Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sprehod po knjižnici Inštituta za novejšo zgodovino
Kdor se resno ukvarja s politično, gospodarsko, socialno in kulturno zgodovino Slovencev, je zagotovo že vstopil v knjižnico Inštituta za novejšo zgodovino (INZ), ki domuje v veličastni ljubljanski Kazini v središču mesta. V tej specialni knjižnici zbirajo in hranijo gradivo za raziskovalce in ljubitelje naše novejše zgodovine. Knjižnica INZ je starejša od inštituta, ki letos praznuje 60-letnico. Fond knjižnice obsega več kot 52 tisoč enot. To so knjige, časopisi, dokumentarno gradivo, priročniki, zemljevidi, enciklopedije, letaki …
Kateri so zakladi knjižnice Inštituta za novejšo zgodovino? ”Iz ostankov Federalnega zbirnega centra, ki je bil začetnik D-fonda, je prišlo v knjižnico tudi nekaj starih knjig, verjetno iz gradov. Najstarejša knjiga v knjižnici so Petrarkovi soneti iz leta 1528, imamo Plinijevo Della naturale historia (1548), hranimo prvo in drugo izdajo Valvasorjeve Slave vojvodine Kranjske,” našteva Igor Zemljič, vodja knjižnice.
Knjižnica Inštituta za novejšo zgodovino hrani tudi časopise, od Bleiweisovih Kmetijskih in rokodelskih novic do današnjih. Na mizo Igor Zemljič položi veliko knjigo, časopis Slovenec, vezan letnik 1911. Sobotne izdaje so bile polne oglasov: ”V teh časopisih izvemo marsikaj o vsakdanjem življenju. Nekateri časopisi so lepo ohranjeni. Bralci pa niso bili vedno sočutni do tega gradiva, zgodilo se je, da je kdo z britvico ali s škarjami iz časopisov kaj izrezal … Zdaj lahko to le nemočno opazujemo,” pripoveduje Igor Zemljič.
V vsakem kotu knjižnice Inštituta za novejšo zgodovino lahko najdemo kaj zanimivega. V kleti smo na primer zagledali kupe starih zaprašenih map. To so Tanjugova poročila od leta 1945 naprej, ki niso del gradiva knjižnice. Vodja knjižnice Igor Zemljič nam je povedal, da mape čakajo na nekoga, ki jih bo uredil in arhiviral.
V kleti je posebnost knjižnice, to je že omenjeni D-fond, Direktorjev fond, ki sprva zaradi nacističnih, fašističnih, protikomunističnih vsebin ni bil vsem dostopen in direktor je imel takrat pravico, da je določal, kdo ima dostop in kdo ne. Večina je nemškega gradiva, 20 odstotkov italijanskega, slednjega so popisali pred kratkim, ostanek pa so zavezniški časopisi, ki so izhajali ob koncu 2. svetovne vojne. Zemljič poudarja, da takšne celovite zbirke nacistične in fašistične propagande vsaj v naši bližnji okolici ni mogoče najti.
V D-fondu je trenutno na polici približno trideset Hitlerjevih knjig Mein Kampf, imajo pa tudi mapo s sedmimi reprodukcijami Hitlerjevih akvarelov, ki so bile v času nacizma nekakšno reprezentančno darilo. Zanimivost D-fonda je velika knjiga, ki slavi Mussolinija, zasežena je bila na enem izmed mejnih prehodov z Italijo. Spominska knjiga, ki ima posebne kovinske platnice, je v Italiji izšla leta 1970. “V Italiji fašizma niso nikoli kolektivno obsodili, zato je njihov odnos do zgodovine, do fašizma zelo svojski,” je povedal Igor Zemljič, ko smo se čudili, da Mussolinijevi sledilci kaj takega lahko v sosednji državi brez težav natisnejo.
Ali D-fond, ki je zdaj javnosti odprt, obišče tudi kak neonacist? “Seveda. Mi se sicer ne ukvarjamo in se ne smemo ukvarjati s političnimi usmeritvami obiskovalcev, smo pa lahko sklepali po frizurah, oblačilih, pa tudi po izposojenem gradivu. Politika knjižnice je, da ne oviramo takih obiskovalcev,” pojasni Zemljič.
Na sprehodu po knjižnici Inštituta za novejšo zgodovino vstopimo tudi v sobo z razgledom na ljubljanski grad, Univerzo, Kongresni trg in na spomenik sprave. Igor Zemljič se ob pogledu na spomenik nasmehne in pove, da je knjižnica najboljši spomenik sprave: ”Naša knjižnica je osrednja knjižnica 20. stoletja. Dobro in nepristransko omogočamo bralcem in obiskovalcem, da si ustvarijo svojo sliko o tem času, ne usmerjamo jih v eno resnico. Ja, knjižnica bi bila koristnejši spomenik sprave kot nekaj kubičnih metrov betona.”
