Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Slovenska zemlja me navdihuje, pravi zavedna koroška Slovenka Tanja Prušnik, arhitektka in priznana likovna umetnica
Tanja Prušnik se je rodila na avstrijskem Koroškem, kjer je preživela otroštvo, končala slovensko gimnazijo, potem pa je šla študirat arhitekturo na Dunaj.
Tanja Prušnik je zavedna koroška Slovenka, zelo prizemljena, morda pa prav zaradi tega vedno ustvarja na tleh, pogosto tudi na slovenski zemlji.
"Našla sem svoj način dela, s katerim se vračam na določeno točko, se osredotočam na to, kdo sem, od kod prihajam."
Že dolgo v središču njene pozornosti ni samostojna slika, ustvarja v ciklih, serijah, zanimajo jo raziskovanje, proces in razvoj. Nekateri njeni cikli trajajo že desetletja, v njih nastajajo serije, tudi poimenuje jih tako, da vidimo, v kakšnem stanju je bila, ko so nastajali. V imenih ciklov in serij je vedno koda. UTOPIJA__gnp na primer nosi zelo pomemben osebni pečat. Njen stari oče Karel Prušnik – Gašper, koroški partizan, je napisal izjemno pomembno zgodovinsko in avtobiografsko delo o uporu, ponosu in partizanstvu na Koroškem. To je knjiga Gamsi na plazu in s to serijo je začela leta 2004, ko je ustvarjala naslovnico za nemški prevod te knjige. Zakaj je naslovu dodala utopijo?
"To je bila utopija svobode, za katero so se naši predniki borili in trpeli, da so lahko svobodo predali naslednjim generacijam. V tem smislu delam tudi jaz, v vseh mojih serijah je prisotno vprašanje, kaj ostane za nami. Svoboda, ki jo imamo, ni več utopija, moramo pa se zavedati, kako smo prišli do nje."
Pomembni koraki so bili narejeni, a pot še ni končana
Koliko je še vedno zamolčanega, ko se spominjamo upora koroških Slovencev proti nacizmu, pritiskom in krivicam?
"Bila je dolga, težka pot, a mislim, da smo v zadnjem obdobju na Koroškem naredili veliko korakov naprej. Če pomislim na svojo mamo, je bila zelo pogumna, prišla je iz nemško govoreče družine, se naučila slovensko, da je s svojimi otroci govorila v tem jeziku. Slovenščina je bila vedno naš družinski jezik."
Tanja Prušnik razlaga, da je tudi globalizacija vplivala na večjezičnost, a opozarja, da moramo biti pri tem pazljivi.
"Ta pot še ni končana. Zelo pomembno je, da se zavedamo, kakšen pomen in težo ima kateri izmed jezikov. Vsak Slovenec na Koroškem zna nemško, pri dvojezičnih napisih ne gre za to, temveč za enakopravnost jezikov. Samoumevno bi moralo biti, da je vse dvojezično, ne pa, da se vsakič razpravlja o tem, zakaj …"
Njen delovni prostor zajema Avstrijo in Slovenijo. Svoj cikel Voda, vino, kri je na primer začela v Sloveniji, umetniški projekt Sledi , v katerem se ukvarja s tem, kaj ostane za nami, ima korenine v Novem mestu, kjer je sodelovala na mednarodnih likovnih dnevih, na katere ima zelo lepe spomine.
"Slovenska zemlja me navdihuje."
Kot angažirana sodobna umetnica je nase opozorila tudi z odmevnimi socialnimi projekti, saj po njenem mnenju lahko umetnost odpira teme, ki niso prijetne, o katerih se sicer ne govori. Projekt Odpreti pogled – Den Blick öffnen je leta 2018 dobil nagrado za človekove pravice, ki jo podeljuje zvezna dežela Koroška. Z njim Tanja Prušnik in umetnica Ina Loitzl že od leta 2008 opozarjata na težave otrok in mladostnikov, ki so pogosto povezane z nasiljem. Vsako leto pripravljata dobro obiskane prodajne razstave, ki potujejo po Avstriji, zaslužek donirajo organizacijam, ki pomagajo mladim, svoj delež pa dobijo tudi umetniki, ki sodelujejo.
