Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Po kratkem decembrskem premoru nadaljujemo Napotke – serijo reportaž, v kateri obiskujemo občine z najmanj prebivalci na kvadratni kilometer od A do Ž. Danes gremo v Jugovzhodno statistično regijo, ki jo sestavlja 21 občin. Ena izmed njih je Osilnica, ki ima dobrih 36 kvadratnih kilometrov površine in okoli 370 prebivalcev. V Deželo Petra Klepca se je odpravila Darja Pograjc.
Občina Osilnica ima dobrih 36 kvadratnih kilometrov površine in približno 370 prebivalcev
Še pred Kočevjem zavijem desno ter sledim smerokazom za Gotenico in Kočevsko reko. Med visokimi vrhovi dreves se na ovinkasto cesto prebije nekaj toplih sončnih žarkov. Ko zagledam lesenega Petra Klepca, ki v rokah drži smreko, vem, da sem blizu cilja. Strma reber ima 19 serpentin. Ustavim se pri osmi, kjer me že čaka Magi Žagar, vodnica Osilniške doline Dežele Petra Klepca. Takoj dokaže, da so odnosi z drugo stranjo meje dobri, saj priporoči ogled izvira reke Kolpe, ki je na hrvaški strani.
"Se pravi, moramo priti na drugo stran. Moramo narediti kakšna dva kilometra po hrvaški strani ob meji. Zraven vasice Hrvatsko pa se nahaja urejena pohodniška pot."
Tako Kolpa kot Čabranka sta primerni za rafting, supanje in ribištvo. Če bi radi spoznali življenje v dolini nekoč, se ustavite na domačiji Zajskih v vasi Bezgovica. Roman Janeš je na tej domačiji odraščal, pozneje se je odselil, zdaj pa se vrača in jo obnavlja. V skednju ima obsežno zbirko orodij, ki razkrivajo, kako so nekoč tukaj živeli.
"S kmetijstvom so se ukvarjali, drugega ni bilo dosti. Imeli so nekaj glav živine. Bogatejši so imeli konje, so bili furmani. Naši predniki so hodili vsepovsod, tudi v Francijo. Od tam so na primer prinesli te velike žage. Mi jim rečemo amerikanke."
O tem, kako je danes živeti v dolini ob Kolpi in Čabranki, razlaga Cvetka Vesel, članica Društva Osilniška dolina: "To je najlepši kraj na svetu! Imamo krasno naravo, kot Švica. Gorovje, bistro Kolpo in Čabranko, ki sta še vedno najmanj onesnaženi reki."
"Mi smo potomci Petra Klepca! Mi smo tako žilavi, kot je bil Peter Klepec. Tako fizično močni nismo, ampak drugače pa imamo nekaktere njegove gene."
Če bi le imeli več delovnih mest. Upe polagajo v turizem in še nedokončani dom za starejše občane.
Po kratkem decembrskem premoru nadaljujemo Napotke – serijo reportaž, v kateri obiskujemo občine z najmanj prebivalci na kvadratni kilometer od A do Ž. Danes gremo v Jugovzhodno statistično regijo, ki jo sestavlja 21 občin. Ena izmed njih je Osilnica, ki ima dobrih 36 kvadratnih kilometrov površine in okoli 370 prebivalcev. V Deželo Petra Klepca se je odpravila Darja Pograjc.
Občina Osilnica ima dobrih 36 kvadratnih kilometrov površine in približno 370 prebivalcev
Še pred Kočevjem zavijem desno ter sledim smerokazom za Gotenico in Kočevsko reko. Med visokimi vrhovi dreves se na ovinkasto cesto prebije nekaj toplih sončnih žarkov. Ko zagledam lesenega Petra Klepca, ki v rokah drži smreko, vem, da sem blizu cilja. Strma reber ima 19 serpentin. Ustavim se pri osmi, kjer me že čaka Magi Žagar, vodnica Osilniške doline Dežele Petra Klepca. Takoj dokaže, da so odnosi z drugo stranjo meje dobri, saj priporoči ogled izvira reke Kolpe, ki je na hrvaški strani.
