V deseti od dvanajstih reportaž naPOTki bomo spoznavali Savinjsko regijo, ki je tretja največja slovenska regija. Zaseda desetino Slovenije; na eni strani meji na Avstrijo, na drugi na Hrvaško. Razprostira se vse od mogočnih Kamniško-Savinjskih Alp, dolin in gozdov Zgornje Savinjske doline, s hmeljem rodovitne Spodnje Savinjske doline pa tja do Osrednje Celjskega in Dravinjskega ter na vzhodu do gričevnatega Kozjanskega in Obsotelja. Andreja Gradišar je regijo začela raziskovati v Zidanem Mostu, kjer se je čez Savo, da bi prišla do Savinje, odpravila s cicko. Grajska gospa ji je družbo delala na gradu Žovnek. Bila je v najvišji slovenski jami, ki je dostopna turistom – Snežni jami. Povzpela se je na skalni samotar Igla in v Logarski dolini iskala izvir reke Savinje.

Savinjska regija: s cicko čez Savo, med gospodo na grad Žovnek, v Snežno jamo, na Iglo in do izvira Savinje

Savinjska regija je tretja največja slovenska regija. Zaseda desetino Slovenije. Na eni strani meji na Avstrijo, na drugi na Hrvaško. Razprostira se vse od mogočnih Kamniško-Savinjskih Alp, dolin in gozdov Zgornje Savinjske doline, s hmeljem rodovitne Spodnje Savinjske doline pa tja do Osrednje Celjskega in Dravinjskega ter na vzhodu do gričevnatega Kozjanskega in Obsotelja. Sama se jo raziskovala s pomočjo reke Savinje. Začela sem tam, kjer se Savinja izliva v Savo, in končala pri njenem izviru.

S cicko čez Savo

V bližini Zidanega Mosta se nahaja zanimiva naprava po imenu cicka oz. luftpon. Gre za ročno žičnico s potniško kabino, s katero se je čez reko mogoče prepeljati po zraku. Pot z enega na drugi breg Save je dolga 77 metrov, cicka pelje okvirno sedem metrov nad gladino reke. Nanjo je mogoče namestiti tudi kolo in tako jo pogosto uporabljajo kolesarji, saj daleč naokoli Save ni mogoče prečkati na drugačen način. Z njo se radi peljejo tudi tisti, ki gredo skozi Škratovo dolino na Kum.

Nekoč je ob Savi delovalo pet luftponov, danes le še en. Tega so postavili leta 1953, pove domačin Ivan Albreht, ki je odraščal v bližnjem Podkraju in pred leti poskrbel za obnovo naprave:

"Najprej so bili to vagoni za prevažanje lesa. Jaz in moji vrstniki smo se čez Savo vozili kar s tem. Leta 53, ko so naredili potniško kabino, pa sem že hodil v službo v Trbovlje.  Ko cicke ni bilo, sem moral prehoditi veliko več, tako pa se je pot skrajšala za kar nekaj kilometrov."

Grad Žovnek - kraj, od koder so Celjski knezi vleki vse niti

Celje je ena od prestolnic Savinjske regije. Zgodovino mesta so močno zaznamovali Celjski knezi. To, česar marsikdo ne ve, pa je, da je mogočna rodbina niti dolgo vlekla z gradu Žovnek.

"Ta grad je zibelka kasnejših Celjskih knezov, v začetku imenovanih Žovneški gospodje. Bili so ena najpomembnejših družin. Ugledni, izjemni vojaški strategi, politično preračunljivi, že na začetku so bili tudi precej bogati. Od tu, kjer je bil njihov matični prostor, so upravljali vse svoje posesti. Služili so z mitninami, za denar posojali vojsko drugim, do moči so prišli tudi s premišljenimi porokami," pravi Jasmina Roter Jager, vodja TIC Braslovče.

Poznejši Celjski knezi so le 120 let živeli v Celju, preostanek na Žovneku. Zadnji lastnik je grad zapustil v začetku 19. stoletja. Da ne bi bilo treba plačevati davkov, so takrat odkrili strehe. Dele gradu so za gradnjo svojih domov uporabili okolišani.

"Dokler se pred skoraj 26. leti ni zbrala ekipa entuziastov pod vodstvom Franca Kralja, zgodovinarja, ki je avtor več knjig o Žovneških. Odločili so se, da začnejo z obnovo," razloži sogovornica.

Grad še vedno obnavljajo – običajno ob nedeljah med 8. in 12. uro, ko je odprt tudi obrambni stolp in si ga obiskovalci lahko ogledajo od notri.