''Veliko ustvarjalcev živi v prekarnih razmerah, zato je pomembna tudi solidarnost z umetniki.''
Kako pa gresta skupaj arhitektura in likovna umetnost?
"Arhitektura ima meje, ki jih je treba upoštevati, v likovni umetnosti pa je več svobode, meje si postavljaš sam. Arhitektura in likovno ustvarjanje gresta pri meni vzporedno, z roko v roki. Po končanem študiju sem se osredotočila na arhitekturo, potem pa sem spoznala, da me zelo vleče k likovni umetnosti. Arhitektura me zanima, me včasih najde, je ne iščem, v središču mojega dela pa je likovno ustvarjanje."
Tanja Prušnik je prepričana, da nas bo obdobje osamitve in socialnih izolacij še dolgo spremljalo.
"S to tematiko se bomo še ukvarjali, odprla se bodo številna vprašanja, tudi o umetnosti. Nekateri pravijo, da potrebujemo umetnost kot vsakdanji kruh. Umetnost je bistvena, nas določa, praljudje so se najprej likovno izražali. Zame je umetnost tretji jezik, ki ga obvladam."
Kako pa nanjo in na njeno delovanje vpliva pandemija, kako sprejema izolacijo?
"Umetnice in umetniki večinoma delamo tako, da se osamimo v svojih ateljejih, za nas to ni nič novega, se znamo izolirati. Sem bila pa poleti vesela, ker sem lahko z mladimi v Piranu pripravljala svojo sedemkilometrsko instalacijo."
Postavitev, ki jo je pripravljala v Piranu, gre za sedem kilometrov ročno napisanih odlomkov iz knjige Gamsi na plazu, bi morala biti del deželne razstave ob stoti obletnici plebiscita, zaradi pandemije pa je bila otvoritev prestavljena in bo v Železni Kapli uresničena aprila letos.
Njen stari oče Karel Prušnik - Gašper, koroški partizan in borec za pravice Slovencev na Koroškem, se je v knjigi Gamsi na plazu, ko je nekdo s simpatijo omenil plebiscit, spomnil besed svojega očeta: "Vedno znova odpirajo naše skeleče rane …" Kako sta državi izkoristili stoto obletnico koroškega plebiscita, ki smo jo obeleževali lani? Ali smo bili dovolj kritični, je bil program preveč okrnjen tudi zaradi pandemije? Avstrijski predsednik Alexander Van der Bellen se je na osrednji slovesnosti v Celovcu koroškim Slovencem v slovenščini opravičil za krivice in zamude pri uresničevanju njihovih ustavnih pravic. Tanja Prušnik ocenjuje, da je bilo to dejanje pogumno, njegove besede pa so bile zdravilne.
"Sem se mu osebno zahvalila, ko je bil v domu umetnikov. Dolgo smo čakali, da smo slišali te besede. Za tiste, ki na eni in na drugi strani razmišljajo bolj radikalno, je pa vedno premalo. Tudi pandemija je vplivala na izvedbo programa. Ker je nekaj projektov prestavljenih na letošnje leto, to pomeni, da se bomo o plebiscitu pogovarjali tudi v letu 2021. Imamo torej možnost, da še govorimo o tem, če smo bili lani premalo ostri. Priložnost torej ni zamujena."
Dialog je edina rešitev, pravi Tanja Prušnik.
"Ker živimo skupaj, je dialog rešitev. Dialog, v katerem se zgodovina ne piše na novo. V tem, da bi se pisala na novo, vidim veliko nevarnost. Zato mora biti naša zgodovina vidna, o njej je treba govoriti, ne smemo je zatajiti. Če jo pozabimo, je ne bo več."
Sredi leta 2019 so članice in člani društva avstrijskih likovnih umetnic in umetnikov Tanjo Prušnik izvolili za svojo predsednico. Ta pomembna organizacija, ki ima sedež v palači Künstlerhaus, je bila ustanovljena 1861, sto let pa se vanjo ženske niso smele včlaniti. Tanja Prušnik je prva predsednica, prva ženska na čelu tega društva.
