Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V modernem času marsikateri podjetnik išče načine za uspeh tako na domačem kot tujem trgu. Številni vidijo priložnosti tudi v arabskem svetu, bogatem z nafto. To je uspelo tudi Slovencu, ki se je pred več kot tremi desetletji odpravil v Zaliv. Danes v Dubaju uspešno vodi multinacionalko Gorica Group, ki ima štiri podjetja v treh državah ter več kot tisoč zaposlenih. Kakšno je življenje v Združenih arabskih emiratih in kaj vse je v teh letih doživel v tem delu sveta? Na kaj vse je pri poslovanju z arabskimi državami treba biti pozoren? Vse to bo najuspešnejši slovenski podjetnik v Zalivu, sicer velik ljubitelj golfa, Ivan Fornazarič, zaupal Marku Rozmanu v pogovoru po deseti.
Ivan Fornazarič - najuspešnejši slovenski podjetnik v Zalivu
V modernem času marsikateri podjetnik išče načine za uspeh tako na domačem kot tujem trgu. Številni vidijo priložnosti tudi v arabskem svetu, bogatem z nafto. Kakšno je življenje v Združenih arabskih emiratih in kaj vse je v teh letih doživel v tem predelu sveta? Na kaj vse je pri poslovanju z arabskimi državami treba biti pozoren?
Ivan Fornazarič že tri desetletja živi v Dubaju, največjem mestu Združenih arabskih emiratov in velja za najuspešnejšega slovenskega podjetnika v Zalivu. Danes v Dubaju uspešno vodi multinacionalko Gorica Group, ki ima štiri podjetja v treh državah ter več kot tisoč zaposlenih. Gre za podjetje, ki se med drugim ukvarja s proizvodnjo priključnih vozil in tovornih prikolic. Gre za vozni park, ki je bil nepogrešljiv pri gradnji vseh pomembnejših znamenitostih Dubaja, zaradi katerih je mesto postalo ena izmed največjih in najbolj znanih svetovnih metropol.
Z vami se pogovarjamo na sedežu vašega podjetja v Dubaju, največjem mestu Združenih arabskih emiratov. Sicer prihajate z Vogrskega v Vipavski dolini. Če se ozremo v preteklost, k začetkom vaše poslovne poti; začeli ste izdelovati priključna vozila za tovornjake. Kako se spominjate tega, minevajo namreč tri desetletja odkar ste začeli s to dejavnostjo.
Odkar sem z družino prišel v Dubaj mineva 31 let. V Dubaj smo prišli leta 1990, pred tem smo bili tri leta v Kuvajtu, tako da smo v teh krajih že skoraj 35 let. Seveda se je v teh 30 letih marsikaj spremenilo, tako doma v Sloveniji kot tudi v Dubaju, predvsem je mesto raslo, skupaj z mestom pa je rasel tudi naš posel.
Najprej ste torej živeli v Kuvajtu?
Tako. V Kuvajt me je poslalo podjetje Vozila Gorica. Leta 1990 so Kuvajt okupirali, zato sem se preselil v Dubaj.
Ob vašem prihodu, pred 30 leti, se je mesto ravno razvijalo. Začele so se prve gradnje. Kako se spominjate teh časov? Vsekakor je bilo manj stolpnic in nebotičnikov, kot jih vidimo danes.
Stolpnic je bilo takrat veliko manj. Leta 1990 sta bili mogoče samo dve. Ena izmed njih je bil Svetovni trgovinski center, bila sta še dva hotela, to je bilo vse. Dubaj je od osamosvojitve naprej - letos bomo praznovali 50. obletnico osamosvojitve Združenih arabskih emiratov - vedno gojil nekakšno politiko odprtosti. Vedno je bil odprt za tujce, sprejel jih je odprtih rok, da so sem prišli, tukaj živeli. Omogočil jim je, da so investirali v projekte in razvijali svoj posel.
Vaše podjetje se je sčasoma zelo razvilo. Izdelujete tovorne prikolice, mešalce za beton, tudi smetarske tovornjake. Ta vozila ste prodali tudi v druge države. Najprej pa je šlo za vozila, ki so na tem območju primanjkovala?
Najprej so bila naša vozila namenjena predvsem gradbeništvu. V večjih mestih in državah Združenih arabskih emiratov se je v zadnjih 30 letih veliko gradilo in naša vozila so bila namenjena predvsem temu. Ker pa se vse spreminja, bomo v prihodnje dopolnili naš program z novimi vozili za prevoz hrane. Pa tudi za pobiranje smeti, za prevoz smeti in za recikliranje. Proizvajamo tudi vozila za družbe, ki oskrbujejo naftne vrtine. V tridesetih letih se je marsikaj spremenilo, med drugim tudi ladijski prevoz. Pred 30 leti so sem priplule tudi ladje z Jadrana. Vsaj enkrat na teden smo imeli priložnost videti takšne ladje, danes pa jih več ni. Danes prihajajo po večini velike ladje, ki se vkrcavajo in izkrcavajo samo v večjih lukah. Zaradi tega so ti prevozi iz Evrope postali veliko dražji.
Eden izmed vaših projektov je bil tudi prevoz skal in peska, s katerimi so v Dubaju utrjevali umetne otoke?
Tako, to se seveda spet nanaša na razvoj Dubaja in na njegovo gradnjo. Gradilo se je veliko novih otokov, utrjevalo obale in zato se pač uporablja kamne, skale, ki pa so dokaj oddaljeni od mesta. Gre za razdalje od 100 do 200 km in za transport je bilo potrebnih kar nekaj prikolic.
Ustvarjanje mest in otokov sredi puščave se je v preteklosti zdelo utopija. V današnjem času pa hiše in apartmaji na takšnih otokih dosegajo visoke cene.
Ker je Dubaj vedno gojil odprto politiko do tujih investitorjev, so ti vedno radi prihajali. Sama izgradnja tega mesta je nedvomno zgodba o uspehu. Sčasoma pa je v mestu začelo zmanjkovati zemlje. Zaradi tega so na eni strani začeli graditi otoke, na drugi strani pa so hiše začele rasti v višino. Ker je primanjkovalo obale za razvoj turizma, so zgradili otoke in polotoke. Vse to, kar danes lahko vidite, je umetno zgrajeno in še se bo gradilo. Gradnja se je vmes tudi ustavila, govorim recimo o Palmovih otokih, o Palm Jebel Aliju, ki je pač zgrajen, ampak na njem ni nobene infrastrukture. Jo bo pa zagotovo dobil v bližnji prihodnosti. Zanimivo je, da se je na eni strani razvijala obala namenjena turizmu, na drugi strani pa se mesto širi tudi v notranjost.
Vsi ti projekti so pritegnili pozornost svetovne javnosti. Kako ste sami dojemali sam način gradnje oziroma nastajanja tako mesta kot teh otokov? Gre za drugačne projekte kot v domači Sloveniji?
Ja, gre za drugačne projekte kot v Sloveniji, Evropi in tudi kje drugje. Vizija prejšnjega voditelja Dubaja, pa tudi zdajšnjega, je šokirati svet. Narediti umetno marino v Dubaju, zgraditi otoke, najvišjo stolpnico, zgraditi najboljši hotel na svetu. Se pravi Dubaj si prizadeva, da bi bil vedno privlačen.
Vaše podjetje je uspešno nadaljevalo svojo pot. Ste vmes razmišljali tudi o širitvi projektov na kakšen drug predel sveta ali vam je bil Dubaj dovolj velik izziv?