"Se pravi, moramo priti na drugo stran. Moramo narediti kakšna dva kilometra po hrvaški strani ob meji. Zraven vasice Hrvatsko pa se nahaja urejena pohodniška pot."
Tako Kolpa kot Čabranka sta primerni za rafting, supanje in ribištvo. Če bi radi spoznali življenje v dolini nekoč, se ustavite na domačiji Zajskih v vasi Bezgovica. Roman Janeš je na tej domačiji odraščal, pozneje se je odselil, zdaj pa se vrača in jo obnavlja. V skednju ima obsežno zbirko orodij, ki razkrivajo, kako so nekoč tukaj živeli.
"S kmetijstvom so se ukvarjali, drugega ni bilo dosti. Imeli so nekaj glav živine. Bogatejši so imeli konje, so bili furmani. Naši predniki so hodili vsepovsod, tudi v Francijo. Od tam so na primer prinesli te velike žage. Mi jim rečemo amerikanke."
O tem, kako je danes živeti v dolini ob Kolpi in Čabranki, razlaga Cvetka Vesel, članica Društva Osilniška dolina: "To je najlepši kraj na svetu! Imamo krasno naravo, kot Švica. Gorovje, bistro Kolpo in Čabranko, ki sta še vedno najmanj onesnaženi reki."
"Mi smo potomci Petra Klepca! Mi smo tako žilavi, kot je bil Peter Klepec. Tako fizično močni nismo, ampak drugače pa imamo nekaktere njegove gene."
Če bi le imeli več delovnih mest. Upe polagajo v turizem in še nedokončani dom za starejše občane.
Tokrat se podajamo na območje, ki bi ga lahko opisali kot »razgibano primorsko zavetje na robu Alp« – tako so zapisali na uradni spletni strani občine Cerkno, ki je del goriške statistične regije. Po površini Cerkno sodi med 50 največjih slovenskih občin, meri 132 kvadratnih kilometrov, glede na število prebivalcev pa se z nekaj manj kot 4.600 prebivalci uvršča v zlato sredino med 212imi slovenskimi občinami. A bolj kot številke nas zanima, kaj vse je v Cerknem moč videti in doživeti, pa tudi, kako na te kraje gledajo domačini.
Nastavimo navigacijo na (ne)znane koordinate in se z napotki opremimo za pot po Sloveniji.
Na zahodu občina Šentilj, na jugozahodu Sveta Ana, na vzhodu Gornja Radgona, na severu reka Mura in meja z Avstrijo. Nataša Rašl je v Apačah obiskala lokalno gospodinjo z uspešno zgodbo na kmetiji, znanega slovenskega vinarja, ki spretno izkorišča dejstvo, da kraji ležijo med obronki Slovenskih goric, in lokalnega posebneža v najboljšem možnem smislu, zaradi katerega ima občina pomembno turistično točko.
12 tednov je minilo, kot bi mignili, v tem času smo v 12 statističnih regijah izbrskali edinstvene, turistično manj poznane, zabavne – in še bi lahko naštevali – znamenitosti in doživetja, ki jih ponuja naša država ter jih zbrali v rubriki 'naPOTki'. Zaradi znanih okoliščin je seveda raziskovanje različnih kotičkov Slovenija morda bolj v ospredju, kot bi bilo sicer. Prav vse reportaže lahko poslušate kadarkoli in kjerkoli, če se naročite na podkast naPOTki, kjer vam bomo že prihodnji teden ponujali novo serijo oddaj, in sicer gredo naPOTki na Prvem po občinah z najmanj prebivalci na kvadratni kilometer po abecedi od A do Ž. Začnemo z Apačami.
Na Prvem smo v nedeljskem jutri smo za vas prevozili in prečesali še zadnjo od 12 regij, ki smo vam jih predstavili to poletje. Končujemo kar v glavi naše »kokoške«, v pomurski regiji, ki je naša najbolj severovzhodna in najbolj ravninska statistična regija. Da so razmere ugodne predvsem za kmetijstvo, poskrbijo rodovitna prst, celinsko podnebje in seveda prej omenjen raven svet. Tina Lamovšek je sicer raziskala, če se lahko tako izrazimo, njeno živalsko, kulinarično in vodno plat: Muzej čebelarstva Tigeli, živalski vrt SikaluZOO, slatinski vrelec v Nuskovi, čokoladnica Passero in vanilija v podjetju Ocean Orchids.
