Pravljična gričevnata, obmejna pokrajina, rajski vrt, slovenska Toskana, deželica, kjer se na vrhovih gričev belijo starodavne vasi, naselja, gradovi in cerkvice, vse to in še več so Goriška Brda. To je pokrajina na skrajnem zahodu naše države in za mnoge je še vedno precej neznana in skrivnostna. Pa vendar se v tistih krajih dogaja marsikaj, spomladi in jeseni se tu zvrsti cela vrsta najrazličnejših festivalov in prireditev, med katerim je zagotovo zelo znan praznik češenj. Valovita pokrajina, kjer se čuti blagodejen vpliv morja in jo hladijo sunki burje, kar sama vabi na potep. Zato je tu več kolesarskih in pohodniških, učnih poti. Ena takih je učna pot, poimenovana po pesniku Alojzu Gradniku. Ta v eni svojih pesmi, posvečenih Brdom, pravi, da zlate lestve, ki povezujejo nebo in zemljo kot nevidna nit, vidijo le izbranci; samo ti lahko prisluhnejo šepetu zvezd, nebeški glasbi in so v sozvočju z vesoljem. Vabimo vas, da se nam v iskanju teh niti pridružite v nedeljski reportaži.
Kako opisati, kar zaradi slikovitosti težko zazna oko? Potep po Goriških Brdih je namreč tako doživetje, saj si presenetljive podobe vasi, ki so kot orlovska gnezda pripete na vrhove in obronke gričev, tako rekoč podajajo roke. Seveda pa ni vse romantika, cesta, ozka kot zavijačeve poti, nenehno opozarja, da raje ustavi svoj avto in si vzemi čas za razgled.
Šmartno v Goriških Brdih, je kulturni spomenik lokalnega pomena, čeprav ta okvir presega in bi moral biti priznan na državni, če ne širši ravni. Ta srednjeveška utrjena vas je pred desetletji, takoj po katastrofalnem potresu v Posočju in Furlaniji, kazala bolj klavrno podobo. Danes pa je povsem drugače. Že od daleč opaziš neko osvežujočo podobo, ki kaže, da se v vasi nekaj dogaja.
Ko sem stopil skozi utrjen kamniti vhod v vas, me je pozdravila zgovorna Marija Simčič, po domače Meri, ki je ravno urejala pisano stojnico, kjer so se bohotile sladke briške dobrote.
Hiša Marica
Od stojnice z dobortami sem se napotil proti slikovitemu nizu hiš. Na steni sem opazil napis Hiša Marica. Hiša Marica stoji za mogočnim obzidjem slikovite srednjeveške vasice Šmartno. Ta je bila nekoč vojaška utrdba, danes romantično naselje, kjer se zdi, da se je čas ustavil. Obnovljena stara domačija, kjer je danes restavracija s prenočišči, je dobila ime po „noni“ Marici, ki je otroke razvajala z domačimi dobrotami.
V Hiši Marica sem srečal Evo Mavrič, lastnico te hiše in hkrati tudi ekonomistko in turistično vodnico.
V Hiši Marica dela kot natakar Nejc Kastelic, ki se v Šmartno vozi vsak dan iz Nove Gorice. In kako gleda na prebujanje turizma v Šmartnem? Pravi, da je vesel, da je del te zgodbe, in da ga vsakodnevna vožnja na delo ne moti, saj lahko občuduje čudovito naravo. Poleg tega dela v restavraciji, ki je v hiši, ki je stara 500 let in je izvirno obnovljena. Sem prihajajo predvsem tujci, še zlasti Avstrijci in Italijani, pa tudi domačini.
Hiša ki nosi hišne številke 38-40, je obnovljen kompleks treh hiš, namenjen kulturnemu dogajanju. Gostijo redne likovne in fotografske razstave, organizirajo koncerte, delavnice, predavanja. Ukvarjajo se s poslovnim turizmom, dvorano in galerijo ter ostale prostore nudijo v najem za poslovne dogodke, srečanja, predavanja, izobraževanja. V Hiši je delujoč bar, za zaključene skupine nudijo catering.
