Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V deseti od dvanajstih reportaž naPOTki bomo spoznavali Savinjsko regijo, ki je tretja največja slovenska regija. Zaseda desetino Slovenije; na eni strani meji na Avstrijo, na drugi na Hrvaško. Razprostira se vse od mogočnih Kamniško-Savinjskih Alp, dolin in gozdov Zgornje Savinjske doline, s hmeljem rodovitne Spodnje Savinjske doline pa tja do Osrednje Celjskega in Dravinjskega ter na vzhodu do gričevnatega Kozjanskega in Obsotelja. Andreja Gradišar je regijo začela raziskovati v Zidanem Mostu, kjer se je čez Savo, da bi prišla do Savinje, odpravila s cicko. Grajska gospa ji je družbo delala na gradu Žovnek. Bila je v najvišji slovenski jami, ki je dostopna turistom – Snežni jami. Povzpela se je na skalni samotar Igla in v Logarski dolini iskala izvir reke Savinje.
Savinjska regija: s cicko čez Savo, med gospodo na grad Žovnek, v Snežno jamo, na Iglo in do izvira Savinje
Savinjska regija je tretja največja slovenska regija. Zaseda desetino Slovenije. Na eni strani meji na Avstrijo, na drugi na Hrvaško. Razprostira se vse od mogočnih Kamniško-Savinjskih Alp, dolin in gozdov Zgornje Savinjske doline, s hmeljem rodovitne Spodnje Savinjske doline pa tja do Osrednje Celjskega in Dravinjskega ter na vzhodu do gričevnatega Kozjanskega in Obsotelja. Sama se jo raziskovala s pomočjo reke Savinje. Začela sem tam, kjer se Savinja izliva v Savo, in končala pri njenem izviru.
V bližini Zidanega Mosta se nahaja zanimiva naprava po imenu cicka oz. luftpon. Gre za ročno žičnico s potniško kabino, s katero se je čez reko mogoče prepeljati po zraku. Pot z enega na drugi breg Save je dolga 77 metrov, cicka pelje okvirno sedem metrov nad gladino reke. Nanjo je mogoče namestiti tudi kolo in tako jo pogosto uporabljajo kolesarji, saj daleč naokoli Save ni mogoče prečkati na drugačen način. Z njo se radi peljejo tudi tisti, ki gredo skozi Škratovo dolino na Kum.
Nekoč je ob Savi delovalo pet luftponov, danes le še en. Tega so postavili leta 1953, pove domačin Ivan Albreht, ki je odraščal v bližnjem Podkraju in pred leti poskrbel za obnovo naprave:
"Najprej so bili to vagoni za prevažanje lesa. Jaz in moji vrstniki smo se čez Savo vozili kar s tem. Leta 53, ko so naredili potniško kabino, pa sem že hodil v službo v Trbovlje. Ko cicke ni bilo, sem moral prehoditi veliko več, tako pa se je pot skrajšala za kar nekaj kilometrov."
Celje je ena od prestolnic Savinjske regije. Zgodovino mesta so močno zaznamovali Celjski knezi. To, česar marsikdo ne ve, pa je, da je mogočna rodbina niti dolgo vlekla z gradu Žovnek.
"Ta grad je zibelka kasnejših Celjskih knezov, v začetku imenovanih Žovneški gospodje. Bili so ena najpomembnejših družin. Ugledni, izjemni vojaški strategi, politično preračunljivi, že na začetku so bili tudi precej bogati. Od tu, kjer je bil njihov matični prostor, so upravljali vse svoje posesti. Služili so z mitninami, za denar posojali vojsko drugim, do moči so prišli tudi s premišljenimi porokami," pravi Jasmina Roter Jager, vodja TIC Braslovče.
Poznejši Celjski knezi so le 120 let živeli v Celju, preostanek na Žovneku. Zadnji lastnik je grad zapustil v začetku 19. stoletja. Da ne bi bilo treba plačevati davkov, so takrat odkrili strehe. Dele gradu so za gradnjo svojih domov uporabili okolišani.
