Pravljična gričevnata, obmejna pokrajina, rajski vrt, slovenska Toskana, deželica, kjer se na vrhovih gričev belijo starodavne vasi, naselja, gradovi in cerkvice, vse to in še več so Goriška Brda. To je pokrajina na skrajnem zahodu naše države in za mnoge je še vedno precej neznana in skrivnostna. Pa vendar se v tistih krajih dogaja marsikaj, spomladi in jeseni se tu zvrsti cela vrsta najrazličnejših festivalov in prireditev, med katerim je zagotovo zelo znan praznik češenj. Valovita pokrajina, kjer se čuti blagodejen vpliv morja in jo hladijo sunki burje, kar sama vabi na potep. Zato je tu več kolesarskih in pohodniških, učnih poti. Ena takih je učna pot, poimenovana po pesniku Alojzu Gradniku. Ta v eni svojih pesmi, posvečenih Brdom, pravi, da zlate lestve, ki povezujejo nebo in zemljo kot nevidna nit, vidijo le izbranci; samo ti lahko prisluhnejo šepetu zvezd, nebeški glasbi in so v sozvočju z vesoljem. Vabimo vas, da se nam v iskanju teh niti pridružite v nedeljski reportaži.
Kako opisati, kar zaradi slikovitosti težko zazna oko? Potep po Goriških Brdih je namreč tako doživetje, saj si presenetljive podobe vasi, ki so kot orlovska gnezda pripete na vrhove in obronke gričev, tako rekoč podajajo roke. Seveda pa ni vse romantika, cesta, ozka kot zavijačeve poti, nenehno opozarja, da raje ustavi svoj avto in si vzemi čas za razgled.
Šmartno v Goriških Brdih, je kulturni spomenik lokalnega pomena, čeprav ta okvir presega in bi moral biti priznan na državni, če ne širši ravni. Ta srednjeveška utrjena vas je pred desetletji, takoj po katastrofalnem potresu v Posočju in Furlaniji, kazala bolj klavrno podobo. Danes pa je povsem drugače. Že od daleč opaziš neko osvežujočo podobo, ki kaže, da se v vasi nekaj dogaja.
Ko sem stopil skozi utrjen kamniti vhod v vas, me je pozdravila zgovorna Marija Simčič, po domače Meri, ki je ravno urejala pisano stojnico, kjer so se bohotile sladke briške dobrote.
Hiša Marica
Od stojnice z dobortami sem se napotil proti slikovitemu nizu hiš. Na steni sem opazil napis Hiša Marica. Hiša Marica stoji za mogočnim obzidjem slikovite srednjeveške vasice Šmartno. Ta je bila nekoč vojaška utrdba, danes romantično naselje, kjer se zdi, da se je čas ustavil. Obnovljena stara domačija, kjer je danes restavracija s prenočišči, je dobila ime po „noni“ Marici, ki je otroke razvajala z domačimi dobrotami.
V Hiši Marica sem srečal Evo Mavrič, lastnico te hiše in hkrati tudi ekonomistko in turistično vodnico.
V Hiši Marica dela kot natakar Nejc Kastelic, ki se v Šmartno vozi vsak dan iz Nove Gorice. In kako gleda na prebujanje turizma v Šmartnem? Pravi, da je vesel, da je del te zgodbe, in da ga vsakodnevna vožnja na delo ne moti, saj lahko občuduje čudovito naravo. Poleg tega dela v restavraciji, ki je v hiši, ki je stara 500 let in je izvirno obnovljena. Sem prihajajo predvsem tujci, še zlasti Avstrijci in Italijani, pa tudi domačini.
Hiša ki nosi hišne številke 38-40, je obnovljen kompleks treh hiš, namenjen kulturnemu dogajanju. Gostijo redne likovne in fotografske razstave, organizirajo koncerte, delavnice, predavanja. Ukvarjajo se s poslovnim turizmom, dvorano in galerijo ter ostale prostore nudijo v najem za poslovne dogodke, srečanja, predavanja, izobraževanja. V Hiši je delujoč bar, za zaključene skupine nudijo catering.
