Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ivan Slamnig, živel je med letoma 1930 in 2001, je za časa svojega življenja veljal za enega najbolj vsestranskih hrvaških literarnih ustvarjalcev. Podpisal je deset pesniških zbirk, dve knjigi kratke proze, roman Boljša polovica hrabrosti, ki velja za prvi pomembnejši hrvaški postmodernistični roman ter številne radijske igre. Bil je tudi uveljavljen prevajalec, literarni teoretik in zgodovinar.
V slovenskem literarnem prostoru mu doslej ni bilo odmerjene veliko pozornosti, kar pa se bo morda spremenilo s prvim knjižnim izborom njegove poezije. Pripravil in prevedel ga je Peter Svetina, izšel pa je pod naslovom Nostalgija ostanka v zbirki Nova lirika pri Mladinski knjigi.
Ivan Slamnig, živel je med letoma 1930 in 2001, je za časa svojega življenja veljal za enega najbolj vsestranskih hrvaških literarnih ustvarjalcev. Podpisal je deset pesniških zbirk, dve knjigi kratke proze, roman Boljša polovica hrabrosti, ki velja za prvi pomembnejši hrvaški postmodernistični roman ter številne radijske igre. Bil je tudi uveljavljen prevajalec, literarni teoretik in zgodovinar.
V slovenskem literarnem prostoru mu doslej ni bilo odmerjene veliko pozornosti, kar pa se bo morda spremenilo s prvim knjižnim izborom njegove poezije. Pripravil in prevedel ga je Peter Svetina, izšel pa je pod naslovom Nostalgija ostanka v zbirki Nova lirika pri Mladinski knjigi.
Knjigarna Libris v Kopru je ena res redkih zasebnih knjigarn pri nas, ki uspešno posluje že tri desetletja. Uspela je preživeti različna nenaklonjena ji obdobja, med drugim dolgoletno obdobje recesije in nedavno, žal še vedno trajajoče obdobje koronavirusa. Direktorica knjigarne, Ingrid Celestina, sicer tudi Predsednica Društva slovenskih knjigotržcev in prejemnica številnih priznanj za to področje svojega delovanja, glavne razloge za uspeh vidi v prilagodljivosti in veliki ljubezni do knjig.
V časih, ko je bila književnost za mladino podcenjena in podhranjena, uredniško delo pa domena moških, je Kristina Brenkova z načrtnim in sistematičnim delom, ki je presegalo obseg urednikovanja, uveljavila slikanico kot vodilni žanr literature za najmlajše, slovenski slikanici, ilustratorjem in Mladinski knjigi pa izborila mednarodno prepoznavnost. Njeno 110. obletnico rojstva so na Mladinski knjigi zaznamovali z obsežno monografijo, albumom Draga Kristina, pri nastanku katerega sta kot urednika sodelovala Andrej Ilc in Alenka Veler.
O čem govorimo, ko govorimo o pripovedi? Je kakšna razlika med rabo tega izraza v literarni vedi in spoznavni filozofiji? Je literarna oznaka kratka pripoved sinonimna z izrazom kratka proza? Kako se literarna kratka pripoved povezuje ali razhaja z zgodbo? Obstaja pripoved brez zgodbe? Odgovore na ta vprašanja iščemo z redno profesorico, doktorico Alojzijo Zupan Sosič, avtorico antologije najkrajše slovenske pripovedi Na balkon visoke hiše. Za obsežni projekt je pregledala okoli 1000 knjig, pripoved pa je tudi področje njenega znanstvenega raziskovanja.
Sylvio Plath, nesporno predstavnico svetovnega pesniškega kanona, skrivnostno, vznemirljivo ustvarjalko s tragično življenjsko potjo, so slovenskim bralcem že približali priznani prevajalci Andrej Blatnik, Miha Avanzo, Ana Pepelnik in Jana Unuk. Z izborom in in pretanjenim prevodom avtoričine mladostne poezije, izšla je pri založbi Sanje, se jim pridružuje še Andreja Udovč. Kot pravi sama, je njeno delo vodila zavezanost lepoti avtoričinega pesniškega izraza. V oddaji pa tudi o tem, kako obsežen je njen mladostni opus, kako je časovno zamejen, v čem se kažejo razlike in v čem stičišča med zgodnjo in zrelo poezijo Sylvie Plath – in še o marsičem.
"Mislim, da je kritik tudi varuh pravic potrošnika," meni Matej Bogataj, ki je v dobrih treh desetletjih kritiškega delovanja ustvaril obsežen, domala nepregleden opus literarnih in gledaliških kritik. Objavljal jih je in jih v skoraj vseh slovenskih časopisih in revijah, pa tudi na valovih nacionalnega radia. Tokrat z njim o literarni kritiki in vprašanjih, ki jih danes poraja. Kaj zaznamuje dobro, tehtno literarno kritiko? Kako se je družbena vloga kritika in kritike spreminjala? Kakšno vlogo igra v času, ko Slovenija vse bolj drsi v amaterizem?