Odločitev, kam se odpraviti na Gorenjskem, je bila zato težka, a izognili smo se najbolj turistično obremenjenim delom in se ustavili v občini Tržič in Jezersko. Gre za občini, ki ju povezuje kar nekaj stvari – obe sta zaznamovala voda in veliki koroški potres v 14. stoletju, na severu mejita na Avstrijo, s katero sta povezani s prelazom, obe sta raj za pohodnike.
V deseti od dvanajstih reportaž naPOTki bomo spoznavali Savinjsko regijo, ki je tretja največja slovenska regija. Zaseda desetino Slovenije; na eni strani meji na Avstrijo, na drugi na Hrvaško. Razprostira se vse od mogočnih Kamniško-Savinjskih Alp, dolin in gozdov Zgornje Savinjske doline, s hmeljem rodovitne Spodnje Savinjske doline pa tja do Osrednje Celjskega in Dravinjskega ter na vzhodu do gričevnatega Kozjanskega in Obsotelja. Andreja Gradišar je regijo začela raziskovati v Zidanem Mostu, kjer se je čez Savo, da bi prišla do Savinje, odpravila s cicko. Grajska gospa ji je družbo delala na gradu Žovnek. Bila je v najvišji slovenski jami, ki je dostopna turistom – Snežni jami. Povzpela se je na skalni samotar Igla in v Logarski dolini iskala izvir reke Savinje.
Z 9. reportažo po vrsti od skupno 12 vam že vse poletje v nedeljskem jutru dajemo ideje za izlete v rubriki 'naPOTki'. Tokrat smo se odpravili v jugovzhodno regijo, ki je po površini naša največja. V enoto povezuje štiri pokrajine: deželo suhe robe, deželo kočevskega medveda, deželo cvička in deželo zelenega Jurija. Tina Lamovšek se je v ta del naše države odpravila predvsem po osvežitev, posladek in da poteši svojo radovednost. Šla je spoznavat črno človeško ribico, se ohladit na sprehodu ob reki Krupi in v skrivnostnem bunkerju Škrilj, na koncu pa vedno pride sladica – na mizi so se znašli mirnopeški štruklji. Foto: Tina Lamovšek, Prvi program Radia Slovenija
12 poletnih nedelj, 12 reportaž, 12 statističnih regij Slovenije. Osma po vrsti bo na sporedu danes – Darja Pograjc se je odpravila v najmanjšo, tako po površini kot po številu prebivalcev. Podcenjeni grdi raček slovenskega turizma bi lahko poimenovali zasavsko regijo, vsaj glede na podatke o obiskanosti. Tam je namreč najmanj gneče; lani jo je obiskalo zgolj 1.400 domačih gostov, prespalo jih je še enkrat toliko. Ampak kot uči pravljica o grdem račku, je drugačnost tudi priložnost. Gremo na virtualni ogled rudnika, odkrivat življenje v rudarski koloniji, iskat skrivni grajski rov, raziskovat slovenski Miramar in pripravit krumpantoč!
Bloke, Cerknica, Ilirska Bistrica, Loška dolina, Pivka in Postojna so občine v regiji, ki jo v naPOTkih predstavljamo danes. Po površini je to ena naših manjših regij, po gostoti prebivalstva pa najredkeje naseljena regija, a ponuja ogromno materiala za raziskovanje. Primorsko-notranjsko regijo v reportaži spoznamo prek znamenitosti druge največje slovenske občine, tj. občina Ilirska Bistrica, in skozi zgodbe iz Babnega Polja, ki ga največkrat omenjamo v povezavi s temperaturnimi rekordi pod ničlo. A kaj poleg nizkih temperatur še ponuja »slovenska Sibirija«? In kaj je poleg presihajočih jezer in svetovno znanih podzemnih jam še značilnost Primorsko-notranjske regije?