"Dokler se pred skoraj 26. leti ni zbrala ekipa entuziastov pod vodstvom Franca Kralja, zgodovinarja, ki je avtor več knjig o Žovneških. Odločili so se, da začnejo z obnovo," razloži sogovornica.
Grad še vedno obnavljajo – običajno ob nedeljah med 8. in 12. uro, ko je odprt tudi obrambni stolp in si ga obiskovalci lahko ogledajo od notri.
V Sloveniji je več tisoč jam, vsako leto je registriranih med 100 in 200 novih. Najvišja, ki jo lahko obiščejo tudi turisti, je Snežna jama. Vhod vanjo leži na 1530 metrih nadmorske višine. Tam me pričaka Darko Naraglav iz jamarskega kluba Črni galeb iz Prebolda, ki upravlja jamo. Jamar podzemlje odkriva že okoli 50 let. Na glavi ima čelado s svetilko, opremiva se še s karbidovko ter se podava navzdol, proti jami št. 1254, kot je Snežna jama vpisana v katastru.
"To ime so ji dali pastirji, ki so pasli živino tu blizu na planini Arta. V poletnih mesecih, ko je bilo sušno, so hodili v vdornico po sneg. Ta sneg so nosili ven, ga raztapljali in z vodo napajali živino, jo uporabljali za kuhanje, za pranje."
Jama, v kateri so raziskali okoli dva kilometra rovov, turisti pa si lahko ogledajo dobrih 600 metrov, ima živi in mrtvi del. V prvem delu obiskovalca spremljajo praled in ledeni stebri. Bolj mrzla kot je zima, bolj so osupljivi in trdni. Pogled se ustavi tudi na kapnikih, ki pa jim je treba dodati pridevnik fosilni. So mrtvi, neaktivni, saj je v začetnem delu jame premrzlo, da bi rasli. Ko stopava naprej, mi Darko razloži, da tako visoko nad morjem kapnikov sicer načeloma ni:
"Snežna jama je posebna, saj je tako zelo stara, da se je nekoč nahajala veliko bližje morju, kjer so se te strukture lahko rodile."
V jami so mimogrede našli tudi zobe morskega psa. Slovenski jamarji pa so se vanjo prvič spustili v začetku 80ih. Snežna jama se ponaša z drugim najvišjim jamskim stebrom v Sloveniji – meri 21 metrov in pol. Tu najdemo kapnike iz jamskega mleka, jamske bisere in ostanke vulkanskega pepela iz nekdanjega vulkana Smrekovec, ki leži nedaleč od tod.
"Vsak kapnik ima kapljico. Kapljica pomeni življenje, pomeni rast,"
pove jamar, ko vstopiva v živi del jame. Tu temperatura dosega tiste minimalne 3 stopinje in pol, ki so potrebne, da kapniki rastejo. In to tudi tako, kot da bi imeli neke vrste priseske. Ob koncu poti, ki je namenjena obiskovalcem, sva prišla v jedilnico. Tako so jo poimenovali, saj so jamarji v času raziskovanja jame, ko so bili tudi več dni pod Zemljo, tu obedovali. S tem pa poskrbeli za še enega od jamskih pojavov:
"V preteklosti smo na tej mizici imeli jamsko vodo ali šnops po domače oz. žganje. To žganje se je malo polivalo in hlapi so kapnike obarvali rdeče."