Briška hiša V Briški hiši je predstavljena bivalna kultura Brd. Tam si lahko ogledate tradicionalno vinsko klet, razstavo o razvoju Briške hiše od prazgodovine do danes s filmskim prikazom Brd ter življenja v Brdih v prvi polovici 20. stoletja. V pritličju pa je v ambientu tipične briške kuhinje, trgovinica s keramičnimi izdelki ter dobrotami iz briške kulinarike.
Domačini
Ko sem se sprehajal po ulicah, sem pogrešal vsakdanji utrip, ki ga dajejo domačini, stalni naseljenci v določenem kraju, v Šmartnem pa sem dobil vtis, da so domačini preprosto izginili. Katja Kogej s s tem strinja in pravi, da se domačini na nek način res umikajo, saj je naval turistov pogosto zelo moteč. Včasih je turistov toliko, in povzročajo takšen hrup, da morajo domačini zapirati okna, da se v stanovanjih sploh lahko pogovarjajo. Etnologinja Katja Kogej je namreč domačinka, ki živi v Šmartnem, in zato še kako dobro pozna dogajanje povezano s to vasjo, v kateri vztraja še 80 domačinov, nekaj je tudi otrok, kar je zelo pozitivno. Kaj pa krilatica Šmartno – obnovljeni kulturni biser? Katja Kogej pravi, da to frazo sliši pogosto. Nekaj sigurno drži. Po potresu je bilo narejenega veliko, žal se poudarja le zadnja faza obnove. Veliko so k temu pripomogli prav domačini z obnovo svojih domačij. Kot etnologinja pa na to gleda drugače, po svetu se tega lotevajo drugače, predvsem v sodelovanju z domačini. Kaj pa hiše kjer nudijo zanimivo ponudbo? Katja Kogej odgovarja, da se lastniki, zaposleni v teh hišah zelo trudijo, vendar bi bilo treba v ponudbo vključiti predvsem domače izdelke, domače pridelovalce, domačo hrano, česar v Brdih ne manjka.
Konec ali začetek?
Na koncu pa v premislek. Šmartno v Goriških Brdih je zagotovo biser in samo upamo lahko, da se ne bo spremenilo v Potemkinovo vas, lažno kuliso, ki kaže le golo zidovje brez vsebine. Upamo, da bodo odgovorni našli skupno pot z domačini in dali Šmartnemu neko vsebino, ki ne bo vodila v to, da bi Šmartno postalo podobno razgrajaškemu brlogu.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Nedeljska reportaža
07.01.2018
Kakšna bo usoda tega briškega bisera?
Pravljična gričevnata, obmejna pokrajina, rajski vrt, slovenska Toskana, deželica, kjer se na vrhovih gričev belijo starodavne vasi, naselja, gradovi in cerkvice, vse to in še več so Goriška Brda. To je pokrajina na skrajnem zahodu naše države in za mnoge je še vedno precej neznana in skrivnostna. Pa vendar se v tistih krajih dogaja marsikaj, spomladi in jeseni se tu zvrsti cela vrsta najrazličnejših festivalov in prireditev, med katerim je zagotovo zelo znan praznik češenj. Valovita pokrajina, kjer se čuti blagodejen vpliv morja in jo hladijo sunki burje, kar sama vabi na potep. Zato je tu več kolesarskih in pohodniških, učnih poti. Ena takih je učna pot, poimenovana po pesniku Alojzu Gradniku. Ta v eni svojih pesmi, posvečenih Brdom, pravi, da zlate lestve, ki povezujejo nebo in zemljo kot nevidna nit, vidijo le izbranci; samo ti lahko prisluhnejo šepetu zvezd, nebeški glasbi in so v sozvočju z vesoljem. Vabimo vas, da se nam v iskanju teh niti pridružite v nedeljski reportaži.
Kako opisati, kar zaradi slikovitosti težko zazna oko? Potep po Goriških Brdih je namreč tako doživetje, saj si presenetljive podobe vasi, ki so kot orlovska gnezda pripete na vrhove in obronke gričev, tako rekoč podajajo roke. Seveda pa ni vse romantika, cesta, ozka kot zavijačeve poti, nenehno opozarja, da raje ustavi svoj avto in si vzemi čas za razgled.