Briška hiša V Briški hiši je predstavljena bivalna kultura Brd. Tam si lahko ogledate tradicionalno vinsko klet, razstavo o razvoju Briške hiše od prazgodovine do danes s filmskim prikazom Brd ter življenja v Brdih v prvi polovici 20. stoletja. V pritličju pa je v ambientu tipične briške kuhinje, trgovinica s keramičnimi izdelki ter dobrotami iz briške kulinarike.
Domačini
Ko sem se sprehajal po ulicah, sem pogrešal vsakdanji utrip, ki ga dajejo domačini, stalni naseljenci v določenem kraju, v Šmartnem pa sem dobil vtis, da so domačini preprosto izginili. Katja Kogej s s tem strinja in pravi, da se domačini na nek način res umikajo, saj je naval turistov pogosto zelo moteč. Včasih je turistov toliko, in povzročajo takšen hrup, da morajo domačini zapirati okna, da se v stanovanjih sploh lahko pogovarjajo. Etnologinja Katja Kogej je namreč domačinka, ki živi v Šmartnem, in zato še kako dobro pozna dogajanje povezano s to vasjo, v kateri vztraja še 80 domačinov, nekaj je tudi otrok, kar je zelo pozitivno. Kaj pa krilatica Šmartno – obnovljeni kulturni biser? Katja Kogej pravi, da to frazo sliši pogosto. Nekaj sigurno drži. Po potresu je bilo narejenega veliko, žal se poudarja le zadnja faza obnove. Veliko so k temu pripomogli prav domačini z obnovo svojih domačij. Kot etnologinja pa na to gleda drugače, po svetu se tega lotevajo drugače, predvsem v sodelovanju z domačini. Kaj pa hiše kjer nudijo zanimivo ponudbo? Katja Kogej odgovarja, da se lastniki, zaposleni v teh hišah zelo trudijo, vendar bi bilo treba v ponudbo vključiti predvsem domače izdelke, domače pridelovalce, domačo hrano, česar v Brdih ne manjka.
Konec ali začetek?
Na koncu pa v premislek. Šmartno v Goriških Brdih je zagotovo biser in samo upamo lahko, da se ne bo spremenilo v Potemkinovo vas, lažno kuliso, ki kaže le golo zidovje brez vsebine. Upamo, da bodo odgovorni našli skupno pot z domačini in dali Šmartnemu neko vsebino, ki ne bo vodila v to, da bi Šmartno postalo podobno razgrajaškemu brlogu.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Nedeljska reportaža
07.01.2018
Kakšna bo usoda tega briškega bisera?
Pravljična gričevnata, obmejna pokrajina, rajski vrt, slovenska Toskana, deželica, kjer se na vrhovih gričev belijo starodavne vasi, naselja, gradovi in cerkvice, vse to in še več so Goriška Brda. To je pokrajina na skrajnem zahodu naše države in za mnoge je še vedno precej neznana in skrivnostna. Pa vendar se v tistih krajih dogaja marsikaj, spomladi in jeseni se tu zvrsti cela vrsta najrazličnejših festivalov in prireditev, med katerim je zagotovo zelo znan praznik češenj. Valovita pokrajina, kjer se čuti blagodejen vpliv morja in jo hladijo sunki burje, kar sama vabi na potep. Zato je tu več kolesarskih in pohodniških, učnih poti. Ena takih je učna pot, poimenovana po pesniku Alojzu Gradniku. Ta v eni svojih pesmi, posvečenih Brdom, pravi, da zlate lestve, ki povezujejo nebo in zemljo kot nevidna nit, vidijo le izbranci; samo ti lahko prisluhnejo šepetu zvezd, nebeški glasbi in so v sozvočju z vesoljem. Vabimo vas, da se nam v iskanju teh niti pridružite v nedeljski reportaži.
Kako opisati, kar zaradi slikovitosti težko zazna oko? Potep po Goriških Brdih je namreč tako doživetje, saj si presenetljive podobe vasi, ki so kot orlovska gnezda pripete na vrhove in obronke gričev, tako rekoč podajajo roke. Seveda pa ni vse romantika, cesta, ozka kot zavijačeve poti, nenehno opozarja, da raje ustavi svoj avto in si vzemi čas za razgled.