Igla je skalni samotar med Lučami in Solčavo. Od leta 1948 je zavarovana kot naravni spomenik. Nahaja se tik ob glavni cesti v najožjem delu soteske, ki jo je Savinja vrezala med strma pobočja Raduhe in Dleskovške planote. Skalnatega osamelca od matične stene loči ozka špranja, skozi katero je, vse do izgradnje ceste leta 1984, potekala tudi edina pešpot proti Solčavi. Iglin nastanek opisuje naslednja legenda:
Nekoč je v teh krajih živela deklica, ki je bila tako velika, da je z eno nogo stala na Raduhi, z drugo na nasprotni strani soteske Savinje. Ko je nekega dne šivala srajco, se ji je v grobem platnu zlomila igla. Razjezila se je in ko vrgla v dolino, kjer se je zapičila v breg in ostala tam do danes.
Na Igli plapola slovenska zastava. Nanjo jo nosi Samo Supin, domačin iz Luč, ki se je že dvakrat lotil tudi 24-urnega podviga maratonskega plezanja na skalo. Leta 2010 se je uspel povzpeti 175-krat, leta 2017 pa je pri 52-letih svoj rekord še izboljšal in kljub neugodnim vremenskim razmeram zabeležil 226 vzponov. Če vam ni do tega, da bi se plezalsko udejstvovali, se lahko sprehodite skozi Iglino šivankino uho na drugo stran do presihajočega studenca.
Od tu do izvira Savinje ni več daleč. Najprej se ustavim v Solčavi pri direktorici Centra Rinka Blanki Kovačič:
"Tukaj je Savinja v tistih svojih prvih zavojih najbolj nežna. Če se peljete naprej, proti Logarski dolini, vas malo pred vhodom vanjo čaka sotočje rek Črne in Jezere. Sledi sedem kilometrov do slapišča in po okvirno 15 nadaljnjih minutah vzpona pridete do tega veličastnega slapa Rinka. To je kraj, kjer mi pravimo, da Savinja skoči na glavo."
V deseti od dvanajstih reportaž naPOTki bomo spoznavali Savinjsko regijo, ki je tretja največja slovenska regija. Zaseda desetino Slovenije; na eni strani meji na Avstrijo, na drugi na Hrvaško. Razprostira se vse od mogočnih Kamniško-Savinjskih Alp, dolin in gozdov Zgornje Savinjske doline, s hmeljem rodovitne Spodnje Savinjske doline pa tja do Osrednje Celjskega in Dravinjskega ter na vzhodu do gričevnatega Kozjanskega in Obsotelja. Andreja Gradišar je regijo začela raziskovati v Zidanem Mostu, kjer se je čez Savo, da bi prišla do Savinje, odpravila s cicko. Grajska gospa ji je družbo delala na gradu Žovnek. Bila je v najvišji slovenski jami, ki je dostopna turistom – Snežni jami. Povzpela se je na skalni samotar Igla in v Logarski dolini iskala izvir reke Savinje.
Savinjska regija: s cicko čez Savo, med gospodo na grad Žovnek, v Snežno jamo, na Iglo in do izvira Savinje
Savinjska regija je tretja največja slovenska regija. Zaseda desetino Slovenije. Na eni strani meji na Avstrijo, na drugi na Hrvaško. Razprostira se vse od mogočnih Kamniško-Savinjskih Alp, dolin in gozdov Zgornje Savinjske doline, s hmeljem rodovitne Spodnje Savinjske doline pa tja do Osrednje Celjskega in Dravinjskega ter na vzhodu do gričevnatega Kozjanskega in Obsotelja. Sama se jo raziskovala s pomočjo reke Savinje. Začela sem tam, kjer se Savinja izliva v Savo, in končala pri njenem izviru.
V bližini Zidanega Mosta se nahaja zanimiva naprava po imenu cicka oz. luftpon. Gre za ročno žičnico s potniško kabino, s katero se je čez reko mogoče prepeljati po zraku. Pot z enega na drugi breg Save je dolga 77 metrov, cicka pelje okvirno sedem metrov nad gladino reke. Nanjo je mogoče namestiti tudi kolo in tako jo pogosto uporabljajo kolesarji, saj daleč naokoli Save ni mogoče prečkati na drugačen način. Z njo se radi peljejo tudi tisti, ki gredo skozi Škratovo dolino na Kum.
