Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sprehod po knjižnici Inštituta za novejšo zgodovino
Kdor se resno ukvarja s politično, gospodarsko, socialno in kulturno zgodovino Slovencev, je zagotovo že vstopil v knjižnico Inštituta za novejšo zgodovino (INZ), ki domuje v veličastni ljubljanski Kazini v središču mesta. V tej specialni knjižnici zbirajo in hranijo gradivo za raziskovalce in ljubitelje naše novejše zgodovine. Knjižnica INZ je starejša od inštituta, ki letos praznuje 60-letnico. Fond knjižnice obsega več kot 52 tisoč enot. To so knjige, časopisi, dokumentarno gradivo, priročniki, zemljevidi, enciklopedije, letaki …
Kateri so zakladi knjižnice Inštituta za novejšo zgodovino? ”Iz ostankov Federalnega zbirnega centra, ki je bil začetnik D-fonda, je prišlo v knjižnico tudi nekaj starih knjig, verjetno iz gradov. Najstarejša knjiga v knjižnici so Petrarkovi soneti iz leta 1528, imamo Plinijevo Della naturale historia (1548), hranimo prvo in drugo izdajo Valvasorjeve Slave vojvodine Kranjske,” našteva Igor Zemljič, vodja knjižnice.
Knjižnica Inštituta za novejšo zgodovino hrani tudi časopise, od Bleiweisovih Kmetijskih in rokodelskih novic do današnjih. Na mizo Igor Zemljič položi veliko knjigo, časopis Slovenec, vezan letnik 1911. Sobotne izdaje so bile polne oglasov: ”V teh časopisih izvemo marsikaj o vsakdanjem življenju. Nekateri časopisi so lepo ohranjeni. Bralci pa niso bili vedno sočutni do tega gradiva, zgodilo se je, da je kdo z britvico ali s škarjami iz časopisov kaj izrezal … Zdaj lahko to le nemočno opazujemo,” pripoveduje Igor Zemljič.
V vsakem kotu knjižnice Inštituta za novejšo zgodovino lahko najdemo kaj zanimivega. V kleti smo na primer zagledali kupe starih zaprašenih map. To so Tanjugova poročila od leta 1945 naprej, ki niso del gradiva knjižnice. Vodja knjižnice Igor Zemljič nam je povedal, da mape čakajo na nekoga, ki jih bo uredil in arhiviral.
V kleti je posebnost knjižnice, to je že omenjeni D-fond, Direktorjev fond, ki sprva zaradi nacističnih, fašističnih, protikomunističnih vsebin ni bil vsem dostopen in direktor je imel takrat pravico, da je določal, kdo ima dostop in kdo ne. Večina je nemškega gradiva, 20 odstotkov italijanskega, slednjega so popisali pred kratkim, ostanek pa so zavezniški časopisi, ki so izhajali ob koncu 2. svetovne vojne. Zemljič poudarja, da takšne celovite zbirke nacistične in fašistične propagande vsaj v naši bližnji okolici ni mogoče najti.
V D-fondu je trenutno na polici približno trideset Hitlerjevih knjig Mein Kampf, imajo pa tudi mapo s sedmimi reprodukcijami Hitlerjevih akvarelov, ki so bile v času nacizma nekakšno reprezentančno darilo. Zanimivost D-fonda je velika knjiga, ki slavi Mussolinija, zasežena je bila na enem izmed mejnih prehodov z Italijo. Spominska knjiga, ki ima posebne kovinske platnice, je v Italiji izšla leta 1970. “V Italiji fašizma niso nikoli kolektivno obsodili, zato je njihov odnos do zgodovine, do fašizma zelo svojski,” je povedal Igor Zemljič, ko smo se čudili, da Mussolinijevi sledilci kaj takega lahko v sosednji državi brez težav natisnejo.
Ali D-fond, ki je zdaj javnosti odprt, obišče tudi kak neonacist? “Seveda. Mi se sicer ne ukvarjamo in se ne smemo ukvarjati s političnimi usmeritvami obiskovalcev, smo pa lahko sklepali po frizurah, oblačilih, pa tudi po izposojenem gradivu. Politika knjižnice je, da ne oviramo takih obiskovalcev,” pojasni Zemljič.
