozira se le po bleščečih znamenjih lahkotnega, sebičnega življenja. Lahko pa se odločiš in hodiš skozi življenje z Bogom. To živiš, kažeš z vedenjem, delovanjem, svojimi besedami, držo, v vsem. Z Bogom odkrivamo ranljivost sebe, drug drugega, vseh, vsega sveta. Učimo se, kako pridobiti naklonjenost ob pokončni drži, odvrniti težave, bolezen ali pa to sprejeti, ko ne gre več drugače. Brez hudih zamer. Sovraštvo pripelje do nepopravljive poškodovanosti. Človeško dušo je treba obvarovati enoumja okolja, sploh enoumja, ki lahko poškoduje.Vzklije seme spoznanja, da obstaja človeška duhovna svoboda in se utrjuje ob ustrezni izbiri drže, ne glede na to, kako deluje okolje. Da človek zmore biti on, tudi če je drugačen, ob doživljanju lepote narave, besede, sočutne skrbi za drugega, v »znanju, ki ti ga nihče ne more vzeti«, v pripovedovanju zgodb, ki so nam lahko zgled. Posebno pomembne so tiste človeške podobe, ki so se s svojo dobroto zapisale v našo zavest. Tisti ljudje, ki so sposobni v najrazličnejših, tudi nepredvidenih okoliščinah delati dobro. Kako blagodejno je z malimi in večjimi pozornostmi, gestami, potezami odpirati oči, videti možnosti, kako olajšati težave in razveseljevati, prebujati radost. Kot da zasnuješ notranjo svobodo. Zadovoljstvo ob sebičnosti je povsem kratkotrajno in vodi v praznino, izvotljenost odnosov. Ohranjati svoje dostojanstvo bivanja ni samo enkratna poteza. Ta lahko prebuja, a potrebna sta notranja odločitev in negovanje. Iz srca si zaželim, da bi bil vreden bivanja. Kako opaziti, kaj se mi dogaja, kaj delam, kako ravnam v konkretnih okoliščinah. Je to notranja, iskrena svoboda? Koliko smisla je v tem? Smiselno ni le življenje, ki daje človeku možnost, da je ustvarjalen ali da se izpopolnjuje v poklicnem uresničevanju, doživljanju umetnosti, v materialnem napredovanju. Vedno je potrebno soočanje ob tem z ogledalom, ki ti kaže resnico. So prisotni ob tem ljubezen, dobrota, empatija, srce? Smiselno življenje je tudi takrat, ko se človek znajde v izsiljenih omejitvah bivanja. V trpljenju, ki odpira oči. Nobena preizkušnja, nobena težava me ne more ločiti od bistva.Ko sprejmeš vse, se tudi v najtežjih položajih, nemočen zaveš, kako pomembno, presežno in smiselno je skupaj z Njim celovito oblikovati svoje življenje. Šele stiska napravi človeško bivanje za celoto. Ob tem se zavedaš vedno več dobrega, prebudi se hvaležnost za vse. V vsem, tudi v drugih ljudeh Iščeš dobro. Zavedaš se božje navzočnosti in se čudiš, kako skrivnostno je človek vpet v večno življenje.


21.12.2022

Edvard Kovač: Sij večne luči

Samo tri dni nas še loči od svetega večera in v tej božični devetdnevnici pozdravljamo Vzhajajočega, ki prihaja z višave in je »svetloba večne luči in sonce pravice«. Zelo zanimivo je, da prav v dnevu, ki je najkrajši v letu, saj je zimski solsticij, zapojemo vzhajajoči svetlobi v pozdrav. Prav zaradi tega nam bogoslužje omogoča, da prepevamo tudi odlomek iz Visoke pesmi. Skupaj z ženinom, ki poje, ko prihaja in skače čez gore, preskakuje griče ter je podoben gazeli ali mlademu jelenu, ko istočasno vzklika: »Vstani moja draga, lepotica moja, ker glej, zima je minila, deževje je prešlo. Cvetlice so se prikazale v deželi, čas petja je prišel in glas grlice je slišati v naši deželi.« (Vp, 12)V najtemnejšem dnevu leta smo povabljeni, da prisluškujemo okoli sebe, kje neki je prihajajoče življenje, ki se že javlja? Kje je dobrota, ki se oglaša? Kje je pravica, ki se je že zasvetlikala? Pomembno je zaslišati majhen glas dobrote in opaziti tudi neznatno svetlobo, ki prihaja in ju pozdraviti. Božična noč in z njo božični mir, bo zasijal, če začnemo tudi sami deliti iskre dobrote, ki so nas presenetile. Marija je prav tako pohitela v gore, k sorodnici Elizabeti, da bi z njo delila čudovito novico, da bo tudi sama postala mati. In ob njej zve za čudežni dogodek, Elizabetin sin Janez Krstnik se že javlja, že prerokuje in tudi tokrat pove, kdo je pred njim. Tako prepozna svojega Gospoda in njegovo mater. Podoben je ženinu iz Visoke pesmi, ki poskakuje in pleše, ker je pred njim Odrešenik sveta, nova svetloba, novo življenje in upanje za vse ljudi.Marija kot odgovor Elizabeti prav tako zapoje, tokrat svoj slavni Magnificat. Kako močno odmevajo njene besede: »Velike reči mi je storil on, ki je mogočen!«. Tudi mi smo povabljeni, da z Visoko pesmijo in z Marijo zapojemo, kajti velike reči nam je storil dobri Bog. Naklonil nam je, da ga poznamo po imenu in naredil nas je za svoje prijatelje. Vsako leto na novo občutimo, kako znova prihaja k nam, nas ne pusti samih in nam prinaša besede tolažbe in novega upanja. Dnevi pred Božičem so že milostni trenutki, ko se opogumimo in svojim dragim upamo izreči besede ljubezni ter se jim s pozornostjo ljubeče približamo, hkrati pa se spomnimo teh, na katere smo skozi leto pozabili. Naj naša okolica opazi, da je naše srce že razigrano in veselo.


