Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
721 epizod
Oddaja v obliki pogovora z izbranim umetnikom predstavi preplet njegove življenjske in umetniške poti, glavne postaje na tej poti, umetniške smernice in cilje. Predstavlja umetnike vseh zvrsti, tako s področja literature, scenskih umetnosti, glasbe, likovnosti, pa tudi novejših umetniških zvrsti, kot je recimo spletna umetnost.
V ciklu letošnjih Prešernovih nagrajencev in nagrajencev Prešernovega sklada bomo danes prisluhnili pogovoru z glasbenikom Dragom Ivanušo. Skladatelj in pianist kot gledališki ustvarjalec deluje že od konca 80. let preteklega stoletja, v 90. je kot skladatelj filmske glasbe dejavno soustvarjal slovenske filme nove generacije slovenskih filmskih umetnikov, napisal je številne samostojne kompozicije za komorne glasbene sestave in orkestre ter izpeljal več avtorskih glasbenih in glasbeno-gledaliških projektov. Njegova biografija do danes šteje okoli 130 gledaliških in plesnih predstav, pri katerih je sodeloval z nekaterimi najboljšimi slovenskimi režiserji in režiserkami, med njimi so: Dušan Jovanović, Meta Hočevar, Janez Pipan, Barbara Hieng Samobor ter Sebastijan Horvat, s katerim kontinuirano sodelujeta ves čas in je zapisal: ‘Glasba skladatelja Draga Ivanuše je ekspresivna, eklektična, nepredvidljiva, pa vendar konceptualna, zmeraj vpeta v notranje razloge, ki se povezujejo in komunicirajo s sodobnim poslušalcem, za katerega ima njegova glasba močno in natančno dramaturgijo ter vznemirljivo vsebino’. Med koreografi in koreografinjami, s katerimi je Ivanuša sodeloval, beremo imena: Iztok Kovač, Simone Sandroni, Sanja Nešković Peršin, Tanja Zgonc, Matjaž Farič in drugi. Zasledimo tudi seznam 23. filmov, ki jih je ustvarjal s ključnimi filmskimi režiserji, kot so Janez Burger, Jan Cvitkovič, Damjan Kozole, danes pa sodeluje tudi z mlajšo generacijo najvidnejših filmskih ustvarjalcev. Nagrado Prešernovega sklada za leto 2023 je Drago Ivanuša prejel za projekte, ustvarjene med letoma 2019 in 2022, najvidnejši med njimi pa so: Anja Golob in Drago Ivanuša; ideja projekta je združiti poezijo in glasbo na način, ki presega zgolj branje ob glasbi, obravnava glasbo kot poezijo in v poeziji raziskuje njeno melodičnost in ritmičnost. MAGNETIK, ki prinaša muziciranje samosvojih posameznikov, ki skozi Ivanuševe kompozicije iščejo privlačnost in nasprotja, skupnost in odmik. Glasba za gledališke projekte: ALI – Strah ti poje dušo, po besedilu Reinerja Wernerja Fassbinderja in CEMENT tetralogija po besedilu Heinerja Müllerja, vsi v režiji Sebastijana Horvata ter La Bête Humaine: Drago Ivanuša – solo klavir, kompozicija, ki temelji na filmu Jeana Renoirja, posnetem leta 1938 po romanu La Bête Humaine (Človek zver) Émila Zolaja. Ivanuša izhaja iz postavke, da klavir »zelo natančno in celovito odzvanja družbo«. Več o tem projektu ter svoji umetniški viziji in pogledih na glasbo in gledališče je Drago Ivanuša povedal v pogovoru s Petro Tanko. Vabimo vas k poslušanju!
Pianist Alexander Gadjiev iz Gorice je nagrado Prešernovega sklada prejel za izjemne umetniške dosežke v zadnjih treh letih, in sicer za solistične recitale in izvedbe klavirskih koncertov z orkestri na slovenskih in tujih odrih.