"Verjetno je res storjen velik skok naprej, ker je ženska na tem mestu. Zgodilo se je, da sem to jaz. Vse, kar naredim, pa naredim s strastjo. Veseli me, da nam je že marsikaj uspelo uresničiti. Spet smo prisotni s svojim delom, programom, z našimi dobrimi razstavami ..."
Društvo avstrijskih likovnih ustvarjalk in ustvarjalcev v svoji prenovljeni galeriji Künstlerhaus nase opozarja tudi z razstavo Ko gesta postane dogodek, ki je nastala v letu sosedskega dialoga med Avstrijo in Slovenijo. "Ta razstava išče odgovore na vprašanja solidarnosti, dialoga, tudi med generacijami, vprašanja o gradnji mostov med različnimi umetniškimi in družbenimi stališči, med ljudmi in državami, ustanovami kulturnega življenja in med spoli," je v publikaciji o razstavi zapisala Tanja Prušnik, ki se je odzvala na pobude, da bi v dialoškem letu nekaj pripravila, s svojo idejo, da bi bila to ženska razstava, je navdušila kuratorki Felicitas Thun-Hohenstein in Alenko Gregorič.
"Razstava ima sodobni fokus, išče odgovor na vprašanje, kaj danes pomeni solidarnost. Menim, da se družba vedno bolj zaveda, da se bomo brez solidarnosti izgubili, saj živimo v svetu, ki je samouničujoč."
Tanja Prušnik je ponosna na to, da je odraščala z dvema jezikoma.
"Jezik je vedno osnova. Slovenščine bo v svetovnih okvirih vedno manj, zato je tako zelo pomembno, da se koroški Slovenci izpostavimo in se kot avtohtona skupnost borimo za svoje preživetje."
Ko javno nastopa na Dunaju, pogosto v svoje govore vplete tudi kakšno slovensko besedo.
"Naj vsak ve, kdo sem!"
855 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Slovenska zemlja me navdihuje, pravi zavedna koroška Slovenka Tanja Prušnik, arhitektka in priznana likovna umetnica
Tanja Prušnik se je rodila na avstrijskem Koroškem, kjer je preživela otroštvo, končala slovensko gimnazijo, potem pa je šla študirat arhitekturo na Dunaj.
Tanja Prušnik je zavedna koroška Slovenka, zelo prizemljena, morda pa prav zaradi tega vedno ustvarja na tleh, pogosto tudi na slovenski zemlji.
"Našla sem svoj način dela, s katerim se vračam na določeno točko, se osredotočam na to, kdo sem, od kod prihajam."
Že dolgo v središču njene pozornosti ni samostojna slika, ustvarja v ciklih, serijah, zanimajo jo raziskovanje, proces in razvoj. Nekateri njeni cikli trajajo že desetletja, v njih nastajajo serije, tudi poimenuje jih tako, da vidimo, v kakšnem stanju je bila, ko so nastajali. V imenih ciklov in serij je vedno koda. UTOPIJA__gnp na primer nosi zelo pomemben osebni pečat. Njen stari oče Karel Prušnik – Gašper, koroški partizan, je napisal izjemno pomembno zgodovinsko in avtobiografsko delo o uporu, ponosu in partizanstvu na Koroškem. To je knjiga Gamsi na plazu in s to serijo je začela leta 2004, ko je ustvarjala naslovnico za nemški prevod te knjige. Zakaj je naslovu dodala utopijo?
"To je bila utopija svobode, za katero so se naši predniki borili in trpeli, da so lahko svobodo predali naslednjim generacijam. V tem smislu delam tudi jaz, v vseh mojih serijah je prisotno vprašanje, kaj ostane za nami. Svoboda, ki jo imamo, ni več utopija, moramo pa se zavedati, kako smo prišli do nje."
Pomembni koraki so bili narejeni, a pot še ni končana
Koliko je še vedno zamolčanega, ko se spominjamo upora koroških Slovencev proti nacizmu, pritiskom in krivicam?
"Bila je dolga, težka pot, a mislim, da smo v zadnjem obdobju na Koroškem naredili veliko korakov naprej. Če pomislim na svojo mamo, je bila zelo pogumna, prišla je iz nemško govoreče družine, se naučila slovensko, da je s svojimi otroci govorila v tem jeziku. Slovenščina je bila vedno naš družinski jezik."