Šmartno v Goriških Brdih, je kulturni spomenik lokalnega pomena, čeprav ta okvir presega in bi moral biti priznan na državni, če ne širši ravni. Ta srednjeveška utrjena vas je pred desetletji, takoj po katastrofalnem potresu v Posočju in Furlaniji, kazala bolj klavrno podobo. Danes pa je povsem drugače. Že od daleč opaziš neko osvežujočo podobo, ki kaže, da se v vasi nekaj dogaja.
Ko sem stopil skozi utrjen kamniti vhod v vas, me je pozdravila zgovorna Marija Simčič, po domače Meri, ki je ravno urejala pisano stojnico, kjer so se bohotile sladke briške dobrote.
Hiša Marica
Od stojnice z dobortami sem se napotil proti slikovitemu nizu hiš. Na steni sem opazil napis Hiša Marica. Hiša Marica stoji za mogočnim obzidjem slikovite srednjeveške vasice Šmartno. Ta je bila nekoč vojaška utrdba, danes romantično naselje, kjer se zdi, da se je čas ustavil. Obnovljena stara domačija, kjer je danes restavracija s prenočišči, je dobila ime po „noni“ Marici, ki je otroke razvajala z domačimi dobrotami.
V Hiši Marica sem srečal Evo Mavrič, lastnico te hiše in hkrati tudi ekonomistko in turistično vodnico.
V Hiši Marica dela kot natakar Nejc Kastelic, ki se v Šmartno vozi vsak dan iz Nove Gorice. In kako gleda na prebujanje turizma v Šmartnem? Pravi, da je vesel, da je del te zgodbe, in da ga vsakodnevna vožnja na delo ne moti, saj lahko občuduje čudovito naravo. Poleg tega dela v restavraciji, ki je v hiši, ki je stara 500 let in je izvirno obnovljena. Sem prihajajo predvsem tujci, še zlasti Avstrijci in Italijani, pa tudi domačini.
Hiša ki nosi hišne številke 38-40, je obnovljen kompleks treh hiš, namenjen kulturnemu dogajanju. Gostijo redne likovne in fotografske razstave, organizirajo koncerte, delavnice, predavanja. Ukvarjajo se s poslovnim turizmom, dvorano in galerijo ter ostale prostore nudijo v najem za poslovne dogodke, srečanja, predavanja, izobraževanja. V Hiši je delujoč bar, za zaključene skupine nudijo catering.
Briška hiša V Briški hiši je predstavljena bivalna kultura Brd. Tam si lahko ogledate tradicionalno vinsko klet, razstavo o razvoju Briške hiše od prazgodovine do danes s filmskim prikazom Brd ter življenja v Brdih v prvi polovici 20. stoletja. V pritličju pa je v ambientu tipične briške kuhinje, trgovinica s keramičnimi izdelki ter dobrotami iz briške kulinarike.
Domačini
Ko sem se sprehajal po ulicah, sem pogrešal vsakdanji utrip, ki ga dajejo domačini, stalni naseljenci v določenem kraju, v Šmartnem pa sem dobil vtis, da so domačini preprosto izginili. Katja Kogej s s tem strinja in pravi, da se domačini na nek način res umikajo, saj je naval turistov pogosto zelo moteč. Včasih je turistov toliko, in povzročajo takšen hrup, da morajo domačini zapirati okna, da se v stanovanjih sploh lahko pogovarjajo. Etnologinja Katja Kogej je namreč domačinka, ki živi v Šmartnem, in zato še kako dobro pozna dogajanje povezano s to vasjo, v kateri vztraja še 80 domačinov, nekaj je tudi otrok, kar je zelo pozitivno. Kaj pa krilatica Šmartno – obnovljeni kulturni biser? Katja Kogej pravi, da to frazo sliši pogosto. Nekaj sigurno drži. Po potresu je bilo narejenega veliko, žal se poudarja le zadnja faza obnove. Veliko so k temu pripomogli prav domačini z obnovo svojih domačij. Kot etnologinja pa na to gleda drugače, po svetu se tega lotevajo drugače, predvsem v sodelovanju z domačini. Kaj pa hiše kjer nudijo zanimivo ponudbo? Katja Kogej odgovarja, da se lastniki, zaposleni v teh hišah zelo trudijo, vendar bi bilo treba v ponudbo vključiti predvsem domače izdelke, domače pridelovalce, domačo hrano, česar v Brdih ne manjka.