Inštituta za novejšo zgodovino in knjižnica INZ domujeta v središču Ljubljane, v Kazini, ki so jo zgradili leta 1837. Ker se bo v prenovljeno Kazino vselila Akademija za glasbo, bodo inštitut in knjižnico morda še letos preselili … Vsaka selitev je za knjige in za knjižničarje posebej stresna. ”Upam, da bodo ti novi prostori primerno urejeni, da bodo dovolj veliki, da bodo v njih ustrezni klimatski pogoji za knjižnico. Na selitev, ki za knjižnico ni enostavna, se pripravljamo temeljito in prepričan sem, da jo bomo preselili v zastavljenih rokih,” razlaga Igor Zemljič, ki ob slovesu doda, da v knjižnici Inštituta za novejšo zgodovino vsakemu obiskovalcu radi in z veseljem pomagajo.
582 epizod
Kam na izlet? In kako pogosto? Val 202 se odpravlja vsak teden, vse naše cilje pa smo vrisali na zemljevid, ki se odziva na vaše ukaze.
Sprehod po knjižnici Inštituta za novejšo zgodovino
Kdor se resno ukvarja s politično, gospodarsko, socialno in kulturno zgodovino Slovencev, je zagotovo že vstopil v knjižnico Inštituta za novejšo zgodovino (INZ), ki domuje v veličastni ljubljanski Kazini v središču mesta. V tej specialni knjižnici zbirajo in hranijo gradivo za raziskovalce in ljubitelje naše novejše zgodovine. Knjižnica INZ je starejša od inštituta, ki letos praznuje 60-letnico. Fond knjižnice obsega več kot 52 tisoč enot. To so knjige, časopisi, dokumentarno gradivo, priročniki, zemljevidi, enciklopedije, letaki …
Kateri so zakladi knjižnice Inštituta za novejšo zgodovino? ”Iz ostankov Federalnega zbirnega centra, ki je bil začetnik D-fonda, je prišlo v knjižnico tudi nekaj starih knjig, verjetno iz gradov. Najstarejša knjiga v knjižnici so Petrarkovi soneti iz leta 1528, imamo Plinijevo Della naturale historia (1548), hranimo prvo in drugo izdajo Valvasorjeve Slave vojvodine Kranjske,” našteva Igor Zemljič, vodja knjižnice.
Knjižnica Inštituta za novejšo zgodovino hrani tudi časopise, od Bleiweisovih Kmetijskih in rokodelskih novic do današnjih. Na mizo Igor Zemljič položi veliko knjigo, časopis Slovenec, vezan letnik 1911. Sobotne izdaje so bile polne oglasov: ”V teh časopisih izvemo marsikaj o vsakdanjem življenju. Nekateri časopisi so lepo ohranjeni. Bralci pa niso bili vedno sočutni do tega gradiva, zgodilo se je, da je kdo z britvico ali s škarjami iz časopisov kaj izrezal … Zdaj lahko to le nemočno opazujemo,” pripoveduje Igor Zemljič.
V vsakem kotu knjižnice Inštituta za novejšo zgodovino lahko najdemo kaj zanimivega. V kleti smo na primer zagledali kupe starih zaprašenih map. To so Tanjugova poročila od leta 1945 naprej, ki niso del gradiva knjižnice. Vodja knjižnice Igor Zemljič nam je povedal, da mape čakajo na nekoga, ki jih bo uredil in arhiviral.
V kleti je posebnost knjižnice, to je že omenjeni D-fond, Direktorjev fond, ki sprva zaradi nacističnih, fašističnih, protikomunističnih vsebin ni bil vsem dostopen in direktor je imel takrat pravico, da je določal, kdo ima dostop in kdo ne. Večina je nemškega gradiva, 20 odstotkov italijanskega, slednjega so popisali pred kratkim, ostanek pa so zavezniški časopisi, ki so izhajali ob koncu 2. svetovne vojne. Zemljič poudarja, da takšne celovite zbirke nacistične in fašistične propagande vsaj v naši bližnji okolici ni mogoče najti.
V D-fondu je trenutno na polici približno trideset Hitlerjevih knjig Mein Kampf, imajo pa tudi mapo s sedmimi reprodukcijami Hitlerjevih akvarelov, ki so bile v času nacizma nekakšno reprezentančno darilo. Zanimivost D-fonda je velika knjiga, ki slavi Mussolinija, zasežena je bila na enem izmed mejnih prehodov z Italijo. Spominska knjiga, ki ima posebne kovinske platnice, je v Italiji izšla leta 1970. “V Italiji fašizma niso nikoli kolektivno obsodili, zato je njihov odnos do zgodovine, do fašizma zelo svojski,” je povedal Igor Zemljič, ko smo se čudili, da Mussolinijevi sledilci kaj takega lahko v sosednji državi brez težav natisnejo.
Ali D-fond, ki je zdaj javnosti odprt, obišče tudi kak neonacist? “Seveda. Mi se sicer ne ukvarjamo in se ne smemo ukvarjati s političnimi usmeritvami obiskovalcev, smo pa lahko sklepali po frizurah, oblačilih, pa tudi po izposojenem gradivu. Politika knjižnice je, da ne oviramo takih obiskovalcev,” pojasni Zemljič.