Na sprehodu po knjižnici Inštituta za novejšo zgodovino vstopimo tudi v sobo z razgledom na ljubljanski grad, Univerzo, Kongresni trg in na spomenik sprave. Igor Zemljič se ob pogledu na spomenik nasmehne in pove, da je knjižnica najboljši spomenik sprave: ”Naša knjižnica je osrednja knjižnica 20. stoletja. Dobro in nepristransko omogočamo bralcem in obiskovalcem, da si ustvarijo svojo sliko o tem času, ne usmerjamo jih v eno resnico. Ja, knjižnica bi bila koristnejši spomenik sprave kot nekaj kubičnih metrov betona.”
Inštituta za novejšo zgodovino in knjižnica INZ domujeta v središču Ljubljane, v Kazini, ki so jo zgradili leta 1837. Ker se bo v prenovljeno Kazino vselila Akademija za glasbo, bodo inštitut in knjižnico morda še letos preselili … Vsaka selitev je za knjige in za knjižničarje posebej stresna. ”Upam, da bodo ti novi prostori primerno urejeni, da bodo dovolj veliki, da bodo v njih ustrezni klimatski pogoji za knjižnico. Na selitev, ki za knjižnico ni enostavna, se pripravljamo temeljito in prepričan sem, da jo bomo preselili v zastavljenih rokih,” razlaga Igor Zemljič, ki ob slovesu doda, da v knjižnici Inštituta za novejšo zgodovino vsakemu obiskovalcu radi in z veseljem pomagajo.
582 epizod
Kam na izlet? In kako pogosto? Val 202 se odpravlja vsak teden, vse naše cilje pa smo vrisali na zemljevid, ki se odziva na vaše ukaze.
Sprehod po knjižnici Inštituta za novejšo zgodovino
Kdor se resno ukvarja s politično, gospodarsko, socialno in kulturno zgodovino Slovencev, je zagotovo že vstopil v knjižnico Inštituta za novejšo zgodovino (INZ), ki domuje v veličastni ljubljanski Kazini v središču mesta. V tej specialni knjižnici zbirajo in hranijo gradivo za raziskovalce in ljubitelje naše novejše zgodovine. Knjižnica INZ je starejša od inštituta, ki letos praznuje 60-letnico. Fond knjižnice obsega več kot 52 tisoč enot. To so knjige, časopisi, dokumentarno gradivo, priročniki, zemljevidi, enciklopedije, letaki …
Kateri so zakladi knjižnice Inštituta za novejšo zgodovino? ”Iz ostankov Federalnega zbirnega centra, ki je bil začetnik D-fonda, je prišlo v knjižnico tudi nekaj starih knjig, verjetno iz gradov. Najstarejša knjiga v knjižnici so Petrarkovi soneti iz leta 1528, imamo Plinijevo Della naturale historia (1548), hranimo prvo in drugo izdajo Valvasorjeve Slave vojvodine Kranjske,” našteva Igor Zemljič, vodja knjižnice.
Knjižnica Inštituta za novejšo zgodovino hrani tudi časopise, od Bleiweisovih Kmetijskih in rokodelskih novic do današnjih. Na mizo Igor Zemljič položi veliko knjigo, časopis Slovenec, vezan letnik 1911. Sobotne izdaje so bile polne oglasov: ”V teh časopisih izvemo marsikaj o vsakdanjem življenju. Nekateri časopisi so lepo ohranjeni. Bralci pa niso bili vedno sočutni do tega gradiva, zgodilo se je, da je kdo z britvico ali s škarjami iz časopisov kaj izrezal … Zdaj lahko to le nemočno opazujemo,” pripoveduje Igor Zemljič.
V vsakem kotu knjižnice Inštituta za novejšo zgodovino lahko najdemo kaj zanimivega. V kleti smo na primer zagledali kupe starih zaprašenih map. To so Tanjugova poročila od leta 1945 naprej, ki niso del gradiva knjižnice. Vodja knjižnice Igor Zemljič nam je povedal, da mape čakajo na nekoga, ki jih bo uredil in arhiviral.
V kleti je posebnost knjižnice, to je že omenjeni D-fond, Direktorjev fond, ki sprva zaradi nacističnih, fašističnih, protikomunističnih vsebin ni bil vsem dostopen in direktor je imel takrat pravico, da je določal, kdo ima dostop in kdo ne. Večina je nemškega gradiva, 20 odstotkov italijanskega, slednjega so popisali pred kratkim, ostanek pa so zavezniški časopisi, ki so izhajali ob koncu 2. svetovne vojne. Zemljič poudarja, da takšne celovite zbirke nacistične in fašistične propagande vsaj v naši bližnji okolici ni mogoče najti.