Akademski slikar Nikolaj Beer, ki že vrsto let živi v Izlakah, je v svoji podobi posebej zavezan rodnemu Goričkemu – rodil se je leta 1945 v Križevcih. Za njim je skoraj polstoleten opus, v katerem pa se ni oziral na trende. Ekspresivno in mistično upodablja njive, naravo in kdaj ljudi v njej. V slike kdaj vnese še rokopise citatov in aforizmov. Med njegovimi zgledi najdemo na primer Vincenta van Gogha. Beer se je v vlogi mentorja udeležil tudi številnih kolonij pri nas in čez mejo. Nagrado Prešernovega sklada je prejel za cikel razstav v letih 2021 in 2022: Vračanje h koreninam v Kvartirni hiši v Celju in v galeriji Insula v Izoli ter za Izbrana dela 1986–2021 v Mestni hiši v Kranju. V utemeljitvi so poudarili ponovno obujeni genius loci panonske zemlje, pa tudi, da je njegova avtentično izrazna ustvarjalnost daleč presegla lokalno raven. Z umetnikom se pogovarja Žiga Bratoš. FOTO: Lovro Rozina
Eno izmed dveh letošnjih Prešernovih nagrad je prejela Ema Kugler, multidisciplinarna umetnica, ki sta jo za nagrado predlagali tako komisija za uprizoritvene umetnosti kot tudi komisija za avdiovizualne umetnosti. Ema Kugler svoja dela, ki niso vezana le na en medij, ustvarja že štiri desetletja, prejela je že impresivno število nagrad, tudi na pomembnih mednarodnih festivalih, največ pa za svoj celovečerni film Človek s senco izpred štirih let. Med drugim je leta 2008 prejela nagrado Prešernovega sklada, leta 2020 pa Štigličevo nagrado za življenjsko delo. Foto: BoBo
To je zgodba. Zgodba o človeku. Tako o svojem delu pravi Herman Gvardjančič, čeprav figure pri njem skoraj ne najdemo. A o ljudeh in o sebi pripoveduje s podobami, ki izhajajo iz narave. Letošnji prejemnik Prešernove nagrade za življenjsko delo je prepoznaven predvsem po svojih temačnih krajinah s poudarjeno, ekspresivno slikarsko ali risarsko potezo. Približa se abstrakciji, a se od nje tudi odmakne, saj, kot pravi sam, z abstrakcijo ne more povedati zgodbe Sorškega polja. Pri tem ne gre za prepoznavnost motiva, temveč za občutja človeka, kar so opazili tudi številni pisci, ki so njegovo krajino označili za psihogram umetnikovih duševnih stanj, kot psihično vizijo, kot prostor, ki ne more razrešiti psihičnih travm, naravo, ki se ne zmeni za človekovo usodo. Prav človek pa bo naravo uničil, je prepričan Gvardjančič, ki se v svojem slikarstvu dotika tudi požarov v Avstraliji in na Krasu. Foto: umetnikov osebni arhiv
Dramski in filmski igralec Janez Starina je imel zanimivo in bogato ustvarjalno pot; doma z Jagnjenice v občini Radeče, se je po burnem življenjskem obdobju vpisal na ljubljansko Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo in nastopal na odrih že kot študent, nato pa bil več let v novogoriškem in celjskem gledališču ter v Mestnem gledališču ljubljanskem, igral je v filmih in na televiziji, lani smo ga gledali v nanizanki V imenu ljudstva. Za svoje ustvarjanje je dobil številne nagrade: bil je debitant leta 1979, pa žlahtni komedijant, prejel je Borštnikovo in nagrado Združenja dramskih umetnikov Slovenije. Letos bo Janez Starina dopolnil petinsedemdeset let, v Novi Gorici, kjer živi, ga je obiskala Tadeja Krečič.
Ko je bil Vincenc Gotthardt leta 2021 s svojim romanom Na drugem koncu sveta nominiran za kresnika, je završalo (Kdo je Gotthardt?, Si bral?). Ko je pisatelj leta 2022 dobil lastovko, nagrado programa Ars za najboljšo kratko zgodbo za svojo zgodbo Pod barvami na sliki, je bilo presenečenje že manjše. Toda tudi z nagrajeno zgodbo je avtor dokazal, da nominacija ni bila naključje. To pa še ni vse: Vincenc Gotthardt, ki je po poklicu urednik pri tedniku Nedelja (izhaja v Celovcu), po duši pa umetnik, je tudi slikar. O tem svojem dvojnem iskanju pripoveduje v pogovoru z Markom Goljo za oddajo Naši umetniki pred mikrofonom. Nikar ne zamudite.