Nekoč je ob Savi delovalo pet luftponov, danes le še en. Tega so postavili leta 1953, pove domačin Ivan Albreht, ki je odraščal v bližnjem Podkraju in pred leti poskrbel za obnovo naprave:
"Najprej so bili to vagoni za prevažanje lesa. Jaz in moji vrstniki smo se čez Savo vozili kar s tem. Leta 53, ko so naredili potniško kabino, pa sem že hodil v službo v Trbovlje. Ko cicke ni bilo, sem moral prehoditi veliko več, tako pa se je pot skrajšala za kar nekaj kilometrov."
Celje je ena od prestolnic Savinjske regije. Zgodovino mesta so močno zaznamovali Celjski knezi. To, česar marsikdo ne ve, pa je, da je mogočna rodbina niti dolgo vlekla z gradu Žovnek.
"Ta grad je zibelka kasnejših Celjskih knezov, v začetku imenovanih Žovneški gospodje. Bili so ena najpomembnejših družin. Ugledni, izjemni vojaški strategi, politično preračunljivi, že na začetku so bili tudi precej bogati. Od tu, kjer je bil njihov matični prostor, so upravljali vse svoje posesti. Služili so z mitninami, za denar posojali vojsko drugim, do moči so prišli tudi s premišljenimi porokami," pravi Jasmina Roter Jager, vodja TIC Braslovče.
Poznejši Celjski knezi so le 120 let živeli v Celju, preostanek na Žovneku. Zadnji lastnik je grad zapustil v začetku 19. stoletja. Da ne bi bilo treba plačevati davkov, so takrat odkrili strehe. Dele gradu so za gradnjo svojih domov uporabili okolišani.
"Dokler se pred skoraj 26. leti ni zbrala ekipa entuziastov pod vodstvom Franca Kralja, zgodovinarja, ki je avtor več knjig o Žovneških. Odločili so se, da začnejo z obnovo," razloži sogovornica.
Grad še vedno obnavljajo – običajno ob nedeljah med 8. in 12. uro, ko je odprt tudi obrambni stolp in si ga obiskovalci lahko ogledajo od notri.
V Sloveniji je več tisoč jam, vsako leto je registriranih med 100 in 200 novih. Najvišja, ki jo lahko obiščejo tudi turisti, je Snežna jama. Vhod vanjo leži na 1530 metrih nadmorske višine. Tam me pričaka Darko Naraglav iz jamarskega kluba Črni galeb iz Prebolda, ki upravlja jamo. Jamar podzemlje odkriva že okoli 50 let. Na glavi ima čelado s svetilko, opremiva se še s karbidovko ter se podava navzdol, proti jami št. 1254, kot je Snežna jama vpisana v katastru.
"To ime so ji dali pastirji, ki so pasli živino tu blizu na planini Arta. V poletnih mesecih, ko je bilo sušno, so hodili v vdornico po sneg. Ta sneg so nosili ven, ga raztapljali in z vodo napajali živino, jo uporabljali za kuhanje, za pranje."
Jama, v kateri so raziskali okoli dva kilometra rovov, turisti pa si lahko ogledajo dobrih 600 metrov, ima živi in mrtvi del. V prvem delu obiskovalca spremljajo praled in ledeni stebri. Bolj mrzla kot je zima, bolj so osupljivi in trdni. Pogled se ustavi tudi na kapnikih, ki pa jim je treba dodati pridevnik fosilni. So mrtvi, neaktivni, saj je v začetnem delu jame premrzlo, da bi rasli. Ko stopava naprej, mi Darko razloži, da tako visoko nad morjem kapnikov sicer načeloma ni:
"Snežna jama je posebna, saj je tako zelo stara, da se je nekoč nahajala veliko bližje morju, kjer so se te strukture lahko rodile."