Tanja Prušnik razlaga, da je tudi globalizacija vplivala na večjezičnost, a opozarja, da moramo biti pri tem pazljivi.
"Ta pot še ni končana. Zelo pomembno je, da se zavedamo, kakšen pomen in težo ima kateri izmed jezikov. Vsak Slovenec na Koroškem zna nemško, pri dvojezičnih napisih ne gre za to, temveč za enakopravnost jezikov. Samoumevno bi moralo biti, da je vse dvojezično, ne pa, da se vsakič razpravlja o tem, zakaj …"
Njen delovni prostor zajema Avstrijo in Slovenijo. Svoj cikel Voda, vino, kri je na primer začela v Sloveniji, umetniški projekt Sledi , v katerem se ukvarja s tem, kaj ostane za nami, ima korenine v Novem mestu, kjer je sodelovala na mednarodnih likovnih dnevih, na katere ima zelo lepe spomine.
"Slovenska zemlja me navdihuje."
Kot angažirana sodobna umetnica je nase opozorila tudi z odmevnimi socialnimi projekti, saj po njenem mnenju lahko umetnost odpira teme, ki niso prijetne, o katerih se sicer ne govori. Projekt Odpreti pogled – Den Blick öffnen je leta 2018 dobil nagrado za človekove pravice, ki jo podeljuje zvezna dežela Koroška. Z njim Tanja Prušnik in umetnica Ina Loitzl že od leta 2008 opozarjata na težave otrok in mladostnikov, ki so pogosto povezane z nasiljem. Vsako leto pripravljata dobro obiskane prodajne razstave, ki potujejo po Avstriji, zaslužek donirajo organizacijam, ki pomagajo mladim, svoj delež pa dobijo tudi umetniki, ki sodelujejo.
''Veliko ustvarjalcev živi v prekarnih razmerah, zato je pomembna tudi solidarnost z umetniki.''
Kako pa gresta skupaj arhitektura in likovna umetnost?
"Arhitektura ima meje, ki jih je treba upoštevati, v likovni umetnosti pa je več svobode, meje si postavljaš sam. Arhitektura in likovno ustvarjanje gresta pri meni vzporedno, z roko v roki. Po končanem študiju sem se osredotočila na arhitekturo, potem pa sem spoznala, da me zelo vleče k likovni umetnosti. Arhitektura me zanima, me včasih najde, je ne iščem, v središču mojega dela pa je likovno ustvarjanje."
Tanja Prušnik je prepričana, da nas bo obdobje osamitve in socialnih izolacij še dolgo spremljalo.
"S to tematiko se bomo še ukvarjali, odprla se bodo številna vprašanja, tudi o umetnosti. Nekateri pravijo, da potrebujemo umetnost kot vsakdanji kruh. Umetnost je bistvena, nas določa, praljudje so se najprej likovno izražali. Zame je umetnost tretji jezik, ki ga obvladam."
Kako pa nanjo in na njeno delovanje vpliva pandemija, kako sprejema izolacijo?
"Umetnice in umetniki večinoma delamo tako, da se osamimo v svojih ateljejih, za nas to ni nič novega, se znamo izolirati. Sem bila pa poleti vesela, ker sem lahko z mladimi v Piranu pripravljala svojo sedemkilometrsko instalacijo."
Postavitev, ki jo je pripravljala v Piranu, gre za sedem kilometrov ročno napisanih odlomkov iz knjige Gamsi na plazu, bi morala biti del deželne razstave ob stoti obletnici plebiscita, zaradi pandemije pa je bila otvoritev prestavljena in bo v Železni Kapli uresničena aprila letos.
Njen stari oče Karel Prušnik - Gašper, koroški partizan in borec za pravice Slovencev na Koroškem, se je v knjigi Gamsi na plazu, ko je nekdo s simpatijo omenil plebiscit, spomnil besed svojega očeta: "Vedno znova odpirajo naše skeleče rane …" Kako sta državi izkoristili stoto obletnico koroškega plebiscita, ki smo jo obeleževali lani? Ali smo bili dovolj kritični, je bil program preveč okrnjen tudi zaradi pandemije? Avstrijski predsednik Alexander Van der Bellen se je na osrednji slovesnosti v Celovcu koroškim Slovencem v slovenščini opravičil za krivice in zamude pri uresničevanju njihovih ustavnih pravic. Tanja Prušnik ocenjuje, da je bilo to dejanje pogumno, njegove besede pa so bile zdravilne.