Govorili o gradbeništvu … Ta vizija Dubaja se verjetno gradi že 50 let. Je odprto mesto in želi konkurirati Singapurju, Hongkongu in mogoče še kašnemu drugemu mestu. Najprej želi spodbuditi interes sosednjih držav, ki so bolj zaprte. Ki so sicer večje po številu prebivalstva, ozemlja itd., vendar jim nekako primanjkuje te vizije oziroma proste trgovine. Prvi projekt, ki ga je Dubaj sprožil, je bil, ko je še poglobil to »zajedo« znotraj Dubaja, da so lahko notri priplule prve ladje iz Indije. Pred tem so hodile v vsa sosednja pristanišča. Potem so najprej zgradili pristanišče Port Rashid, pozneje Port Jebel Ali, ki je danes eno največjih pristanišč na svetu. Zgradili so letališče in mesto je počasi prevzelo primat trgovskega središča bližnjega vzhoda.
In to vse zaradi posameznikov, ki so imeli namen šokirati, pritegniti javnost?
Ena izmed zgodb, ki sem jo slišal pred 30 ali več leti gre takole: Na enem od sestankov voditeljev je naš šejk Mohamed bin Rašid al-Maktoum rekel, da bo Dubaj zgradil kot turistično atrakcijo. Vsi so ga jemali precej neresno. Danes pa vidimo kako je, o Dubaju se govori, v mesto prihajajo turisti z zahoda, vzhoda in iz sosednjih držav.
Gorica Group ima podjetja v treh državah oziroma vaša skupina letno ustvari 100.000.000 ameriških dolarjev prihodkov. Zdaj iščete priložnosti tudi v transportu tekočih goriv, tudi v živilski industriji?
V tekočinah in gorivih smo že dolgo. Naši standardni trgi zajemajo vse zalivske države. Seveda daleč največjo proizvodnjo imamo v Dubaju in predstavništvo tudi v Abu Dabiju, podjetja v Omanu, Katarju, zdaj tudi v Savdski Arabiji. Vse z namenom podpore prodaje in servisa naših vozil.
Zaposlujete okrog 1000 ljudi. O delu, poslovanju in razmerah, s katerim se spopadajo delavci v tem predelu sveta, slišimo veliko zgodb. Dejstvo je, da se dogajajo zlorabe, da delavci umirajo na delovnih mestih. Po drugi strani v zalivskih državah prebivajo ljudje z velikim premoženjem?
To je vsekakor res. Seveda obstajajo razlike med zalivskimi državami. Zanimivost te pandemije je ravno v tem, da je cena nepremičnin najprej padla, v zadnjem letu pa je narasla. Narasle so predvsem cene najdražjih nepremičnin. Vzrok je verjetno ta, da so se uspešni ter bogati ljudje iz sosednjih držav odločili za življenje v Dubaju, ker se tu lepše in boljše počutijo. Glede delovne sile, mislim, da v večino zalivskih držav še posebno v Združene arabske emirate, Katar in Kuvajt, prihajajo ljudje predvsem z vzhoda, iz Indije, Šrilanke, Bangladeša itd. Zanimivo je, da imamo, ko govorimo o delovni sili, v Omanu, Savdski Arabiji, tudi počasi v Združenih arabskih emiratih, vse več programov, kjer nekje spodbujajo, stimulirajo in včasih tudi zahtevajo, da zaposlujemo lokalno delovno silo.
Smo v nekem novem obdobju, surovine so se podražile, vse se draži. Tudi nafta, kar pa je za zalivske države dobra novica, kot vemo, so bogate z nafto in s tem se bogati tudi proračun vseh teh držav?
Ja, načeloma je to dober znak za naš posel. Če govorimo o tem, da se ta pandemija počasi končuje in smo se nanjo že pravzaprav navadili, so velike težave ne samo pri nas, ampak nasploh v svetu s ceno energije, s prevozi, pomanjkanjem materiala, surovin. Tudi mi imamo težave s pridobivanjem dobre pločevine, težko dobimo primerne vezane plošče za naše hladilnike. Težav je veliko in cene vsega tega grejo navzgor. Bojimo se inflacije in hkrati upamo, da se bodo stvari normalizirale.
Obdobje epidemije je podobno kot v drugih delih Evrope in celotnega sveta. Kako ste se vi spopadali z epidemijo?
Združeni arabski emirati, še posebno Dubaj, so se tega lotili zelo resno, navsezadnje so morali zapreti letališče in odpovedati vse lete. Pozneje, mislim, da se je vsaj Dubaj, Abu Dhabi morda malce drugače, odzval dobro na to krizo. Najprej s tem, da se je v Dubaju možno brez težav testirati, veliko ljudi je cepljenih. Mislim, da je v Emiratih več kot 90 odstotkov ljudi cepljenih z drugim odmerkom. Nekateri tudi s tretjim oziroma s četrtim. Ker so se odločili, da prvo cepivo, ki je bilo iz Kitajske, ni sprejemljivo za nekatere države. Priča smo torej kombinaciji testiranja, cepljenja in nošenja mask. Zaradi teh treh dejstev je Dubaj epidemijo kar dobro prebrodil.
Prej sva že malo govorila o razvoju mest in različnih projektov. Tudi sicer se za ta del sveta nenehno govori o megalomanskih projektih. Savdska Arabija načrtuje gradnjo novih mest v puščavi, tudi gradnjo velike ceste − avtoceste, ki naj bi povezovala določena področja. Bo Dubaj kmalu dobil konkurenco v regiji ali vseeno govorimo o unikatnem predelu zaliva?
Gotovo večina sosednjih držav zavida uspehu Dubaja in poskuša to mesto v marsičem kopirati. Mislim, da je Dubaj še vedno kar nekaj let pred vsemi. Dubaj išče in bo moral najti neke nove prijeme. Seveda govorimo o megalomanskih projektih, še posebno v Savdski Arabiji, ki je večja država kot Združeni arabski emirati. Ampak mislim, da ni dovolj samo projekt. Je potrebno še kaj zraven. Pomembni so tudi ljudje, prebivalci. Nekateri projekti bodo zagotovo šli naprej. Eden takšnih je tudi železnica znotraj Združenih arabskih emiratov in povezava z drugimi zalivskimi državami. Zagotovo bomo priča tudi razvoju industrije, ki je povezana z nafto.
Je opaziti kakšne konkretne vplive sil iz Zahoda, ZDA in hkrati Rusije ali Kitajske, kakšnih drugih velesil?
Zalivske države so bile vedno nekako proameriške, ampak verjetno bodo glede na izkušnje iz Iraka in Afganistana zdaj malo bolj pazljive. Bolj se morajo osamosvojiti, na drugi strani pa imamo seveda prihod Kitajske. Mogoče ne toliko v same trge Zalivskih držav, ampak v nekatere afriške trge, ki jih tudi mi poskušamo in jih tudi pokrivamo iz Dubaja. Kjer so neke sankcije zahodnih držav, potem pridejo Kitajci, ponudijo financiranje in vse ostalo.
Mislite, da se vse nagiba v to smer?
Mislim, da se stvari počasi spreminjajo. Zalivske države so spoznale, da ni edina rešitev v tem, da Kitajska ponudi denar, zgradi projekt, pripelje opremo itd.. Zavedajo se, da postanejo od tega odvisne. Čeprav so kitajski proizvodi cenejši in so jih financirali država ter določene kitajske korporacije, se trg počasi spet obrača v smer zahodnih tehnologij in proizvodov.
Zanimivo, ker v javnosti še vedno prevladuje prepričanje, da je Kitajska na pohodu…
Mislim, da smo ravno zdaj v določenem svetovnem položaju, ko se neke stvari spreminjajo. Jaz tega ne razumem najbolje, ampak mislim, da ima Kitajska tudi neke interne probleme. Drugo je verjetno neka trgovska vojna. Meni je recimo nerazumljivo, da se je prevoz iz Kitajske v enem letu podražil petkratno. Če smo prej plačevali recimo 1000 ali 2000 dolarjev za en zabojnik, danes plačujemo pet oziroma deset tisoč dolarjev. Lahko se zdaj sklicujemo, da ni zabojnikov in ladij, ampak jaz mislim, da mora biti zadaj še nekaj več.
