Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
721 epizod
Oddaja v obliki pogovora z izbranim umetnikom predstavi preplet njegove življenjske in umetniške poti, glavne postaje na tej poti, umetniške smernice in cilje. Predstavlja umetnike vseh zvrsti, tako s področja literature, scenskih umetnosti, glasbe, likovnosti, pa tudi novejših umetniških zvrsti, kot je recimo spletna umetnost.
Režiser, igralec in dramatik Adrijan Rustja se je rodil julija leta 1933 v Trstu in na to mesto, njegovo gledališče in tržaški slovenski radio je vezan pretežni del njegovega poklicnega delovanja. Velja za vsestranskega gledališkega ustvarjalca, saj je poleg igre in režij lahkotnejših del: recitalov, operet, v katerih je tudi sam igral, bil še urednik gledaliških listov in zbornikov, vodja gledaliških tečajev in mentor amaterskih dramskih skupin. Ustanovil in vodil je tudi igralsko skupino v Beneški Sloveniji. Leta 2005 je prejel odličje Marije Vere in ob tej priložnosti ga je Neva Zajc povabila pred mikrofon.
Akademska slikarka in ilustratorka Roža Piščanec se je rodila pred 100 leti v Lovrencu na Dravskem polju, umrla pa leta 2006. Diplomirala je na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani in pozneje opravila še specialistični študij zidnega slikarstva. Njeno ustvarjalno pot je zaznamoval obsežen opus ilustratorskih del, za katera je prejela več nagrad in priznanj. Otroci še vedno odraščajo ob njenih ilustracijah knjig, kot so Kdo je napravil Vidku srajčico Frana Levstika, Janko in Metka in Trije medvedi. Z Rožo Piščanec se je leta 2003 pogovarjala Barbara Jurkovšek.
Petindvajsetega junija 2023 je uprizoritev Vse sijajne stvari Duncana Macmillana v režiji Nataše Barbare Gračner in izvedbi dramskega igralca Uroša Fürsta ter v produkciji ljubljanske Drame prejela nagrado zlati lev na 24. Mednarodnem festivalu komornega gledališča Zlati lev v Umagu. V utemeljitvi nagrade so zapisali, da je Uroš Fürst "v interaktivni igri številk in spominov na najpomembnejše trenutke življenja brez patetike spregovoril o depresiji, eni najpogostejših sodobnih duševnih bolezni". Predstava Vse sijajne stvari ruši meje, predsodke in kaže, kako in kje iskati pomoč. Fürst govori o duševnem zdravju in težavah, hkrati pa vključi v predstavo publiko in s tem spremeni pogled na duševne bolezni. Pokaže, kako morejo navidez banalne stvari, kot so ples, sladoled ali palačinke, spremeniti percepcijo gledalca. S svojo izvedbo Macmillanovega besedila je Uroš Fürst publiki podaril dobro predstavo, hkrati pa tudi vero v boljši jutri. O predstavi Vse sijajne stvari se z Urošem Fürstom pogovarja Tadeja Krečič. Foto: Peter Uhan
Filmski režiser, direktor fotografije in montažer Karpo Godina že leta ustvarja avtorski film. Njegov opus morda na prvi pogled ni obsežen, je pa zagotovo zelo raznovrsten, predvsem pa prepoznaven, konsistenten in brezkompromisen. Godina je posnel vrsto antologijskih eksperimentalnih filmov, tri še danes vznemirljive celovečerne filme - Splav meduze (1980), Rdeči boogie ali Kaj ti je deklica (1982) in Umetni raj (1990) – ter nekaj dokumentarcev, med njimi leta 2002 Zgodbo gospoda P. F.. Leta 2006 je Karpo Godina za življenjsko delo pri filmskem ustvarjanju dobil Prešernovo nagrado. Umetnik je junija slavil pomemben jubilej. Marko Golja se je Karpom Godino pogovarjal leta 2013. Foto: BoBo