Šmartno v Goriških Brdih, je kulturni spomenik lokalnega pomena, čeprav ta okvir presega in bi moral biti priznan na državni, če ne širši ravni. Ta srednjeveška utrjena vas je pred desetletji, takoj po katastrofalnem potresu v Posočju in Furlaniji, kazala bolj klavrno podobo. Danes pa je povsem drugače. Že od daleč opaziš neko osvežujočo podobo, ki kaže, da se v vasi nekaj dogaja.
Ko sem stopil skozi utrjen kamniti vhod v vas, me je pozdravila zgovorna Marija Simčič, po domače Meri, ki je ravno urejala pisano stojnico, kjer so se bohotile sladke briške dobrote.
Hiša Marica
Od stojnice z dobortami sem se napotil proti slikovitemu nizu hiš. Na steni sem opazil napis Hiša Marica. Hiša Marica stoji za mogočnim obzidjem slikovite srednjeveške vasice Šmartno. Ta je bila nekoč vojaška utrdba, danes romantično naselje, kjer se zdi, da se je čas ustavil. Obnovljena stara domačija, kjer je danes restavracija s prenočišči, je dobila ime po „noni“ Marici, ki je otroke razvajala z domačimi dobrotami.
V Hiši Marica sem srečal Evo Mavrič, lastnico te hiše in hkrati tudi ekonomistko in turistično vodnico.
V Hiši Marica dela kot natakar Nejc Kastelic, ki se v Šmartno vozi vsak dan iz Nove Gorice. In kako gleda na prebujanje turizma v Šmartnem? Pravi, da je vesel, da je del te zgodbe, in da ga vsakodnevna vožnja na delo ne moti, saj lahko občuduje čudovito naravo. Poleg tega dela v restavraciji, ki je v hiši, ki je stara 500 let in je izvirno obnovljena. Sem prihajajo predvsem tujci, še zlasti Avstrijci in Italijani, pa tudi domačini.
Hiša ki nosi hišne številke 38-40, je obnovljen kompleks treh hiš, namenjen kulturnemu dogajanju. Gostijo redne likovne in fotografske razstave, organizirajo koncerte, delavnice, predavanja. Ukvarjajo se s poslovnim turizmom, dvorano in galerijo ter ostale prostore nudijo v najem za poslovne dogodke, srečanja, predavanja, izobraževanja. V Hiši je delujoč bar, za zaključene skupine nudijo catering.
Briška hiša V Briški hiši je predstavljena bivalna kultura Brd. Tam si lahko ogledate tradicionalno vinsko klet, razstavo o razvoju Briške hiše od prazgodovine do danes s filmskim prikazom Brd ter življenja v Brdih v prvi polovici 20. stoletja. V pritličju pa je v ambientu tipične briške kuhinje, trgovinica s keramičnimi izdelki ter dobrotami iz briške kulinarike.
Domačini
Ko sem se sprehajal po ulicah, sem pogrešal vsakdanji utrip, ki ga dajejo domačini, stalni naseljenci v določenem kraju, v Šmartnem pa sem dobil vtis, da so domačini preprosto izginili. Katja Kogej s s tem strinja in pravi, da se domačini na nek način res umikajo, saj je naval turistov pogosto zelo moteč. Včasih je turistov toliko, in povzročajo takšen hrup, da morajo domačini zapirati okna, da se v stanovanjih sploh lahko pogovarjajo. Etnologinja Katja Kogej je namreč domačinka, ki živi v Šmartnem, in zato še kako dobro pozna dogajanje povezano s to vasjo, v kateri vztraja še 80 domačinov, nekaj je tudi otrok, kar je zelo pozitivno. Kaj pa krilatica Šmartno – obnovljeni kulturni biser? Katja Kogej pravi, da to frazo sliši pogosto. Nekaj sigurno drži. Po potresu je bilo narejenega veliko, žal se poudarja le zadnja faza obnove. Veliko so k temu pripomogli prav domačini z obnovo svojih domačij. Kot etnologinja pa na to gleda drugače, po svetu se tega lotevajo drugače, predvsem v sodelovanju z domačini. Kaj pa hiše kjer nudijo zanimivo ponudbo? Katja Kogej odgovarja, da se lastniki, zaposleni v teh hišah zelo trudijo, vendar bi bilo treba v ponudbo vključiti predvsem domače izdelke, domače pridelovalce, domačo hrano, česar v Brdih ne manjka.