V jami so mimogrede našli tudi zobe morskega psa. Slovenski jamarji pa so se vanjo prvič spustili v začetku 80ih. Snežna jama se ponaša z drugim najvišjim jamskim stebrom v Sloveniji – meri 21 metrov in pol. Tu najdemo kapnike iz jamskega mleka, jamske bisere in ostanke vulkanskega pepela iz nekdanjega vulkana Smrekovec, ki leži nedaleč od tod.
"Vsak kapnik ima kapljico. Kapljica pomeni življenje, pomeni rast,"
pove jamar, ko vstopiva v živi del jame. Tu temperatura dosega tiste minimalne 3 stopinje in pol, ki so potrebne, da kapniki rastejo. In to tudi tako, kot da bi imeli neke vrste priseske. Ob koncu poti, ki je namenjena obiskovalcem, sva prišla v jedilnico. Tako so jo poimenovali, saj so jamarji v času raziskovanja jame, ko so bili tudi več dni pod Zemljo, tu obedovali. S tem pa poskrbeli za še enega od jamskih pojavov:
"V preteklosti smo na tej mizici imeli jamsko vodo ali šnops po domače oz. žganje. To žganje se je malo polivalo in hlapi so kapnike obarvali rdeče."
Igla je skalni samotar med Lučami in Solčavo. Od leta 1948 je zavarovana kot naravni spomenik. Nahaja se tik ob glavni cesti v najožjem delu soteske, ki jo je Savinja vrezala med strma pobočja Raduhe in Dleskovške planote. Skalnatega osamelca od matične stene loči ozka špranja, skozi katero je, vse do izgradnje ceste leta 1984, potekala tudi edina pešpot proti Solčavi. Iglin nastanek opisuje naslednja legenda:
Nekoč je v teh krajih živela deklica, ki je bila tako velika, da je z eno nogo stala na Raduhi, z drugo na nasprotni strani soteske Savinje. Ko je nekega dne šivala srajco, se ji je v grobem platnu zlomila igla. Razjezila se je in ko vrgla v dolino, kjer se je zapičila v breg in ostala tam do danes.
Na Igli plapola slovenska zastava. Nanjo jo nosi Samo Supin, domačin iz Luč, ki se je že dvakrat lotil tudi 24-urnega podviga maratonskega plezanja na skalo. Leta 2010 se je uspel povzpeti 175-krat, leta 2017 pa je pri 52-letih svoj rekord še izboljšal in kljub neugodnim vremenskim razmeram zabeležil 226 vzponov. Če vam ni do tega, da bi se plezalsko udejstvovali, se lahko sprehodite skozi Iglino šivankino uho na drugo stran do presihajočega studenca.
Od tu do izvira Savinje ni več daleč. Najprej se ustavim v Solčavi pri direktorici Centra Rinka Blanki Kovačič:
"Tukaj je Savinja v tistih svojih prvih zavojih najbolj nežna. Če se peljete naprej, proti Logarski dolini, vas malo pred vhodom vanjo čaka sotočje rek Črne in Jezere. Sledi sedem kilometrov do slapišča in po okvirno 15 nadaljnjih minutah vzpona pridete do tega veličastnega slapa Rinka. To je kraj, kjer mi pravimo, da Savinja skoči na glavo."
V zadnji epizodi planinske sezone naPOTkov smo raziskali še en čudovit del Slovenije. Zanj so poleg čudovite narave, številnih hribov in gora, značilni tudi jezero, mohant, kravji bal, dež in še marsikaj. To je Bohinj, ki ga je alpinist, pedagog in naravovarstvenik Jože Mihelič opisal kot eno "najlepših alpskih dolin, pa ne samo v naših slovenskih gorah, ampak v Alpah nasploh." Bohinj pa ni le okolica jezera, temveč vanj sodi celotno povirje Save Bohinjke z vsemi gorami in planinami vred.
