Pravljična gričevnata, obmejna pokrajina, rajski vrt, slovenska Toskana, deželica, kjer se na vrhovih gričev belijo starodavne vasi, naselja, gradovi in cerkvice, vse to in še več so Goriška Brda. To je pokrajina na skrajnem zahodu naše države in za mnoge je še vedno precej neznana in skrivnostna. Pa vendar se v tistih krajih dogaja marsikaj, spomladi in jeseni se tu zvrsti cela vrsta najrazličnejših festivalov in prireditev, med katerim je zagotovo zelo znan praznik češenj. Valovita pokrajina, kjer se čuti blagodejen vpliv morja in jo hladijo sunki burje, kar sama vabi na potep. Zato je tu več kolesarskih in pohodniških, učnih poti. Ena takih je učna pot, poimenovana po pesniku Alojzu Gradniku. Ta v eni svojih pesmi, posvečenih Brdom, pravi, da zlate lestve, ki povezujejo nebo in zemljo kot nevidna nit, vidijo le izbranci; samo ti lahko prisluhnejo šepetu zvezd, nebeški glasbi in so v sozvočju z vesoljem. Vabimo vas, da se nam v iskanju teh niti pridružite v nedeljski reportaži.
Kako opisati, kar zaradi slikovitosti težko zazna oko? Potep po Goriških Brdih je namreč tako doživetje, saj si presenetljive podobe vasi, ki so kot orlovska gnezda pripete na vrhove in obronke gričev, tako rekoč podajajo roke. Seveda pa ni vse romantika, cesta, ozka kot zavijačeve poti, nenehno opozarja, da raje ustavi svoj avto in si vzemi čas za razgled.
Šmartno v Goriških Brdih, je kulturni spomenik lokalnega pomena, čeprav ta okvir presega in bi moral biti priznan na državni, če ne širši ravni. Ta srednjeveška utrjena vas je pred desetletji, takoj po katastrofalnem potresu v Posočju in Furlaniji, kazala bolj klavrno podobo. Danes pa je povsem drugače. Že od daleč opaziš neko osvežujočo podobo, ki kaže, da se v vasi nekaj dogaja.
Ko sem stopil skozi utrjen kamniti vhod v vas, me je pozdravila zgovorna Marija Simčič, po domače Meri, ki je ravno urejala pisano stojnico, kjer so se bohotile sladke briške dobrote.
Hiša Marica
Od stojnice z dobortami sem se napotil proti slikovitemu nizu hiš. Na steni sem opazil napis Hiša Marica. Hiša Marica stoji za mogočnim obzidjem slikovite srednjeveške vasice Šmartno. Ta je bila nekoč vojaška utrdba, danes romantično naselje, kjer se zdi, da se je čas ustavil. Obnovljena stara domačija, kjer je danes restavracija s prenočišči, je dobila ime po „noni“ Marici, ki je otroke razvajala z domačimi dobrotami.
V Hiši Marica sem srečal Evo Mavrič, lastnico te hiše in hkrati tudi ekonomistko in turistično vodnico.
V Hiši Marica dela kot natakar Nejc Kastelic, ki se v Šmartno vozi vsak dan iz Nove Gorice. In kako gleda na prebujanje turizma v Šmartnem? Pravi, da je vesel, da je del te zgodbe, in da ga vsakodnevna vožnja na delo ne moti, saj lahko občuduje čudovito naravo. Poleg tega dela v restavraciji, ki je v hiši, ki je stara 500 let in je izvirno obnovljena. Sem prihajajo predvsem tujci, še zlasti Avstrijci in Italijani, pa tudi domačini.
Hiša ki nosi hišne številke 38-40, je obnovljen kompleks treh hiš, namenjen kulturnemu dogajanju. Gostijo redne likovne in fotografske razstave, organizirajo koncerte, delavnice, predavanja. Ukvarjajo se s poslovnim turizmom, dvorano in galerijo ter ostale prostore nudijo v najem za poslovne dogodke, srečanja, predavanja, izobraževanja. V Hiši je delujoč bar, za zaključene skupine nudijo catering.
Briška hiša V Briški hiši je predstavljena bivalna kultura Brd. Tam si lahko ogledate tradicionalno vinsko klet, razstavo o razvoju Briške hiše od prazgodovine do danes s filmskim prikazom Brd ter življenja v Brdih v prvi polovici 20. stoletja. V pritličju pa je v ambientu tipične briške kuhinje, trgovinica s keramičnimi izdelki ter dobrotami iz briške kulinarike.