Prej sva govorila o novih mestih, novih gradnjah, s čimer se odpirajo priložnosti za nove akterje na vašem področju. Slovenci, ki se spuščajo v te vode razmišljajo o tem, kako bi uspeli. Številna podjetja želijo uspeti na tujem, a jim ne uspe. Kje je razlog za to?
Mislim, da je potrebnega veliko dela in malo sreče kot je običajno pri vsakem poslu in pri vsakem začetku. Velikokrat vidim kakšna evropska in slovenska podjetja, da, ko jim ne uspe doma, potem mislijo, da je pa mogoče uspeti v arabskem svetu, ker mislijo, da je tam dovolj denarja. Mislijo, da bi tam vse dražje prodali, lažje kot doma. Mislim, da je to prva napaka.
Neuradna številka Slovencev, ki živijo ali prebivajo v Dubaju se giblje okoli 450. Se vam zdi ta številka velika ali majhna?
Dejstvo je, da je bilo Slovencev pred tridesetimi ali dvajsetimi leti veliko manj. Pred dvajsetimi leti smo bili nekaj časa celo edini Slovenci v Dubaju, a ta številka je danes dosti večja. Mislim, da so Slovenci vedno bolj pripravljeni potovati in se preseliti ali pa poiskati priložnosti tudi drugje po svetu. Seveda to še vedno ni primerljivo z drugimi evropskimi narodi. Recimo v Dubaju ter v nekaterih drugih zalivskih državah lahko najdete veliko Angležev, ki se dosti lažje preselijo iz svoje države v ta predel sveta. Verjetno je razlog tudi jezik.
Na kaj je treba biti pozoren pri poslovanju z arabskimi državami?
Določene poslovne zakonitosti veljajo povsod po svetu. Seveda so lahko med državami različni ekonomski sistemi, različna administracija, zakonodaja in tako naprej. Tukaj je je mogoče manj kot v Evropi in na zahodu, zato je tu ogromno priložnosti za mlade ljudi. Dubaj je predvsem mesto mladih in ti mladi pač iščejo svoje priložnosti. Veliko mladih ljudi poskuša v tem mestu začeti s »startupom«. Verjetno zato, ker dubajska zakonodaja omogoča ustanovitev firme in relativno enostavno poslovanje. Tudi davčna politika se spreminja. Počasi tudi k nam prihaja davek na dodano vrednost. V Emiratih davka na dobiček še nimamo. V nekaterih sosednjih državah, govorimo o zalivskih državah, ki imajo podobne sisteme, tam davek že imajo. Dubaj sicer obljublja nasprotno, ampak hočem povedati, da se poslovanje v Dubaju tudi draži.
Reciva še kakšno besedo o vašem hobiju – golfu. Ste eden izmed organizatorjev dogodka Dubai Desert Classic, na katerem nastopajo najboljši golfisti sveta, kot je na primer Tiger Woods. Kako doživljate ta šport, kako to, da ste ga vzljubili ravno v tem predelu sveta?
Drži, pred tem ga nisem igral. Začel sem ga igrati v Dubaju in sem ljubitelj golfa. Igra ga tudi moja žena in kot člani kluba se tam družimo z ljudmi, ki jim je ta igra tudi všeč. Smo člani golf kluba Emirates, za katerega sem bil tudi kapetan v letih 2017 in 2018. Dubai Desert Classic se v našem klubu odvija že skoraj 33 let. Golf klub Emirates je na primer vzpostavil prvo golf igrišče na travi na Bližnjem vzhodu - zgrajeno je bilo leta 1988. Ravno takrat, ko sem bil jaz kapetan, smo praznovali 30. obletnico in imeli večje slavje. Ta zelenica in to igrišče z 18 luknjami na travi sta bila sredi puščave, danes pa so okrog same stolpnice.
Na obisku ste imeli najboljše igralce golfa na svetu, kar se ne zgodi vsak dan oziroma si to verjetno želi vsak organizator?
Eno je seveda biti član kluba, drugo pa je organizacija. Nekdo mora vse to tudi sponzorirati in navsezadnje plačati. Najboljše igralce je treba včasih plačati, da pridejo sploh igrat. Ne bom omenjal številk, ker mogoče niti niso uradne. Ampak zanimivo, da je to ravno eden izmed glavnih športov, s katerim se promovira mesto Dubaj. Prihodnje leto, na naslednjem turnirju se bo zamenjal sponzor. Posledično bi se višina nagradnega sklada iz približno štirih milijonov dolarjev dvignila nad 12 milijonov. S tem se bo povečala vrednost samega turnirja in s tem bo večji interes boljših igralcev, da pridejo sem igrat. V Dubaju sicer obstajajo tudi drugi športi, med njimi ragbi in nogomet.
Smo pa tudi v obdobju največje svetovne razstave Expo 2020, ki poteka prav v teh mesecih v Dubaju. Ste že obiskali svetovno razstavo? Kakšen pomen ima Expo?
Dubaj je zelo ponosen, da gosti to razstavo. Za mesto je to pomenilo vnovičen zagon investicij, predvsem pri izgradnji samega razstavišča, infrastrukture in hotelov. Potem se je zgodila pandemija, Expo se je prestavil za eno leto. Razstavo sem že obiskal, slišim, da je vsaj med konci tedna veliko obiska.
Pa je po mestu opaziti kakšno spremembo glede na vse dogajanje na obrobju mesta?
Ja. Vendar ne samo zaradi Expa, mislim, da se promet počasi povečuje, kar je znak, da se Dubaj po zaprtju počasi vrača v stare tirnice.
Prej sva govorila o podjetjih ter o priložnostih, ki jih imajo v Dubaju. Velika priložnost je tudi Expo, saj države predstavljajo svojo kulturo in dediščino, hkrati pa se podjetja mrežijo, iščejo partnerje, nove priložnosti?
Vsekakor je to nova priložnost najprej za Dubaj, ki to organizira, pa tudi za vse preostale države, ki so tukaj. Danes se veliko govori o čistih energijah, o okolju in za to si prizadeva veliko ljudi. V to se veliko vlaga in se bo še več. Na tem področju je veliko novih priložnosti.
Na domovino ne pozabljate. Za vami je kar nekaj organizacij dogodkov, ki so promovirali našo državo. Se sicer pogosto vračate v Slovenijo?
V Slovenijo se vračamo. Pred pandemijo smo šli večkrat, zdaj malo manj. Tudi zaradi pandemije potovanja z letalom niso več tako prijetna, kot so bila prej. Ampak upam, da se bo to popravilo. Zdaj imamo vzpostavljeno direktno letalsko linijo Ljubljana – Dubaj. Vprašanje, kje je tvoj dom, je zame vedno težko. Dubaj je naš drugi dom. Ko smo doma, se počutimo seveda zelo lepo, navsezadnje je to naša domovina, ko pa pridemo v Dubaj, se pa tudi počutimo zelo komfortno, udobno.
V modernem času marsikateri podjetnik išče načine za uspeh tako na domačem kot tujem trgu. Številni vidijo priložnosti tudi v arabskem svetu, bogatem z nafto. To je uspelo tudi Slovencu, ki se je pred več kot tremi desetletji odpravil v Zaliv. Danes v Dubaju uspešno vodi multinacionalko Gorica Group, ki ima štiri podjetja v treh državah ter več kot tisoč zaposlenih. Kakšno je življenje v Združenih arabskih emiratih in kaj vse je v teh letih doživel v tem delu sveta? Na kaj vse je pri poslovanju z arabskimi državami treba biti pozoren? Vse to bo najuspešnejši slovenski podjetnik v Zalivu, sicer velik ljubitelj golfa, Ivan Fornazarič, zaupal Marku Rozmanu v pogovoru po deseti.