"Sem se mu osebno zahvalila, ko je bil v domu umetnikov. Dolgo smo čakali, da smo slišali te besede. Za tiste, ki na eni in na drugi strani razmišljajo bolj radikalno, je pa vedno premalo. Tudi pandemija je vplivala na izvedbo programa. Ker je nekaj projektov prestavljenih na letošnje leto, to pomeni, da se bomo o plebiscitu pogovarjali tudi v letu 2021. Imamo torej možnost, da še govorimo o tem, če smo bili lani premalo ostri. Priložnost torej ni zamujena."
Dialog je edina rešitev, pravi Tanja Prušnik.
"Ker živimo skupaj, je dialog rešitev. Dialog, v katerem se zgodovina ne piše na novo. V tem, da bi se pisala na novo, vidim veliko nevarnost. Zato mora biti naša zgodovina vidna, o njej je treba govoriti, ne smemo je zatajiti. Če jo pozabimo, je ne bo več."
Sredi leta 2019 so članice in člani društva avstrijskih likovnih umetnic in umetnikov Tanjo Prušnik izvolili za svojo predsednico. Ta pomembna organizacija, ki ima sedež v palači Künstlerhaus, je bila ustanovljena 1861, sto let pa se vanjo ženske niso smele včlaniti. Tanja Prušnik je prva predsednica, prva ženska na čelu tega društva.
"Verjetno je res storjen velik skok naprej, ker je ženska na tem mestu. Zgodilo se je, da sem to jaz. Vse, kar naredim, pa naredim s strastjo. Veseli me, da nam je že marsikaj uspelo uresničiti. Spet smo prisotni s svojim delom, programom, z našimi dobrimi razstavami ..."
Društvo avstrijskih likovnih ustvarjalk in ustvarjalcev v svoji prenovljeni galeriji Künstlerhaus nase opozarja tudi z razstavo Ko gesta postane dogodek, ki je nastala v letu sosedskega dialoga med Avstrijo in Slovenijo. "Ta razstava išče odgovore na vprašanja solidarnosti, dialoga, tudi med generacijami, vprašanja o gradnji mostov med različnimi umetniškimi in družbenimi stališči, med ljudmi in državami, ustanovami kulturnega življenja in med spoli," je v publikaciji o razstavi zapisala Tanja Prušnik, ki se je odzvala na pobude, da bi v dialoškem letu nekaj pripravila, s svojo idejo, da bi bila to ženska razstava, je navdušila kuratorki Felicitas Thun-Hohenstein in Alenko Gregorič.
"Razstava ima sodobni fokus, išče odgovor na vprašanje, kaj danes pomeni solidarnost. Menim, da se družba vedno bolj zaveda, da se bomo brez solidarnosti izgubili, saj živimo v svetu, ki je samouničujoč."
Tanja Prušnik je ponosna na to, da je odraščala z dvema jezikoma.
"Jezik je vedno osnova. Slovenščine bo v svetovnih okvirih vedno manj, zato je tako zelo pomembno, da se koroški Slovenci izpostavimo in se kot avtohtona skupnost borimo za svoje preživetje."
Ko javno nastopa na Dunaju, pogosto v svoje govore vplete tudi kakšno slovensko besedo.
"Naj vsak ve, kdo sem!"
Gledališki režiser Janush Kica, poljskega rodu, ki je v zadnjih dveh desetletjih osvojil skoraj vse slovenske odre. Je prvi tuji režiser, ki je uprizoril Linhartovega Matička in z letošnjim septembrom zasedel mesto profesorja na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani.
Doktorica Nives Dolšak, profesorica na Šoli za morske in okoljske problematike Univerze v Washingtonu, raziskuje okoljsko pravo, javne politike in podnebne razmere.