Konec ali začetek?
Na koncu pa v premislek. Šmartno v Goriških Brdih je zagotovo biser in samo upamo lahko, da se ne bo spremenilo v Potemkinovo vas, lažno kuliso, ki kaže le golo zidovje brez vsebine. Upamo, da bodo odgovorni našli skupno pot z domačini in dali Šmartnemu neko vsebino, ki ne bo vodila v to, da bi Šmartno postalo podobno razgrajaškemu brlogu.
Od leta 2008 v stavbi polhograjske graščine domuje Muzej pošte in telekomunikacij. Tam ga je po obnovi gradu uredil Tehniški muzej Slovenije. Ta z graščino tudi upravlja. Grad s svojo prostornostjo ponuja možnost dveh zbirk oziroma stalnih razstav – Zgodovina pošte in (Tele)komunikacije včeraj, danes, jutri. V Nedeljski reportaži se je po obeh stalnih razstavah Muzeja pošte in telekomunikacij sprehodil Aleš Ogrin.
Včasih so jo imenovali najdaljša noč v letu, a zadnja leta je postala najbolj množična in najbolj bučna. Silvestrovanja na prostem so silvestrsko obredje v marsičem postavila na glavo in z njimi je nekaj malega izgubil tudi najbolj slavnostni obrok leta: silvestrska večerja. Vsaj malo bomo pokukali v jedilnik in tradicije okoli tega znamenitega obroka, a v Nedeljski reportaži to storimo nekoliko drugače. Prepustili se bomo umetnosti in spominom profesionalnih gostincev, ki jim je bila silvestrska večerja nekoč največji poklicni izziv v vsem letu.
Letos mineva 800 let od prve postavitve živih jaslic – sv. Frančišek Asiški jih je postavil v votlino v italijanskem Grecciou, od takrat pa se je ta upodobitev Jezusovega rojstva razširila v vse dele sveta. Konec decembra lahko ponekod občudujemo žive jaslice, figuralne upodobitve Jezusovega rojstva pa krasijo številne trge, vasi, cerkve in domove. Da bi spoznali zgodovino jaslic, njihov pomen, raznolikost ter neizmerno ustvarjalnost, smo obiskali en muzej, dve cerkvi in se pogovarjali s tremi ljudmi, ki o jaslicah vedo res veliko. Vabljeni k poslušanju Nedeljske reportaže, v kateri bomo izvedeli, kako se jaslice pripravljajo v frančiškanski cerkvi v Ljubljani in kakšen zaklad jaslic z vsega sveta skriva Muzej jaslic Brezje.
Ljubljana je bila že od nekdaj znana kot bela, zelena, baročna, Plečnikova ali kot, recimo, mesto ob reki. V zadnjem času pa na primer poudarjajo, da je pravzaprav otok, obdan z vodnim tokom. Ena izmed oznak je tudi, da je Ljubljana mesto mostov. In eden najzanimivejših je zagotovo Zmajski ali – z malo manj znanim imenom – Jubilejni most. Ta most je imel med Plečnikovimi hudo konkurenco in je postavljen prav na rob območja, ki ga zajema zaščita Unescove svetovne dediščine. To območje sega od Špice do zapornic. Zmajski most tako sodi v najvišjo kategorijo svetovne, ne samo krajevne ali državne kulturne dediščine. Ob tem je zelo pomembna njegova simbolika, ki ga povezuje z ljubljanskim grbom. Ta je imel najprej v središču utrdbo, v baročnem obdobju pa je dobil tudi na stolpu sedečo kačo ali kuščarja, ki se je v stoletjih razvil v zmaja. Ta je skupaj s svojimi tovariši na Zmajskem mostu postal simbol mesta Ljubljana. O Zmajskem mostu, simboliki zmaja in mostu pa več v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
Slovenci smo bili vedno tesno povezani z gorami. V njih so pastirji pasli živino, rudarji kopali rudo, botaniki odkrivali nove vrste … Občudovali so jih umetniki, opevali pesniki. Naša prestolnica Ljubljana leži v kotlini in je obdana s hribčki in hribi, na katere se vzpenja vedno več ljudi. Ne tako zelo daleč pa lahko ob lepem vremenu vidimo tudi najvišje slovenske gore. Kaj nas na gore, njihove osvajalce, občudovalce in zgodovino organiziranega planinstva spominja v samem središču Ljubljane, pa boste izvedeli v Nedeljski reportaži, ki jo je pripravil Aleš Ogrin.