Ivan Fornazarič - najuspešnejši slovenski podjetnik v Zalivu
V modernem času marsikateri podjetnik išče načine za uspeh tako na domačem kot tujem trgu. Številni vidijo priložnosti tudi v arabskem svetu, bogatem z nafto. Kakšno je življenje v Združenih arabskih emiratih in kaj vse je v teh letih doživel v tem predelu sveta? Na kaj vse je pri poslovanju z arabskimi državami treba biti pozoren?
Ivan Fornazarič že tri desetletja živi v Dubaju, največjem mestu Združenih arabskih emiratov in velja za najuspešnejšega slovenskega podjetnika v Zalivu. Danes v Dubaju uspešno vodi multinacionalko Gorica Group, ki ima štiri podjetja v treh državah ter več kot tisoč zaposlenih. Gre za podjetje, ki se med drugim ukvarja s proizvodnjo priključnih vozil in tovornih prikolic. Gre za vozni park, ki je bil nepogrešljiv pri gradnji vseh pomembnejših znamenitostih Dubaja, zaradi katerih je mesto postalo ena izmed največjih in najbolj znanih svetovnih metropol.
Z vami se pogovarjamo na sedežu vašega podjetja v Dubaju, največjem mestu Združenih arabskih emiratov. Sicer prihajate z Vogrskega v Vipavski dolini. Če se ozremo v preteklost, k začetkom vaše poslovne poti; začeli ste izdelovati priključna vozila za tovornjake. Kako se spominjate tega, minevajo namreč tri desetletja odkar ste začeli s to dejavnostjo.
Odkar sem z družino prišel v Dubaj mineva 31 let. V Dubaj smo prišli leta 1990, pred tem smo bili tri leta v Kuvajtu, tako da smo v teh krajih že skoraj 35 let. Seveda se je v teh 30 letih marsikaj spremenilo, tako doma v Sloveniji kot tudi v Dubaju, predvsem je mesto raslo, skupaj z mestom pa je rasel tudi naš posel.
Najprej ste torej živeli v Kuvajtu?
Tako. V Kuvajt me je poslalo podjetje Vozila Gorica. Leta 1990 so Kuvajt okupirali, zato sem se preselil v Dubaj.
Ob vašem prihodu, pred 30 leti, se je mesto ravno razvijalo. Začele so se prve gradnje. Kako se spominjate teh časov? Vsekakor je bilo manj stolpnic in nebotičnikov, kot jih vidimo danes.
Stolpnic je bilo takrat veliko manj. Leta 1990 sta bili mogoče samo dve. Ena izmed njih je bil Svetovni trgovinski center, bila sta še dva hotela, to je bilo vse. Dubaj je od osamosvojitve naprej - letos bomo praznovali 50. obletnico osamosvojitve Združenih arabskih emiratov - vedno gojil nekakšno politiko odprtosti. Vedno je bil odprt za tujce, sprejel jih je odprtih rok, da so sem prišli, tukaj živeli. Omogočil jim je, da so investirali v projekte in razvijali svoj posel.
Vaše podjetje se je sčasoma zelo razvilo. Izdelujete tovorne prikolice, mešalce za beton, tudi smetarske tovornjake. Ta vozila ste prodali tudi v druge države. Najprej pa je šlo za vozila, ki so na tem območju primanjkovala?
Najprej so bila naša vozila namenjena predvsem gradbeništvu. V večjih mestih in državah Združenih arabskih emiratov se je v zadnjih 30 letih veliko gradilo in naša vozila so bila namenjena predvsem temu. Ker pa se vse spreminja, bomo v prihodnje dopolnili naš program z novimi vozili za prevoz hrane. Pa tudi za pobiranje smeti, za prevoz smeti in za recikliranje. Proizvajamo tudi vozila za družbe, ki oskrbujejo naftne vrtine. V tridesetih letih se je marsikaj spremenilo, med drugim tudi ladijski prevoz. Pred 30 leti so sem priplule tudi ladje z Jadrana. Vsaj enkrat na teden smo imeli priložnost videti takšne ladje, danes pa jih več ni. Danes prihajajo po večini velike ladje, ki se vkrcavajo in izkrcavajo samo v večjih lukah. Zaradi tega so ti prevozi iz Evrope postali veliko dražji.
Eden izmed vaših projektov je bil tudi prevoz skal in peska, s katerimi so v Dubaju utrjevali umetne otoke?
Tako, to se seveda spet nanaša na razvoj Dubaja in na njegovo gradnjo. Gradilo se je veliko novih otokov, utrjevalo obale in zato se pač uporablja kamne, skale, ki pa so dokaj oddaljeni od mesta. Gre za razdalje od 100 do 200 km in za transport je bilo potrebnih kar nekaj prikolic.
Ustvarjanje mest in otokov sredi puščave se je v preteklosti zdelo utopija. V današnjem času pa hiše in apartmaji na takšnih otokih dosegajo visoke cene.
Ker je Dubaj vedno gojil odprto politiko do tujih investitorjev, so ti vedno radi prihajali. Sama izgradnja tega mesta je nedvomno zgodba o uspehu. Sčasoma pa je v mestu začelo zmanjkovati zemlje. Zaradi tega so na eni strani začeli graditi otoke, na drugi strani pa so hiše začele rasti v višino. Ker je primanjkovalo obale za razvoj turizma, so zgradili otoke in polotoke. Vse to, kar danes lahko vidite, je umetno zgrajeno in še se bo gradilo. Gradnja se je vmes tudi ustavila, govorim recimo o Palmovih otokih, o Palm Jebel Aliju, ki je pač zgrajen, ampak na njem ni nobene infrastrukture. Jo bo pa zagotovo dobil v bližnji prihodnosti. Zanimivo je, da se je na eni strani razvijala obala namenjena turizmu, na drugi strani pa se mesto širi tudi v notranjost.
Vsi ti projekti so pritegnili pozornost svetovne javnosti. Kako ste sami dojemali sam način gradnje oziroma nastajanja tako mesta kot teh otokov? Gre za drugačne projekte kot v domači Sloveniji?
Ja, gre za drugačne projekte kot v Sloveniji, Evropi in tudi kje drugje. Vizija prejšnjega voditelja Dubaja, pa tudi zdajšnjega, je šokirati svet. Narediti umetno marino v Dubaju, zgraditi otoke, najvišjo stolpnico, zgraditi najboljši hotel na svetu. Se pravi Dubaj si prizadeva, da bi bil vedno privlačen.
Vaše podjetje je uspešno nadaljevalo svojo pot. Ste vmes razmišljali tudi o širitvi projektov na kakšen drug predel sveta ali vam je bil Dubaj dovolj velik izziv?
Govorili o gradbeništvu … Ta vizija Dubaja se verjetno gradi že 50 let. Je odprto mesto in želi konkurirati Singapurju, Hongkongu in mogoče še kašnemu drugemu mestu. Najprej želi spodbuditi interes sosednjih držav, ki so bolj zaprte. Ki so sicer večje po številu prebivalstva, ozemlja itd., vendar jim nekako primanjkuje te vizije oziroma proste trgovine. Prvi projekt, ki ga je Dubaj sprožil, je bil, ko je še poglobil to »zajedo« znotraj Dubaja, da so lahko notri priplule prve ladje iz Indije. Pred tem so hodile v vsa sosednja pristanišča. Potem so najprej zgradili pristanišče Port Rashid, pozneje Port Jebel Ali, ki je danes eno največjih pristanišč na svetu. Zgradili so letališče in mesto je počasi prevzelo primat trgovskega središča bližnjega vzhoda.