Nedavno je v 95. letu umrl Ivo Belec, direktor fotografije in snemalec pri mnogih slovenskih filmih petdesetih in šestdesetih let. Umetniško sodelovanje med njim, direktorjem fotografije Ivanom Marinčkom in režiserjem Francetom Štiglicem se je začelo s filmom Na svoji zemlji. Belec je bil tudi snemalec prvega slovenskega barvnega filma, sredi šestdesetih pa je odšel na televizijo, kjer je nadaljeval svoje delo in bil mentor številnim rodovom mladih snemalcev. Z Ivom Belcem se je leta 2001 pogovarjala Ingrid Kovač Brus. Foto: Kristina Bursač / ZFS
Na prvi dan novega leta je umrl Mako Sajko, slovenski scenarist in filmski režiser. V spomin nanj bomo poslušali pogovor, ki ga je leta 2007, ob režiserjevi 80-letnici, pripravila Ingrid Kovač Brus. Režiral je večinoma kratke in dokumentarne filme s socialnimi temami, najpogosteje po lastnem scenariju. Leta 1969 je prejel nagrado Prešernovega sklada za »režijo dokumentarnih filmov, posebej za film Samomorilci, pozor!«, leta 2009 Badjurovo nagrado za življenjsko delo in leta 2021 še Nagrado Franceta Štiglica, ki jo podeljuje Društvo slovenskih režiserjev. V utemeljitvi nagrade so med drugim zapisali: "Resnično izjemen v tej za dokumentarce nerodovitni grudi je bogati opus Maka Sajka […]: niz klasik, ogrlica filmskih biserov na nehvaležnem vratu slovenske kinematografije. In kljub temu, da so združeni posamezniki političnega sistema Sajkovo ustvarjanje nasilno ovirali in nazadnje prekmalu prekinili, je ustvaril zavidljiv opus (žal le) kratkometražnih filmov." Njegovi filmi še vedno delujejo sveže - tako zaradi tematike, ki si jo je izbiral, kot tudi zaradi filmskega izraza.
Sredi decembra 2022 so v Moderni galeriji v Ljubljani odprli razstavo z naslovom Abstrakcija in likovna teorija Marijana Tršarja. Ob stoti obletnici umetnikovega rojstva so na razstavi soočili dve področji njegovega delovanja: likovno prakso in teorijo. Marijan Tršar (1922-2010) je v Moderni galeriji tokrat predstavljen drugič; prvič je razstavljal leta 1953 v okviru Skupine 1953. Leta 1988 je Marijan Tršar v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom razmišljal o svojem življenju in ustvarjanju. Foto: Marijan Tršar, Dvonogi ne-predmet, 2007, akril na platno, 185 × 145 cm. Foto: Blaž Zupančič (izrez). Vir: Moderna galerija https://www.mg-lj.si/si/razstave/3612/abstrakcija-in-likovna-teorija/
Dramski in filmski igralec Borut Veselko je že enajst let član igralskega ansambla Prešernovega gledališča v Kranju, pred tem je bil devet let direktor tega gledališča. Jeseni je prejel nagrado julija, ki jo podeljuje gledališče skupaj z Gorenjskim glasom in Mestno občino Kranj za najboljšega igralca pretekle sezone. Bil je igralec leta na Slovenskem filmskem maratonu v Portorožu in dobil tudi vesno za najboljšega igralca leta 2001, pa več viktorjev za najboljšega televizijskega voditelja. V tej sezoni igra Borut Veselko v osmih predstavah Prešernovega gledališča Kranj, za vlogi očeta v Meji sneženja Marka Sosiča in očeta v igri Mama Floriana Zellerja je bilo v utemeljitvi nagrade julija zapisano, "da je bilo v obeh vlogah mogoče zaznati predvsem notranjo moč igralca in njegov poglobljeni razmislek". Pred mikrofon je igralca Boruta Veselka povabila Tadeja Krečič.