Mi Slovenci smo bili vedno tesno povezani z gorami. V njih so pastirji pasli živino, rudarji kopali rudo, botaniki odkrivali nove vrste … Občudovali so jih umetniki, opevali pesniki. Naša prestolnica Ljubljana leži v kotlini in je obdana s hribčki in hribi, na katere se vzpenja vedno več ljudi. Ne tako zelo daleč pa lahko ob lepem vremenu vidimo tudi najvišje slovenske gore. Kaj nas na gore, njihove osvajalce, občudovalce in zgodovino organiziranega planinstva spominja v samem središču Ljubljane, pa boste izvedeli v Nedeljski reportaži, ki jo je pripravil Aleš Ogrin.
Nedeljska reportaža nas popelje v butično destilarno Karakter, v kateri nastaja in zori gin z bohinjskim značajem, obogaten z okusi in aromami tamkajšnjega sadja ter zelišč in ruševja z okoliških gora.
Ko s prstom kažemo na krivce, ki naš matični planet vedno bolj potiskajo, vsaj za človeštvo, proti preživetvenemu robu, redko pomislimo na modo. Na oblačila, na tekstil kot tak. Bolj v ospredju in tudi medijsko bolj pokrite so vsebine, ki govorijo o škodljivem vplivu fosilnih goriv in njihove uporabe na okolje, tako da tekstilna industrija pogosto ostane v ozadju transporta oziroma mobilnosti kot take. To pa ne pomeni, da je tekstilna industrija glede opotekajočega se okolja brez greha. Ravno nasprotno. Štejejo jo za drugega največjega onesnaževalca in Marko Radmilovič v Nedeljski reportaži predstavlja prakse, ki pomenijo sicer majhen kamenček v naporih po trajnostni uporabi tekstila. Obiskal je Gornjo Radgono in nastala je oddaja z naslovom: Gornja Radgona proti hitri modi.
Konec letošnjega septembra je zaživela Pot cistercijanov v Stični, del več kot 6300 kilometrov dolge mednarodne pohodniške poti, ki povezuje samostanske pokrajine šestih evropskih držav. To je projekt Cisterscapes, Cistercijanske pokrajine, v njem sodeluje 17 partnerjev iz petih držav, med njimi tudi Slovenije. Podrobno so preučili in raziskali sledi, ki jih je v kulturni krajini v dolgih stoletjih pustilo za seboj delovanje cistercijanov. Pobudniki tega projekta prihajajo iz Nemčije, okrožja Bamberg, v katerem je cistercijanski samostan Ebrach, s projektom pa so hoteli povezati evropske partnerje. Cistercijani so bili navzoči v Evropi že od srednjega veka, in to je bil že nekakšen začetek povezovanja evropske skupnosti. Pot cistercijanov v Stični v sklopu projekta cistercijanske pokrajine bomo spoznali v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
Pred kratkim sta odprtje v prestolnici dočakala dva kompleksa, ki sta dolgo razburjala javnost. Precej prahu sta pravzaprav dvigovala tudi njuna predhodnika. Ob tem se je v javnosti še bolj kot prej začelo razmišljati o gentrifikaciji in prevladujočih interesih kapitala – Ljubljana pri tem ni osamljen primer, podobno se dogaja ostalim zgodovinskim mestom v Evropi. Kako k temu prispevata prenovljeni Center Rog in prestižni stanovanjski kompleks Schellenburg, je vprašanje, s katerim smo se ukvarjali v zadnji Intelekti, v Nedeljski reportaži pa bomo pobliže spoznali eno izmed teh novosti – kompleks Schellenburg. Obiskala ga je Darja Pograjc, pa tudi preletela zgodovino prostora, ki ga ta kompleks zdaj zaseda.