In to vse zaradi posameznikov, ki so imeli namen šokirati, pritegniti javnost?
Ena izmed zgodb, ki sem jo slišal pred 30 ali več leti gre takole: Na enem od sestankov voditeljev je naš šejk Mohamed bin Rašid al-Maktoum rekel, da bo Dubaj zgradil kot turistično atrakcijo. Vsi so ga jemali precej neresno. Danes pa vidimo kako je, o Dubaju se govori, v mesto prihajajo turisti z zahoda, vzhoda in iz sosednjih držav.
Gorica Group ima podjetja v treh državah oziroma vaša skupina letno ustvari 100.000.000 ameriških dolarjev prihodkov. Zdaj iščete priložnosti tudi v transportu tekočih goriv, tudi v živilski industriji?
V tekočinah in gorivih smo že dolgo. Naši standardni trgi zajemajo vse zalivske države. Seveda daleč največjo proizvodnjo imamo v Dubaju in predstavništvo tudi v Abu Dabiju, podjetja v Omanu, Katarju, zdaj tudi v Savdski Arabiji. Vse z namenom podpore prodaje in servisa naših vozil.
Zaposlujete okrog 1000 ljudi. O delu, poslovanju in razmerah, s katerim se spopadajo delavci v tem predelu sveta, slišimo veliko zgodb. Dejstvo je, da se dogajajo zlorabe, da delavci umirajo na delovnih mestih. Po drugi strani v zalivskih državah prebivajo ljudje z velikim premoženjem?
To je vsekakor res. Seveda obstajajo razlike med zalivskimi državami. Zanimivost te pandemije je ravno v tem, da je cena nepremičnin najprej padla, v zadnjem letu pa je narasla. Narasle so predvsem cene najdražjih nepremičnin. Vzrok je verjetno ta, da so se uspešni ter bogati ljudje iz sosednjih držav odločili za življenje v Dubaju, ker se tu lepše in boljše počutijo. Glede delovne sile, mislim, da v večino zalivskih držav še posebno v Združene arabske emirate, Katar in Kuvajt, prihajajo ljudje predvsem z vzhoda, iz Indije, Šrilanke, Bangladeša itd. Zanimivo je, da imamo, ko govorimo o delovni sili, v Omanu, Savdski Arabiji, tudi počasi v Združenih arabskih emiratih, vse več programov, kjer nekje spodbujajo, stimulirajo in včasih tudi zahtevajo, da zaposlujemo lokalno delovno silo.
Smo v nekem novem obdobju, surovine so se podražile, vse se draži. Tudi nafta, kar pa je za zalivske države dobra novica, kot vemo, so bogate z nafto in s tem se bogati tudi proračun vseh teh držav?
Ja, načeloma je to dober znak za naš posel. Če govorimo o tem, da se ta pandemija počasi končuje in smo se nanjo že pravzaprav navadili, so velike težave ne samo pri nas, ampak nasploh v svetu s ceno energije, s prevozi, pomanjkanjem materiala, surovin. Tudi mi imamo težave s pridobivanjem dobre pločevine, težko dobimo primerne vezane plošče za naše hladilnike. Težav je veliko in cene vsega tega grejo navzgor. Bojimo se inflacije in hkrati upamo, da se bodo stvari normalizirale.
Obdobje epidemije je podobno kot v drugih delih Evrope in celotnega sveta. Kako ste se vi spopadali z epidemijo?
Združeni arabski emirati, še posebno Dubaj, so se tega lotili zelo resno, navsezadnje so morali zapreti letališče in odpovedati vse lete. Pozneje, mislim, da se je vsaj Dubaj, Abu Dhabi morda malce drugače, odzval dobro na to krizo. Najprej s tem, da se je v Dubaju možno brez težav testirati, veliko ljudi je cepljenih. Mislim, da je v Emiratih več kot 90 odstotkov ljudi cepljenih z drugim odmerkom. Nekateri tudi s tretjim oziroma s četrtim. Ker so se odločili, da prvo cepivo, ki je bilo iz Kitajske, ni sprejemljivo za nekatere države. Priča smo torej kombinaciji testiranja, cepljenja in nošenja mask. Zaradi teh treh dejstev je Dubaj epidemijo kar dobro prebrodil.
Prej sva že malo govorila o razvoju mest in različnih projektov. Tudi sicer se za ta del sveta nenehno govori o megalomanskih projektih. Savdska Arabija načrtuje gradnjo novih mest v puščavi, tudi gradnjo velike ceste − avtoceste, ki naj bi povezovala določena področja. Bo Dubaj kmalu dobil konkurenco v regiji ali vseeno govorimo o unikatnem predelu zaliva?
Gotovo večina sosednjih držav zavida uspehu Dubaja in poskuša to mesto v marsičem kopirati. Mislim, da je Dubaj še vedno kar nekaj let pred vsemi. Dubaj išče in bo moral najti neke nove prijeme. Seveda govorimo o megalomanskih projektih, še posebno v Savdski Arabiji, ki je večja država kot Združeni arabski emirati. Ampak mislim, da ni dovolj samo projekt. Je potrebno še kaj zraven. Pomembni so tudi ljudje, prebivalci. Nekateri projekti bodo zagotovo šli naprej. Eden takšnih je tudi železnica znotraj Združenih arabskih emiratov in povezava z drugimi zalivskimi državami. Zagotovo bomo priča tudi razvoju industrije, ki je povezana z nafto.
Je opaziti kakšne konkretne vplive sil iz Zahoda, ZDA in hkrati Rusije ali Kitajske, kakšnih drugih velesil?
Zalivske države so bile vedno nekako proameriške, ampak verjetno bodo glede na izkušnje iz Iraka in Afganistana zdaj malo bolj pazljive. Bolj se morajo osamosvojiti, na drugi strani pa imamo seveda prihod Kitajske. Mogoče ne toliko v same trge Zalivskih držav, ampak v nekatere afriške trge, ki jih tudi mi poskušamo in jih tudi pokrivamo iz Dubaja. Kjer so neke sankcije zahodnih držav, potem pridejo Kitajci, ponudijo financiranje in vse ostalo.
Mislite, da se vse nagiba v to smer?
Mislim, da se stvari počasi spreminjajo. Zalivske države so spoznale, da ni edina rešitev v tem, da Kitajska ponudi denar, zgradi projekt, pripelje opremo itd.. Zavedajo se, da postanejo od tega odvisne. Čeprav so kitajski proizvodi cenejši in so jih financirali država ter določene kitajske korporacije, se trg počasi spet obrača v smer zahodnih tehnologij in proizvodov.
Zanimivo, ker v javnosti še vedno prevladuje prepričanje, da je Kitajska na pohodu…
Mislim, da smo ravno zdaj v določenem svetovnem položaju, ko se neke stvari spreminjajo. Jaz tega ne razumem najbolje, ampak mislim, da ima Kitajska tudi neke interne probleme. Drugo je verjetno neka trgovska vojna. Meni je recimo nerazumljivo, da se je prevoz iz Kitajske v enem letu podražil petkratno. Če smo prej plačevali recimo 1000 ali 2000 dolarjev za en zabojnik, danes plačujemo pet oziroma deset tisoč dolarjev. Lahko se zdaj sklicujemo, da ni zabojnikov in ladij, ampak jaz mislim, da mora biti zadaj še nekaj več.
Prej sva govorila o novih mestih, novih gradnjah, s čimer se odpirajo priložnosti za nove akterje na vašem področju. Slovenci, ki se spuščajo v te vode razmišljajo o tem, kako bi uspeli. Številna podjetja želijo uspeti na tujem, a jim ne uspe. Kje je razlog za to?