20.12.2022

Polonca Zupančič: De Botton o implicitnih primerjavah

V tretjem poglavju svojega dela z naslovom »Skrb za status« Alain de Botton išče vzroke za naraščanje strahu pred izgubo statusa v materialnem napredku zahodnega sveta v zadnjih stoletjih. Ob vseh prednostih tega gmotnega napredka je namreč po njegovem mnenju mogoče opaziti, da »strmi upad resničnega pomanjkanja paradoksalno spremlja nenehen, celo naraščajoč občutek pomanjkanja in bojazni pred njim.«Toda zakaj sklepamo, da to, kar imamo, ni dovolj? Kje je izvir tega občutka pomanjkanja? Po Bottonovem mnenju je v ozadju našega nezadovoljstva in strahu primerjava med nami in drugimi pripadniki skupine, s katero se poistovetimo. Naše mnenje o zadostni količini materialnih dobrin, bogastva, veljave ali različnih priložnosti se tako ne oblikuje neodvisno od drugih, vedno si ga ustvarimo s primerjavo svojih okoliščin z življenjskimi razmerami ljudi, ki naj bi nam bili po statusu enaki. Primerjava našega trenutnega stanja z razmerami v preteklosti je tako brezpredmetna, trdi De Botton. »Dejstvo, da smo iz zornega kota zgodovine premožni, na nas ne napravi nikakršnega vtisa. Šele ko bomo imeli toliko – ali tako malo – kakor ljudje, s katerimi smo odrasli, s katerimi delamo, ki so naši prijatelji in s katerimi se istovetimo v javnem življenju, bomo lahko verjeli, da se nam dobro godi.«Gre torej za povpolnoma psihološki proces, ki ga De Botton ponazori s primerom telesne velikosti: če smo na primer razmeroma nizke postave, a živimo med ljudmi, ki so podobne velikosti, se z vprašanjem telesne višine pravzaprav ne bomo ukvarjali. Če pa bi, nasprotno, nekateri posamezniki prerasli druge, čeprav le za nekaj centimetrov, bi »najbrž kmalu začutili nelagodje in se vdali nezadovoljstvu ter ljubosumju – čeprav se sami nismo zmanjšali niti za milimeter,« pravi filozof. Na višjo postavo (oziroma kakršno koli drugo razliko) bi tako začeli gledati kot na dobrino – postala bi razločevalna lastnost med »boljšimi« in »slabšimi«, ki bi porušila prvotno stanje enakosti. Pri tem je zanimivo prav to, da ne zavidamo kar vsem po vrsti, pač pa le tistim, ki jih imamo za sebi enake. Podobno misel je v svoji Razpravi o človekovi naravi zapisal že David Hume, filozof iz 18. stoletja: »To, kar ustvarja zavist, ni velikansko nesorazmerje med nami in drugimi, temveč, nasprotno, podobnost.« Zato nas De Botton dobrohotno opominja na nekoliko neprijetno resnico, da je »le malokateri uspeh neznosnejši od uspeha naših najbližjih prijateljev«.


19.12.2022

Zmago Godina: Kakšen je vaš odziv?

