Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ivan Slamnig, živel je med letoma 1930 in 2001, je za časa svojega življenja veljal za enega najbolj vsestranskih hrvaških literarnih ustvarjalcev. Podpisal je deset pesniških zbirk, dve knjigi kratke proze, roman Boljša polovica hrabrosti, ki velja za prvi pomembnejši hrvaški postmodernistični roman ter številne radijske igre. Bil je tudi uveljavljen prevajalec, literarni teoretik in zgodovinar.
V slovenskem literarnem prostoru mu doslej ni bilo odmerjene veliko pozornosti, kar pa se bo morda spremenilo s prvim knjižnim izborom njegove poezije. Pripravil in prevedel ga je Peter Svetina, izšel pa je pod naslovom Nostalgija ostanka v zbirki Nova lirika pri Mladinski knjigi.
Ivan Slamnig, živel je med letoma 1930 in 2001, je za časa svojega življenja veljal za enega najbolj vsestranskih hrvaških literarnih ustvarjalcev. Podpisal je deset pesniških zbirk, dve knjigi kratke proze, roman Boljša polovica hrabrosti, ki velja za prvi pomembnejši hrvaški postmodernistični roman ter številne radijske igre. Bil je tudi uveljavljen prevajalec, literarni teoretik in zgodovinar.
V slovenskem literarnem prostoru mu doslej ni bilo odmerjene veliko pozornosti, kar pa se bo morda spremenilo s prvim knjižnim izborom njegove poezije. Pripravil in prevedel ga je Peter Svetina, izšel pa je pod naslovom Nostalgija ostanka v zbirki Nova lirika pri Mladinski knjigi.
Kakšni ljudje so bili pisatelji ali pisateljice, ki so danes del svetovnega kanona in s tem del šolskih kurikulov, del našega kolektivnega spomina, ki kot taki živijo v referencah umetnosti, popkulture in javnega diskurza sploh? So bili ekstravagantni geniji, nepojmljivi čudaki, morda celo oboje hkrati, ali so bili povsem običajni ljudje s svojimi hibami in krepostmi? O tem lahko razmišljate ob knjigi Napisana življenja, ki jo je podpisal nedavno preminuli Javier Marias, tudi sam klasik španske književnosti. Izšla je pri založbi Sodobnost international v prevodu dr. Barbare Pregelj. Izbrane odlomke bere Mateja Perpar.
Na Filozofski fakulteti v Ljubljani v okviru oddelka za germanistiko z nederlandistiko in skandinavistiko že dobrih 50 let deluje lektorat švedščine; ob jubileju njegovega delovanja je pri Založbi Univerze v Ljubljani izšla knjiga Glasovi s severa – Antologija švedske književnosti. V njej so predstavljeni prevodi več generacij študentk in študentov lektorata. Knjiga vsebuje reprezentativna dela švedske književnosti, tako klasičnih avtorjev kot predstavnikov mlajše generacije. Gostimo Mito Gustinčič Pahor, lektorico za švedščino in urednico knjige, ter Ivo Klemenčič, vodjo tečajev švedščine na Filozofski fakulteti, ki je pri knjigi sodelovala tudi kot prevajalka.
Slovenci smo eden redkih narodov, ki praznik namenjen kulturi praznuje kot enega izmed osrednjih državnih praznikov in je ta dan tudi dela prosti dan. Iz tega bi lahko sklepali marsikaj, najprej pa verjetno to, da ima kultura kot zbir dosežkov in vrednot, ki so rezultat človekovega ustvarjanja, pri nas osrednje mesto. Nekoliko ambivalentno se ob tem sicer zdi, da je prav resor kulturnega ministrstva tisti najmanj privlačen in zanimiv v času oblikovanja novih vlad. Kulturni praznik lahko v eni izmed njegovih dimenzij razumemo tudi kot promocijo slovenske umetnosti in vseh, ki so povezani z njo. Na mednarodni ravni bo ena izmed izjemnih priložnosti za promoviranje naših literarnih in širših kulturnih potencialov letošnje gostovanje na knjižnem sejmu v Frankfurtu, ki se je pravzaprav že začelo. Bo Slovenija znala izkoristiti to priložnost? O vsem tem razmišljamo z dr. Miho Kovačem, sokuratorjem programa Slovenija na Frankfurtskem knjižnem sejmu 2023, in Dušanom Mercem, predsednikom Društva slovenskih pisateljev.