Mislim, da je potrebnega veliko dela in malo sreče kot je običajno pri vsakem poslu in pri vsakem začetku. Velikokrat vidim kakšna evropska in slovenska podjetja, da, ko jim ne uspe doma, potem mislijo, da je pa mogoče uspeti v arabskem svetu, ker mislijo, da je tam dovolj denarja. Mislijo, da bi tam vse dražje prodali, lažje kot doma. Mislim, da je to prva napaka.
Neuradna številka Slovencev, ki živijo ali prebivajo v Dubaju se giblje okoli 450. Se vam zdi ta številka velika ali majhna?
Dejstvo je, da je bilo Slovencev pred tridesetimi ali dvajsetimi leti veliko manj. Pred dvajsetimi leti smo bili nekaj časa celo edini Slovenci v Dubaju, a ta številka je danes dosti večja. Mislim, da so Slovenci vedno bolj pripravljeni potovati in se preseliti ali pa poiskati priložnosti tudi drugje po svetu. Seveda to še vedno ni primerljivo z drugimi evropskimi narodi. Recimo v Dubaju ter v nekaterih drugih zalivskih državah lahko najdete veliko Angležev, ki se dosti lažje preselijo iz svoje države v ta predel sveta. Verjetno je razlog tudi jezik.
Na kaj je treba biti pozoren pri poslovanju z arabskimi državami?
Določene poslovne zakonitosti veljajo povsod po svetu. Seveda so lahko med državami različni ekonomski sistemi, različna administracija, zakonodaja in tako naprej. Tukaj je je mogoče manj kot v Evropi in na zahodu, zato je tu ogromno priložnosti za mlade ljudi. Dubaj je predvsem mesto mladih in ti mladi pač iščejo svoje priložnosti. Veliko mladih ljudi poskuša v tem mestu začeti s »startupom«. Verjetno zato, ker dubajska zakonodaja omogoča ustanovitev firme in relativno enostavno poslovanje. Tudi davčna politika se spreminja. Počasi tudi k nam prihaja davek na dodano vrednost. V Emiratih davka na dobiček še nimamo. V nekaterih sosednjih državah, govorimo o zalivskih državah, ki imajo podobne sisteme, tam davek že imajo. Dubaj sicer obljublja nasprotno, ampak hočem povedati, da se poslovanje v Dubaju tudi draži.
Reciva še kakšno besedo o vašem hobiju – golfu. Ste eden izmed organizatorjev dogodka Dubai Desert Classic, na katerem nastopajo najboljši golfisti sveta, kot je na primer Tiger Woods. Kako doživljate ta šport, kako to, da ste ga vzljubili ravno v tem predelu sveta?
Drži, pred tem ga nisem igral. Začel sem ga igrati v Dubaju in sem ljubitelj golfa. Igra ga tudi moja žena in kot člani kluba se tam družimo z ljudmi, ki jim je ta igra tudi všeč. Smo člani golf kluba Emirates, za katerega sem bil tudi kapetan v letih 2017 in 2018. Dubai Desert Classic se v našem klubu odvija že skoraj 33 let. Golf klub Emirates je na primer vzpostavil prvo golf igrišče na travi na Bližnjem vzhodu - zgrajeno je bilo leta 1988. Ravno takrat, ko sem bil jaz kapetan, smo praznovali 30. obletnico in imeli večje slavje. Ta zelenica in to igrišče z 18 luknjami na travi sta bila sredi puščave, danes pa so okrog same stolpnice.
Na obisku ste imeli najboljše igralce golfa na svetu, kar se ne zgodi vsak dan oziroma si to verjetno želi vsak organizator?
Eno je seveda biti član kluba, drugo pa je organizacija. Nekdo mora vse to tudi sponzorirati in navsezadnje plačati. Najboljše igralce je treba včasih plačati, da pridejo sploh igrat. Ne bom omenjal številk, ker mogoče niti niso uradne. Ampak zanimivo, da je to ravno eden izmed glavnih športov, s katerim se promovira mesto Dubaj. Prihodnje leto, na naslednjem turnirju se bo zamenjal sponzor. Posledično bi se višina nagradnega sklada iz približno štirih milijonov dolarjev dvignila nad 12 milijonov. S tem se bo povečala vrednost samega turnirja in s tem bo večji interes boljših igralcev, da pridejo sem igrat. V Dubaju sicer obstajajo tudi drugi športi, med njimi ragbi in nogomet.
Smo pa tudi v obdobju največje svetovne razstave Expo 2020, ki poteka prav v teh mesecih v Dubaju. Ste že obiskali svetovno razstavo? Kakšen pomen ima Expo?
Dubaj je zelo ponosen, da gosti to razstavo. Za mesto je to pomenilo vnovičen zagon investicij, predvsem pri izgradnji samega razstavišča, infrastrukture in hotelov. Potem se je zgodila pandemija, Expo se je prestavil za eno leto. Razstavo sem že obiskal, slišim, da je vsaj med konci tedna veliko obiska.
Pa je po mestu opaziti kakšno spremembo glede na vse dogajanje na obrobju mesta?
Ja. Vendar ne samo zaradi Expa, mislim, da se promet počasi povečuje, kar je znak, da se Dubaj po zaprtju počasi vrača v stare tirnice.
Prej sva govorila o podjetjih ter o priložnostih, ki jih imajo v Dubaju. Velika priložnost je tudi Expo, saj države predstavljajo svojo kulturo in dediščino, hkrati pa se podjetja mrežijo, iščejo partnerje, nove priložnosti?
Vsekakor je to nova priložnost najprej za Dubaj, ki to organizira, pa tudi za vse preostale države, ki so tukaj. Danes se veliko govori o čistih energijah, o okolju in za to si prizadeva veliko ljudi. V to se veliko vlaga in se bo še več. Na tem področju je veliko novih priložnosti.
Na domovino ne pozabljate. Za vami je kar nekaj organizacij dogodkov, ki so promovirali našo državo. Se sicer pogosto vračate v Slovenijo?
V Slovenijo se vračamo. Pred pandemijo smo šli večkrat, zdaj malo manj. Tudi zaradi pandemije potovanja z letalom niso več tako prijetna, kot so bila prej. Ampak upam, da se bo to popravilo. Zdaj imamo vzpostavljeno direktno letalsko linijo Ljubljana – Dubaj. Vprašanje, kje je tvoj dom, je zame vedno težko. Dubaj je naš drugi dom. Ko smo doma, se počutimo seveda zelo lepo, navsezadnje je to naša domovina, ko pa pridemo v Dubaj, se pa tudi počutimo zelo komfortno, udobno.
Ali je Evropska unija kljub krepitvi obrambnih politik in izdatkov še mirovni projekt? Je evropski zeleni dogovor upravičeno postal grdi raček ali gre le za sprevrženo predvolilno kampanjo? Pa tudi o sobah pobega v Evropski uniji in o tem, kaj ima naš odnos do Unije skupnega z impresionističnimi umetninami. O tem pred dnevom Evrope, ob začetku kampanje pred evropskimi volitvami in na vrhuncu praznovanj 20-letnice članstva Slovenije v Uniji v oddaji Intervju na Prvem ključni pogajalec in dolgoletni evropski komisar dr. Janez Potočnik.
Goran Lukić se za pravice nevidnih delavcev bori že vrsto let – na svojem, torej na Delavski svetovalnici je zadnjih osem let. Pravi, da je Slovenija na področju delavskih pravic v nevarnem trenutku: navzven se zdi vse brezhibno, a v zakulisju je vse kar precej kaotično neorganizirano. Dogajanje na delovni inšpekciji označi za svetilnik, ki bi moral braniti delavstvo, a je tamkaj luč očitno ugasnila. V katerih panogah je največ delavskih kršitev? Kako ocenjuje delo ministra za delo? In ali mu je bilo ponujeno mesto glavnega delovnega inšpektorja?