Miha Zadnikar je v uporniškem letu 1968 uzrl svoj prvi grafit v življenju. V središču Ljubljane je pisalo: “Zakaj nam režete pljuča.” Četrt stoletja pozneje je bil med pionirji Metelkove, ki so zasedli nekdanjo vojašnico v prestolnici. Nastal je avtomno-kulturni center, ki z vzponi in padci še naprej ostaja najboljša menza brez korita za lačne raznorodnih alternativ. Miha Zadnikar je izjemni poznavalec glasbe, vrhunski stilist, kulturni aktivist in publicist. Mislec, ki pojasni, zakaj je prav sabljanje šport, ki lahko potegne človeka iz krize in da ni zmagovalec tisti, ki piše zgodovino. Kdor piše zgodovino je zmagal. O sodobnem uporu, ekstremizmih, slovenski stvarnosti, mirovništvu. Tudi o tem, zakaj se je vredno boriti, verjeti v metelkove, se zavzemati za hrano in ne bombe. Zakaj ne dopustiti, da nam, prosto po starem grafitu, režejo pljuča. In krila. Z Miho Zadnikarjem se je pogovarjal Luka Hvalc.
“V Maribor bi rada pripeljala še Eskime in Indijance, vendar dvomim, da mi bo kdaj uspelo pridobiti res avtentične skupine, saj so zadeve precej skomercializirane, plastičnih perjanic pa si na odru res ne želimo,” pravi Alenka Klemenčič, producentka mariborskega festivala Folkart, največjega srednjeevropskega festivala folklornih skupin, ki že trideset let razveseljuje z živopisnimi radoživimi nastopi. O nastanku Folkarta, o tem, da dobrih stvari, ki jih imamo doma ne cenimo dovolj, pa tudi kako je Folkart na konvenciji o nesnovni kulturni dediščini dobil pokroviteljstvo Unesca, v pogovoru z Natašo Kuhar.
Ciril Zlobec je bil Sopotnik na Valu 202. V spomin – pogovor iz leta 2015, ko ste ga poslušalci izbrali tudi za Ime leta.
Geograf, zgodovinar in direktor Sinagoge Maribor Boris Hajdinjak je odličen poznavalec srednjega veka, raziskovalec zgodovine Judov na Slovenskem in raziskovalec holokavsta, največjega zla v zgodovini človeštva. “Če si zapomnite en obraz, eno ime žrtve holokavsta, boste rešili to, kar so hoteli nacisti uničiti,” pravi Boris Hajdinjak, gost Tatjane Pirc
Tokratni Nedeljski gost je arheološko lopato prvič zasadil pred več kot tremi desetletji in od tedaj praktično ni izkopavanja v Ljubljani, kjer ne bi odigral ključne vloge. Število izkopanega materiala pri njem gre v tone, samo med izkopavanji na Ljubljanskem gradu je šlo skozi njegove roke 500 000 najdenih fragmentov. To nedeljo dopoldne se nam bo pridružil Martin Horvat, arheolog in vodja dokumentacije v Mestnem muzeju v Ljubljani, ki je bdel tudi nad presenetljivimi arheološkimi odkritji, s katerimi je v minulih mesecih postregla Gosposvetska cesta v Ljubljani. Zakaj je šlo za generacijsko najdbo in kaj ima sam skupnega z Jazonom?
Gledališče Matije Solceta niso zoglj lutke. In njegove lutke ne pripovedujejo pravljic za otroke. Svoje delo in življenje prepleta z glasbo in igro. Na praški akademiji, kjer doktorira iz lutkovne umentosti, poučuje, s svojimi predstavami prepotuje dobršen del sveta. S harmoniko oživlja etno glasbo, sodeluje z glasbeniki po vsem svetu, organizira in vodi mednarodne glasbene delavnice. Matija Solce je doktor lutkovne umetnosti, glasbenik, režiser, igralec in pedagog.
Aleš Fevžer je eden najbolj znanih in priznanih slovenskih športnih fotografov. Je edini, ki je delal na vseh 15-ih olimpijskih igrah, na katerih so tekmovali športniki v samostojni Sloveniji. Njegov arhiv obsega fotografije največjih slovenskih športnih uspehov, njegovi spomini pa se vrtijo okoli nepozabnih dogodivščin, ki jih je nabiral na vseh celinah.Pravi, da dobra športna fotografija ujame in prenaša čustva. Govoril bo tudi o časih pred digitalno fotografijo, natrpanih urnikih in receptu za fotografiranje 11-metrovk.