Karpo Godina, slovenski režiser, scenarist, direktor fotografije in montažer je dobitnik številnih največjih nagrad, 6. decembra pa je v Beogradu prejel še zlati pečat Jugoslovanske kinoteke za izjemen prispevek h kinematografiji. Ob tem je bila pripravljena okrogla miza s predstavitvijo publikacije o njegovem delu, predvajali so njegove kratke filme ter dokumentarni film Karpopotnik režiserja Matjaža Ivanišina. Kratki filmi Karpa Godine, kot sta Piknik v nedeljo in Gratinirani možgani Pupilije Ferkeverk ter celovečerna filma Splav meduze, Rdeči boogie ali Kaj ti je deklica ter Umetni raj so namreč pomemben del tako slovenske kot tudi evropske filmske dediščine. Z Umetnim rajem se je Godina uvrstil celo v uradni del canskega festivala, močan odmev pa je imel že njegov filmski prvenec Splav meduze. Leta 2018 je Karpo Godina prejel nagrado Franceta Štiglica za življenjsko delo na področju filmske in televizijske režije. Takrat se je z umetnikom pogovarjal Matej Juh.
Tjaša Železnik se je na začetku svoje igralske poti uveljavila predvsem s televizijskimi in filmskimi vlogami, bila je tudi televizijska voditeljica. Igrala je v SLG Celje, že leta pa je dragocena članica ansambla Mestnega gledališča ljubljanskega, kjer je v zadnjih nekaj sezonah ustvarila vrsto zanimivih in močnih vlog. O svojem življenju in ustvarjanju ter o svojem pogledu na igralsko umetnost je pripovedovala tik pred premiero Priestleyjevega Neznanca na velikem odru MGL decembra 2022. Na fotografiji: Tjaša Železnik v vlogi Marthe v predstavi Ta obraz (avtorica Polly Stenham, režija Tijana Zinajić, sezona 2020/21). Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/ta-obraz/#gallery-597-11
Dramska igralka Miranda Caharija se je rodila 21. oktobra 1942 v Križu pri Trstu. Šolala se je v Nabrežini in Trstu. Že med šolanjem je nastopala v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu in v sezoni 1960/1961 postala njegova stalna članica - njeno ustvarjanje naslednjih desetletij je večinoma vezano prav na to gledališče. Oblikovala je desetine gledaliških vlog, nastopala pa je tudi na filmu, med drugim je igrala glavno vlogo v filmu Eva Francija Slaka. Za življenjsko delo je Miranda Caharija leta 2017 prejela nagrado tantadruj, že leta 2005 pa Borštnikov prstan, najvišje priznanje, ki ga lahko prejme slovenski gledališki igralec za svoj prispevek k slovenski gledališki ustvarjalnosti. V utemeljitvi je bilo med drugim zapisano, da je bilo že zgodaj mogoče ugotoviti, da je tržaški ansambel z Mirando Caharija dobil karakterno igralko, ki se enako domiselno in z lucidnim temperamentom znajde v najrazličnejših dramskih žanrih. Tistega leta se je z Mirando Caharija pogovarjala Vida Curk; igralko je najprej vprašala, kako je, ko se igralec ali igralka ozre na dolgo prehojeno umetniško pot. Foto: Marko Modic / Arhiv SLOGI
Pred dnevi je v 85. letu umrl fotograf Joco Žnidaršič. Njegovo izjemno fotoreportersko delo je povezano predvsem s časopisom Delo, kjer je bil od leta 1974 do upokojitve tudi urednik fotografije. Vseeno njegove fotografije poznamo vsi. V fotografski objektiv je ujel desetine najpomembnejših dogodkov, ki so zaznamovali naš čas. Leta 2021, ob 30-letnici osamosvojitve Slovenije, so v Cankarjevem domu pripravili razstavo njegovih ikoničnih fotografij. Takrat se je z Jocem Žnidaršičem pogovarjal Žiga Bratoš. Dvanajstega junija 1991 je skupina gorskih reševalcev na Triglavu, kjer je bilo še veliko snega, izkopala vrh Aljaževega stolpa in izobesila slovensko zastavo. Ta je bila brez grba, pa tudi brez zvezde, saj še ni bila sprejeta odločitev o simbolih nove države. Avtor zamisli in fotografije je bil Joco Žnidaršič.