V D-fondu je trenutno na polici približno trideset Hitlerjevih knjig Mein Kampf, imajo pa tudi mapo s sedmimi reprodukcijami Hitlerjevih akvarelov, ki so bile v času nacizma nekakšno reprezentančno darilo. Zanimivost D-fonda je velika knjiga, ki slavi Mussolinija, zasežena je bila na enem izmed mejnih prehodov z Italijo. Spominska knjiga, ki ima posebne kovinske platnice, je v Italiji izšla leta 1970. “V Italiji fašizma niso nikoli kolektivno obsodili, zato je njihov odnos do zgodovine, do fašizma zelo svojski,” je povedal Igor Zemljič, ko smo se čudili, da Mussolinijevi sledilci kaj takega lahko v sosednji državi brez težav natisnejo.
Ali D-fond, ki je zdaj javnosti odprt, obišče tudi kak neonacist? “Seveda. Mi se sicer ne ukvarjamo in se ne smemo ukvarjati s političnimi usmeritvami obiskovalcev, smo pa lahko sklepali po frizurah, oblačilih, pa tudi po izposojenem gradivu. Politika knjižnice je, da ne oviramo takih obiskovalcev,” pojasni Zemljič.
Na sprehodu po knjižnici Inštituta za novejšo zgodovino vstopimo tudi v sobo z razgledom na ljubljanski grad, Univerzo, Kongresni trg in na spomenik sprave. Igor Zemljič se ob pogledu na spomenik nasmehne in pove, da je knjižnica najboljši spomenik sprave: ”Naša knjižnica je osrednja knjižnica 20. stoletja. Dobro in nepristransko omogočamo bralcem in obiskovalcem, da si ustvarijo svojo sliko o tem času, ne usmerjamo jih v eno resnico. Ja, knjižnica bi bila koristnejši spomenik sprave kot nekaj kubičnih metrov betona.”
Inštituta za novejšo zgodovino in knjižnica INZ domujeta v središču Ljubljane, v Kazini, ki so jo zgradili leta 1837. Ker se bo v prenovljeno Kazino vselila Akademija za glasbo, bodo inštitut in knjižnico morda še letos preselili … Vsaka selitev je za knjige in za knjižničarje posebej stresna. ”Upam, da bodo ti novi prostori primerno urejeni, da bodo dovolj veliki, da bodo v njih ustrezni klimatski pogoji za knjižnico. Na selitev, ki za knjižnico ni enostavna, se pripravljamo temeljito in prepričan sem, da jo bomo preselili v zastavljenih rokih,” razlaga Igor Zemljič, ki ob slovesu doda, da v knjižnici Inštituta za novejšo zgodovino vsakemu obiskovalcu radi in z veseljem pomagajo.
Na tokratnem Nedeljskem izletu smo obiskali Divje babe in spoznavali skrivnostno obdobje neandertalca. Vrnili smo se v čas prve svetovne vojne, ki je močno zaznamovala te kraje. Gurmani naj prisluhnejo predstavitvi vrhunskega suhomesnatega izdelka s tako slovensko kot evropsko geografsko označbo. Dotaknili smo se tudi energetskih točk in uživali v razgledu na predalpsko hribovje. Morda ste uganili … potepali smo se po Šebreljski planoti.
Mir, šumenje vode, ptičje petje, hlad in osvežitev je pet ključnih besed, s katerimi bi lahko opisali Planinsko polje. Zaznamuje ga reka Unica, ena od rek s sedmimi imeni, ki ponikne konec polja in ponovno privre na plan v Močilniku kot Ljubljanica. Unica je pomagala izklesati Planinsko jamo, bogata pa je tudi z ribjim življem in v Planino privablja številne ribiče, pa tudi manj zahtevne pohodnike, saj je poti zanje veliko, vodijo tudi do ostankov gradu Hasberg.
Nedeljski izlet nas vodi v okolico Laškega, kjer skrit pred pogledi ljudi in turistov mirno hrumi Lahomniški sopot.