Nataša Rašl je v Posavski statistični regiji obiskala skrite – slabo poznane – slapove na Bohorju v bližini Brestanice, ob ribnikih Mačkovci je z lokalnim ribičem lovila ribe, na Raki se je okrepčala s pogačo, na kateri je obvezna sestavina lokalna raška čebula, sprehodila se je tudi čez Krakovski gozd in med odganjanjem komarjev izvedela, da v njem živijo tudi številne ogrožene vrste hroščev, rib, dvoživk, bobra in ptic. V Ajdovski jami blizu Leskovca pri Krškem pa je v temi prisluhnila številnim netopirjem, ki si v poletnih mesecih jamo vzamejo ˝za svojo.˝
Če boste v vročih poletnih dneh iskali osvežitev, vam v tokratnih NaPOTkih ponujamo nekaj zamisli za »hlajenje« v goriški statistični regiji: stare obokane vinske kleti in pot divjih užitnih rastlin v Vipavski dolini, grobnico Burbonov in starodavno knjižnico na Kostanjevici v Novi Gorici ter sprehod skozi gozd oz. Park Pečno v Kanalu ob Soči, poln nenavadnih skulptur in umetniških instalacij.
Koroško statistično regijo tvori 12 občin v treh rečnih dolinah: Dravski, Mežiški in Mislinjski. Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije je bilo leta 2017 na Koroškem ustvarjenih samo en odstotek od vseh slovenskih turističnih nočitev. Zaščitni znak Koroške je 2126m visoka gora Peca, pod katero naj bi po legendi v votlini spal dobri kralj Matjaž s svojo vojsko in čakal, da se bo prebudil, ko se mu bo brada devetkrat ovila okoli mize. So se pa že pred njim prebudili mnogi koroški turistični ponudniki, in če k temu dodamo izjemno zgodovino, številne naravne in kulturne znamenitosti, prijazne ljudi in koroško košto, je razlogov za obisk več kot dovolj. Odkrivanja Koroške se je lotil tudi Bojan Leskovec.
Podravsko statistično regijo je Ana Skrt raziskovala v Ormoških lagunah, Središču ob Dravi, na Gorci in Ulmovem v Halozah ter na Bregu pri Majšperku. Spoznavala je življenje viničarjev, okušala sodobno haloško kulinariko, bila v oljarni z več kot 115 letno tradicijo, spoznala vinarja, ki piše butično vinsko zgodbo in okrivala številne živalske vrste v naravnem rezervatu.
Nastavimo navigacijo na (ne)znane koordinate in se z napotki opremimo za pot po Sloveniji.
Obalno-kraška regija je priljubljena med domačimi turisti, Tina Lamovšek pa je poiskala 3 turistične točke, ki jih morda sploh še niste obiskali. Za razmislek, kam točno, vam ponudimo tri besedne zveze: »videti kamen«, torkla in slovenska Pisa. Odgovor je sicer: Botanični vrt Sežana, Tonina hiša pri Svetem Petru in vasica Črni Kal.
Med 14. junijem in 30. avgustom bomo v nedeljski jutranji rubriki »naPOTki« ob 6:45 iskali napotke za pot. 12 poletnih nedelj bomo na Prvem zapolnili z reportažami iz 12 statističnih regij Slovenije. Raziskovali bomo turistično manj poznane točke. Ko rečemo kremšnita, vemo, da govorimo o Bledu. Ko rečemo Zmajski most, se spomnimo na Ljubljano. Kaj pa, če rečem slovenska Pisa? Ali pa domovanja črne človeške ribice? Bi znali pokazati na zemljevidu naše države, kje se to nahaja? Reportaže lahko spremljate v etru ob nedeljah ob 6:45 in tudi tudi, če se naročite na podkast “naPOTki”. Pri poslušalcih in poslušalkah pa bomo na tedenski ravni preverjali, kako pozorno ste poslušali reportaže, saj vam bomo v etru zastavili nagradno vprašanje.
Neveljaven email naslov