Švedski poslanec v Evropskem parlamentu, rojen Sarajevčan Jasenko Selimović je umetnik v politiki in politik v umetnosti. Preživel je obleganje rojstnega mesta ter izkusil bedo begunstva. Ima šest diplom, proslavil se je z več kot 40-imi režijami na številnih odrih, bil je direktor in umetniški vodja številnih gledališč, vodil je radijske in televizijske oddaje, prejel številne gledališke nagrade, razglasili so ga za meščana leta mesta Goteborg, predagoga leta in tudi Evropejca leta na Švedskem. Vsakdo, ki prehodi tako življensko pot, kot jo je do 50. leta Jasenko Selimović, je, kot pravi sam, po politični opredelitvi težko kaj drugega kot liberalec, demokrat in Evropejec.
Kasilda Bedenk se elegantno giblje med nemščino in slovenščino. V Ljubljani je bila lektorica za nemški jezik na Filozofski fakulteti in predstojnica Oddelka za prevajalstvo. Pred 16imi leti se je preselila v Gradec in na tamkajšnji univerzi poučevala slovenščino. Ob velikem zanimanju za slovenski jezik na avstrijskem Štajerskem je ustanovila inštitut Slowenisch in Graz, ki med drugim organizira poletne tečaje v različnih slovenskih krajih. Letos bo s skupino tečajnikov obiskala Ljubno ob Savinji. S Kasildo Bedenk se je o učenju jezikov, dejavni slovenski skupnosti na avstrijskem Štajerskem in življenju v drugem največjem avtrijskem mestu pogovarjala Anja Hlača Ferjančič.
Rok Rozman je gonilna sija gibanja BALKAN RIVERS DEFENCE, ki predstavlja glas upanja za ljudi, živali in rastline ob, v in na rekah na Balkanu. Je bivši hokejist, olimpijski veslač, biolog, ornitolog, predvsem pa človek, ki se ga bojijo hidrolobiji na Balkanu. V pogovoru o hidroelektrarnah, ki predstavljajo grožnjo edinim še preostalim živim rekam v Evropi. Z njim se pogovarja Aleš Smrekar.
Tako kot se je stripovski junak Stric Skopušnik kopal v zlatnikih, se Nadežda Čačinovič v knjigah. V stanovanju jih ima več kot 13 tisoč, vsak teden v zbirko dodaja nove naslove. Profesorica Čačinovič se je pred kratkim upokojila, 40 let je na Filozofski fakulteti v Zagrebu predavala estetiko in filozofijo kulture. Rodila se je v Budimpešti, v slovenski diplomatski družini neposredno po 2. svetovni vojni, tik pred informbirojem, zato nosi enako ime kot Leninova žena. Živela je v Argentini, Švici, Nemčiji, Beogradu, Ljubljani, krajši čas tudi v rodnem Prekmurju. Po diplomi na ljubljanski univerzi se je ustalila v Zagrebu. Velja za eno izmed vodilnih feministk in aktivistk v regiji, predsedovala je hrvaškemu združenju PEN, se osebno srečala z Georgom Sorosem. Z Nadeždo Čačinovič se Luka Hvalc pogovarja o uporništvu, človekovih pravicah, begunski tragediji, narcisizmih majhnih razlik med Slovenijo in Hrvaško. Zakaj je vredno ostati optimist in zakaj je naša glavna pravica, da se počutimo dobro. Tudi o prekmurski duši in povezanosti s sestrama, s katerima redno organizirajo družinska srečanja z obveznim kuhanjem. Foto: Matej Grgić/tportal.hr
Direktor Zveze Sonček Iztok Suhadolnik si že vrsto let prizadeva za pravičnejši sistem invalidskega varstva. Kritičen je do anomalij pri delovanju invalidskih organizacij in se zavzema deinstitucionalizacijo. Tudi na podlagi izkušenj, ki jih ima kot oče otroka z najtežjo obliko cerebralne paralize. Več let je bil zaposlen na komisiji za preprečevanje korupcije, pred tem pa je bil vodja oddelka za kriminalne združbe na generalni policijski upravi, kjer se je med drugim zavzemal tudi za dekriminalizacijo prostitucije. Nedeljski gost je spregovoril tudi o prvih izkušnjah z uporabo konoplje pri lajšanju hčerkinih zdravstvenih težav. Z njim se je pogovarjal Gorazd Rečnik.