Mrežce in Lipanski vrh sta le dva vrhova, do katerih je možen dostop z Blejske koče. Izhodišče tokratnih naPOTkov je bila sicer Medvedova konta, ki je od Blejske koče oddaljena pol ure hoda, pot do koče pa nas vodi po nezahtevnem terenu - prav zato je primerna tudi za manj izkušene in mlajše planince. Roman Tratar, planinski vodnik in avtor knjige Julijske Alpe - Vzhodno od Soče in Pišnice, nas v oddaji popelje do nadmorske višine 1975 metrov, na Lipanski vrh in na Mrežce, ki so lahko odlična planinska destinacija tudi v hladnejših mesecih.
V Slovenskem planinskem muzeju si podajata roki preteklost in sedanjost, predvsem pa je interaktivnost tista, ki obiskovalcu nudi vpogled v bogato slovensko planinsko tradicijo in njen pomen. Stalna razstava je zasnovana kot muzejska pripoved, ki jo doživljamo skozi vzpon na goro. Tokratni naPOTki nas torej peljejo na več ciljev in poti, vse pa se bo dogajalo v Mojstrani. Tam je bila Nadia Petauer.
Vezno planinsko pot 14. divizije so osnovala planinska društva iz celjske regije 9. novembra 1958 na Slemenu. Sestavlja jo 28 etap, z začetkom v Sedlarjevem in zaključkom v Ljubenskih Ravnah. Prehodite jih lahko posamično ali pa povezujete, seveda odvisno od razmer in vaše fizične pripravljenosti. Etapa, ki jo je za Napotke izbral gospod Franci Horvat, avtor vodnika Po poteh XVI. divizije, je primerna za vse starosti in, kot pravi ta vsestranski fotograf, gornik, alpinist, popotnik in pisec knjig, »tudi za telesno manj pripravljene, če se le malce potrudijo«. V prihodnjih minutah vas Mojca Delač vabi, da v nekaj minutah krajevno prepotujemo pot od Smrekovca do Komna, časovno pa kar nekaj desetletij.
Med tem poletjem se v oddaji naPOTki odpravljamo v hribe in gore – in tudi danes se bomo podali na pot. A tokrat ta ne bo tako zahtevna in dolga, Tadeja Bizilj je namreč iskala cilj, ki je primeren za hojo z mlajšimi otroki. Z avtorico knjige Pravljičarije pod Triglavom, publicistko, pravljičarko in prevajalko Kristino Menih, sta se odločili, da obiščeta Zapotoške slapove. Na poti do prvega med njimi je namreč čez strugo Suhega potoka, mimo melišč in čez gozd ob čudovitih pogledih na bližnje hribe pot prijetna za vse družinske člane, tudi tiste najmlajše.
Zaradi njene oblike ji včasih rečejo tudi štajerski Triglav. Seveda ji za to manjka približno dva tisoč višinskih metrov. Je pa kljub svojim le 884 metrom višine del Karavank, in sicer njihov najvzhodnejši izrastek. Donačka gora ima tri vrhove, na najvišjem, srednjem, planinci najdejo tudi žig. Nekoč je tu stala cerkvica, a jo je doletela kruta usoda, del je zajet v legendi o Donački gori. Po lahki označeni poti nas je na vse vrhove te gore nad Rogatcem popeljal vodnik Marjan Bradeško.
V Napotkih, ki so v tej sezoni v sodelovanju s Planinsko zvezo Slovenije planinsko obarvani, se tokrat odpravljamo plezat. Slovenske gore poleg več kot 10 tisoč kilometrov označenih planinskih poti ponujajo tudi ogromno število plezalnih smeri. V eno izmed njih vas v tokratni epizodi popelje Aleš Ogrin.