Vse se je začelo z veliko ljubeznijo in vnemo poznavalca in zbiralca mineralov Zmaga Žorža iz Radelj ob Dravi, ki je pošteno prečesal Pohorje in Kozjak. Sled do davno tega zaprtega rudnika na Remšniku, kjer so pred dobrim stoletjem in pol natopili še okoli 70 kg srebra na leto, je odkril v graških arhivih. Tako je bila odrta pot do izjemnega bogastva mineralov. Ti so na ogled v muzeju na Remšniku. Tja nas bo popeljala Nedeljska reportaža, ki jo je pripravil Stane Kocutar.
V Nedeljski reportaži se bomo odpravili na pot, na kateri je brez sodelovanja, logike in kančka igrivosti težko uspeti oziroma bolje rečeno priti na svobodo. V ljubljanskem Enigmariumu smo obiskali sobo pobega. V Sloveniji je bila prva odprta leta 2014, ta hip jih pod omenjeno znamko deluje 20, ki jih je letos obiskalo že približno deset tisoč igralcev. Kaj so sobe pobega in kako so se razvile tudi v vrhunsko izkušnjo, je raziskoval Aleš Ogrin. Slišali boste še, kako je potekalo reševanje iz podmornice oziroma kako povodnemu možu vrniti glavo in Urški srce.
Zbirateljstvo je ena skritih slovenskih strasti. Število zbiralcev glede na število prebivalcev mora biti v samem svetovnem vrhu. Slovenci zbiramo vse, kar je mogoče zbirati. Nekatere stare zbiralske strasti, kot so recimo znamke, prtički ali kemični svinčniki, so se z vzponom novih tehnologij nekoliko umirile, prišle pa so mnoge nove. Ob klasičnih, kot so motorna kolesa, kmetijski stroji ali etnološki predmeti, pa obstaja pri nas tudi nekaj skrajno nenavadnih zbirk. Recimo zbirka figuric iz »Kinder jajčk«!
A verjetno je zastavonoša neobičajnih zbiralskih predmetov zbirka tisočih medvedkov, ki jo je skozi leta zbral Bor Sojar Voglar. V teorijo in prakso plišastega medvedka se je v Nedeljski reportaži potopil Marko Radmilovič.
Nedeljska reportaža se skupaj z njenima snovalcema, Danajo Kek in Simonom Trampušem, sprehaja po gozdni učni poti na Golem Brdu - Pustolovščini koconogega čuka Valentina.
Lani so ob koncu tedna gozdov in tedna vseživljenjskega učenja v Zeliščarskem centru JV Slovenije v Zagradu odprli prvo gozdno knjižnico v Sloveniji, ki je bila zgrajena v okviru projekta Herbalium ‒ prostor narave, zdravja in dobrega počutja, ki ga je organizirala občina Škocjan na Dolenjskem. V sklopu tega projekta so uredili tudi gledališče v gozdu, čutno gozdno pot, geološki stolpec, energijski krog, učni čebelnjak in lesena gibalna igrala. Tako je nastala gozdna učilnica, v kateri so za posamezne točke uporabili material iz okolice. Ponekod pa so tudi zasadili avtohtone drevesne vrste, zelišča in medovite rastline. Kot nadgradnja in dopolnilo je, kot smo omenili, nastala tudi gozdna knjižnica. V njej prevladujejo knjige o naravi, gozdu in tudi osebni rasti in samooskrbi. Projekt Herbalium in gozdno knjižnico bomo spoznali v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
Gasilske veselice obstajajo skoraj tako dolgo kot gasilstvo samo. Njihov namen in izvedba sta se skozi leta spreminjala, a v očeh lokalne skupnosti ta dogodek ostaja predvsem priložnost za druženje in izkazovanje podpore pogumnim dekletom in fantom, ki prostovoljno rešujejo življenja in premoženje. Predvsem pa je tudi v ozadju takega dogodka duh prostovoljstva in usklajenega dela za lokalno skupnost, ki mu neizprosni čas, v katerem živimo, ne pride do živega. V ozadje veselice v malem kraju na obrobju Ljubljane se je v oddaji Nedeljska reportaža podal Jure K. Čokl.