Pred davnimi leti je velikan Pangu ločil nebo in zemljo. Narazen ju je tiščal vsaj osemnajst tisoč let. In nekega dne se je na zemljo spustila boginja Nüwa in iz gline ustvarila ljudi. Tako kitajska mitologija, podrobneje pa jo lahko spoznamo v knjigi Kitajski miti in legende. Knjiga, izdala jo je Miš založba, je delo slovenskih avtoric Tine llgo, Mojce Seljak, Katje Simončič in Tjaše Vilotič, prinaša pa njihove predelave 32-ih tradicionalnih kitajskih mitov in legend. Izbrale, prevedle in zapisale so jih po natančnem študijskem pretresu različnih virov, podajajo pa jih v obliki, ki nagovarja najrazličnejše starostne skupine bralcev. Posebnost knjige so bogate ilustracije, ki spremljajo zgodbe mitoloških in legendarnih bitij iz kitajske kulture in jih nazorno približajo bralcu. Podpisujejo jih Peter Škerl, Marta Bartolj, Anka Kočevar, Jure Engelsberger, Jaka Vukotič, Polona Lovšin, Liana Saje Wang in Huiqin Wang. Gostimo avtorico dr. Tino Ilgo in urednico knjige dr. Tino Bilban.
V središču naše tokratne pozornosti bo večmedijska knjiga in knjiga namiznica S|PREHOD. Medtem ko je prva oznaka pri nas že sorazmerno domača, druga to ni. Kaj torej je knjiga namiznica? Je knjiga namiznica tudi vedno večmedijska knjiga? In kdo je avtor prve ali druge: so to vsi tisti, ki sodelujejo pri njenem nastajanju, je morda to nosilec ideje o njeni zasnovi in nastanku, je med ustvarjalci, ki jo podpisujejo, kakšna hierarhična razlika ali so vsi njeni enakovredni tvorci? O tem torej ob knjigi S|PREHOD z dr. Kristino Kočan, pesnico in prevajalko, ki je v to delo prelila veliko svoje ustvarjalnosti. Leto produkcije: 2022.
Andrée Chedid, egiptovsko-francoska pesnica in pisateljica se je rodila in odraščala v svetovljanskem okolju Egipta. Bila je vzgojena v treh jezikih: arabščini, francoščini in angleščini, v kateri je napisala prve pesmi. Po drugi svetovni vojni se je preselila v Francijo in za svoj jezik sprejela francoščino. Ustvarila je impresiven prozni in pesniški opus, za katerega je prejela številne nagrade. V slovenščini jo lahko v knjižni obliki prvič beremo po zalugi prevajalke Žive Čebulj in Književnega društva Hiša poezije, pri katerem je izšla knjiga avtoričinih izbranih pesmi Ubesediti pesem 1949 – 1970. Živa Čebulj je za ta prevajalski podvig prejela nagrado Radojke Vrančič.
Aleš Šteger in Jure Tori s posebnim prepletom glasbe in poezije uspešno nastopata po svetu, občinstvo sta osvojila celo v Šanghaju, Parizu in Berlinu. Njun koncert, izpeljan v predano šamanističnem obredju, bomo čez nekaj dni dočakali tudi v Cankarjevem domu v Ljubljani. Tokrat pa lahko prisluhnete studijskim posnetkom njunega ritualnega posredovanja šestih pesmi (Smehljanje pesnikov, Kode, Bela srajca, Mati moja, Moj mali bog in Sonce stopa za mano), ki jih pesnik Aleš Šteger pospremi tudi svojimi pogledi na sodelovanje z glasbenikom, predstavitve pred občinstvom in na odrsko ritualiziranje poezije sploh.