Tokrat lahko rečemo, da smo na našem izletu kolovratili, a le zato, ker gremo na Kolovrat. Ta se dviga na desnem bregu Soče med Kobaridom in Tolminom in je prehodno območje med Zgornjim Posočjem na slovenski strani in Benečijo na italijanski strani. Med prvo svetovno vojno je tam italijanska vojska zgradila obsežen sistem tretje obrambne črte, poimenovane “linea d’ armata”. Vojaki so se vkopali za 29 mesecev in v tem času izkopali kar nekaj sto metrov jarkov. Po vojni je čas prinesel svoje, marsikaj pa so odnesli domačini. Leta 2005 se je fundacija Poti miru lotila obnove, od domačinov je odkupila pločevino in leta 2008 odprla Muzej na prostem. Po jarkih – obnovljenih jih je 300 metrov – kaverni in na najvišjo točko muzeja na vzpetino na Grad na 1115 metrov nadmorske višine smo odšli z zgodovinarjem in vodnikom pri fundaciji Poti miru Mihaelom Uršičem.
Kratek ovinek z avtoceste, ki vodi iz Kranja proti Jesenicam, vas pripelje v zavetje mogočnega Stola in zeleno dolino Završnice. Prebivalci okoliških vasi dolino, ki leži severno od Žirovnice, imenujejo tudi Zavrh. Tam je našel svoj mir v zavetju narave tudi Fran Saleški Finžgar. Danes je dolina, skupaj s potokom in akumulacijskim jezerom Završnica, priljubljeno izhodišče za pohodne in kolesarske izlete, športni navdušenci se lahko sprostijo tudi v Rekreacijskem parku Završnica, na obali jezera ali ob živahnem potoku pa bo obiskovalec v vročih poletnih dneh našel hlad in mir.
Zaradi vročine, se je Nedeljski izlet pomaknil malo višje. Čeprav, kot boste slišali, ima to z višino in hladom tudi svojo rahlo nenavadno komponento.
Na severnem obrobju Ljubljane ob reki Savi je še pred nekaj leti bilo območje gostega grmičevja, več nelegalnih odlagališč odpadkov in zanemarjene okolice. Zdaj pa je tam po velikem čiščenju nastal pravi rekreacijski center, ki pa je do nedavnega bil še precej nepoznan. Nekaj manj kot 10 km urejene sprehajalne poti ponuja prostor za sprostitev, izobraževanje in aktivni oddih. Na voljo so tudi piknik prostori, otroška igrišča, plezalna stena in prava mala živalska farma.
Ozka soteska je bila edina pot za spravilo pohorskega lesa v dolino, zato so seveda ob reki nastali številni mlini in žage. Reka Oplotniščica jih je poganjala brez težav – v bistvu gre bolj za hudournik, ker na svoji zelo kratki poti do vasi naredi že 1000 metrov višinske razlike. Danes žag ni več, je pa v vintgarju urejena sprehajalna učna pot, ki smo jo obiskali.
Cerkniško jezero je čarobno lepo v vseh letnih časih; poleti lahko v njem plavamo, pozimi, kadar je dovolj hladno, po njegovi zamrznjeni površini drsamo, okolica ponuja obilico kolesarskih, tekaških in pohodniških užitkov. Po obilnejših padavinah s skoraj 30 kvadratnimi kilometri zalite površine postane največje slovensko jezero, sicer pa je celotno njegovo območje pravi raj za ljubitelje ptic, ribiče, botanike in vse, ki si želijo prosti čas preživeti v neokrnjeni naravi.
Zgornja Idrijca - vabi razgibana, raznolika, neokrnjena in včasih celo podivjana narava. Odkrivali smo naravne znamenitosti krajinskega parka Zgornja Idrijca in raziskovali njegove geološke, botanične in reliefne posebnosti. Ustavili smo se pri Scopolijevem spominskem vrtu, Divjem jezeru in naravnem kopališču Lajšt.
Tokrat smo se na Nedeljski izlet podali med griče osrednjih slovenskih goric, v kraj, ki lepo napreduje v maniri slovenskega občinsko-komunalnega booma in kjer je moč najti tudi nekaj malega ekstravagance.
Obstaja še druga plat Ljubljane, ki se skriva pred očmi vsakdana. Zato smo se v Nedeljskem izletu odpravili na malce drugačno turistično turo, ki je začela delovati lani pod okriljem Kraljev ulice. Projekt Nevid(e)na Ljubljana predstavlja turistično turo z vodičem brezdomcem, ki je živel dolgo na cesti in pozna Ljubljano kot svoj žep.
Tokrat se na izlet odpravljamo v kraj, ki pije vodo. Sistem sedemnajstih presihajočih jezer v okolici Pivke je edinstven kraj, kjer se jezera pojavljajo in izginjajo iz dneva v dan. Ne gre za mlakuže, največje jezero je lahko globoko tudi do 30 metrov, zaradi izginjajoče vode pa so tam nastali tudi izredno bogati naravni habitati.