Konec ali začetek?
Na koncu pa v premislek. Šmartno v Goriških Brdih je zagotovo biser in samo upamo lahko, da se ne bo spremenilo v Potemkinovo vas, lažno kuliso, ki kaže le golo zidovje brez vsebine. Upamo, da bodo odgovorni našli skupno pot z domačini in dali Šmartnemu neko vsebino, ki ne bo vodila v to, da bi Šmartno postalo podobno razgrajaškemu brlogu.
Rakitna je ravno prav daleč, da je imeniten kraj za izlet in oddih pred divjim tempom življenja v dolinskem svetu osrednje Slovenije. Vendar pa je hkrati tudi tako daleč, da bi imelo njenih približno 300 prebivalcev resne težave, kako priti do modrosti in razvedrila, ki sta v knjigah, če ne bi kulturno zavedni Rakičani že pred drugo svetovno vojno organizirali svoje male vaške knjižnice. In naslednica te knjižnice je današnja Amaterska knjižnica Rakitna.
Vsako ime nam da podatek o svojem nosilcu, podobno to velja za podjetja. Ta se imenujejo ali po svojih lastnikih, po izdelkih ali storitvah, ki jih delajo in ponujajo, ali pa je ime le skovanka domače ali tuje besede in podobno. Tako zanimivo ime ima tudi podjetje Triptih iz Škofje Loke. Preden pa podrobneje predstavimo to podjetje, še nekaj o imenu samem. Triptih je umetniško delo, ki je razdeljeno na tri dele oziroma izdelano na treh ploščah, ki so s tečaji spojene skupaj, da se lahko zložijo, zaprejo ali odprejo. Triptih izhaja iz zgodnjekrščanske umetnosti in je bil priljubljen standardni format za oltarne slike od srednjega veka naprej. Njegovo geografsko območje je od vzhodnih bizantinskih cerkva do keltskih cerkva na zahodu. Renesančni slikarji, kot sta Hans Memling in Hieronymus Bosch, so uporabljali ta model. Uporabljali so ga tudi kiparji. Triptih je omogočal tudi enostaven prevoz. V oddaji ne bomo raziskovali, kje vse se je pojavljal triptih, ampak se bomo odpravili na obisk v Triptih, restavratorski atelje Bogovčič v Škofji Loki. To je družinsko podjetje, restavratorski atelje, kjer pod strokovnim vodstvom mag. Ivana Bogovčiča, konservatorsko-restavratorskega svetnika, izvajajo restavratorske posege na likovnih umetninah. Jedro podjetja sestavlja Luka Bogovčič, direktor, občasno pa se mu pridruži Jure Bogovčič. V ateljeju že vrsto let sodelujejo pri restavratorskih posegih na stenskih slikah, leseni polihromirani plastiki, oltarjih, slikah na platnu, slikah na lesu in mozaikih. Več o podjetju oziroma ateljeju Triptih, njegovem delu in izzivih pa v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.
Leto 2021 bomo v Nedeljski reportaži začeli pod površjem Zemlje. Jamski svet je čisto svoj, pravijo jamarji, ki prizadevno raziskujejo to dimenzijo naše države. Da jim gre dobro, kaže podatek, da je v Sloveniji registriranih več kot 13 tisoč jam. Vsako leto jih na novo odkrijejo od 100 do 200. Razlog, da se bomo napotili v podzemlje, pa je tudi to, da je bilo na pobudo Mednarodne speleološke zveze, ki ima sedež v Postojni, leto 2021 razglašeno za svetovno leto jam in krasa. Pozneje bomo oboje združili in šli na radijski ogled Snežne jame na Raduhi – najviše ležeče turistične jame v naši državi, v kateri je, precej netipično za visokogorje, mogoče opazovati kraške pojave. Po jami, od odkritja katere je letos minilo 40 let, nas bo ob pomoči sogovornikov popeljala Andreja Gradišar.