Dušica Kunaver, zbirateljica slovenskega ljudskega izročila, publicistka, upokojena profesorica angleščine in ruščine
Pravnik, diplomat in kolumnist Matjaž Gruden analizira in ocenjuje dogajanje v svetu okrog nas. Pravi, da bi svoje delo lahko omejil na službo v Svetu Evrope, ki ga zdaj pretresa korupcijski škandal, vendar raje piše in kritično opozarja na spremembe v družbi. Meni, da je pri reševanju migrantske krize odpovedala evropska solidarnost, saj se namesto iskanja rešitev raje obračamo k instrumentalizaciji te stiske za politične cilje. O kredibilnosti Sveta Evrope v današnjem času, problemih s populizmom, migrantski krizi in predvolilni retoriki se je z njim pogovarjal Gašper Andrinek.
Sodobnik študentskih majskih nemirov leta 68, Ivo Svetina, je tokratni Nedeljski gost. Njegov gostitelj Damjan Zorc je ves čas slutil, da zna biti namrgodeni gospod, ki zre v nas z uradnih fotografij, med pogovorom poln domislic in smeha. Slovenski pesnik, dramatik,esejist, režiser, dramaturg, predsednik Društva slovenskih pisateljev (že drugi mandat), kritik, upornik , stari hipi…. med naštevanjem epitet, ki sodijo k imenu Ivo Svetina, bomo že uvodoma izvrtali njegovo najljubšo.
20. stoletje je čudovito satovje različnih dogodkov in spominov, muzej, ki ga vodi, pa te zgodbe ohranja, je prostor druženja in topel dom za dediščino novejše zgodovine. Dr. Kaja Širok, zgodovinarka, raziskovalka zgodovine obmejnega prostora, direktorica Muzeja novejše zgodovine Slovenije, prevajalka, docentka za področje kulturne zgodovine na Univerzi v Novi Gorici … v pogovoru s Tatjano Pirc o življenju ob slovensko-italijanski meji, spominu, pozabi, dominantni historični naraciji, dopuščanju različnih interpretacij preteklosti, pričevalcih, vojni in miru, tanku in fičku … (Foto: T. Skale)
Ksenija Špiler Božič je kreatorka voditeljstva. Njena najbolj prepoznavna zgodba je Steklarna Hrastnik, kjer sta skupaj z možem, menedžerjem Andrejem Božičem podjetje, v katerega nihče ni več verjel, uspela preoblikovati v družbo z vizijo in prepoznavno skrbjo za delavce. Tisti, ki delajo v proizvodnji, so njej najbolj ljubi, in kot poudarja, ti ljudje poznajo neverjetne življenjske modrosti in imajo lastnosti, ki jih težko prepoznaš pri menedžmentu in mladih, so potrpežljivi in vztrajni. Posveča se voditeljskemu dialogu, v podjetjih išče sinergije med mladimi in starejšimi, izpostavlja pa, da je spoštovanje človeka tista formula, ki deluje.
Eva Marn je mednarodna pravnica, ki je uspešno in dobro plačano mednarodno diplomatsko kariero - delala je tudi na Komisiji in sodišču za človekove pravice v Strasbourgu -, zamenjala za negotovo nevladniško življenje. S somišljeniki je ustanovila društvo Humanitas, ustanovo Skupaj, pravično trgovino Tri muhe, bila je predsednica Sloge, direktorica IRD, sodelovala je pri Živem ščitu v Iraku in številnih drugih humanitarnih ter razvojnih projektih. Mirovnica, ki sledi temu, v kar verjame, ima zadnja leta svojo bazo v Sončnem Logu na Krasu.
Neveljaven email naslov