V najnovejši epizodi naPOTkov raziskujemo hribovit svet ob bregovih reke Save. "Po poteh ljudskih pripovedi" je naslov knjige, ki združuje ljudske pripovedi in opise poti, primerne za družine z otroki. Značilnostim in zanimivostim vsake od destinacij so dodani tudi podatki o višinski razliki, zahtevnosti poti in priporočeni opremi. Nekajurni izlet otrokom takoj postane bolj zanimiv, če vanj vpletemo zgodbe z zmaji, vitezi in velikani, pravita avtorici knjige, Dušica Kunaver in Irena Mušič Habjan.
Obdobje rapalske meje spada med temnejša obdobja slovenske zgodovine. V procesu utrjevanja meje sta nastali dve fortifikaciji, na italijanski Alpski zid, na jugoslovanski Rupnikova linija. Pohodi ob utrdbenih sistemih so v tujini prava turistična uspešnica. V zadnjih letih postajajo priljubljeni tudi pri nas. Zato se je tudi odprava NaPOTkov odločila prehoditi en majhen del »meje po razvodnici« Zakaj zgolj en majhen del? Ne samo zaradi julijskega vročinskega vala, ampak tudi zato, ker je bila celotna dolžina rapalske meje 264 kilometrov. Utrdbe, opuščeni železniški predor, bunkerji in temperaturni spust s 35 na 10 stopinj Celzija.
Pot nas bo tokrat popeljala dobro uro iz Ljubljane, mimo Škofje Loke vse do Bevkovega vrha. Ta vrh je namreč točka Slovenske planinske poti in leži med Cerknim in Spodnjo Idrijo. Kaj Slovenska planinska pot sploh je in kakšne posebnosti so na njej, izveste v današnjih Napotkih, ki jih je pripravila Lana Furlan.
2. epizoda 17. sezone naPOTkov nas to nedeljo odpelje na Pokljuko. Tja sta se konec junija v iskanju »šepeta samotnih stezic« odpravili Darja Pograjc in njena sogovornica Jana Remic. Njun cilj je bil sicer neizrazit vrh Galetovec, ki pa lahko - kot boste slišali - odprtim očem in ušesom pohodnika ponudi ogromno.
Začenjamo 17. sezono naPOTkov. V njej vas bomo peljali po planinskih poteh, pripravljali jo bomo namreč v sodelovanju s Planinsko zvezo Slovenije in njenimi strokovnjaki, vodniki in inštruktorji. V prvi epizodi, ki jo je pripravila Nataša Rašl, še ne bomo sopihali na višjih nadmorskih višinah, ampak bomo ture samo načrtovali. Vemo, kakšna pot je pred nami, ko si v dolini zavežemo pohodniške čevlje in si na ramena nadenemo nahrbtnik?
Delo solinarja ni enostavno. V najbolj vročih poletni mesecih, ko večina išče senco in osvežitev v vodi, posamezni solinar v povprečju na dan pograbi več kot tono soli. A zdaj še ni čas za žetev, če bo vreme suho, bodo prvi kupčki soli na Sečoveljskih solinah, kjer pridelujejo edino slovensko sol, vidni čez dober teden dni. Piranska sol je kar 3-krat dražja od kakšne uvožene soli na trgovskih policah, razlog za tako ceno pa je postopek pridelave. Ta je ročen in je skoraj poponoma enak že vsaj 700 let. Solinarjev sicer ni dovolj, tisti najbolj zagnani, med njimi tudi naš sogovornik Osman Dedič, pa to delo opravljajo tudi po upokojitvi.
Cokle so leseno obuvalo, ki je bilo nekdaj razširjeno po vsem svetu, pri nas je bila to obrt, za katero so se izučili moški in se je lotili pozimi, ko na kmetiji ni bilo toliko dela. Kljub temu, da so bile že pred stoletji cokle izjemno priljubljene, zlasti pri revnejšem sloju, zaradi vsestranske uporabe in enostavne izdelave, pa je v vsakem paru ogromno mojstrstva. Od izbire lesa do njegove obdelave. Kljub temu, da je coklarstvo nekdaj predstavljalo pomembno domačo obrt na Gorenjskem, v Zgornjem Posočju, na Kozjaku, Koroškem, zlasti pa na Pohorju, je gospod Martin Mumelj z Brega nad Zrečami še eden redkih, ki to obvlada. Po Napotke se je k njemu odpravila Mojca Delač.