Tudi letos je posebna strokovna komisija Turistične zveze Slovenije izbrala najboljšo tematsko pot v okviru akcije Moja dežela – lepa in gostoljubna, in sicer je to pot Drvošec ob Cerkniškem jezeru, ki so jo v Notranjskem parku odprli konec avgusta. Naziv naj pot so zaradi epidemioloških razmer v državi podelili virtualno. Najboljša tematska pot leta 2020 je Drvošec. Gre za staro ledinsko ime, to območje pa je bilo nekoč za prebivalce Dolenje vasi na Cerkniškem jezeru kraj, kjer so pripravljali drva za kurjavo in jih potem vozili z lojtrnimi vozovi na konjsko vprego, ob visoki vodi pa z drevaki, lesenimi čolni, izdolbenimi iz debla. Prav tako so v Notranjskem parku uredili štiri kolesarske poti, ki ne potekajo le ob jezeru, ampak tudi ob vznožju Javornikov in skozi Rakov Škocjan. Te poti so razdeljene po težavnostnih stopnjah in dolžinah. Poleg tega končujejo graditev vstopne točke oziroma centra za obiskovalce Cerkniškega jezera. Sicer so v Notranjskem parku pripravili dve tematski poti, ena je pot izvirov in druga je Drvošec. Pot izvirov se začne v vasi Gorenje jezero, je krožna in poteka ob izvirih, ki napajajo Cerkniško jezero. Učna pot Drvošec pa poteka od požiralnikov Rešeto in se konča dobrih 500 metrov pred mostom pred vasjo Otok. Pot po večini poteka skozi gozd in je s svojo dolžino 3,7 kilometra v eno smer primerna za vsakogar, ki ima ustrezno obutev. To pot bomo spoznali v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.
Kaj se zgodi, ko izkušena in zamisli polna ustvarjalka voščilnic ter ročnih spretnosti ne ravno vešči novinar skupaj sedeta za mizo, na kateri so pisan papir, škarje, lepilo, barvni trakci in bleščice?
Civilizacija nam je predelavo hrane udobno odmaknila od oči. Sploh tisti del, ki je neprijeten, ne le za mišice, temveč tudi za oči. Danes se generaciji mladih niti sanja ne, kako ličen kos mesa, zapakiran v njihovi najljubši restavraciji s hitro prehrano, pride na njihov krožnik. Zato stik z realnostjo vsake toliko ne škodi. V Nedeljski reportaži se Marko Radmilovič tako podaja na koline. In to na tisti prijeten del; ko je večina dela opravljena in na mizo prispejo sveže klobase.
Na sladkosti polno Miklavževo nedeljo se Nedeljska reportaža odpravlja v kletne prostore gostišča Lectar v starem mestnem jedru Radovljice. Tam si bo ogledala hišno lectarijo, prostor, ki ohranja muzejski spomin na staro slovensko obrt in jo z izdelavo lastnih sladkih pisanih izdelkov ohranja še kako živo.
Danes sta zgodba Jugoslavije in zgodovina te države pri nas opravljeni na hitro; sta kontroverzni in imata tako zagovornike kot nasprotnike. A to je premalo. Predvsem za še vedno veliko pripadnikov generacij, ki so se rodili v tej državi ter doživeli in preživeli jugoslovansko izkušnjo. Oddaja Nedeljska reportaža si letos z nekdanjo Titovo državo deli datum - prva datum rojstva, druga datum predvajanja. Kar je spodbudilo Marka Radmiloviča k temu, da se je zakopal v to, čemur pravimo polpretekla zgodovina.
Zgodbo o celjskem srednjeveškem obzidju moramo začeti v antiki, v času rimskega Celja, takrat imenovanega Celeia. To je bilo eno izmed štirih rimskih mest, ki jih poznamo na naših tleh. Začetki Celja pa segajo še v čas prazgodovine oziroma v obdobje starejše železne dobe. Tej sledi poselitev v latenskem obdobju oziroma v času Keltov, ko je bila naselbina v južnem delu današnjega Celja – na terasi nad mestnim parkom. Imenovala se je Keleia. O njej vemo razmeroma malo, je pa bila pomembna v času keltskega plemena Tavriskov, ki so tu živeli pred prihodom Rimljanov. O regionalnem pomenu tega naselja priča tudi dejstvo, da je imelo pravico do kovanja svojega lastnega denarja. Ugodno lego in pomen so pozneje izkoristili Rimljani, ki so v sklopu ustanovite province Norik petim naseljem podelili mestne pravice. In med njimi je bila tudi Keleia. Samo strnjeno mesto se je raztezalo vse od Miklavškega hriba na jugu do današnje Levstikove ulice na severu. O njegovi velikosti je težko govoriti, saj te podatke vsako leto sproti dopolnjujejo z novimi odkritji. In v 20 letih se je tako velikost odkritega mesta podvojila. Pri tem pa odkrivajo tudi ostanke obrambnih zidov, ki so varovala mesto pred vpadi. Na njihovih temeljih so pozneje zgradili srednjeveško obzidje z zanimivimi mestnimi vrati. Nastanek, razvoj in zaton celjskega mestnega obzidja bomo spoznali v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.