Dramska igralka Maša Derganc, prvakinja Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani, ostaja v spominu gledalcev po številnih vlogah v gledališču in filmih, nadaljevankah. Tokratna iztekajoča se sezona je pred Mašo Derganc postavila nova velika izziva: utelešenje Clarisse Dalloway in Virginie Woolf, avtorice romana Gospa Dalloway v drami hrvaškega dramatika Tomislava Zajca, režiser je bil Peter Petkovšek, ter Jelene Andrejevne v Stričku Vanji Antona Pavloviča Čehova v režiji Janusza Kice. Premiera je bila pred dvema tednoma na velikem odru Drame. O teh dveh kreacijah in o gledališču nasploh se je z Mašo Derganc v studiu Radia Slovenija pogovarjala Tadeja Krečič. Foto: Peter Uhan
V nedeljo, 18. junija, se slovesno končuje 58. Borštnikovo srečanje – osrednji slovenski gledališki festival – s podelitvijo nagrad za presežke v gledaliških predstavah prejšnje sezone in seveda Borštnikovega prstana. Nataknili ga bodo igralki Nataši Matjašec Rošker. Za svoje delo je prejela številne nagrade doma in v tujini in je zelo aktivna igralka. S predstavo Ne ti meni Alice in s soigralcem Petjo Labovičem je v torek nastopila v tekmovalnem sporedu; še pred tem se je z njo pogovarjala Irena Kodrič Cizerl. Foto Damjan Švarc
Meta Kušar, pesnica in esejistka, je na 22. Lirikonfestu prejela nagrado velenjica – čaša nesmrtnosti za vrhunski desetletni opus za odrasle. Objavila je šest pesniških zbirk z naslovi Madeira, Svila in lan, Ljubljana, Jaspis, Vrt in Zmaj; nekatere so prevedene v tuje jezike. Leta 2022 je pri Mladinski knjigi izšla antologija njene poezije z naslovom Vse od prej. Pred dvajsetimi leti je Meta Kušar dobila Schwentnerjevo nagrado, leta 2012 Rožančevo za eseje Kaj je politično ali ura ilegale, leta 2015 Veronikino nagrado za pesniško zbirko Vrt. V letu, ko praznuje Meta Kušar sedemdeset let, je prejela torej še velenjico – čašo nesmrtnosti. Tadeja Krečič je pesnico pred odhodom v Velenje obiskala v njeni trnovski hiši.
22. maja 2023 je umrl Tomaž Kržišnik, akademski slikar, oblikovalec, grafik in keramik. Eden njegovih bistvenih ustvarjalnih medijev je bila večplastna in vedno prepoznavna avtorska risba, pa barvite grafike, ilustracije, načrtovanje notranje opreme. V obdobju od leta 1988 do 2008 je poučeval vizualne komunikacije na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Leta 1975 je prejel nagrado Prešernovega sklada za likovno podobo predstavitve Zlata ptica. Bil je dobitnik Groharjeve nagrade in častni meščan v Žireh. V času, ko je bil Tomaž Kržišnik profesor na Akademiji, se je z njim pogovarjala Vida Curk o začetkih njegove likovne poti, pomenu študija v Varšavi, ki ga je zaključil z magisterijem iz knjižne ilustracije in oblikovanja knjige ter o kriterijih, ki jih je upošteval pri svojem umetniškem in oblikovalskem delu.
Preminil je Veno Taufer, slovenski pesnik, prevajalec, kritik, teatrolog, dramatik in novinar ter urednik oddaj na Radiu Slovenija. Star je bil devetdeset let. Njegov pesniški in kritiški opus je obširen, objavil je petnajst pesniških zbirk in ima eno izmed osrednjih mest v sodobni slovenski književnosti. Prevajal je poezijo iz angleščine in južnih slovanskih jezikov, napisal je dve drami, bil pa je tudi zelo družbeno angažiran in je sodeloval pri gibanju za demokracijo in osamosvojitev Slovenije. Že leta 1986 je ustanovil je mednarodno literarno nagrado Vilenica. Veno Taufer je dobil največje nagrade za svoje ustvarjanje, poleg Prešernove tudi Župančičevo in ob tej priložnosti ga je Tadeja Krečič leta 2016 povabila pred mikrofon.