16. sezona NaPOTkov, v kateri predstavljamo različne obrti, se počasi bliža koncu, pred nami so še tri oddaje – in danes gremo na Dolenjsko, točneje v Ribnico. Zagotovo je večina ob omembi tega kraja zdaj pomislila na suho robe in prav imate – Tadeja Bizilj je obiskala Rokodelski center Ribnica in tam izvedela več o tej obrti, ki je ena najstarejših in najbolj prepoznanih zgodovinskih obrti in je predvsem razvita na območju Ribniške doline. Suha roba je tesno povezana z bogato kulturno dediščino in rokodelstvom v regiji, znanje in spretnosti so se prenašale iz generacije v generacijo ribniških rokodelcev, še več pa v tokratni oddaji.
Čipkarske šole sicer delujejo v Žireh, Železnikih in Idriji, čipkarstvo pa bomo v naPOTkih spoznali s sogovornicami iz Idrije in se zaradi tega usmerili na idrijsko čipko. Naša postaja je bila Čipkarska šola Idrija, ki je najstarejša čipkarska šola na svetu z neprekinjenim delovanjem. Leta 1876 je bila ustanovljena po dekretu tedanjega ministrstva za trgovino na Dunaju, med ustanovitelji in prva učiteljica pa je bila domačinka Ivanka Ferjančič. Danes šolo obiskuje skoraj 500 otrok, zato se za klekljanje ni bati, da bi izginilo v pozabo. Kot se je prepričala Špela Šebenik, pa ta obrt zahteva spretne roke, vztrajnost, natančnost in umetniško žilico.
Čevljarstvo je naslednja obrt, ki jo bomo spoznali v Napotkih. A v tokratni epizodi ne bomo gledali v zgodovino najmlajše izmed množičnih obrti v Tržiču, pač pa bomo spoznali, kakšen je sodobni postopek izdelave obutve po meri. Napotke je pripravil Aleš Ogrin.
'Lectarstvo je rokodelska dejavnost, povezana z izdelovanjem in prodajo lecta, poltrajnega medenega peciva v obliki ploščic in okrašenih figuralnih piškotov, izdelanih s pomočjo pločevinastih modelov,' je zapisano v nacionalnem Registru nesnovne kulturne dediščine. Lectarska obrt se lahko povezuje z medičarstvom in svečarstvom, med nosilci te dejavnosti pa sta najbolj znani družina Perger iz Slovenj Gradca in Gostilna Lectar v Radovljici. Lectarsko delavnico v slednji je obiskala Andreja Čokl.
Ste vedeli, da imajo sodarji svojega boga? V današnjih NaPOTkih, ki jih je pripravila Darja Pograjc, razkrijemo, kako se imenuje. Stare obrti raziskujemo ob nedeljah na Prvem in sodarstvo je naslednja, šesta po vrsti. Kot boste slišali delo sodarja združuje številna znanja: znanja s področja lesarstva, sommeliejsko znanje in seveda znanje izdelave sodov, ki vključuje poznavanje postopkov segrevanja, krivljenja in obžiganja sodov. Obiskali smo sodarstvo Učakar na Vranskem!
Današnji Napotki so kot nalašč za deževne dni. Odpravili se bomo namreč k edini dežnikarici v Ljubljani. Lana Furlan je vzela svoj polomljen dežnik in se sprehodila do Trubarjeve ulice 13. Tam jo je že pričakala Marija Lah, ki ji je povedala vse skrivnosti popravljanja in izdelovanja dežnikov in senčnikov. Več pa v Napotkih.
Neveljaven email naslov
