Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
721 epizod
Oddaja v obliki pogovora z izbranim umetnikom predstavi preplet njegove življenjske in umetniške poti, glavne postaje na tej poti, umetniške smernice in cilje. Predstavlja umetnike vseh zvrsti, tako s področja literature, scenskih umetnosti, glasbe, likovnosti, pa tudi novejših umetniških zvrsti, kot je recimo spletna umetnost.
Igralec Lotos Vincenc Šparovec na mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega uprizarja gledališki dokumentarec Človek v morju – v njem živo pripoveduje o resničnem dogodku, ko je kot študent sredi oceana z ladje padel v morje. V monoprojektu Človek v morju Lotos Vincenc Šparovec prvič stoji sam na odru, pravi. O njegovih vlogah, igranju in odnosu do gledališča se je z njim pogovarjala Staša Grahek. Na fotografiji: Lotos Vincenc Šparovec v Zimski poroki H. Levina (Peter Giodani) MGL
Dramski igralec Marko Mandić, prvak ljubljanske Drame, je eden tistih odrskih umetnikov, ki je tudi iskalec razsežnosti in možnosti človeka na odru - pred očmi gledalca, drugega človeka. To uresničuje z vsako vlogo, ki jo odigra, prav posebej pa z različnimi projekti zunaj matičnega gledališča ali v povezavi z Dramo. Tako je že pred več kot desetimi leti nastal performans MandićStroj; do zdaj ga je odigral že skoraj stokrat, zanj dobil številne nagrade, 6. maja 2022 pa je na velikem odru ljubljanske Drame uprizoril novi performans MandićCirkus, v katerem je z režiserjem Bojanom Jablanovcem in v koprodukciji Drame z društvom Via Negativa nanizal nanovo premišljene in obdelane delce predstav od prve Indijc hoče v Bronx Israela Horovitza v režiji Mateje Koležnik leta 1996 do lanskega Nočnega pisca Jana Fabra. Dan pred premiero je Marka Mandića v studio povabila Tadeja Krečič.
Tržaški pisatelj Milan Lipovec ni zelo znano ime slovenske književnosti. Rodil se je leta 1912 v Trstu, kjer je večinoma tudi živel. V Trstu je končal meščansko in eno leto trgovske šole, leta 1929 je odšel v Ljubljano, najprej je delal kot knjigovodja, pozneje pa kot stavec. Med vojno je bil interniran, tudi po vojni je delal kot stavec. Pisati in objavljati je začel leta 1938 – predvsem novele in črtice. Sodeloval je pri časopisu Zaliv, tudi kot urednik. Napisal je dva romana: Ljudje ob cesti leta 1961 in Leseno jadro leta 1976, štiri leta prej pa zgodovinsko pripoved Čubejska prigoda. V oddaji Naši umetniki pred mikrofonom boste slišali pogovor, ki ga je s pisateljem Milanom Lipovcem leta 1997, samo nekaj mesecev pred njegovo smrtjo, posnela Tadeja Krečič. Pogovoru pa smo dodali še odlomek iz Lipovčeve Čubejske prigode, ki govori o Janezu iz Kastva, avtorju znamenitega Mrtvaškega plesa, Hrastoveljske freske iz leta 1490.
Kamila Volčanšek je avtorica, ki slovenski likovni prostor že več desetletij bogati kot slikarka in ilustratorka sveže igrivih podob. Konec lanskega leta je za svoj obširen življenjski opus prejela nagrado Ivane Kobilca, ki jo podeljuje Društvo likovnih umetnikov Ljubljana. Njeno delo je v tem času na ogled v sklopu skupinske razstave Vračanje pogleda v Galeriji Cukrarna. Kamilo Volčanšek je v oddajo Naši umetniki pred mikrofonom povabila Aleksandra Saška Gruden.