Po skoraj devetih desetletjih smo dobili nov prevod Tolstojeve romaneskne mojstrovine Vojna in mir. Roman, ki je sinonim za izjemno obsežno, večplastno in razvejeno delo, smo doslej lahko brali v prevodu Vladimirja Levstika. Temu se pridružuje prevod Lijane Dejak, delo pa je v dveh knjigah izšlo pri založbi Mladinska knjiga. Uredniško delo sta si razdelila Andrej Ilc in Alenka Veler. Kdaj se pojavi potreba po novih prevodih klasičnih del, ki jih že lahko beremo v slovenščini? Kako poteka prevajanje tako obsežnih, kulturno in časovno oddaljenih del? Kako obstoječi prevod dela določa prevajalčevo delo, če seveda ga? Tudi o tem z Lijano Dejak in Alenko Veler.
Milan Dekleva, eden izmed dveh osrednjih gostov letošnjega festivala Vilenica, je v petdesetih letih, kolikor jih je minilo od izida njegovega knjižnega prvenca, ustvaril izjemen leposlovni opus, ki obsega petindvajset pesniških zbirk, osem romanov, tri esejistične knjige, številna dramska besedila, librete, besedila za popevke, songe, obsežen pa je tudi njegov prevodni opus. Ob leposlovju je njegova strast tudi glasba, na podočju katere se udejstvuje kot skladatelj in pianist. Tokrat z njim o strahu, pogumu, družbeni vlogi literature in še čem.
Vsako samorazumevanje, vsako razumevanje, vsako spoznavanje sveta in življenja je vezano na neki epistemološki model. Kateri je ali so prevladujoči danes? Kako nas določajo? Kako določajo naše razumevanje literature in kako se vpisujejo v nastajanje sočasne literature? O tem z dr. Branetom Senegačnikom – klasičnim filologom, prevajalcem, esejistom in pesnikom, ne vedno nujno v tem zaporedju.
Festival Dnevi poezije in vina se je v petindvajsetih letih razvil v enega največjih in najbolj prepoznavnih pesniških festivalov v tem delu Evrope; v Slovenijo je pripeljal več kot 400 mednarodno priznanih pesnikov in pesnic iz različnih držav in več kot 2000 drugih ustvarjalk in ustvarjalcev. Pod okriljem festivala se je zvrstilo okoli 1200 brezplačnih dogodkov, ki jih je spremljalo več kot 100.000 obiskovalcev, izšlo je več kot 150 pesniških zbirk, prevedenih iz 50 jezikov, ob njih pa še številne druge publikacije. Izšle so štiri izdaje Odprtega pisma Evropi, od katerih je bila vsaka prevedena v 15 jezikov. Programski vodja festivala, Aleš Šteger, pa ob tem tudi pravi, da odgovorni za festival verjamejo, da so šele na začetku poti.
Poznamo več oblik branja in v digitalni dobi se vse prepogosto dogaja, da izgubljamo zmožnost za najpomembnejšo izmed teh oblik, namreč zmožnost za osredotočeno, poglobljeno branje daljših besedil. Zakaj je pomembno, da to zmožnost gojimo in razvijamo, kako to storiti in kako je število posameznikov, ki tako branje obvladajo, povezano z inovativnim, spodbudnim življenjskim okoljem dr. Miha Kovač razlaga v svoji knjigi Berem, da se poberem. 10 razlogov za branje knjig v digitalnih časih.
Ko govorimo o literarnem kanonu, imamo po navadi v mislih skupek literarnih besedil, ki so splošno sprejeta kot kakovostna, nadpovprečno dobra. Malo manj pogosto pa se verjetno vprašamo, kdo in kaj vse kanon oblikuje, kako nastaja. Ali, ne nazadnje: o čem govorimo, ko govorimo o literarnem kanonu, o bolj kot ne zaključeni množici ali morda o nečem, kar je po naravi veliko bolj procesno?
Roman Čigav si Saše Stanišića je v izvirniku izšel leta 2019, zanj je pisatelj bosansko-hercegovskega porekla prejel osrednjo nemško literarno nagrado, nagrado za najboljšo knjigo leta. Avtor pravi, da se je s knjigo, gre za njegovo četrto leposlovno delo, poslovil od svoje dementne babice, a roman ob demenci razpira še druge pomembne teme, na primer temi begunstva in identitete. V slovenščino ga je prenesla Urška P. Černe, ki prevajanje tega zahtevnega dela opisuje kot posebno doživetje. Roman Čigav si je izšel pri založbi Mladinska knjiga.