Ko se je prof. dr. Ani Krajnc in dr. Dušani Findeisen porodila zamisel o izobraževanju starejših in se je leta 1984 prvih šest starejših študentov začelo izobraževati v študijskem krožku francoščine, si nihče ni predstavljal, da bo 40 let pozneje Slovenska univerza za tretje življenjsko obdobje razvita nacionalna mreža. Takrat je bila misel o starejših, ki se učijo, precej nenavadna in pogumna, saj marsikdo ni razumel, zakaj bi si človek po upokojitvi pridobival nova znanja. Gospa Alijana Šantej je ena tistih, ki niso niti malo dvomili o pomembnosti izobraževanja v katerem koli življenjskem obdobju, ko se je pridružila sodelavcem na Univerzi za tretje življenjsko obdobje v Ljubljani. "V tistem obdobju," pravi, "je bilo veliko vprašanj in začudenja, a tudi veliko podpore." Gospa Alijana Šantej je vodja Univerze za tretje življenjsko obdobje v Ljubljani, v tokratni Intervju jo je povabila Lucija Fatur.
Nagrajena pisateljica, kolumnistka in eko-kmetovalka nalije čistega vina meščanom, ki nočejo razumeti kmetov, in kmetom, ki nočejo razumeti meščanov
Migracijski tokovi se spreminjajo. Sirski, pozneje pa še ukrajinski val sta konkretno vplivala na dogajanje v mednarodnem okolju. To je od blizu spoznala tudi Katarina Štrukelj, ki dobro pozna področje migracij, še posebno mednarodne zaščite, sprejema, oskrbe in uresničevanja pravic prosilcev za mednarodno zaščito ter integracije oseb v določeno okolje. Opravljala je številne vodstvene funkcije v okviru ministrstva za notranje zadeve, tudi vlogo vodje azilnega doma. Od leta 2019 pa je direktorica Urada vlade za oskrbo in integracijo migrantov in njen trenutno največji izziv ostaja iskanje lokacij za vzpostavitev začasnih azilnih domov. Kako solidarni so Slovenci do tistih, ki bežijo od doma v neznano? Katere izmed tisočerih zgodb, ki jih je spoznala v vseh letih delovanja, so jo najbolj ganile?
V tokratni oddaji gostimo pravnico, univerzitetno profesorico, dvojno častno doktorico Vesno Rijavec. Sicer predavateljica in prodekanica za mednarodno dejavnost mariborske Pravne fakultete je za lanskim častnim doktoratom Univerze v Gradcu ob koncu letošnjega januarja prejela še častni doktorat Univerze v Uppsali na Švedskem. Gre za univerzo, ki je bila ustanovljena leta 1477, sodi med najstarejše in se uvršča med 100 najboljših univerz na svetu. Pri častnem doktoratu gre za znamenje univerzitetne časti, ki se podeljuje po temeljitem premisleku. Zapis obrazložitve je v bistvu poklon prejemničinemu obsežnemu delu na področju civilnega procesnega ter mednarodnega zasebnega in procesnega prava pa tudi vodenju več evropskih primerjalnih raziskovalnih projektov. S prof. dr. Vesno Rijavec, častno doktorico univerz v Gradcu in v Uppsali - ki ji je bila pravna veda praktično položena v zibko - se je pogovarjal Stane Kocutar. Foto: prof. dr. Vesna Rijavec med predavanjem na Univerzi v Uppsali – pred podelitvijo častnega doktorata, osebni arhiv
Dolgoletna generalna direktorica družbe Adria Mobil Sonja Gole se je s prvim marcem upokojila in vodenje enega vodilnih evropskih proizvajalcev počitniških vozil prepustila nasledniku. Ko je pred 28imi leti prevzela vodenje podjetja, je bilo to v slabem finančnem stanju, blagovna znamka Adria je izgubljala vrednost, a so se s sodelavci lotili razvoja novih produktov s poudarkom na kakovosti, inovativnosti in s tem dviga imidža blagovne znamke. Podjetje je zapustila finančno stabilno, z rekordno prodajo in ekipo, ki naj bi podjetju zagotavljalo dodatno rast. S Sonjo Gole se je v sredinem Intervjuju na Prvem pogovarjal Jože Žura. Foto: Leon Vidic
Na čelo kmetijskega ministrstva je v najbolj dramatičnem obdobju evropskega kmetijstva, ko evropska mesta hromijo množični protesti kmetov in ko tudi slovenski kmetje zahtevajo rešitev številnih nakopičenih problemov, iz poslanskih vrst stopila Mateja Čalušić. Kako razmeroma neizkušena političarka obvladuje napete situacije in kako je umirila nezadovoljne kmete, da so odpovedali za včeraj napovedani veliki protest v Ljubljani? Obljube so bile dane ‒ ali ima ministrica moč, da jih bo tudi uresničila? Bo v kolesju zelene transformacije kmetijstva žrtvovala male hribovske kmetije in ali bo pospešila proizvodnjo v rastlinjakih? Z ministrico za kmetijstvo se bo o aktualnih vprašanjih pogovarjala Jernejka Drolec..
Branko Franc Selak, dolgoletni direktor Marmorja Hotavlje, je letošnji prejemnik priznanja za življenjsko delo, ki mu ga je podelilo Združenje Manager. S podjetjem, ki je danes v svetovnem vrhu opremljanja prestižnih jaht, je povezan petinpetdeset let. Za zaposlene in podjetje, ki ga zdaj vodita sinova, so največji izziv zahtevna naročila. Ta so povezana z novimi znanji, s sodobno tehnologijo, z rastjo in nenehnim razvojem. Branko Franc Selak je prepričan, da je prav to jamstvo za uspeh kakovostnih kamnarskih izdelkov, pomembnih za prisotnost na novih trgih ter stabilno poslovanje Marmorja Hotavlje s 158 zaposlenimi.
Gostja današnjega intervjuja je direktorica Urada za makroekonomske analize in razvoj Maja Bednaš. Gre za strokovno neodvisno ustanovo, čeprav sodi pod vlado. Ukvarja se z analizo gospodarskih gibanj. Najbolj so prepoznavni po Pomladanski in Jesenski napovedi. Na podlagi preteklih gibanja napovedo kaj lahko pričakujemo v prihodnje. Zelo odmevno je tudi poročilo o produktivnosti, pa o razvoju, pa potem še vrsta mesečnih analiz na primer Ekonomsko ogledalo, v zadnjem času pa tudi kratki tedenski odmevi na izbrane kazalce, grafi tedna. Zametki Urada so še v prejšnji državi, takrat je bil zavod za družbeno planiranje, v samostojni državi se je preoblikoval v zavod za makroekonomske analize in razvoj, od leta 94, torej 30 let, pa deluje kot Urad. In omenjeni urad zdaj že peto leto vodi direktorica Maja Bednaš.
V oddaji Intervju smo tokrat gostili predsednika uprave Nuklearne elektrarne Krško Gorazda Pfeiferja. Iz operaterja jedrskega reaktorja in vodje proizvodnje se je povzpel do direktorja najpomembnejšega elektroenergetskega objekta v Sloveniji. Z njim smo se pogovarjali o prihodnosti jedrske energije v Sloveniji, energetski stabilnosti države, vlogi krške nuklearke pri prehodu v brezogljično družbo, proizvodnji vodika v nuklearkah in tudi o reaktorjih četrte generacije, ki bodo omogočali bistveno višjo proizvodnjo električne energije in hkrati zagotavljali večjo varnost. Spoznajte Gorazda Pfeiferja, izjemnega jedrskega strokovnjaka, ki je znanja in izkušnje nabiral tudi v Združenih državah Amerike in ki ga odlikuje visoka stopnja integritete in varnostne kulture.