Nedeljska reportaža se razgleduje po življenju in delu patronažnih medicinskih sester, ki jih kljub čudnim časom ohranjanja razdalje brez pomisleka spustimo čez domači prag. Vemo namreč, da nam lahko pomagajo z zdravilom, novimi povoji ali pa že samo s toplimi, prijaznimi besedami, ki jim jih nikoli ne zmanjka. To, da so pri nas doma, je vendarle njihov poklic.
Izhodišče današnje Nedeljske reportaže je, da smo odšli v gozd, kjer se izgubimo. S seboj imamo le nekaj osnovnih stvari, s katerimi se bomo morali znajti in z izvajanjem različnih postopkov preživeti noč in najti pot nazaj v civilizacijo. Postopke preživetja v naravi nam bo predstavil inštruktor preživetja v naravi Laris Žurga, predsednik Društva ljubiteljev narave in športa Medo in idejni vodja šole preživetja Laris.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Pripoved o zaokroženi temi, zanimivih krajih in ljudeh, pa tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše. Razmišljanje o vsakdanjiku, včasih tudi potopis ali celo malce ironičen pogled novinarja na dogajanje okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom. Ob 14.30 na Prvem.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Pripoved o zaokroženi temi, zanimivih krajih in ljudeh, pa tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše. Razmišljanje o vsakdanjiku, včasih tudi potopis ali celo malce ironičen pogled novinarja na dogajanje okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom. Ob 14.30 na Prvem.
Žiga Pisar izdeluje nože. Že na prvi pogled drugačne od tistih, ki jih najdemo v trgovinah. In to ne samo na videz. V vsak nož, ki ga izdela, vloži okoli 100 ur dela. Zato prizna, da mu ni vseeno, za koga tak nož naredi in kaj bo z njim, ko bo dobil novega lastnika. Kako nastajajo taki noži in kako je študent strojništva zaradi koronavirusa postal mojster ostrega jekla, je v oddaji Nedeljska reportaža raziskoval Jure K. Čokl.
Med Grosupljim in Turjakom, blizu vasi Velike Lipljene, leži sredi gozda zelo zanimiva kraška jama Županova jama, ki sodi med turistične jame in je opremljena z električno razsvetljavo. Danes jamo sestavljata dve med seboj povezani jami. Prva je Ledenica in so jo ljudje poznali že od nekdaj, saj je imela naravni vhod. Druga jama pa je brezno, ki so ga ljudje prav tako poznali, vendar niso vedeli, kaj se v njem skriva. Obe jami sta takrat spadali pod občino Šentjurij pri Grosupljem, župan pa je bil Josip Perme. Tega so zanimale skrivnosti globin, zato se je odločil, da bo preveril, ali sta obe jami med seboj povezani. Župan Perme je maja leta 1926 prepričal svojega soseda, vaškega krojača Antona Ogrinca, da sta šla s svojima šestnajstletnima sinovoma odkrivat podzemeljski svet. Pogumneži so se spustili v brezno po lestvi, s seboj pa so imeli povsem osnovno opremo, od vrvi do sveč. Takrat povezave med breznom in jamo Ledenico niso našli. So pa odkrili nadaljevanje v drugi smeri in ta del se danes imenuje Velika dvorana. Danes jamo upravlja Županova jama, turistično in okoljsko društvo Grosuplje, ki skrbi za vodenje in najrazličnejše programe v jami in ob njej. Jama je odprta ob koncih tedna, za skupine pa po dogovoru. Županovo jamo bomo spoznali v nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.