Leposlovje v radifonsko prirejeni obliki živi v drugačnih razsežnostih od tistih, ki jih ima pri tihem branju, nagovarja sluh in potrebuje drugo obliko koncentracije. A tega, kadar gre za vrhunske izvedbe, ki nas posrkajo v svoj svet, pogosto niti ne uzavestimo. Številne take radiofonske izvedbe literarnih del nastajajo v sodelovanju Uredništva za kulturo in Uredništva igranega programa 3. programa Radia Slovenija, programa Ars; z izborom odlomkov iz njih smo se tokrat spomnili na letošnje prejemnike nekaterih najbolj eminentnih nagrad in priznanj s področja literarnega ustvarjanja.
Nedavno je pri Centru za slovensko književnost v zbirki Aleph izšel romaneskni prvenec Jane Putrle Srdić Po celi ravnini pod nebom. V poetičnem, a dogajalno tudi zelo razgibanem romanu avtorica odpira podobne teme, kot so jo zanimale v poeziji: samorazumevanje, odnosi, meje človeške zavesti, omejitve jezikovnega dojemanja sveta, nezadostnost znanstvenih razlag sveta, a po drugi strani tudi fascinacija nad sodobno znanostjo, nasprotje med naravo in kulturo, moč sodobne tehnologije, njen vpliv na naša življenja. Roman Po celi ravnini pod nebom je v marsikaterem pogledu poseben, ne nazadnje že v tem, da odnose razume čezvrstno in v svojo pripoved spusti tudi pripoved nečloveških bitij. Nedvomno knjiga, ki je ljubitelji dobre literature ne bi smeli spregledati.
Muzej zaključenih razmerij, pesniško-glasbena predstava, v kateri sta združila ustvarjalne moči eden vodilnih slovenskih harmonikarjev Jure Tori in pesnik Kristian Koželj, je nastala ob istoimenskem Koželjevem pesniškem knjižnem prvencu. Izbrana poezija iz knjige, ki je bila ob izidu deležna zelo dobrega kritiškega sprejema, v prepletu s Torijevo glasbo in v Koželjevi interpretaciji zaživi nenavadno slikovito in zaznamuje tudi glasbo, s katero vstopa v interakcijo.
Peter Rezman se je v zavest slovenskih bralcev verjetno najbolj zapisal s svojimi knapovskimi zgodbami. Tisti, ki ne preberejo zgolj treh knjig letno, ga poznajo še kot pesnika in dramatika, in vedo, da rad podpiše tudi bolj ludistična besedila. A vse to je mogoče prebrati na spletu. Nas pa je zanimalo predvsem tisto, česar tam ne najdemo in kar še ni bilo povedano: kako se Peter Rezman pogovarja z Velunjo. S svojo lastno knjigo. In z reko. In kdo potem zares govori.
Paul Valéry, klasik francoske poezije, je bil vse kaj drugega kot avtor, ki se predaja navdihu in sledi pesniškim muzam. Prodorno, natančno je opazoval svoj ustvarjalni proces ter svoja delovanja sploh in se v zgodovino vpisal tudi kot pretanjeni mislec, ki je s svojim mišljenjem ključno zaznamoval razvoj literarne teorije. V današnji oddaji Literarna matineja vas vabimo k poslušanju njegovega eseja Poezija in abstraktno mišljenje. Besedilo je objavljeno v knjigi zbranih Valéryjevih esejev z naslovom O poeziji, ki je izšla v prevodu Varje Balžalorsky pri LUD Literatura. Bereta Renato Horvat in Jasna Rodošek.
César Aira, eden izmed vélikih sodobnih argentinskih pisateljev, ni le izjemno plodovit ustvarjalec, pač pa tudi inovativen, radoveden in se kot tak rad poigrava z mejami leposlovnih zvrsti, sploh romana. Slovenskim bralcem ni neznan: pri nas je gostoval leta 2011, in sicer na festivalu Fabula, prevedeni imamo tudi dve njegovi knjigi: Epizoda v življenju popotnega slikarja je izšla pri založbi Beletrina, delo Kako sem postal nuna pa pri Literarno-umetniškem društvu Šerpa. Obe je poslovenila Marjeta Drobnič, s katero tudi razmišljamo o nekaterih osnovnih značilnostih avtorjeve poetike.