23. novembra pred osemdesetimi leti se je rodil Andrej Capuder, pesnik, pisatelj, esejist, prevajalec, profesor francoske književnosti na Filozofski fakulteti, politik in diplomat. Leta 2011 je izšla knjiga pesmi doktorja Andreja Capudra z naslovom Rimski soneti. Takrat je s Tadejo Krečič posnel pogovor o pesniški zbirki, v kateri je v stotih sonetih upesnil svoje razmisleke ob doživljanju mesta Rima, kjer je delal kot slovenski veleposlanik. Hkrati se je kot erudit in mislec dotaknil še marsikatere druge tematike… znova objavljeni pogovor kot hommage slovenskemu literatu, prevajalcu Dantejeve Božanske komedije in profesorju ob osemdeseti obletnici rojstva.
Dramski igralec Anton Petje je bil desetletja eden od stebrov Slovenskega stalnega gledališča v Trstu. Rodil se je 30. oktobra leta 1932 v Gabrovki, najprej je študiral medicino, potem pa se scela posvetil najprej študiju igre in nato igralskemu poklicu. Oblikoval je ogromno vlog, s posebnim občutkom je ustvarjal komične like. Leta 2014 je za svoje ustvarjanje prejel nagrado tantadruj. Pogovor z igralcem je leta 2000, po njegovi upokojitvi, pripravila Vida Curk.
25. oktobra 2022 je minilo sto let odkar se je v Novi vasi pri Markovcu rodil Ivan Marinček, direktor fotografije, ki je po drugi svetovni vojni s Francetom Štiglicem posnel prvi slovenski igrani celovečerec Na svoji zemlji, leta 1951 z Jožetom Galetom prvega Kekca in leta 1963 prvi slovenski barvni film - Srečno, Kekec. Ivan Marinček je tudi avtor fotografije prvega črnobelega filma v cinemaskopu Ne joči, Peter in prvega cinemaskopa v barvah, filma Amandus. Kot profesionalec se je poslovil leta 1977 z Bevčevo uspešnico To so gadi. Preminil je pred dvema letoma. Leta 2011 se je z Ivanom Marinčkom pogovarjala Ingrid Kovač Brus.
V začetku oktobra je minilo 110 let od rojstva igralke in pesnice Mile Kačič. Odraščala je v skromnih razmerah, študirala je solopetje in dramsko igro na Državnem konservatoriju v Ljubljani in nekaj semestrov tudi na AGRFT. Njeno gledališko nastopanje je tesno povezano z ljubljansko Dramo, kjer je ustvarjala od leta 1945 do upokojitve 1970. Veliko je igrala tudi na filmu, v radijskem arhivu pa hranimo desetine literarnih oddaj in iger, v katerih je slišati njen glas. Ni bila samo igralka - pisala je rahločutno poezijo, predvsem z motivi ljubezni, materinstva in smrti. Mila Kačič je umrla leta 2000. Leta 1983 se je v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom ozrla po svoji življenjski in ustvarjalni poti. Foto: BoBo
Kot bi luna padla na zemljo je naslov biografije ene najbolj prepoznavnih in priljubljenih slovenskih gledaliških in filmskih igralk - Milene Zupančič; izšla je leta 2018. Zdaj je biografija - napisal jo je Tadej Golob - tudi Arsova Odprta knjiga; vsak večer ob 19h jo prebira Milena Zupančič sama. Ob izidu biografije se je z igralko pogovarjal Rok Bozovičar - o njeni bogati igralski karieri, o stereotipih o igralskem poklicu, materinstvu in še čem – tudi o nastanku te knjige. Foto: Peter Uhan https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Milena_Zupan%C4%8Di%C4%8D_2016.jpg
Neveljaven email naslov