Drugega aprila je umrl slikar, akademik Emerik Bernard. Rodil se je leta 1937 v Celju. Leta 1965 je končal Akademijo za likovno umestnost v Ljubljani in tri leta pozneje specialko pri profesorju Gabrielu Stupici. Do upokojitve leta 2006 je bil na tej ustanovi redni profesor za slikarstvo. 2001 je bil izvoljen za izrednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti in 2007 za rednega. Prejel je veliko priznanj in nagrad – med njimi leta 1997 Prešernovo nagrado; takrat se je z umetnikom pogovarjala Vida Curk. Foto: Amir Muratović, RTV Slovenija
Dramski in filmski igralec Vlado Novak je bil odličen že leta 1990 v svoji prvi filmski vlogi kot Karol Gatnik v Umetnem raju Karpa Godine, tako kot veliko prej na gledaliških deskah predvsem mariborskega gledališča (prvo Borštnikovo nagrado je dobil leta 1985 za vlogo Simona Vebra v Velikem briljantnem valčku Draga Jančarja), pozneje pa se je zmerom znova potrjeval kot vrhunski karakterni igralec, kateremu gledalke in gledalci verjamemo in si ga tudi zapomnimo. Več o sebi, svojem otroštvu, študiju in oblikovanju vloge, bo priljubljeni igralec, dobitnik Borštnikovega prstana, povedal v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom v pogovoru z Markom Goljo. Foto: Igor Napast https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Vlado_Novak_2019.jpg
Olga Kacjan se je rodila v Zemunu v Srbiji leta 1952. Diplomirala je na AGRFT v Ljubljani, že kot študentka je nastopala v filmu in postala prepoznavna predvsem zaradi vloge Katice v filmu Povest o dobrih ljudeh. Kot svobodna umetnica je gostovala v številnih slovenskih in tujih gledaliških, tudi v eksperimentalnih, in v okviru jugoslovanske zunajinstitucionalne skupine Kazalište, pozorište, gledališče, teater s sedežem v Zagrebu. Največji del svojega štiridesetletnega gledališkega ustvarjanja je preživela v Slovenskem mladinskem gledališču. Olga Kacjan je prejela številne nagrade, leta 2012 Župančičevo za življenjsko delo, leto pozneje pa tudi Borštnikov prstan, največje priznanje, kar jih na Slovenskem lahko dobi dramska igralka ali igralec iz rok svojih kolegov. Takrat se je z igralko Olgo Kacjan pogovarjala Tadeja Krečič.
Jette Ostan Vejrup je nagrado Prešernovega sklada dobila za več premiernih vlog v zadnjih treh letih. Bila je, na primer Klitajmestra v uprizoritvi Ta nesrečni rod Zinnie Harris, v režiji Ivane Djilas, Imelda Marcos v uprizoritvi Taka sem kot vi, rada imam jabolka Theresie Walser, v režiji Borisa Ostana, nastopila je v več vlogah v uprizoritvi Sedem dni Katarine Morano in Žige Divjaka, v režiji Žige Divjaka, pa tudi v več vlogah v uprizoritvi 2020 po motivih Yuvala Noaha Hararija, v režiji Ivice Buljana. V obrazložitvi nagrade je zapisano, da Jette Ostan Vejrup »razpira prostore umetniških kreacij z nezgrešljivo melodiko odrske pojavnosti, ki sloni na izčiščeni formi igralske pripovednosti in je s svojim pretehtano niansiranim izrazom tudi izrazito detajlna, subtilna in globoko izpovedna. Zdi se, da igro organsko nosi v sebi, odlikuje jo tenkočutno upravljanje z igralsko energijo, kjer so premišljeni vsaka gesta in pogled, besede in gib, v njih pa odmeva tudi pronicljiva uglašenost z igralskimi partnerji in celostno logiko uprizoritve.«
Na dan začetka 25. pripovedovalskega festivala v ljubljanskem Cankarjevem domu, je uvodni dogodek pripravila pobudnica festivala in ena od začetnic profesionalnega pripovedovanja Anja Štefan, letošnja nagrajenka Prešernovega sklada. »Njene priredbe ljudskih pravljic in avtorska dela so že vstopila v kanonizirano zakladnico slovenskih besedil, ki presegajo okvir literature za otroke,« poudarja utemeljitev nagrade in dodaja, da je Anja Štefan »s svojim delom na področju pripovednega izročila in sodobne mladinske književnosti pomembno obogatila slovenski kulturni prostor«. Ob podelitivi nagrade se je z Anjo Štefan pogovarjal Vlado Motnikar.
Skladatelj in dirigent Damijan Močnik je mednarodno prepoznaven glasbeni ustvarjalec. Letos je prejel nagrado Prešernovega sklada za bogat opus vokalne in vokalno inštrumentalne glasbe, ki jo je ustvaril v zadnjih treh letih. Predstavitve njegovih skladb sta pripravila Francoski radio in Radio SWR iz Stuttgarta, v okviru projektov Evropske zveze radijskih postaj jo je bilo mogoče slišati tudi v več državah po Evropi. Z Damijanom Močnikom se je pogovarja la Anamarija Štukelj Cusma.