Jama št. 1254

V Sloveniji je več tisoč jam, vsako leto je registriranih med 100 in 200 novih. Najvišja, ki jo lahko obiščejo tudi turisti, je Snežna jama. Vhod vanjo leži na 1530 metrih nadmorske višine. Tam me pričaka Darko Naraglav iz jamarskega kluba Črni galeb iz Prebolda, ki upravlja jamo. Jamar podzemlje odkriva že okoli 50 let. Na glavi ima čelado s svetilko, opremiva se še s karbidovko ter se podava navzdol, proti jami št. 1254, kot je Snežna jama vpisana v katastru.

"To ime so ji dali pastirji, ki so pasli živino tu blizu na planini Arta. V poletnih mesecih, ko je bilo sušno, so hodili v vdornico po sneg. Ta sneg so nosili ven, ga raztapljali in z vodo napajali živino, jo uporabljali za kuhanje, za pranje."

Jama, v kateri so raziskali okoli dva kilometra rovov, turisti pa si lahko ogledajo dobrih 600 metrov, ima živi in mrtvi del. V prvem delu obiskovalca spremljajo praled in ledeni stebri. Bolj mrzla kot je zima, bolj so osupljivi in trdni. Pogled se ustavi tudi na kapnikih, ki pa jim je treba dodati pridevnik fosilni. So mrtvi, neaktivni, saj je v začetnem delu jame premrzlo, da bi rasli. Ko stopava naprej, mi Darko razloži, da tako visoko nad morjem kapnikov sicer načeloma ni:

"Snežna jama je posebna, saj je tako zelo stara, da se je nekoč nahajala veliko bližje morju, kjer so se te strukture lahko rodile."

V jami so mimogrede našli tudi zobe morskega psa. Slovenski jamarji pa so se vanjo prvič spustili v začetku 80ih. Snežna jama se ponaša z drugim najvišjim jamskim stebrom v Sloveniji – meri 21 metrov in pol. Tu najdemo kapnike iz jamskega mleka, jamske bisere in ostanke vulkanskega pepela iz nekdanjega vulkana Smrekovec, ki leži nedaleč od tod.

"Vsak kapnik ima kapljico. Kapljica pomeni življenje, pomeni rast,"

pove jamar, ko vstopiva v živi del jame. Tu temperatura dosega tiste minimalne 3 stopinje in pol, ki so potrebne, da kapniki rastejo. In to tudi tako, kot da bi imeli neke vrste priseske. Ob koncu poti, ki je namenjena obiskovalcem, sva prišla v jedilnico. Tako so jo poimenovali, saj so jamarji v času raziskovanja jame, ko so bili tudi več dni pod Zemljo, tu obedovali. S tem pa poskrbeli za še enega od jamskih pojavov:

"V preteklosti smo na tej mizici imeli jamsko vodo ali šnops po domače oz. žganje. To žganje se je malo polivalo in hlapi so kapnike obarvali rdeče."

Igla - zadnja postaja pred izvirom Savinje

Igla je skalni samotar med Lučami in Solčavo. Od leta 1948 je zavarovana kot naravni spomenik. Nahaja se tik ob glavni cesti v najožjem delu soteske, ki jo je Savinja vrezala med strma pobočja Raduhe in Dleskovške planote. Skalnatega osamelca od matične stene loči ozka špranja, skozi katero je, vse do izgradnje ceste leta 1984, potekala tudi edina pešpot proti Solčavi.  Iglin nastanek opisuje naslednja legenda:

Nekoč je v teh krajih živela deklica, ki je bila tako velika, da je z eno nogo stala na Raduhi, z drugo na nasprotni strani soteske Savinje. Ko je nekega dne šivala srajco, se ji je v grobem platnu zlomila igla. Razjezila se je in ko vrgla v dolino, kjer se je zapičila v breg in ostala tam do danes.

Na Igli plapola slovenska zastava. Nanjo jo nosi Samo Supin, domačin iz Luč, ki se je že dvakrat lotil tudi 24-urnega podviga maratonskega plezanja na skalo. Leta 2010 se je uspel povzpeti 175-krat, leta 2017 pa je pri 52-letih svoj rekord še izboljšal in kljub neugodnim vremenskim razmeram zabeležil 226 vzponov. Če vam ni do tega, da bi se plezalsko udejstvovali, se lahko sprehodite skozi Iglino šivankino uho na drugo stran do presihajočega studenca.

Od tu do izvira Savinje ni več daleč. Najprej se ustavim v Solčavi pri direktorici Centra Rinka Blanki Kovačič:

"Tukaj je Savinja v tistih svojih prvih zavojih najbolj nežna. Če se peljete naprej, proti Logarski dolini, vas malo pred vhodom vanjo čaka sotočje rek Črne in Jezere. Sledi sedem kilometrov do slapišča in po okvirno 15 nadaljnjih minutah vzpona pridete do tega veličastnega slapa Rinka. To je kraj, kjer mi pravimo, da Savinja skoči na glavo."