Prihodnji torek se začenja največji knjižni dogodek pri nas, Slovenski knjižni sejem, tokrat 38. po vrsti. Sejem prinaša nekaj novosti, največja pa je seveda menjava prizorišča, saj se prireditev letos seli na Gospodarsko razstavišče. Potekala bo tako v živi kot v spletni obliki, v spletni bo trajala kar do 4. decembra. Novosti in program prireditve pretresamo s Tanjo Tuma, predsednico upravnega odbora letošnjega knjižnega sejma in z dr. Miho Kovačem, predstavnikom programskega odbora tokratnega sejma.
Predgovor se marsikomu zdi povsem obrobna sestavina literarnega besedila, a je v literarnih delih navzoč že od samih začetkov. Njegova vloga se je v knjigah spreminjala, predgovor je dobival različne oblike, nagovarjal različne bralce, izhajale so tudi knjige z dvema ali tremi predgovori. A kaj pravzaprav je predgovor? Kako lahko vpliva na bralca in kakšne motivacije so vodile avtorje, da so s predgovori želeli usmerjati bralce svojih del? In, ne nazadnje, kdaj se predgovor spremeni iz retoričnega sredstva v polnopravno pomensko celoto? O tem z docentom dr. Nacetom Fockom, avtorjem znanstvene monografije Romaneskna pretveza. Predgovor v španskem in francoskem razsvetljenskem romanu, posebna pozornost pogovora pa je usmerjena v španske in francoske razsvetljenske romane.
Hugo Mujica, rojen leta 1942, velja za enega največjih sodobnih argentinskih besednih ustvarjalcev, po besedah poznavalcev tudi za »najrelevantnejši odraz filozofske razsežnosti v sodobni latinskoameriški poeziji«. Pesnik, esejist in pisatelj, ki se je iz meniha trapista prelevil v katoliškega duhovnika, nekoč pa je bil del hipijevskega gibanja, ima globok odnos do jezika in besede, poezija pa je zanj eksistencialno dogajanje, dejanje, v katerem se sooča z robom mišljenja, meni dober poznavalec Mujicovega pesniškega opusa pesnik, prevajalec in univerzitetni predavatelj dr. Brane Senegačnik.
Ste si že kdaj postavili vprašanje kdo ali kaj sploh je knjiga? Ali kateri so prelomni trenutki v njeni zgodovini? Kdaj in kako se pojavi trgovanje s knjigami in kdaj knjiga postane razumljena kot tržno blago? O knjigi tako in drugače s prof. dr. Miho Kovačem.
Zbirka Sto slovanskih romanov je prvi in eden najbolj prepoznavnih projektov Foruma slovanskih kultur; njeni začetki segajo v čas padanja različnih zidov in tranzicije novonastalih slovanskih držav. Zbirka, ki je nastala zavoljo povezovanja med različnimi akterji slovanskega leposlovja in za promocijo slednjega, ima danes že petnajstletno zgodovino; ta jubilej so odgovorni v ustanovi Forum slovanskih kultur zaznamovali s festivalom slovanskih književnosti, ki se v teh dneh odvija v Ljubljani. Gostimo Matejo Jančar, ki v Forumu slovanskih kultur deluje kot projektna vodja ter koordinatorica in urednica zbirke Sto slovanskih romanov za Slovenijo.
Žiga Valetič je človek mnogoterih s knjigo povezanih vlog; del sebe je – kot avtor, prevajalec, urednik, založnik ali oblikovalec – vtisnil v približno tisoč knjig. Ob tem je tudi njihov zbiratelj – in, seveda, bralec. Svoja razmerja s knjigami doživeto in večplastno ubesedi v knjigi Nomadi med platnicami, izšla je pri Cankarjevi založbi, katere obsežni del je namenjen tudi poklicu grafičnega oblikovalca knjig. In o tem ima Valetič za povedati veliko tehtnega, kot grafični oblikovalec se je namreč kalil že na prehodu iz analognega v digitalni svet.
Neveljaven email naslov