»Ni preproste in kratke definicije, ki bi me označevala, razen morda te, da sem težko ulovljiv«, pravi umetnik Dušan Kirbiš. Neoekspresionizem, modernizem in postmodernizem je nekaj oznak, s katerimi pisci povezujejo njegovo delo, a zdi se, da te ne povedo dovolj. Med drugim tudi zato, ker je akademski slikar v štirih desetletjih svojega ustvarjanja prešel različne pristope – od tesnobnih krajin v osemdesetih do bolj poudarjenega razmišljanja o statusu umetnosti in mediju slike, kamor lahko umestimo tako zanj značilno vpeljavo besed na slikarsko površino, kot različne oblike mrež, ki lomijo enotnost naslikane podobe. Po izobrazbi je akademski slikar, a posega po različnih medijih – poleg slik so to še objekti, skulpture, instalacije in fotografije. S svojimi najnovejšimi slikami-objekti posega v samo bistvo in na začetek likovne misli, piše v obrazložitvi strokovne komisije, ki mu je nagrado Prešernovega sklada namenila za razstavo O izvoru podob v Galeriji mesta Ptuj, na kateri je predstavil dela iz štirih desetletij svojega ustvarjanja. Foto: Galerija mesta Ptuj
Steakhouse, animirana mojstrovina Špele Čadež se loteva zahtevne teme družinskega nasilja, psihičnega nasilja, ki je nekaj nevidnega. S filmom je želela pogledata v zasebnost para, v ozračje zaprtega stanovanja, neizrečenih besed in strahu. Zanj je letos prejela nagrado Prešernovega sklada. »Špela Čadež potencial animacije in brezmejnih svetov, ki jih ta ponuja, izkoristi v celoti, in ga velikopotezno postreže gledalcu. Kratki film Steakhouse je obrtno dovršen, zvočno bogat in režijsko popoln izdelek,« je v utemeljitvi nagrade zapisala strokovna komisija za avdiovizualne umetnosti Prešernovega sklada. Režiserka in avtorica animiranih filmov Špela Čadež je za film prejela vrsto mednarodnih nagrad. Steakhouse je bil prikazan, nagrajen ali nominiran na festivalih v Locarnu, na Festivalu slovenskega filma, Liffu, Ottawi, na vodilnih ameriških nagradah za animirani film Annie, zadnja in deseta v vrsti nagrad je posebna omemba mednarodne žirije na največjem festivalu kratkega filma na svetu, v Clermont-Ferrandu. Špelo Čadež je pred mikrofon povabil Urban Tarman
"Klasični filolog in prevajalec akademik prof. dr. Kajetan Gantar se v slovensko kulturno zgodovino zapisuje z veličastnim prevajalskim opusom. Kot prevajalec sodi med naše najpomembnejše, ki si niso le požrtvovalno naložili posredniške in razlagalske naloge, temveč jim je bilo dano to nalogo opravljati z umetniškim čutom, s posluhom za slogovne razpone in odtenke izvirnih besedil, predvsem pa z neomajno jezikovno samozavestjo, z vero v izrazno moč slovenščine," je med drugim zapisano v utemeljitvi letošnje Prešernove nagrade za življenjsko delo. Seznam njegovih prevodov antične književnosti in filozofije ter razlag in študij je izjemen. Kajetan Gantar s svojim prevajalskim delom Slovencem široko odpira vrata v svet antike. Foto: BoBo
Dr. Mirka Cudermana smo desetletja doživljali na koncertnih odrih, na predavanjih in v radijskih studiih na zborovskih snemanjih ter ga - posledično - poslušali na številnih posnetkih. Vsepovsod je pustil opazno sled. Portret zbrovodje, dirigenta, muzikologa in duhovnika dr. Mirka Cudermana, ki je, kot je zapisano v utemeljitvi Prešernove nagrade "s svojim poustvarjalnim, muzikološkim, pedagoškim in organizacijskim delom temeljno zaznamoval slovensko (zborovsko) glasbo zadnjih desetletij", predstavlja glasbena urednica Brigita Rovšek.