V občini Kuzma so te dni dobili novo pridobitev. Pa ne gre za klasične dobrobiti slovenske občinske realnosti; se pravi, ne gre za krožišče, čistilno napravo ali obrtno cono. Zobu časa, elementom in pozabi jim je uspelo iztrgati več kot stoletje staro »cimprano« hišo, ki so jo ob pomoči strokovnjakov natančno obnovili, vrnili v prvotno stanje in postavili na ogled. A to je le prvi del zgodbe, ki nam jo v Nedeljski reportaži predstavlja Marko Radmilovič. Drugi del govori o zadnji in edini prebivalki te hiše. Ime ji je bilo Cecilija, a so jo vaščani v zaledju Kuzme poznali kot Cilo. Njeno življenje, njena zbirateljska strast, predvsem pa njen odnos do hiše in življenja na sploh, je navdihnila reportažo z naslovom: »Cila in njena iža«!
Naša dežela je posejana z najrazličnejšimi pomniki, posvetnimi in cerkvenimi stavbami, ki dajejo pečat pokrajini. Tu so tudi različna znamenja, med katerimi je izredno veliko kapelic in lesenih križev, na Primorskem in na Krasu pa so opazni kamniti križi. Še posebno pa so ti značilni za širše območje Pivke. Zato jih tudi imenujejo Pivški kamniti križi, saj je prav tam koncentracija teh križev največja. Seveda pa kamniti križi stojijo tudi v Košanski dolini in v manjšem številu na drugih koncih Krasa in Primorske. Pivški kamniti križi sodijo med dragoceno kulturno in krajinsko dediščino Pivke, to so vaška, obpotna in poljska znamenja, ki praviloma stojijo na začetku ali na sredi vasi, ob cestah in poteh, najraje na križpotjih, včasih sredi polja. Nekatera so na vzpetinah, na vidnejših točkah, izjemoma tudi na višjem hribu daleč od naselij, kakršen je Osojnica. V stilnem razvoju pivških kamnitih križev se kažeta trdoživost tradicije in kontinuiteta oblikovanja, značilna nenehna uporaba domačih vrst kamna, pa nam potrjuje delo domačih kamnosekov. Pivški kamniti križi so tudi arhitekturno zelo zanimivi in dajejo pečat pokrajini. Te križe bomo spoznali v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.
Z akcijo GOGO – Gibalno ovirani gore osvajajo želijo v Planinski zvezi Slovenije skupaj z Zvezo Sonček – Zvezo društev za cerebralno paralizo Slovenije in Zvezo paraplegikov Slovenije pripeljati invalide in osebe s posebnimi potrebami v hribe in jim omogočiti obiskovanje planinskih pohodov ter jim predstaviti njim dostopne točke v hribih ali gorah. Poleg tega jih želijo spodbuditi, naj naredijo nekaj zase, naj se premaknejo iz cone udobja v življenje, dejavnost, naravo in družbo, saj tako lahko preprečijo svojo osamljenost, izključenost in telesno nedejavnost. Ta mesec so tako obiskali Planinski dom v Tamarju in na Boču ter Kočo Antona Bavčerja na Čavnu ter Lavričevo kočo na Gradišču. To so obiskali dvakrat, 10. septembra pa se jim je na pohodu pridružila tudi novinarka Petra Medved.
V želji obuditi in negovati nesnovno dediščino različne organizacije in institucije ubirajo tudi manj ortodoksne prijeme. V Mariboru že nekaj desetletij v poletnem času obujajo tradicijo igranja dvoriščnih iger. Letošnje poletje jim je pod palec in kazalec prišla posebna igra, ki je v ozkem krogu poznavalcev, kot tudi v nekaj širši javnosti, vzbudila nemalo zanimanja kot tudi nostalgije. Marko Radmilovič je v Nedeljski reportaži opisal drugo srečanje kičkarskih veteranov, ki pa jih bi bilo morebiti pravilneje imenovati »neo kičkarji«.
Nedeljska reportaža se spušča po slovenskih vodnih toboganih in med drsenjem proti bazenu spoznava njihovo načrtovanje, zgraditev, varnostna vprašanja, kratko zgodovino ter seveda vse užitke, ki jih kopalcem ponujajo njihove številne edinstvene različice.