Tone Kuntner, pesnik, dramski igralec in dolgoletni profesor umetniške besede na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, se je rodil na Tratah v Slovenskih goricah 13. maja 1943. Doslej je objavil več kot dvajset pesniških zbirk, letos jim je dodal novo z naslovom Mati zemlja, izšla je pri celjski Mohorjevi družbi. Toneta Kuntnerja poznamo kot avtorja lirike o zemlji in izgubljeni povezanosti človeka z naravo, pesnika domovinske lirike in tradicionalnih vrednot. Sicer je bil Tone Kuntner igralec Mestnega gledališča ljubljanskega. Odigral je več osrednjih likov v repertoarju, poznamo pa tudi njegove vloge v filmih. Ob okrogli obletnicic: pogovor Marka Golje z umetnikom iz leta 2013.
Tržaški pesnik, pisatelj in urednik Marko Kravos se je rodil v južni Italiji, šolal se je na slovenski klasični gimnaziji v Trstu, študiral je slavistiko v Ljubljani. Leta 1966 je sodeloval pri ustanovitvi revije Zaliv in jo sourejal do leta 1970. Bil je docent in predavatelj za slovensko književnost na Univerzi v Trstu ter urednik Založništva tržaškega tiska. Bil je tudi tajnik Društva slovenskih pisateljev in predsednik Slovenskega centra PEN. Izdal je več deset pesniških zbirk in knjig za otroke, prejel je nagrado Prešernovega sklada in več italijanskih nagrad. Njegova dela so prevedena v mnoge jezike, tudi sam prevaja iz hrvaščine, italijanščine in španščine. Ob jubileju Marka Kravosa je razveseljivo, da pesnik še vedno ustvarja – in duhovito komentira svet okrog sebe. Foto: Borut Živulovič / BoBo
Devetindvajsetega aprila je minilo 110 let od rojstva operne pevke Ksenije Vidali, ki se je v desetletjih svoje kariere uveljavila na domačih in tujih odrih. Rodila se je v Škednju pri Trstu, njeno življenje pa so zaznamovali prva svetovna vojna, pomanjkanje in zgodnja ljubezen do petja in opernega gledališča. Najprej je pela v ljubljanski Operi, od tam je odšla v Milano, se spet vrnila v Ljubljano in veliko gostovala. Pozneje se je posvetila pedagoškemu delu. Umrla je leta 2004. Leta 1982 jo je v oddajo Naši umetniki pred mikrofonom povabil takratni urednik Ciril Stani. Ksenija Vidali je v svojem zapisu obudila spomine na življenjsko pot, umetniško ustvarjanje in pedagoško delo.
Vsestranski filmski ustvarjalec Rado Likon več desetletij plodno in predano deluje kot direktor fotografije, filmski snemalec, producent, montažer in še bi lahko naštevali. Pred dnevi je Rado Likon prejel stanovsko nagrado iris za najboljšo fotografijo v dokumentarnem filmu Temni pokrov sveta. Z umetnikom se je pogovarjal Urban Tarman.
Kipar Drago Tršar se je rodil leta 1927 na Planini pri Rakeku. Na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani je študiral kiparstvo pri profesorjih Zdenku in Borisu Kalinu, Karlu Putrihu in Petru Lobodi. Diplomiral je leta 1951. Na ljubljanski akademiji je bil dolga leta profesor za kiparstvo. Velja za odličnega portretista in kiparja abstraktnih oblik. Ustvarjal je v različnih tehnikah, največ v žgani glini in bronu. Razpon njegovih kipov je velik: od drobne plastike do velikih javnih spomenikov. Leta 1990 je Drago Tršar prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo, bil je tudi član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Kot poklon nedavno preminulemu umetniku objavljamo odlomke iz pogovora, kli ga je leta 2014 z Dragom Tršarjem pripravila Vida Curk. Foto: Galerija Murska Sobota
Umrl je igralec Andrés Valdés. Rodil se je leta 1936 na Kubi, od tam je odšel kmalu po Castrovem prevzemu oblasti. Pred več kot pol stoletja je prišel v Ljubljano in tu ostal – še prej pa se je v Parizu pri največjih mojstrih izpopolnil v pantomimi, umetnosti, ki je bila v Sloveniji takrat skoraj neznana. Od sredine šestdesetih let je kot predavatelj na igralski akademiji, kot svetovalec za gib v gledališčih in kot učitelj pantomime v svojem lastnem studiu gibalno oblikoval in izpopolnil več generacij slovenskih igralcev. Leta 2010 je za svoje življenjsko delo prejel bršljanov venec Združenja dramskih umetnikov Slovenije. Leta 2016, ko je dopolnil 80 let, se je z njim pogovarjala Vida Curk. Foto: BoBo
Ob 60-letnici programa Ars ponavljamo prvo izmed oddaj Naši umetniki pred mikrofonom. Premierno smo jo predvajali 4. februarja leta 1980, kar pomeni, da oddajo pripravljamo že dobrih 43 let. Prvi gost je bil Pavel Šivic, skladatelj, pianist, pedagog, kritik in esejist, zborovodja in glasbeni organizator ter tudi sodelavec našega programa.