V Dornavi pri Ptuju so pred sedemdesetimi leti ustanovili zavod, ki je skrbel za invalidno mladino. Na začetku se je zavod imenoval, vsaj za današnje standarde, precej brutalno: »Dom za duševno defektno mladino«. V sedemdesetih letih je prerasel v sodoben zavod za usposabljanje, delo in varstvo, ki je dobil ime po tragično preminulem prvem direktorju dr. Marijanu Borštnarju. Dolga desetletja je bil dom zavoda »baročna graščina Dornava« ter kot takšen tudi simbol odnosa do hendikepa pri nas, ki pa so ga začeli v devetdesetih letih prejšnjega stoletja počasi prazniti. Do dokončne preselitve na novo, sodobno in vrhunsko opremljeno lokacijo, prav tako v Dornavi, pa je prišlo pred približno dvema desetletjema. V zavodu se ukvarjajo, ob mnogih tradicionalnih metodah pomoči in terapije invalidnim osebam, tudi z manj konvencionalnimi prijemi. Eden izmed njih je tudi delovanje pevske skupine pod vodstvom kreativnega terapevta Davida Vezjaka. Zbor Belkanto je na vaji obiskal Marko Radmilovič.
Nočni tek Ljubljanica je letos privabil 285 tekačic in tekačev, ki so se pomerili na 5- in 10-kilometrski razdalji. Gre za eno izmed številnih tekaških prireditev v Sloveniji in vse pogostejšo obliko nočnega teka. Tek po nočnih ljubljanskih ulicah in nabrežjih je posebno doživetje, ki pa se ne more primerjati s tekom v naravi ali z največjim tekaškim praznikom pri nas- Ljubljanskim maratonom. Miha Žorž se je podal na daljšo preizkušnjo skupaj z nekaterimi tekači iz tekaške skupine Urbani tekači, ki jo vodita Jasmina Kozina Praprotnik in Urban Praprotnik. Več o skupinski tekaški vadbi v tokratni Nedeljski reportaži.
Zbiranje gramofonskih plošč je prav posebna strast. A tudi poslušanje gramofonskih plošč je svojevrsten obred in izkušnja. Držanje ovitka in opazovanje njegove likovne podobe, medtem ko se plošča vrti na gramofonu, igla pa prasketaje potuje po tankih zarezah zvočnega zapisa in ob nežnem pokljanju predvaja izbrano glasbo, je prizor, ki marsikomu vzbuja občutek nostalgije. V aprilski Nedeljski reportaži se je Miha Žorž podal po poti gramofonskih plošč in v za marsikoga že izgubljenem času našel povsem aktualne poglede. Ljubezen do plošč je namreč ljubezen do glasbe. Še vedno.
Nekatere slovenske kmetije so se že pred leti odločile za smer, ki se ji strokovno reče »dopolnilna dejavnost«. Gre za oblike dela na kmetiji, ki niso nujno povezane z neposredno kmetijsko proizvodnjo, pa vendar izražajo duha slovenskega kmetstva v najlepši luči. A med »dopolnilnimi dejavnostmi« je prav malo takih, ki bi poudarile tudi ustvarjalno dušo ne le kmetij, temveč slovenskega podeželja na splošno. V Nedeljski reportaži se odpravljamo na kmetijo Leber-Vračko v Juriju ob Pesnici, na kateri gospodarica Alenka svoj dom, pa tudi bližnjo okolico, razveseljuje in olepšuje s številnimi izdelki, ki v mnogočem presegajo ljudsko ustvarjalnost in so plod vrhunskega oblikovanja.