Stanko Kristl se je rodil leta 1922 v Ljutomeru, diplomiral je leta 1954 in bil nato med drugim asistent pri profesorju Edvardu Ravnikarju, v poznejših letih pa profesor na Fakulteti za arhitekturo. S svojimi deli je trajno oblikoval vsakdanji prostor Ljubljane in drugih slovenskih mest; odlikujejo jih skrbno premišljeni tlorisi, ovoji stavb s pretehtanimi likovnimi elementi in funkcionalnost. Ta je posebej izrazita pri javnih stavbah, zlasti bolnišnicah. Med njegova vrhunska dela sodi Klinični center v Ljubljani. Stanko Kristl je Prešernov, Župančičev in Plečnikov nagrajenec, leta 2018 je prejel tudi Srebrni red za zasluge Republike Slovenije.
Meta Hočevar je ena najpomembnješih slovenskih gledaliških ustvarjalk zadnjih desetletij, saj se je podpisala pod več kot dvesto scenografij, kostumografij in režij ter za svoje delo prejela številna domača in tuja priznanja. Po študiju se je sprva ukvarjala z arhitekturo, pozneje pa se je začela vse bolj posvečati gledališču, najprej kot scenografka, nato kot izjemna režiserka. Je avtorica vrste odmevnih gledaliških predstav v Sloveniji in tujini, med pomembnejšimi so predstave, izvedene v okviru festivala Wiener Festwochen (Dušan Jovanović: Antigona, adaptacija Ibsenove Divje račke: Družinski album in Jukio Mishima: Obisk), režije in scenografije v SNG Drama Ljubljana, med njimi največ dela Daneta Zajca, Gregorja Strniše, Dominika Smoleta in Dušana Jovanovića. Kot scenografka je sodelovala z gledališči v Združenih državah Amerike, Nemčiji, Avstriji, Italiji, Rusiji, Grčiji in drugod. V knjigah Prostori igre in Prostori mojega časa se ukvarja s prostorom in časom v gledališču in arhitekturi. Je izjemno občutljiva arhitektka in premišljevalka prostora, ki je s svojim delom in mislijo pomembno zaznamovala slovensko kulturo. Z umetnico se pogovarja Tadeja Krečič.
Nagrajenka Sklada Staneta Severja 2021 za igralske stvaritve v poklicnih gledališčih je Marjuta Slamič, dolgoletna članica novogoriškega umetniškega ansambla, za vlogo Bogdane v komediji jerebika, štrudelj, ples pa še kaj Simone Semenič. Nastala je v koprodukciji Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica in Slovenskega mladinskega gledališča. »Največja odlika predstave je užitek igranja, veselje do igre, ki ga vseskozi izžarevajo nastopajoči in se preliva v publikum. Zdi se, da je središče te razigranosti Marjuta Slamič v vlogi Bogdane, da je prav ona tista, ki vseskozi poganja dogajanje, mu daje takt in spodbuja radoživost. V vlogi farovške gospodinje je dar za naravno in detajlirano podajanje – tako tipičen za Marjutino igro pred kamero – nadgradila s smislom za komično, čutnostjo in primorskim temperamentom. Marjuta Slamič je Bogdano oblikovala s toplino in pretanjenim razumevanjem »malega človeka«,« je zapisano v utemeljitvi nagrade. Z igralko Marjuto Slamič se pogovarja Ingrid Kašca Bucik.
Najnovejši dobitnik nagrade Staneta Severja je Blaž Setnikar, dramski igralec, član ansambla Prešernovega gledališča v Kranju in sicer za vlogi Osvalda Alvinga v Strahovih Henrika Ibsena v režiji Igorja Vuka Torbice in Slehernika v Škofjeloškem pasijonu patra Romualda - Lovrenca Marušiča v režiji Jerneja Lorencija. »Sodobnost in aktualnost Setnikarjeve igre ni le v osebnostni kompleksnosti, temveč predvsem v natančni odmerjenosti in uravnoteženosti med psihološkimi nasprotji,« je zapisano v utemeljitvi nagrade, v kateri preberemo tudi, da ima Blaž Setnikar »izvirno igralsko izraznost.« Umetnika igre je pred mikrofon povabila Tadeja Krečič:
Kristino Brenk, pisateljico, prevajalko in izjemno vplivno urednico na Mladinski knjigi, kjer je desetletja skrbela za otroške knjige, je Pavle Učakar, dolgoletni likovni urednik in letošnji Schwentnerjev nagrajenec, imenoval mamaočka vsega, kar imamo danes na področju knjig za otroke. Kristina Brenk se je rodila pred 110. leti v Horjulu, umrla pa leta 2009. S pogovorom, ki ga je dve leti pred njeno smrtjo posnela Vida Curk, se spominjamo njenega bogatega življenja in dela. Foto: Uredništvo dokumentarnih filmov TVS
Neveljaven email naslov