178 je pri nas vseh planinskih domov, koč, zavetišč in bivakov. Med ličnejšimi pa je prav gotovo naša prva slovenska planinska koča, čeprav je od njene prve postavitve minilo več kot 120 let. Verjetno je ena redkih s straniščem na štrbunk, verjetno pa je tudi ena redkih z WiFi-jem. Na obronku planine za Liscem v južnih bohinjskih gorah so 15. julija leta 1894 zaškripala vrata prve slovenske koče. Kraj nad Bohinjsko Bistrico in pod Črno prstjo, na višini 1346 metrov, so verjetno izbrali zaradi lepega razgleda na Bohinjsko dolino, koča je bila tam varna pred silnimi vetrovi in plazovi. A zgodovina koči ni prizanesla in napis “odpira prva koča se planinska, raduje vsa dolina se bohinjska” je bil napisan dvakrat, drugič leta 2006. Orožnova koča, sveti kraj slovenskih planincev, kot ji pravi oče koče Lovro Vojvoda, bomo obiskali tokrat na našem izletu.
Tokrat se bomo odpravili na Dolenjsko, v Mirno Peč, kjer se ponašajo z znamenitimi rojaki, Tonetom Pavčkom, Lojzetom Slakom in Letečim Kranjcem Ludvikom Staričem. Mirna Peč je bila nekoč celo prafara za Novo mesto, na velikonočni ponedeljek pa bo v kraju več motoristov, kot občina premore prebivalcev.
Sveta Ana v Slovenskih goricah ni bila vedno Sveta Ana! Za nekaj desetletij je postala Spodnja Ščavnica, čeprav je naselje na hribu, za razliko od Zgornje Ščavnice, ki je v dolini. Ime se je spreminjalo, neverjeten razgled proti Pohorju pa je ostal enak.
V času vrhunca smučarske sezone, ko bomo spet spremljali pokal Vitranc, smo se na nedeljski izlet odpravili v smučarski muzej v Tržiču. Gre za dokaj novo, pred letom dni odprto razstavo, ki povzema razvoj smučanja v svetu in predvsem na Slovenskem. Na sodoben način predstavi razvoj smuči in druge smučarske opreme, tehnike, ki so spremenile šport, in bogato tradicijo tržiškega smučanja.
V naših logih, gozdovih ali na tistih negnojenih travnikih jih ni na milijarde. So izjemno raznoliki, a čeprav jim Angleži pravijo »snowdrop« – snežna kapljica, je popolnoma belega zelo težko najti. Govorimo seveda o zvončkih, znanilcih pomladi, ki so pravzaprav cvetlice zime. Na belo preprogo zvončkov na Valu 202 zaidemo to nedeljo, vmes pa bomo smuknili tudi na Otok, kjer so zvončki resda redkejši, a zato toliko bolj cenjeni. Minuli teden je namreč sredi pristne bratanske galantofilije, kot pravimo obsesiji nad zvončki, padla nova rekorda cena te cvetlice – na dražbi so za čebulico ene izmed različic odšteli celih 1390 funtov!
Kokoška je manjši kraški hrib, ki leži ma meji med Slovenijo in Italijo. Zaradi svojih ne preveč zahtevnih pohodnih poti je primeren cilj za vse starostne skupine, vzpon nanj pa je najbolj priporočljiv ravno v zimskem času.
Enkrat v letu je čas, ko našo deželo uradno preplavijo maškare. Med Grosupljim in Suho krajino, blizu Trubarjeve Raščice, v Zagorici pri Dobrepolju so te prav posebne. Podatkov, kdaj natanko se je tam začelo pustovanje, ni, so pa vaščani zagoriške mačkare obudili v 60. letih prejšnjega stoletja. Ko so na kupu vse, je to približno 50 likov. Od trinogega dvojčka ali debeluha, pa Mary z ljubimcem iz Amerike, do seveda grbcev in jajčarjev. Jajčar s kustorjem na glavi in jajčarica s cekarjem obiskujeta domove in nabirata – bolj kot nekoč jajca – evre. Pa ne le pustne šege, v Zagorici ohranjajo tudi njihovo narečje s pripovedovanjem zgodb s tistega konca, ki je znan tudi kot rojstna vas slovenskih likovnih umetnikov bratov Kraljev.
Neveljaven email naslov