Gregor Podlogar je novinar Radia Slovenija in njegove oddaje so prepoznavne ne le zaradi njegovega glasu in elokvence; je (med drugim) prevajalec klasičnega indijskega romana Vodnik R. K. Narayana, predvsem pa je pesnik, ki že več kot tri desetletja ustvarja svoj prepoznavni pesniški opus. Podlogar v svoji poeziji lepo združuje refleksijo, meditacijo, čudenje, trenutek, trajanje in osebno v eno, včasih z zvočno sugestivnimi paralelizmi, včasih kot kak minimalist, ki prisega na manj. S pesnikom se ob izidu njegove najnovejše pesniške zbirke Atlas (LUD Šerpa) pogovarja Marko Golja, seveda pa se v kratkem pogovoru dotakneta tudi nekaterih avtorjevih zgodnjih zbirk, tako zbirk Naselitve (1997), Vrtoglavica zanosa (2002) in Oda na manhatnski aveniji (2003, skupaj s Primožem Čučnikom). Nikar ne zamudite priložnosti, da slišite prepoznaven glas sodobne slovenske poezije.
Nagrado Prešernovega sklada je letos prejel tudi arhitekturni atelje Medprostor, v okviru katerega delujejo arhitekti Rok Žnidaršič, Jerneja Fisher Knap in Samo Mlakar s sodelavci, za dosežke v preteklih treh letih. In kot je zapisala komisija v obrazložitvi nagrade – »V svojih delih atelje izraža odličnost na različnih arhitekturnih nivojih: načrtujejo enodružinske hiše, izobraževalne ustanove, javne stavbe, javni prostor itd. Tako ne preseneča, da so tudi trije izstopajoči projekti zadnjih treh let – Športna dvorana Vižmarje Brod, lesena hiša Hribljane ter nadkritje ostalin cerkve sv. Janeza Krstnika v Žički kartuziji – kljub raznolikim kontekstualnim pogojem, tipu naročnika kot tudi višini sredstev, vsi izvedeni z najvišjo mero odličnosti.« Kot zadnjega izmed pogovorov z letošnjimi Prešernovimi lavreati: intervju Liane Buršič z vodjo arhitekturnega ateljeja Medprostor in po novem tudi glavnim mestnim ljubljanskim urbanistom (nasledil je namreč dolgoletnega podžupana Janeza Koželja) Rokom Žnidaršičem.
Predzadnja oddaja iz niza pogovorov s Prešernovima nagrajencema in z nagrajenci Prešernovega sklada prinaša pogovor Urbana Tarmana z režiserjem in scenaristom Matevžem Luzarjem, letošnjim prejemnikom nagrade Prešernovega sklada. Nagrado je Matevž Luzar prejel za celovečerni igrani film Orkester, v katerem je prepletel pet zgodb ali vinjet članov pihalnega orkestra iz svojega domačega kraja, Zagorja ob Savi, ki potuje na avstrijski festival pihalne godbe, in jih z blago ironijo spletel v organsko celoto.
Med nagrajenci Prešernovega sklada 2023 je pisatelj Dušan Jelinčič. Nagrado jeprejel za roman Šepet nevidnega morja, dvanajst tablet svinca, v katerem, kot navaja utemeljitev, se pisatelj »dotika vprašanja preživetja slovenskega človeka sredi skrajnega nasilja, ki ga je udejanjila fašistična genocidna politika«. O nagrajenem romanu oziroma o vsem literarnem opusu se z Dušanom Jelinčičem pogovarja Vlado Motnikar:
Neveljaven email naslov