Domačini
Ko sem se sprehajal po ulicah, sem pogrešal vsakdanji utrip, ki ga dajejo domačini, stalni naseljenci v določenem kraju, v Šmartnem pa sem dobil vtis, da so domačini preprosto izginili. Katja Kogej s s tem strinja in pravi, da se domačini na nek način res umikajo, saj je naval turistov pogosto zelo moteč. Včasih je turistov toliko, in povzročajo takšen hrup, da morajo domačini zapirati okna, da se v stanovanjih sploh lahko pogovarjajo. Etnologinja Katja Kogej je namreč domačinka, ki živi v Šmartnem, in zato še kako dobro pozna dogajanje povezano s to vasjo, v kateri vztraja še 80 domačinov, nekaj je tudi otrok, kar je zelo pozitivno. Kaj pa krilatica Šmartno – obnovljeni kulturni biser? Katja Kogej pravi, da to frazo sliši pogosto. Nekaj sigurno drži. Po potresu je bilo narejenega veliko, žal se poudarja le zadnja faza obnove. Veliko so k temu pripomogli prav domačini z obnovo svojih domačij. Kot etnologinja pa na to gleda drugače, po svetu se tega lotevajo drugače, predvsem v sodelovanju z domačini. Kaj pa hiše kjer nudijo zanimivo ponudbo? Katja Kogej odgovarja, da se lastniki, zaposleni v teh hišah zelo trudijo, vendar bi bilo treba v ponudbo vključiti predvsem domače izdelke, domače pridelovalce, domačo hrano, česar v Brdih ne manjka.
Konec ali začetek?
Na koncu pa v premislek. Šmartno v Goriških Brdih je zagotovo biser in samo upamo lahko, da se ne bo spremenilo v Potemkinovo vas, lažno kuliso, ki kaže le golo zidovje brez vsebine. Upamo, da bodo odgovorni našli skupno pot z domačini in dali Šmartnemu neko vsebino, ki ne bo vodila v to, da bi Šmartno postalo podobno razgrajaškemu brlogu.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Nedeljska reportaža
07.01.2018
Kakšna bo usoda tega briškega bisera?
Pravljična gričevnata, obmejna pokrajina, rajski vrt, slovenska Toskana, deželica, kjer se na vrhovih gričev belijo starodavne vasi, naselja, gradovi in cerkvice, vse to in še več so Goriška Brda. To je pokrajina na skrajnem zahodu naše države in za mnoge je še vedno precej neznana in skrivnostna. Pa vendar se v tistih krajih dogaja marsikaj, spomladi in jeseni se tu zvrsti cela vrsta najrazličnejših festivalov in prireditev, med katerim je zagotovo zelo znan praznik češenj. Valovita pokrajina, kjer se čuti blagodejen vpliv morja in jo hladijo sunki burje, kar sama vabi na potep. Zato je tu več kolesarskih in pohodniških, učnih poti. Ena takih je učna pot, poimenovana po pesniku Alojzu Gradniku. Ta v eni svojih pesmi, posvečenih Brdom, pravi, da zlate lestve, ki povezujejo nebo in zemljo kot nevidna nit, vidijo le izbranci; samo ti lahko prisluhnejo šepetu zvezd, nebeški glasbi in so v sozvočju z vesoljem. Vabimo vas, da se nam v iskanju teh niti pridružite v nedeljski reportaži.
Kako opisati, kar zaradi slikovitosti težko zazna oko? Potep po Goriških Brdih je namreč tako doživetje, saj si presenetljive podobe vasi, ki so kot orlovska gnezda pripete na vrhove in obronke gričev, tako rekoč podajajo roke. Seveda pa ni vse romantika, cesta, ozka kot zavijačeve poti, nenehno opozarja, da raje ustavi svoj avto in si vzemi čas za razgled.
Šmartno v Goriških Brdih, je kulturni spomenik lokalnega pomena, čeprav ta okvir presega in bi moral biti priznan na državni, če ne širši ravni. Ta srednjeveška utrjena vas je pred desetletji, takoj po katastrofalnem potresu v Posočju in Furlaniji, kazala bolj klavrno podobo. Danes pa je povsem drugače. Že od daleč opaziš neko osvežujočo podobo, ki kaže, da se v vasi nekaj dogaja.
Ko sem stopil skozi utrjen kamniti vhod v vas, me je pozdravila zgovorna Marija Simčič, po domače Meri, ki je ravno urejala pisano stojnico, kjer so se bohotile sladke briške dobrote.
Hiša Marica
Od stojnice z dobortami sem se napotil proti slikovitemu nizu hiš. Na steni sem opazil napis Hiša Marica. Hiša Marica stoji za mogočnim obzidjem slikovite srednjeveške vasice Šmartno. Ta je bila nekoč vojaška utrdba, danes romantično naselje, kjer se zdi, da se je čas ustavil. Obnovljena stara domačija, kjer je danes restavracija s prenočišči, je dobila ime po „noni“ Marici, ki je otroke razvajala z domačimi dobrotami.
V Hiši Marica sem srečal Evo Mavrič, lastnico te hiše in hkrati tudi ekonomistko in turistično vodnico.
V Hiši Marica dela kot natakar Nejc Kastelic, ki se v Šmartno vozi vsak dan iz Nove Gorice. In kako gleda na prebujanje turizma v Šmartnem? Pravi, da je vesel, da je del te zgodbe, in da ga vsakodnevna vožnja na delo ne moti, saj lahko občuduje čudovito naravo. Poleg tega dela v restavraciji, ki je v hiši, ki je stara 500 let in je izvirno obnovljena. Sem prihajajo predvsem tujci, še zlasti Avstrijci in Italijani, pa tudi domačini.
Hiša ki nosi hišne številke 38-40, je obnovljen kompleks treh hiš, namenjen kulturnemu dogajanju. Gostijo redne likovne in fotografske razstave, organizirajo koncerte, delavnice, predavanja. Ukvarjajo se s poslovnim turizmom, dvorano in galerijo ter ostale prostore nudijo v najem za poslovne dogodke, srečanja, predavanja, izobraževanja. V Hiši je delujoč bar, za zaključene skupine nudijo catering.
Briška hiša V Briški hiši je predstavljena bivalna kultura Brd. Tam si lahko ogledate tradicionalno vinsko klet, razstavo o razvoju Briške hiše od prazgodovine do danes s filmskim prikazom Brd ter življenja v Brdih v prvi polovici 20. stoletja. V pritličju pa je v ambientu tipične briške kuhinje, trgovinica s keramičnimi izdelki ter dobrotami iz briške kulinarike.
Domačini
Ko sem se sprehajal po ulicah, sem pogrešal vsakdanji utrip, ki ga dajejo domačini, stalni naseljenci v določenem kraju, v Šmartnem pa sem dobil vtis, da so domačini preprosto izginili. Katja Kogej s s tem strinja in pravi, da se domačini na nek način res umikajo, saj je naval turistov pogosto zelo moteč. Včasih je turistov toliko, in povzročajo takšen hrup, da morajo domačini zapirati okna, da se v stanovanjih sploh lahko pogovarjajo. Etnologinja Katja Kogej je namreč domačinka, ki živi v Šmartnem, in zato še kako dobro pozna dogajanje povezano s to vasjo, v kateri vztraja še 80 domačinov, nekaj je tudi otrok, kar je zelo pozitivno. Kaj pa krilatica Šmartno – obnovljeni kulturni biser? Katja Kogej pravi, da to frazo sliši pogosto. Nekaj sigurno drži. Po potresu je bilo narejenega veliko, žal se poudarja le zadnja faza obnove. Veliko so k temu pripomogli prav domačini z obnovo svojih domačij. Kot etnologinja pa na to gleda drugače, po svetu se tega lotevajo drugače, predvsem v sodelovanju z domačini. Kaj pa hiše kjer nudijo zanimivo ponudbo? Katja Kogej odgovarja, da se lastniki, zaposleni v teh hišah zelo trudijo, vendar bi bilo treba v ponudbo vključiti predvsem domače izdelke, domače pridelovalce, domačo hrano, česar v Brdih ne manjka.
Konec ali začetek?
Na koncu pa v premislek. Šmartno v Goriških Brdih je zagotovo biser in samo upamo lahko, da se ne bo spremenilo v Potemkinovo vas, lažno kuliso, ki kaže le golo zidovje brez vsebine. Upamo, da bodo odgovorni našli skupno pot z domačini in dali Šmartnemu neko vsebino, ki ne bo vodila v to, da bi Šmartno postalo podobno razgrajaškemu brlogu.
V tokratni Nedeljski reportaži se odpravljamo na morje. In to dobesedno: v začetku meseca smo se odpravili v Izolo na poletno šolo jadranja in se mladim jadralcem Jadralnega kluba Burja pridružili na poletnem počitniškem treningu. V klubu skrbijo tako za tiste, ki se na jadrnice in morje šele navajajo, kot za mlade, ki že tekmujejo na regatah. Kako mladi jadralci iz Jadralnega kluba Burja preživljajo poletje, v katerem vetru najraje jadrajo, kakšne so njihove jadrnice in kako jih je spremljati na motornem gumijastem čolnu?
V Gdansku na Poljskem bo med 5. in 9. septembrom potekalo največje tekmovanje za mlade strokovnjake Euroskills. Gre za prestižno evropsko tekmovanje mladih strokovnjakov, starih med 18 in 25 let, mladi pa na njem tekmujejo v več kot 40 različnih panogah. To je največji dogodek na področju poklicnega izobraževanja in pomembno prispeva k ugledu poklicnih panog, ki v zadnjem času izgubljajo zanimanje. Slovenijo bo na tekmovanju zastopalo 12 tekmovalcev, ki bodo svojo strokovnost in spretnosti pokazali v devetih panogah oziroma kategorijah, udeležili se ga bodo v okviru Centra za poklicno izobraževanje. V Nedeljski reportaži, ki jo je pripravil Aleš Ogrin, se odpravljamo v šolske delavnice Šolskega centra Škofja Loka. S tekmovalcem v stavbnem mizarstvu Janom Kožuhom in mentorjem Jožetom Jarcem bomo predstavili, kako potekajo priprave na to veliko tekmovanje.
Ena izmed zabav poletnih dni so v zadnjem desetletju postali »koruzni labirinti«. Čeprav je o teh spreminjajočih se postavitvah v medijih najti čez glavo zapisov, se šele Nedeljska reportaža Marka Radmiloviča pogumno in celostno odpravlja v koruzni labirint. To pa ne pomeni, da bo našla tudi pot iz njega. Koruzni labirinti namreč upoštevajo dolgo tradicijo teh osupljivih poti, ki koreninijo pri samem vodnjaku človeške civilizacije. Kar se zdi kot skromna poletna zabava, je v resnici tisočletja stara kultura, v kateri je izgubljanje ali le sprehod po blodnjaku veliko več kot samo kratkočasje za vso družino.
Na obalnem območju, predvsem pa v njegovi okolici, je več kot 150 različnih tematskih poti. Od pohodnih, konjeniških, planinskih do kolesarskih, to pomeni, da je to območje še toliko pomembnejše za rekreacijo, dejavno preživljanje prostega časa in turizem na splošno. Tako je recimo pred več kot desetimi leti Mestna občina Koper v okviru projekta LAS skupaj z obalnim planinskim društvom identificirala 15 tematskih pohodnih poti. Od teh je bilo devet pohodnih, pet kolesarskih in ena učna pot. Vse te poti so uredili, očistili in označili z enotnimi informacijskimi tablami. Izdali so tudi različno promocijsko gradivo, od načrtov do zgibank. Glavni kriterij izbora tematskih poti je bil ta, da so te poti geografsko razpršene po celotnem koprskem podeželju. Pozneje so izbor teh poti ob pomoči drugih projektov LAS še dopolnjevali. V Nedeljski reportaži bomo spoznali eno izmed teh tematskih poti, ki ima izhodišče v Dekanih, avtor oddaje je Milan Trobič.
V slikoviti alpski dolini Radovne stoji Pocarjeva domačija, v katero je zgodovina več kot tristo let nalagala zgodbe in predmete, zaradi katerih je danes to kulturni spomenik državnega pomena in eden od biserov kulturne dediščine Triglavskega narodnega parka.
Tretji vikend v juniju je v Pliskovici potekal festival kamna. Šlo je za 7. izdajo te prireditve, kjer v ospredje stopi zapostavljena, težka, a vseeno impresivna umetniška obrt: kamnoseštvo. Čeprav se je na prireditvi predstavljalo več različnih rokodelcev in je bilo poskrbljeno tudi za bogat spremljevalni program, je glavno besedo imel kamen. V Pliskovici je namreč potekalo tekmovanje mladih kamnosekov, predizbor državnega kamnoseškega prvenstva. O tekmovanju, kamnoseštvu in festivalu v idilični vasici na Krasu, izvemo več v Nedeljski reportaži.
»Projekt sofinancirata Republika Slovenija, Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje in Evropska unija – NextGenerationEU.«
Ob skoraj pozabljeni vasi Radmožanci, ki leži med Lendavo, Dobrovnikom in obema Polanama, je gozd. Domačini mu pravijo Črni log. In v tem gozdu se je pred več kot sedmimi desetletji zgodil nenavaden dogodek. Vaški pastir se je vrnil s paše goveje živine in domačinom zaupal, da se mu je nad hrastom v gozdu prikazala Marija. Tako se je začela zgodba prekmurskega Lurda, ki še danes ni čisto priznana, pojasnjena ali širše znana. V Radmožance se je z Nedeljsko reportažo odpravil Marko Radmilovič.
Sprehod po Ljubljani ni nič posebnega in neobičajnega, boste rekli. Opazujemo dogajanje okoli sebe, občudujemo lepote in že s kotičkom očesa lahko zaznamo nevarnosti v okolju in se jim lahko uspešno izognemo. Po večini prostor dojemamo vizualno. Hoja po mestu pa postane izziv, če je človek slep, saj slepi in slabovidni prostor, ki nam je skupen, doživljajo drugače. Se videči zavedamo, kako pomembna je dostopnost prostora? Vemo, kaj pomeni talni taktilni vodilni sistem, ki izboljša gibanje ljudi z okvarami vida, s tem pa tudi njihovo samostojnost in kakovost življenja? Kakšne ovire na pot, ki naj bi bila varna, postavljajo neozaveščeni posamezniki in kako jih lahko ogrožajo v prometu? Petra Medved se je na sprehodu po prestolnici pridružila Timoteju Skledarju in Boštjanu Vogrinčiču, ki uporabljata belo palico.
Ste že slišali za Menišijo? To je gozdnata visoka kraška planota med Cerkniškim in Planinskim poljem, dolino Cerkniščice in Otavščice ter logaškim Ravnikom, Ljubljanskim barjem in Krimom. Približno 15 km dolga in 6 km široka planota je visoka okoli 700 m in poteka v dinarski smeri severozahod-jugovzhod. Večji del Menišije porašča gozd, v katerem se ni težko izgubiti. No, mi se bomo odpravili v enega izmed šestih krajev na tej planoti, v Selšček. Tu je bil rojen znameniti slikar Maksim Gaspari. V njegovi rojstni hiši so imeli vaško furmansko gostilno, v kateri so se ustavljali furmani, ki so vozili les iz hribovskih vasi. Ta živahni promet je spodbudil še prijatelja Gasparijevih, Šviglovega očeta, ki je v Selščku zgradil hišo in v njej odprl še eno gostilno, po domače Pri Markotovih, v kateri je ponujal tudi malice. V oddaji Nedeljska reportaža bomo spoznali prav to danes popolnoma obnovljeno nekdanjo furmansko gostilno. Avtor oddaje je Milan Trobič.
Pod starim Kranjem se vijejo podzemni rovi – tisoč tristo metrov je njihova skupna dolžina. Gradili so jih med 2. svetovno vojno, v 80-ih so v njih zaradi ustreznih pogojev gojili šampinjone, od leta 2008 pa so prepoznavna turistična znamenitost Kranja, ki si je prislužila celo srebrnega Sejalca – priznanje za ustvarjalne in inovativne dosežke v slovenskem turizmu. 10 tisoč obiskovalcev na leto je statistika, ki je k obisku skrivnostnih rovov spodbudila tudi Darjo Pograjc in nastala je tokratna Nedeljska reportaža.
Kolesarjenje postaja iz dneva v dan bolj priljubljena oblika rekreacije, prav tako vsakodnevne mobilnosti, vse bolj pa je pomembno tudi v turistični ponudbi. V času globalnih podnebnih sprememb je kolesarjenje ključnega pomena za zmanjševanje ogljičnega odtisa, za manj emisij v ozračju. Poleg hoje tvori prvi steber trajnostne mobilnosti. V drugi steber sodi javni potniški promet, v tretjega motorni promet, četrti steber je tovorni promet, peti pa celostno prometno načrtovanje. A kaj se skriva za temi visokoletečimi besedami? Kakšna je kolesarska podoba ljubljanske urbane regije? Ob vsem tem v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
Zbiranje gramofonskih plošč je prav posebna strast. A tudi poslušanje gramofonskih plošč je svojevrsten obred in izkušnja. Držanje ovitka in opazovanje njegove likovne podobe, medtem ko se plošča vrti na gramofonu, igla pa prasketaje potuje po tankih zarezah zvočnega zapisa in ob nežnem pokljanju predvaja izbrano glasbo, je prizor, ki marsikomu vzbuja občutek nostalgije. V današnji Nedeljski reportaži se je Miha Žorž podal po poti gramofonskih plošč in v za marsikoga že izgubljenem času našel povsem aktualne poglede. Ljubezen do plošč je namreč ljubezen do glasbe. Še vedno.
Igre s kartami so priljubljena zabava, da pa je mogoče poseči z njimi tudi na višje ravni človeškega mišljenja, se strinjajo mnogi besni igralci taroka, pasjanse, ali katere drugih priljubljenih iger. Večina kvartopircev pa spoštljivo umolkne, ko beseda nanese na bridž. Globalni fenomen, ki ga uvrščajo celo med športne panoge, je v Sloveniji malo znan, kar pa ne pomeni, da ga Slovenci ne igramo. Delček bridž scene nam bo Marko Radmilovič predstavil v Nedeljski reportaži.
Prizadevanja za varstvo gorske narave segajo že v konec 19. stoletja, v čas ustanovitve Slovenskega planinskega društva. Pomlad je čas, ko tudi v sredogorju zacvetijo najrazličnejše rastline, mnoge med njimi so zavarovane. Uredba o zavarovanih prostoživečih rastlinskih vrstah prepoveduje zavestno uničevanje, zlasti trganje, rezanje, ruvanje in odvzem iz narave, poškodovanje ali zbiranje rastlin in ogrožanje obstoja teh vrst na njihovem naravnem območju razširjenosti. V Nedeljski reportaži, ki jo je pripravil Aleš Ogrin, bomo predstavili dve zavarovani gorski roži – blagajev volčin in clusijev svišč.
Čas velike noči vsako leto postreže s posebnim rastjem, značilnim za zgodnjepomladne dni, obstaja pa rastlina, ki je po prazniku dobila ime, in prav njej bomo namenili osrednjo pozornost v tokratni Nedeljski reportaži.
Redke so igrače, ki imajo toliko ljubiteljev med starimi in med mladimi, kot jih imajo legendarne danske kocke lego. Po vsej verjetnosti si njihov ustanovitelj, danski mizarski mojster Ole Kirk Christiansen, ko je leta 1932 ustanovil podjetje, kjer so izdelovali lesene igrače, tega ni predstavljal niti v najbolj norih sanjah. Ogromno ljubiteljev teh igrač živi tudi v Sloveniji in najbolj strastni izmed njih so že 25. po vrsti pripravili Kockefest, razstavo njihovih lastnih stvaritev, ki v nekaterih primerih vsaj konkurira domiselnosti izvirnih kreacij. Na kockefest je mikrofon Prvega odnesel Jure K. Čokl in ga vklopil med milijoni drobnih kock.
V sredo, na svetovni dan vode, se je na sedežu Združenih narodov v New Yorku začela druga mednarodna konferenca o vodi, Slovenija pa bo v prihodnjem letu prevzela predsedovanje Konvenciji o vodi. V Nedeljski reportaži se ne bomo posvetili dejavnostim in zavezam Slovenije, temam, ki so bile na dnevnem redu konference, ampak fotografski razstavi v Galeriji Jakopič v Ljubljani, kjer je že nekaj časa na ogled 130 fotografij z naslovom: VALOVANJE: VIZUALNI DNEVNIK VODE, fotografska zbirka različnih možnih življenjskih oblik vode. Lirično temačna mističnost in zadržana živahnost vode je ob glasbi in spremljevalnemu besedilu podana kot prvoosebna pripoved, ki je nastala ob fotografijah članov nizozemske agencije NOOR Images. Kuratorja razstave sta dr. Marija Skočir in Stefano Carini.