Doc. dr. Tanja Bagar je direktorica in soustanoviteljica inštituta Icanna. Diplomirala je iz mikrobiologije in pozneje še doktorirala iz biomedicine, smer molekularna biologija in biokemija. Kot mlada raziskovalka je delala na Kemijskem inštitutu na oddelku za biotehnologijo ter leta 2010 prejela Krkino nagrado za posebne dosežke na področju raziskovalnega dela. Ima bogate raziskovalne izkušnje, ki jih je pridobila v laboratorijih na Nacionalnem laboratoriju za zdravje, okolje in prehrano, v Bolnišnici Topolšica, na Inštitutu za mikrobiologijo in genetiko na univerzi Georg-August v Göttingenu v Nemčiji ter na Inštitutu za celično biologijo Univerze v Edinburgu. Danes predava na Alma Mater Evropea, ukvarja pa se tudi z ekoremediacijami. Je avtorica knjige Konoplja v medicini. Doc. Dr. Tanjo Bagar je pred mikrofon povabila Cirila Štuber. Fotografija: osebni arhiv
V slovenskih šolah od leta 1985 nimamo samostojnega predmeta spolna vzgoja, te vsebine se poučuje medpredmetno, vendar ne celovito in ne povsod - veliko je namreč odvisno od pripravljenosti posameznih učiteljic in učiteljev. Mladi zato večino informacij o spolnosti, intimi, odnosih in čustvih iščejo na spletu, kjer pa prepogosto naletijo predvsem na laži, mite, stereotipe, predsodke, sovraštvo, nasilje in pornografijo. Kakšna bi morala biti celovita in sistematična spolna vzgoja? O tem v tokratni oddaji Intervju. Raziskovalec Tim Prezelj je opravil raziskavo o spolni vzgoji v slovenskih osnovnih šolah. Z njim se je pogovarjala Urška Henigman.
V Mladinskem gledališču v Ljubljani pripravljajo poseben program za vključevanje mladih v gledališče in – širše povedano – javni diskurz na splošno. Program so poimenovali Mlado mladinsko. Druga predstava, ki so jo ustvarili mladi skupaj z avtorsko ekipo in člani ansambla mladinskega gledališča, ima naslov Umetnost vojne/umetnost miru. Zakaj je pomembno, da mladi razmišljajo o vojni, čeprav se jih ni dotaknila in, upamo, je tudi ne bodo doživeli? Ali lahko brskanje po dramatičnih izkušnjah vojne kaj spremeni? Kakšna je izkušnja z delom z mladimi? O vsem tem z režiserko Ano Duša.
Novinar, profesor slovenščine in ruščine ter književnik Simon Ošlak Gerasimov je dejaven na številnih področjih. Za slovenski program ORF spremlja dogajanje na avstrijskem Štajerskem, tja ga je pripeljala študijska izbira. Po opravljeni dvojezični ljudski šoli v Celovcu in slovenski gimnaziji se je namreč odločil, da bo izobraževanje nadaljeval v Gradcu. To je bila, kot pravi, logična pot. Ker ga navdušuje zgodovina, ni presenečenje, da se je glavnega mesta avstrijske Štajerske lotil raziskovalno.
Notranjski regijski park je leta 2002 ustanovila Občina Cerknica z namenom ohranitve, varstva in raziskovanja naravnih ter kulturnih vrednot, izjemnih geomorfoloških, geoloških in hidroloških lastnosti, zaščite naravnih ekosistemov ter lastnosti neživega sveta, arheološke in etnološke dediščine. Osrednje območje parka je presihajoče Cerkniško jezero. Javni zavod Notranjski regijski park pa je v zadnjih devetih letih za svoje projekte pridobil 12 milijonov evropskih sredstev. Gre za projekta LIFE STRŽEN in KRAS REVITA. Projekta sta se osredinjala na varstvo narave, razvoj infrastrukture in spodbujanje lokalnega gospodarstva. V oddaji Intervju po deseti na Prvem smo gostili direktorja Notranjskega parka Matevža Podjeda, ki nam je predstavili pot, ki so jo prehodili, in vizijo parka v prihodnje.
Bližnji vzhod je najstarejše krizno žarišče na svetu. Poglavitni problem je vprašanje palestinskega ljudstva, ki je z ustanovitvijo Izraela izgubilo svoje ozemlje. Je vojna v Gazi prelomna točka, na kateri bo treba najti trajno rešitev? Naš gost bo zaslužni profesor doktor Bojko Bučar, visokošolski učitelj s fakultete za družbene vede. Generacije študentov so pri njem znanje o mednarodnih odnosih črpale prav na primeru Bližnjega vzhoda. O tem, kaj je pravica do samoodločbe? Kaj je razmerje sil, kakšna vloga Združenih narodov in kakšna Meddržavnega sodišča v Haagu. Nas je silovitost vojne v Gazi presenetila? Ali imamo v Sloveniji dovolj izobraženih ljudi, ki spremljajo mednarodna dogajanja, ali pa smo se v javnosti prepustili posnemanju tujih vzorcev? Na ta in druga vprašanja bomo skušali odgovoriti v Intervjuju s profesorjem doktorjem Bojkom Bučarjem.
Šestega decembra je Medvladni odbor za varovanje nesnovne kulturne dediščine pri mednarodni organizaciji UNESCO potrdil vpis babištva na reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva. Babištvo so spoznali kot pomembno človeško dejavnost, utemeljeno na vednosti o človekovem telesu, naravnih in kulturnih dejavnikih, ki sooblikujejo potek nosečnosti, poroda in poporodnega obdobja pri materi in novorojenčku. Gostja prvega letošnjega intervjuja na Prvem je Nina Radin, samostojna babica, ki že devet let pomaga pri porodih na domu in za porodnice skrbi tudi v predporodnem in poporodnem obdobju. Pred mikrofon jo je povabila Cirila Štuber.
Prvo sredo v letu 2024 smo namenili drugemu delu izbora najodmevnejših intervjujev preteklega leta. Kar 46 sogovornikov se je zvrstilo lani in med njimi smo izbrali 14 najodmevnejših. Odlomke prvih sedmih ste slišali prejšnjo sredo, danes pa bomo predvajali še preostale. Poslušali boste lahko odlomke iz pogovorov z dr. Urošem Ahčanom, patrom Karlom Gržanom, arheologom dr. Markom Meletom, psihiatrom dr. Robertom Oraveczom, šansonjerko Vito Mavrič, predsednico Zveze slovenske podeželske mladine Anjo Mager ter hidrologom Rokom Fazarincem.
V terminu sredinega intervjuja ste v tem letu lahko prisluhnili 46 gostom, za vas pa smo ob koncu leta izbrali 14 odlomkov iz najbolj odmevnih intervjujev leta 2023. V prvem delu bomo slišali razmišljanja infektologa in pisatelja Davida Zupančiča, avtomobilskega oblikovalca Georga Gedla, pa tudi Andreja Gradišnika, do zdaj najstarejšega Slovenca, ki je priplezal na sam vrh sveta. Z nami so bili tudi nekdanji poveljnik Gasilske zveze Slovenije, Franci Petek, vrhunska strokovnjakinja za področje umetne inteligence dr. Marinka Žitnik, profesorica defektologije Mateja Korošec ter predsednik vrhovnega sodišča Miodrag Đorđević. Izbor je pripravil Marko Rozman.
Neveljaven email naslov