V evangeliju po Mateju drugem poglavju je zapisan del poročila o Kristusovem rojstvu. Posebej zanimivo v njem pa je to, da podaja različne odzive na Jezusa. Gre za pomembno tematiko, saj se vsak človek, ki sliši zgodbo o Kristusu ali se sreča z njegovimi trditvami, mora odzvati na ta ali oni način. Prvi odziv je odziv kralja Heroda. Ko so modri z Vzhoda povpraševali po tem, ki se je “rodil kot judovski kralj”, se je Herod vznemiril. Njegov politični položaj je bil negotov. In če k temu dodamo še njegovo nenasitno željo po moči in oblasti, ni čudno, da je bil nezaupljiv. Ko je začutil grožnjo svojemu položaju, je pokazal izjemno krutost in ukazal, naj v Betlehemu, kraju Jezusovega rojstva, pomorijo vse dečke, mlajše od dveh let. Prvi odziv je torej sovražno zavračanje.Povsem drugače so se odzvali modri z Vzhoda. Ti učenjaki so na podlagi svojega proučevanja filozofije, naravnih znanosti in religije v nadnaravni zvezdi, ki so jo videli, prepoznali znamenje nečesa posebnega. Če k temu dodamo še v prvem stoletju zelo razširjeno prepričanje, da se bo v Judeji pojavil vladar, ki bo vladal vsemu svetu, ni nič čudnega, da so se odpravili na dolgo pot. Ko so na njenem koncu prišli do Betlehema in “zagledali dete”, so “padli predenj in ga počastili” (Matej 2,11) .Druga mogoča odziva na Kristusa in njegov nauk sta sprejemanje in čaščenje.V judovskih voditeljih tistega časa pa vidimo še en odziv. Čeprav so ob novici o prihodu modrih, ki so iskali kralja, tudi oni bili vznemirjeni - verjetno zaradi tega, ker so se bali, kako se bo odzval kralj Herod - in čeprav so modrim pomagali najti Jezusa, pa so ostali povsem ravnodušni. Preprosto jim je bilo vseeno. V teh treh odzivih - sovraštvu in zavračanju, sprejemanju in čaščenju ter hladni ravnodušnosti, so predstavljeni trije mogoči odzivi vsakega človeka na Kristusa. Morda pa je ob tem treba dodati še to: ravnodušnost ni trajen odziv. Kot vidimo iz poznejših evangeljskih zapisov, so se tisti, ki so se sprva odzvali tako, pozneje pridružili tem, ki so Kristusa sovražili, ali pa tem, ki so ga sprejemali in častili. Ko gre za Jezusa, je nemogoče ostati ravnodušen.Nobenega dvoma ni, da je učlovečenje Boga v detetu, rojenem v Betlehemu, najpomembnejši dogodek. Kakšen je vaš odziv nanj?


18.12.2022

Andraž Arko: Praznost ali polnost božiča?

December bi lahko poimenovali tudi »mesec dobrodušnih sivobradcev«: Miklavža, Božička in dedka Mraza, ki nas v tem mesecu obdarujejo. Otroci pišejo pisma, čakajo enega, dva ali celo vse tri, da jih bodo presenetili z bogatim darilom. Tisti, ki v dobrodušneže ne verjamemo več, pa vseeno na tiho pričakujemo, s čim nas bodo presenetili tisti, s katerimi smo si blizu.Da je pričakovanje še večje, poskrbijo trgovci z vsem kičem in komercialo ter seveda z intenzivnim trgovskim pritiskom na vse nas. Ob vsem tem se izgublja bistvo adventa, ki je pričakovanje, saj ga zatira tako imenovano predpraznično vzdušje, ki je v resnici že popolnoma praznično, tako da z vsem pompom popolnoma iz-prazni praznik, ki tako lahko postane praz-nik. Nazadnje namesto obljubljanega prazničnega veselja, sreče in radosti v srcu ostanejo praznina, osamljenost in tesnoba. Preprosto zato, ker moje srce ni bilo pripravljeno na praznik.In kaj je smisel praznika – božiča? Mi smo obdarovani, saj nas Bog Oče obdari z rojstvom svojega Sina. Obhajamo torej spomin tega rojstva in se veselimo dejstva, da nam je Oče podaril Sina. Sin pa nam je podaril sebe in nas naučil podarjati se drug drugemu. Če se je moje srce v adventu pripravljalo na Jezusov prihod, potem bo gotovo veselo sprejelo božični dar – Jezusa samega.In kaj je ta dar? Bog postane človek, tak kot ti in jaz: je lačen in žejen, ima prebavne motnje, ga boli glava, se udari s kladivom po prstu, ga prizadene nesramnost drugih, ga boli napadanje, se počuti nerazumljenega, osamljenega, je žalosten, trpi in čuti tako telesno kot duševno bolečino. Samo zato, da bi kot Bog in kot človek vse to delil z menoj. Hkrati pa pokazal pot iz vsega tega: »Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil.« Če sem res pripravljen sprejeti ta dar, pomeni, da ga bom predajal tudi drugim. Če se pustim obdarovati, potem bom tudi ta dar delil naprej in ga ne bom obdržal zase. Obdarovanje bližnjih je v resnici bolj simbolno izkazovanje pozornosti, ki pa je brez pomena, če v te odnose z bližnjimi ne vstopam z ljubeznijo. Če Jezusovo rojstvo razumem v tej luči, potem bo božič lahko res poln, sicer lahko ostane povnanjena plehkost, zunanji blišč in notranja beda s praznino. Da bi bil božič poln!


Stran 29 od 181
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov