Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Slovenska zemlja me navdihuje, pravi zavedna koroška Slovenka Tanja Prušnik, arhitektka in priznana likovna umetnica
Tanja Prušnik se je rodila na avstrijskem Koroškem, kjer je preživela otroštvo, končala slovensko gimnazijo, potem pa je šla študirat arhitekturo na Dunaj.
Tanja Prušnik je zavedna koroška Slovenka, zelo prizemljena, morda pa prav zaradi tega vedno ustvarja na tleh, pogosto tudi na slovenski zemlji.
"Našla sem svoj način dela, s katerim se vračam na določeno točko, se osredotočam na to, kdo sem, od kod prihajam."
Že dolgo v središču njene pozornosti ni samostojna slika, ustvarja v ciklih, serijah, zanimajo jo raziskovanje, proces in razvoj. Nekateri njeni cikli trajajo že desetletja, v njih nastajajo serije, tudi poimenuje jih tako, da vidimo, v kakšnem stanju je bila, ko so nastajali. V imenih ciklov in serij je vedno koda. UTOPIJA__gnp na primer nosi zelo pomemben osebni pečat. Njen stari oče Karel Prušnik – Gašper, koroški partizan, je napisal izjemno pomembno zgodovinsko in avtobiografsko delo o uporu, ponosu in partizanstvu na Koroškem. To je knjiga Gamsi na plazu in s to serijo je začela leta 2004, ko je ustvarjala naslovnico za nemški prevod te knjige. Zakaj je naslovu dodala utopijo?
"To je bila utopija svobode, za katero so se naši predniki borili in trpeli, da so lahko svobodo predali naslednjim generacijam. V tem smislu delam tudi jaz, v vseh mojih serijah je prisotno vprašanje, kaj ostane za nami. Svoboda, ki jo imamo, ni več utopija, moramo pa se zavedati, kako smo prišli do nje."
Pomembni koraki so bili narejeni, a pot še ni končana
Koliko je še vedno zamolčanega, ko se spominjamo upora koroških Slovencev proti nacizmu, pritiskom in krivicam?
"Bila je dolga, težka pot, a mislim, da smo v zadnjem obdobju na Koroškem naredili veliko korakov naprej. Če pomislim na svojo mamo, je bila zelo pogumna, prišla je iz nemško govoreče družine, se naučila slovensko, da je s svojimi otroci govorila v tem jeziku. Slovenščina je bila vedno naš družinski jezik."
Tanja Prušnik razlaga, da je tudi globalizacija vplivala na večjezičnost, a opozarja, da moramo biti pri tem pazljivi.
"Ta pot še ni končana. Zelo pomembno je, da se zavedamo, kakšen pomen in težo ima kateri izmed jezikov. Vsak Slovenec na Koroškem zna nemško, pri dvojezičnih napisih ne gre za to, temveč za enakopravnost jezikov. Samoumevno bi moralo biti, da je vse dvojezično, ne pa, da se vsakič razpravlja o tem, zakaj …"
Njen delovni prostor zajema Avstrijo in Slovenijo. Svoj cikel Voda, vino, kri je na primer začela v Sloveniji, umetniški projekt Sledi , v katerem se ukvarja s tem, kaj ostane za nami, ima korenine v Novem mestu, kjer je sodelovala na mednarodnih likovnih dnevih, na katere ima zelo lepe spomine.
"Slovenska zemlja me navdihuje."
Kot angažirana sodobna umetnica je nase opozorila tudi z odmevnimi socialnimi projekti, saj po njenem mnenju lahko umetnost odpira teme, ki niso prijetne, o katerih se sicer ne govori. Projekt Odpreti pogled – Den Blick öffnen je leta 2018 dobil nagrado za človekove pravice, ki jo podeljuje zvezna dežela Koroška. Z njim Tanja Prušnik in umetnica Ina Loitzl že od leta 2008 opozarjata na težave otrok in mladostnikov, ki so pogosto povezane z nasiljem. Vsako leto pripravljata dobro obiskane prodajne razstave, ki potujejo po Avstriji, zaslužek donirajo organizacijam, ki pomagajo mladim, svoj delež pa dobijo tudi umetniki, ki sodelujejo.
''Veliko ustvarjalcev živi v prekarnih razmerah, zato je pomembna tudi solidarnost z umetniki.''
Kako pa gresta skupaj arhitektura in likovna umetnost?
"Arhitektura ima meje, ki jih je treba upoštevati, v likovni umetnosti pa je več svobode, meje si postavljaš sam. Arhitektura in likovno ustvarjanje gresta pri meni vzporedno, z roko v roki. Po končanem študiju sem se osredotočila na arhitekturo, potem pa sem spoznala, da me zelo vleče k likovni umetnosti. Arhitektura me zanima, me včasih najde, je ne iščem, v središču mojega dela pa je likovno ustvarjanje."
Tanja Prušnik je prepričana, da nas bo obdobje osamitve in socialnih izolacij še dolgo spremljalo.
"S to tematiko se bomo še ukvarjali, odprla se bodo številna vprašanja, tudi o umetnosti. Nekateri pravijo, da potrebujemo umetnost kot vsakdanji kruh. Umetnost je bistvena, nas določa, praljudje so se najprej likovno izražali. Zame je umetnost tretji jezik, ki ga obvladam."
Kako pa nanjo in na njeno delovanje vpliva pandemija, kako sprejema izolacijo?
"Umetnice in umetniki večinoma delamo tako, da se osamimo v svojih ateljejih, za nas to ni nič novega, se znamo izolirati. Sem bila pa poleti vesela, ker sem lahko z mladimi v Piranu pripravljala svojo sedemkilometrsko instalacijo."
Postavitev, ki jo je pripravljala v Piranu, gre za sedem kilometrov ročno napisanih odlomkov iz knjige Gamsi na plazu, bi morala biti del deželne razstave ob stoti obletnici plebiscita, zaradi pandemije pa je bila otvoritev prestavljena in bo v Železni Kapli uresničena aprila letos.
Njen stari oče Karel Prušnik - Gašper, koroški partizan in borec za pravice Slovencev na Koroškem, se je v knjigi Gamsi na plazu, ko je nekdo s simpatijo omenil plebiscit, spomnil besed svojega očeta: "Vedno znova odpirajo naše skeleče rane …" Kako sta državi izkoristili stoto obletnico koroškega plebiscita, ki smo jo obeleževali lani? Ali smo bili dovolj kritični, je bil program preveč okrnjen tudi zaradi pandemije? Avstrijski predsednik Alexander Van der Bellen se je na osrednji slovesnosti v Celovcu koroškim Slovencem v slovenščini opravičil za krivice in zamude pri uresničevanju njihovih ustavnih pravic. Tanja Prušnik ocenjuje, da je bilo to dejanje pogumno, njegove besede pa so bile zdravilne.
"Sem se mu osebno zahvalila, ko je bil v domu umetnikov. Dolgo smo čakali, da smo slišali te besede. Za tiste, ki na eni in na drugi strani razmišljajo bolj radikalno, je pa vedno premalo. Tudi pandemija je vplivala na izvedbo programa. Ker je nekaj projektov prestavljenih na letošnje leto, to pomeni, da se bomo o plebiscitu pogovarjali tudi v letu 2021. Imamo torej možnost, da še govorimo o tem, če smo bili lani premalo ostri. Priložnost torej ni zamujena."
Dialog je edina rešitev, pravi Tanja Prušnik.
"Ker živimo skupaj, je dialog rešitev. Dialog, v katerem se zgodovina ne piše na novo. V tem, da bi se pisala na novo, vidim veliko nevarnost. Zato mora biti naša zgodovina vidna, o njej je treba govoriti, ne smemo je zatajiti. Če jo pozabimo, je ne bo več."
Sredi leta 2019 so članice in člani društva avstrijskih likovnih umetnic in umetnikov Tanjo Prušnik izvolili za svojo predsednico. Ta pomembna organizacija, ki ima sedež v palači Künstlerhaus, je bila ustanovljena 1861, sto let pa se vanjo ženske niso smele včlaniti. Tanja Prušnik je prva predsednica, prva ženska na čelu tega društva.
"Verjetno je res storjen velik skok naprej, ker je ženska na tem mestu. Zgodilo se je, da sem to jaz. Vse, kar naredim, pa naredim s strastjo. Veseli me, da nam je že marsikaj uspelo uresničiti. Spet smo prisotni s svojim delom, programom, z našimi dobrimi razstavami ..."
Društvo avstrijskih likovnih ustvarjalk in ustvarjalcev v svoji prenovljeni galeriji Künstlerhaus nase opozarja tudi z razstavo Ko gesta postane dogodek, ki je nastala v letu sosedskega dialoga med Avstrijo in Slovenijo. "Ta razstava išče odgovore na vprašanja solidarnosti, dialoga, tudi med generacijami, vprašanja o gradnji mostov med različnimi umetniškimi in družbenimi stališči, med ljudmi in državami, ustanovami kulturnega življenja in med spoli," je v publikaciji o razstavi zapisala Tanja Prušnik, ki se je odzvala na pobude, da bi v dialoškem letu nekaj pripravila, s svojo idejo, da bi bila to ženska razstava, je navdušila kuratorki Felicitas Thun-Hohenstein in Alenko Gregorič.
"Razstava ima sodobni fokus, išče odgovor na vprašanje, kaj danes pomeni solidarnost. Menim, da se družba vedno bolj zaveda, da se bomo brez solidarnosti izgubili, saj živimo v svetu, ki je samouničujoč."
Tanja Prušnik je ponosna na to, da je odraščala z dvema jezikoma.
"Jezik je vedno osnova. Slovenščine bo v svetovnih okvirih vedno manj, zato je tako zelo pomembno, da se koroški Slovenci izpostavimo in se kot avtohtona skupnost borimo za svoje preživetje."
Ko javno nastopa na Dunaju, pogosto v svoje govore vplete tudi kakšno slovensko besedo.
"Naj vsak ve, kdo sem!"
855 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Slovenska zemlja me navdihuje, pravi zavedna koroška Slovenka Tanja Prušnik, arhitektka in priznana likovna umetnica
Tanja Prušnik se je rodila na avstrijskem Koroškem, kjer je preživela otroštvo, končala slovensko gimnazijo, potem pa je šla študirat arhitekturo na Dunaj.
Tanja Prušnik je zavedna koroška Slovenka, zelo prizemljena, morda pa prav zaradi tega vedno ustvarja na tleh, pogosto tudi na slovenski zemlji.
"Našla sem svoj način dela, s katerim se vračam na določeno točko, se osredotočam na to, kdo sem, od kod prihajam."
Že dolgo v središču njene pozornosti ni samostojna slika, ustvarja v ciklih, serijah, zanimajo jo raziskovanje, proces in razvoj. Nekateri njeni cikli trajajo že desetletja, v njih nastajajo serije, tudi poimenuje jih tako, da vidimo, v kakšnem stanju je bila, ko so nastajali. V imenih ciklov in serij je vedno koda. UTOPIJA__gnp na primer nosi zelo pomemben osebni pečat. Njen stari oče Karel Prušnik – Gašper, koroški partizan, je napisal izjemno pomembno zgodovinsko in avtobiografsko delo o uporu, ponosu in partizanstvu na Koroškem. To je knjiga Gamsi na plazu in s to serijo je začela leta 2004, ko je ustvarjala naslovnico za nemški prevod te knjige. Zakaj je naslovu dodala utopijo?
"To je bila utopija svobode, za katero so se naši predniki borili in trpeli, da so lahko svobodo predali naslednjim generacijam. V tem smislu delam tudi jaz, v vseh mojih serijah je prisotno vprašanje, kaj ostane za nami. Svoboda, ki jo imamo, ni več utopija, moramo pa se zavedati, kako smo prišli do nje."
Pomembni koraki so bili narejeni, a pot še ni končana
Koliko je še vedno zamolčanega, ko se spominjamo upora koroških Slovencev proti nacizmu, pritiskom in krivicam?
"Bila je dolga, težka pot, a mislim, da smo v zadnjem obdobju na Koroškem naredili veliko korakov naprej. Če pomislim na svojo mamo, je bila zelo pogumna, prišla je iz nemško govoreče družine, se naučila slovensko, da je s svojimi otroci govorila v tem jeziku. Slovenščina je bila vedno naš družinski jezik."
Tanja Prušnik razlaga, da je tudi globalizacija vplivala na večjezičnost, a opozarja, da moramo biti pri tem pazljivi.
"Ta pot še ni končana. Zelo pomembno je, da se zavedamo, kakšen pomen in težo ima kateri izmed jezikov. Vsak Slovenec na Koroškem zna nemško, pri dvojezičnih napisih ne gre za to, temveč za enakopravnost jezikov. Samoumevno bi moralo biti, da je vse dvojezično, ne pa, da se vsakič razpravlja o tem, zakaj …"
Njen delovni prostor zajema Avstrijo in Slovenijo. Svoj cikel Voda, vino, kri je na primer začela v Sloveniji, umetniški projekt Sledi , v katerem se ukvarja s tem, kaj ostane za nami, ima korenine v Novem mestu, kjer je sodelovala na mednarodnih likovnih dnevih, na katere ima zelo lepe spomine.
"Slovenska zemlja me navdihuje."
Kot angažirana sodobna umetnica je nase opozorila tudi z odmevnimi socialnimi projekti, saj po njenem mnenju lahko umetnost odpira teme, ki niso prijetne, o katerih se sicer ne govori. Projekt Odpreti pogled – Den Blick öffnen je leta 2018 dobil nagrado za človekove pravice, ki jo podeljuje zvezna dežela Koroška. Z njim Tanja Prušnik in umetnica Ina Loitzl že od leta 2008 opozarjata na težave otrok in mladostnikov, ki so pogosto povezane z nasiljem. Vsako leto pripravljata dobro obiskane prodajne razstave, ki potujejo po Avstriji, zaslužek donirajo organizacijam, ki pomagajo mladim, svoj delež pa dobijo tudi umetniki, ki sodelujejo.
''Veliko ustvarjalcev živi v prekarnih razmerah, zato je pomembna tudi solidarnost z umetniki.''
Kako pa gresta skupaj arhitektura in likovna umetnost?
"Arhitektura ima meje, ki jih je treba upoštevati, v likovni umetnosti pa je več svobode, meje si postavljaš sam. Arhitektura in likovno ustvarjanje gresta pri meni vzporedno, z roko v roki. Po končanem študiju sem se osredotočila na arhitekturo, potem pa sem spoznala, da me zelo vleče k likovni umetnosti. Arhitektura me zanima, me včasih najde, je ne iščem, v središču mojega dela pa je likovno ustvarjanje."
Tanja Prušnik je prepričana, da nas bo obdobje osamitve in socialnih izolacij še dolgo spremljalo.
"S to tematiko se bomo še ukvarjali, odprla se bodo številna vprašanja, tudi o umetnosti. Nekateri pravijo, da potrebujemo umetnost kot vsakdanji kruh. Umetnost je bistvena, nas določa, praljudje so se najprej likovno izražali. Zame je umetnost tretji jezik, ki ga obvladam."
Kako pa nanjo in na njeno delovanje vpliva pandemija, kako sprejema izolacijo?
"Umetnice in umetniki večinoma delamo tako, da se osamimo v svojih ateljejih, za nas to ni nič novega, se znamo izolirati. Sem bila pa poleti vesela, ker sem lahko z mladimi v Piranu pripravljala svojo sedemkilometrsko instalacijo."
Postavitev, ki jo je pripravljala v Piranu, gre za sedem kilometrov ročno napisanih odlomkov iz knjige Gamsi na plazu, bi morala biti del deželne razstave ob stoti obletnici plebiscita, zaradi pandemije pa je bila otvoritev prestavljena in bo v Železni Kapli uresničena aprila letos.
Njen stari oče Karel Prušnik - Gašper, koroški partizan in borec za pravice Slovencev na Koroškem, se je v knjigi Gamsi na plazu, ko je nekdo s simpatijo omenil plebiscit, spomnil besed svojega očeta: "Vedno znova odpirajo naše skeleče rane …" Kako sta državi izkoristili stoto obletnico koroškega plebiscita, ki smo jo obeleževali lani? Ali smo bili dovolj kritični, je bil program preveč okrnjen tudi zaradi pandemije? Avstrijski predsednik Alexander Van der Bellen se je na osrednji slovesnosti v Celovcu koroškim Slovencem v slovenščini opravičil za krivice in zamude pri uresničevanju njihovih ustavnih pravic. Tanja Prušnik ocenjuje, da je bilo to dejanje pogumno, njegove besede pa so bile zdravilne.
"Sem se mu osebno zahvalila, ko je bil v domu umetnikov. Dolgo smo čakali, da smo slišali te besede. Za tiste, ki na eni in na drugi strani razmišljajo bolj radikalno, je pa vedno premalo. Tudi pandemija je vplivala na izvedbo programa. Ker je nekaj projektov prestavljenih na letošnje leto, to pomeni, da se bomo o plebiscitu pogovarjali tudi v letu 2021. Imamo torej možnost, da še govorimo o tem, če smo bili lani premalo ostri. Priložnost torej ni zamujena."
Dialog je edina rešitev, pravi Tanja Prušnik.
"Ker živimo skupaj, je dialog rešitev. Dialog, v katerem se zgodovina ne piše na novo. V tem, da bi se pisala na novo, vidim veliko nevarnost. Zato mora biti naša zgodovina vidna, o njej je treba govoriti, ne smemo je zatajiti. Če jo pozabimo, je ne bo več."
Sredi leta 2019 so članice in člani društva avstrijskih likovnih umetnic in umetnikov Tanjo Prušnik izvolili za svojo predsednico. Ta pomembna organizacija, ki ima sedež v palači Künstlerhaus, je bila ustanovljena 1861, sto let pa se vanjo ženske niso smele včlaniti. Tanja Prušnik je prva predsednica, prva ženska na čelu tega društva.
"Verjetno je res storjen velik skok naprej, ker je ženska na tem mestu. Zgodilo se je, da sem to jaz. Vse, kar naredim, pa naredim s strastjo. Veseli me, da nam je že marsikaj uspelo uresničiti. Spet smo prisotni s svojim delom, programom, z našimi dobrimi razstavami ..."
Društvo avstrijskih likovnih ustvarjalk in ustvarjalcev v svoji prenovljeni galeriji Künstlerhaus nase opozarja tudi z razstavo Ko gesta postane dogodek, ki je nastala v letu sosedskega dialoga med Avstrijo in Slovenijo. "Ta razstava išče odgovore na vprašanja solidarnosti, dialoga, tudi med generacijami, vprašanja o gradnji mostov med različnimi umetniškimi in družbenimi stališči, med ljudmi in državami, ustanovami kulturnega življenja in med spoli," je v publikaciji o razstavi zapisala Tanja Prušnik, ki se je odzvala na pobude, da bi v dialoškem letu nekaj pripravila, s svojo idejo, da bi bila to ženska razstava, je navdušila kuratorki Felicitas Thun-Hohenstein in Alenko Gregorič.
"Razstava ima sodobni fokus, išče odgovor na vprašanje, kaj danes pomeni solidarnost. Menim, da se družba vedno bolj zaveda, da se bomo brez solidarnosti izgubili, saj živimo v svetu, ki je samouničujoč."
Tanja Prušnik je ponosna na to, da je odraščala z dvema jezikoma.
"Jezik je vedno osnova. Slovenščine bo v svetovnih okvirih vedno manj, zato je tako zelo pomembno, da se koroški Slovenci izpostavimo in se kot avtohtona skupnost borimo za svoje preživetje."
Ko javno nastopa na Dunaju, pogosto v svoje govore vplete tudi kakšno slovensko besedo.
"Naj vsak ve, kdo sem!"
Grška poslanka v Evropskem parlamentu Kostadinka Kuneva je 53-letna Bolgarka, ki se je leta 2001 odselila v Grčijo, kjer je Kostadinka postala Konstantina. Zgodovinarka in etnografinja Kuneva se je zaposlila kot čistilka. Zaradi vse slabših delovnih razmer v podjetju pa je postala sindikalna aktivistka, neizprosna na pogajanjih z delodajalcem in dejavna v vodstvu novoustanovljenega sindikata gospodinjskih pomočnic, pomočnikov, čistilk in čistilcev. Ker je bila izvoljena v vodstvo sindikata, je delodajalec ni mogel odpustiti, ponudili so ji tudi visok položaj v podjetju, a ga ni sprejela, ker je vedela, da jo želijo s tem utišati. Ker poskusi podkupovanja, pa tudi groženj in pritiskov niso uspeli, so želeli z njo opraviti na najbolj brutalen način. Zaradi njene sindikalne dejavnosti so jo pred devetimi leti neznanci v predmestju Aten polili z žveplovo kislino. Napad je komajda preživela, zaradi hudih opeklin je oslepela na eno oko, posledice ima na dihalih in na koži.
S srebrno veleslalomsko kolajno na domačih igrah v Sarajevu se je Jure Franko za vedno vpisal v jugoslovanske in slovenske športne anale, saj je je bilo to prvo odličje zimskih olimpijskih iger v zgodovini nekdanje države. A ta uspeh je bil le odskočna deska za uspešno poslovno kariero, ki jo je zastavil v Združenih državah in na Japonskem.
Na zadnji dan Tedna gozdov je Damjan Zorc na Val 202 povabil novega direktorja Slovenskih državnih gozdov.
'Besedilo pesmi naj bo blagor in ne pokora, glasba pa užitek in ne kazen!' To ni definicija šansona, je pa primeren približek, pravi Vita Mavrič, prva dama in hkrati mama šansona pri nas, te posebne in samosvoje glasbene zvrsti. Zadnja tri desetletja je kot umetniška vodja Cafe teatra in festivala La Vie en Rose obujala žlahtno tradicijo glasbenega gledališča, v nenehnem iskanju pozabljenih fragmentov poezije in glasbe ter iskanju novih poti, talentov in izrazov pa skrbela, da šanson v Sloveniji ni izumrl.
Ivica Kostelić, smučarski šampion, dobitnik velikega kristalnega globusa, nosilec štirih srebrnih olimpijskih kolajn, treh s svetovnih prvenstev, zmagovalec na 26-ih tekmah v svetovnem pokalu, na drugi strani pa intelektualec, diplomirani zgodovinar, pisec pesmi, potapljač, avanturist in kitarist je bil tokratni Nedeljski gost. V slovenščini, ker pravi, da s tem dokazuje spoštovanje do Slovenije in nacionalnega radia, je najprej spregovoril o neverjetni avanturi na Grenlandiji, ki sta jo z Gorenjcem Mihom Podgornikom nedavno prehodila s smučmi. Posledice so kar hude, Miha se še vedno bori za enega od prstov, Ivica pa na Reki zaradi ozeblin obiskuje terapije v hiperbarični komori.
Paradentolog in predavatelj, ki že dvajset let raziskuje in predava uporabo laserske tehnologije pri zdravljenju paradentalnih bolezni. Njegovo življenje je razpeto med znanstjo, pacienti in študenti, prosti čas pa preživi v stiku z naravo, z urejanjem vrta ali z delom na polju, ki ga je vzljubil že v rani mladosti.
“Pravilno in zakonito želimo rešiti čimveč zadev v čim krajšem času,” pravi Ana Jaklič, predsednica Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani. Doseganje tega cilja pa ni lahko, saj sodišče, ki ima 27 sodnic in sodnikov, na leto dobi tudi do tri tisoč socialnopravnih zadev, delovnopravnih pa včasih celo štiri tisoč.
Transparentna komunikacija, spoštljiv odnos do zaposlenih, nagrajevanje inovativnosti – vse to v vodenje vključuje Andrej Božič, generalni direktor Steklarne Hrastnik, letošnji nagrajenec Gospodarske zbornice.
Nedeljski gost prihaja iz najmlajše države na svetu, dobrih 5 let stare Republike Južni Sudan, ki se je že takoj po rojstvu iz ene državljanske vojne vrgla v drugo. Kon Victor Dimo je 40-letnik, zagrizen demokrat, politični aktivist in humanitarni delavec, ki je pred dnevi obiskal slovenski in evropski parlament. Politikom je poročal o nevzdržnih razmerah na njegovem koncu Južnega Sudana, o genocidu, ki ga izvaja njihova lastna vlada – in seveda tudi o katastrofalni lakoti, ki milijonom grozi s smrtjo. Pa bi lahko bilo vse drugače, saj ima, v nasprotju s splošnim mnenjem, Južni Sudan vse možnosti za hiter razvoj in uspešno samopreskrbo.
Andrew Feinstein je nekdanji južnoafriški politik, ki se je namesto uživanja privilegijev na podlagi barve svoje kože že v mladosti odločil za boj proti rasističnemu zatiranju in sodelovanje z Nelsonom Mandelo. Danes opozarja na grozodejstva globalne trgovine z orožjem in razkriva, da je skoraj vedno povezana s korupcijo. Med drugim je ustanovitelj protikorupcije organizacije s sedežem v Londonu Corruption Watch, ki preiskuje korupcijo svetovne trgovine z orožjem. Ob pomoči medijskih partnerjev po vsem svetu komisija izsledke svojih preiskav tudi javno objavlja, s čimer želi doseči zakonodajne spremembe, ki bi izboljšale regulacijo trgovine z orožjem. Z ekipo preiskovalcev je leta 2011 izdal knjigo The Shadow World, na podlagi katere je nastal film Vojna v senci, ki so ga predvajali na letošnjem Festivalu dokumentarnega filma. Z Andrewom Feinsteinom se je pogovarjal Gorazd Rečnik.
Svetovna smukaška prvakinja, dobitnica malega smukaškega in kombinacijskega globusa, druga v superveleslalomskem seštevku in predvsem druga smučarka sezone svetovnega pokala, 7 zmag, 13 stopničk – vse to in še veliko več je Ilka Štuhec, tokratna nedeljska gostja Vala 202. Med drugim je spregovorila o provokativnih fotografijah, ki navdušujejo njene sledilce na socialnih omrežjih.
Da se greh pove, grešnika pa ne, rad reče Pavel Medvešček, mož številnih zanimanj, ki je, ko je bil zaposlen v Novogoriškem zavodu za spomeniško varstvo na terenu ob rednem delu zbiral tudi številne zgodbe ljudi, nekoč živečih po primorskih vaseh. Zaupali so se mu tudi staroverci, ki so v Posočju ohranjali stara predkrščanska verovanja in živeli zavezani naravi. Njihovo skrivnost in izročilo je Pavel po oglarski prisegi varoval kar nekaj desetletij. Po letu 2007, ko so bili lunini krajci spet obrnjeni proti Zemlji, pa je vse to zapisal v knjigi Iz nevidne strani neba. Še vedno piše, trenutno ga zaposluje izročilo vedeževalk, a, kot pravi sam, ima zapiskov doma cel kup. Pavel Medvešček pa ni le izjemen zapisovalec nesnovne ljudske dediščine Goriške in severne Primorske – za svoje delo je leta 2015 prejel tudi Štrekljevo nagrado. Je tudi grafik, slikar in član Društva likovnih umetnikov Slovenije.
Na čelu Instituta Jožef Stefan, kjer je ustvaril svojo kariero, je že tretji mandat, mednarodno veljavo dobi z raziskavami v robotiki, muza je njegovo osnovno vodilo, ki poganja ustvarjalnost v znanosti in umetnosti. Jadran Lenarčič je doktor elektrotehniških znanosti, univerzitetni predavatelj, raziskovalec in slikar.
Petra Melanšek je direktorica v družinskem podjetju, kjer ustvarjajo za tiste, ki pišejo. Odkrito pripoveduje o lepi in temni strani domačega poslovnega okolja, o ženskah v podjetništvu, o inovativnosti in robotizaciji, ki bo spremenila strukturo zaposlenih, pa tudi o tem, kako najboljše svetovne proizvajalce pisal prepričati v sodelovanje z majhnim slovenskim podjetjem.
Igor Muževič je zdravnik in magister ekonomije, ki vztrajno opozarja na slabe razmere v slovenskem zdravstvu. Družinski zdravniki protestno dodatno pišejo napotnice, smo tik pred novo stavko zdravnikov, zdravstvena reforma sproža kritične odzive, zdravniška zbornica se spoprijema z novimi težavami … Kako v resnici živi mladi zdravnik, kakšni so njegovi pogledi na prihodnost, zakaj ga je zdravstvena politika tako prevzela, kako skuša spremeniti okosteneli sistem? In seveda tudi o cepljenju, motivaciji, reorganizacijah, plačah, varljivosti številk, o izgorelosti in zdravem življenju.
Dr. Fabio Vižintin, župan občine Doberdob, magister odnosov z javnostmi in doktor sociologije je kritičen do razmer v Evropi, ker so politiki potem, ko so dosegli prost pretok denarja, storitev in ljudi, pozabili na pravice državljanov. Študiral je v Italiji, Franciji, na Malti, v Nemčiji in na Poljskem, zato prisega na medkulturno sodelovanje. Župan kraja z večinskim slovenskim prebivalstvom, z eno najboljših slovenskih šol v Italiji in jezerom z enim najbolj pestrih biotopov je postal pri triintridesetih. Prepričan je, da mora biti tudi v statutu občine zapisana zaveza o zavračanju vojne in spoštovanju raznolikosti, od kulturnih do verskih. Ljubitelj stripov, zapriseženi “metalec”, ki je ženo Poljakinjo spoznal na seminarju slovenščine, ima preprost nasvet za boljše življenje vseh nas – le poslušati bi morali drug drugega.
Navkljub zelo mladim letom je bil čez lužo že imenovan za univerzitetnega profesorja, priljubljenega pri študentih, vodi svojo znanstveno skupino in za nameček kot eden od maloštevilnih Slovencev še raziskuje pri Nasi. Dr. Andrej Prša, pronicljiv astrofizik, ki obožuje prostranosti neba in morske globine, je bil tudi eden od tistih odgovornih za to, da pri vseh planetih in zvezdah odslej uporabljamo iste mere. In čeprav že kar nekaj let živi na drugi strani Atlantika, svoje dneve še vedno začenja in končuje z vsebinami in glasbo slovenskega radia.
Slovenija ima številne športnike, ki tudi v tujini uživajo zvezdniški status. Mednje se počasi prebija tudi Luka Dončić, nadarjeni 17-letni košarkar, ki se je že izdatno uveljavil v najmočnejši evropski konkurenci – v Evroligi. Luka Dončić je bil že dvakrat najboljši košarkar kroga v Evroligi, poleg tega pa tudi so ga tudi izglasovali za najboljšega mladega košarkarja v Evroligi. Želje po intervjuju z najbolj nadarjenim mladim košarkarjem v Evropi dežujejo z vseh strani, prednost pa so pred španskimi in ostalimi novinarji tokrat dobili slovenski. V Madridu sta priložnost za intervju z Luko Dončićem dobila Radio in Televizija Slovenija. Za Val 202 se je s košarkarjem Reala pogovarjal Franci Pavšer.
Špela Videčnik in Rok Oman, arhitekta, ki sta (med ostalimi projekti) skupaj s študenti iz Harvarda naredila načrte za visokogorski bivak, ki stoji na vrhu Skute v Kamniških Alpah.
Primorski zgodovinar in prevajalec mlajše generacije Luka Lisjak Gabrijelčič že desetletje živi v tujini. Pravi, da je Slovenija prek spleta videti grozna, bolj grozna kot je v resnici. V Budimpešti končuje doktorat na Srednjeevropski univerzi, doma soureja revijo goriških humanistov Razpotja in spletni portal Kritika konservativna. S pronicljivi mislimi se oglaša kot kolumnist in tviteraš. Z Luko Lisjakom Gabrijelčičem analiziramo aktualno dogajanje v Evropi in po svetu, begunsko tragedijo, ameriško demokracijo pod Trumpom, zaupanje v institucijo predsednika države pod Pahorjem … Pa tudi o domoljubju in o tem, zakaj se je vredno na pamet naučiti skoraj 80 kitic Prešernovega Krsta pri Savici. Z nedeljskim gostom se je pogovarjal Luka Hvalc.
Neveljaven email naslov