Iztok Osojnik je v petih desetletjih izrazito sooblikoval naš družbeni in umetnostni prostor, in sicer kot intelektualec, ustvarjalec in kot pobudnik, ustanovitelj ali soustanovitelj številnih gibanj, projektov ali ustanov. Podpisal se je pod več kot kot trideset izvirnih knjig poezije, pet romanov, več zbirk esejev in študij ter znanstveno monografijo Somrak suverenosti in za svoja dela prejel več uglednih tujih in domačih nagrad.
Wisława Szymborska je avtorica, ki je že nekaj časa nesporni del svetovnega literarnega kanona, čeprav njeni literarni začetki menda niso z ničemer nakazovali, da bi se to lahko zgodilo. Slovenci se lahko pohvalimo z enim najobsežnejših knjižnih izborov njenih pesmi, pripravila in prevedla ga je dobra poznavalka Szymborske, Jana Unuk. V knjigi, izšla je pod naslovom Radost pisanja, je objavljen tudi izbor njenih feljtonskih zapisov. Poezija poljske nobelovke je na prvi pogled lahkotna, pravi Jana Unuk, toda vsak prevajalec ve, da gre za zelo kompleksno in minuciozno tkanje.
Duende je moč, in ne učinek, je boj, in ne mišljenje, zapiše med drugim Lorca v svojem znamenitem predavanju o zanosnem navdihu. V knjižni izdaji je v prevodu Andreje Udovč izšlo pri založbi Sanje v dvojezični slovensko-španski ediciji, v oddaji bo predvajano v skrajšani in prirejeni različici s komentarji Andreje Udovč in v interpretaciji Ivana Lotriča. Inspiriran z Lorcovim besedilom, a s svežim konceptom in avtorskim akcentom je nastal plesno-glasbeni performans Črni zvoki Ane Pandur in Damirja Avdića, ki je bil premierno uprizorjen na festivalu Sanje 2020 v okolju Divaške jame. Markantno predstavo, ki se giblje v območju hibridnih povezav flamenka z drugimi žanri, tematizira pa večno vračanje enakega in hrepenenje po svobodi v letenju, si bo mogoče ponovno ogledati 16. junija ob 21. uri v prostorih skladišča Libertas v okviru festivala LIFE v Kopru in 19. junija ob 21.30 v Sodnem stolpu kot del programa Borštnikovega srečanja v Mariboru.
Irena Matko Lukan je dolgoletna urednica otroškega leposlovja pri založbi Mladinska knjiga. Že vrsto let predava staršem, učiteljicam, vzgojiteljicam o temah s področja vzgoje in izobraževanja, pa tudi o pomenu branja in pripovedovanja. Od leta 1999 do 2013 je bila urednica revij Ciciban, Cicido in revije Za starše, danes je stalna strokovna sodelavka revij Cicido in Ciciban. Je (so)organizatorka in (so)vodja pripovedovalskega festivala Pravljice danes, bila je sourednica zbornika Beremo skupaj, soavtorica v priročniku Branje za znanje, branje za zabavo. Študijsko se ukvarja s pomenom branja in pripovedovanja v povezavi z otrokovimi psihosocialnimi potrebami. Tokrat z njo o tem, kdaj in kako začeti otroka privajati na knjigo in branje.
Na osnovni šoli Šenčur poteka dvoletni projekt Knjiga me zmiga, s katerim so njegovi avtorji želeli združiti dve dejavnosti, koristni za telo in duha učencev: gibanje, športne aktivnosti in branje knjig. Kar se na prvi pogled zdi nenavadno, v resnici ni, meni Katarina Klajn, profesorica slovenščine in francoščine, koordinatorka projekta in letošnja dobitnica nagrade sončnica na rami za spodbujanje veselja do branja.
O čem govorimo, ko govorimo o otroški književnosti, o čem, ko govorimo o mladinski? Kaj je tisto, kar neko mladinsko ali otroško literarno delo naredi za dobro, za tako kakovostno, da se uvrsti na priporočilni seznam tovrstne literature? Katere so najpogostejše hibe manj kakovostne mladinske ali otroške literarne produkcije? Je didaktičnost sestavni del literature za mlade? O teh in drugih vprašanjih, ki se odpirajo ob književnosti za mlade bralce z dr. Tino Bilban, predsednico Slovenske sekcije IBBY, pisateljico, urednico in kritičarko.
Dobra tri desetletja po izidu kultnega romana Drobtinice – prodal se je v 54 tisoč izvodih – je ustvarjalni opus Mihe Mazzinija pridobil na obsegu, prepoznavnosti in se tudi razplastil, saj ob leposlovju sega še na filmsko in gledališko področje, vključuje tudi publicistiko – in računalništvo. V kateri od svojih ustvarjalnih vlog se počuti najbolje? Kaj, če sploh kaj, povezuje kratko zgodbo, roman in scenarij? Kakšna je pot, ki pelje od neosebnega pisave, kakršna je izpisovala Drobtinice, do tako osebne, kot jo lahko beremo v romanu Otroštvo? O tem in še marsičem drugem.
Neveljaven email naslov