Na sprehodu po knjižnici Inštituta za novejšo zgodovino vstopimo tudi v sobo z razgledom na ljubljanski grad, Univerzo, Kongresni trg in na spomenik sprave. Igor Zemljič se ob pogledu na spomenik nasmehne in pove, da je knjižnica najboljši spomenik sprave: ”Naša knjižnica je osrednja knjižnica 20. stoletja. Dobro in nepristransko omogočamo bralcem in obiskovalcem, da si ustvarijo svojo sliko o tem času, ne usmerjamo jih v eno resnico. Ja, knjižnica bi bila koristnejši spomenik sprave kot nekaj kubičnih metrov betona.”
Inštituta za novejšo zgodovino in knjižnica INZ domujeta v središču Ljubljane, v Kazini, ki so jo zgradili leta 1837. Ker se bo v prenovljeno Kazino vselila Akademija za glasbo, bodo inštitut in knjižnico morda še letos preselili … Vsaka selitev je za knjige in za knjižničarje posebej stresna. ”Upam, da bodo ti novi prostori primerno urejeni, da bodo dovolj veliki, da bodo v njih ustrezni klimatski pogoji za knjižnico. Na selitev, ki za knjižnico ni enostavna, se pripravljamo temeljito in prepričan sem, da jo bomo preselili v zastavljenih rokih,” razlaga Igor Zemljič, ki ob slovesu doda, da v knjižnici Inštituta za novejšo zgodovino vsakemu obiskovalcu radi in z veseljem pomagajo.
Kam na izlet? In kako pogosto? Val 202 se odpravlja vsak teden, vse naše cilje pa smo vrisali na zemljevid, ki se odziva na vaše ukaze.
Dan pred dnevom Evrope smo se odpravili na za nedeljski izlet neobičajno dolgo pot. V samo srce Evrope, v kraj, ki vsak mesec za nekaj dni postane središče EU. Obiskali bomo stavbo, v kateri vsak mesec več kot 700 ljudi odloča o naši skupni prihodnosti, stavbo Evropskega parlamenta v Strasbourgu.
Ravni dol je dolenjska vasica z desetimi hišami (in nekaj več dušami), ki leži med Sodražico in Ribnico. V širšem okolju je znana po mnogih zanimivostih, najbolj po svojem čisto pravem muzeju. Na domačiji, kjer se je nekoč reklo “pri Maticovih”, je Matičev vnuk Ivan Šega nekdanji skedenj preuredil v galerijo in muzej, v katerem si lahko ogledate zgodovino kraja in doline zadnjih 100 in več let.
Na sončni strani Alp leži Pohorje. Na sončni strani Pohorja leži Kebelj. Vasi na južnih pobočjih Pohorja so drugačne od strmih grap, ki na severu padajo v dravsko dolino. Na jugu pa se ljudje in kraji in smreke mešajo s trtami in nakupovalnimi središči. In nad vsem tem vzvišeno stoji Kebelj
V kraje pod beneški Triglav, kot naši rojaki na italijanski strani meje ljubkovalno kličejo 1642 metrov visoki Matajur, se je odpravil Damjan Zorc.
Povabili vas bomo na malce drugačen izlet. Adrenalinski, za kakršnega se ne morete odločiti, kadar se vam zljubi, kajti najprej morate preveriti, če na dan svoje odločitve tja sploh lahko greste. Sabrina Mulec vas bo v družbi predsednice društva Drobnovratnik Špele Habič, kustosinje Notranjskega muzeja Postojna Alenke Čuk, predsednika Planinskega društva Postojna Mirana Hebarja in turističnega vodnika in domačina Tomaža Penka popeljala na Poček. V osrčje osrednjega vadbišča Slovenske vojske, kjer poleg prečudovite narave, zaščitene s projektom Natura 2000 in vojakov, lahko srečate tudi kakšnega medveda, ali pa najdete neeksplodirano mino. Na Poček lahko pridemo iz Postojne ali pa s Prestranka.
Čeprav smo že teden dni po veliki noči, je nekaj prazničnega vzdušja še ostalo. Ciniki bi rekli, da še največ okoli pasu, a podaljšati praznično vzdušje je mogoče tudi z odhodom v naravo. Recimo z obiskom rožice, ki ji je ob pacifiškem otoku, vstajenjska noč posodila ime.
Na Gorenjskem, med Kranjem in Mengšem, leži Komenda. Že dolgo ni več vas, čeprav nekateri še vedno pravijo, da je. V občini je 14 vasi, ki imajo vse ledinska imena. Med njimi so tudi Suhadole, ki pa so dobile ime po vodi, ne po suši. Veliko vode v Komendo, ki ji nekateri pravijo tudi najlepše stopalo Kamniško-Savinjskih Alp, priteče prav iz gora. Tako je pri Suhadolah, pod hribom Strmca, izvir Mrzlega potoka, ob njem pa je že leta 1987 začel nastajati majhen svet majhnih mlinčkov. Seveda ni nastajal sam – mlinčke so postavili domačini, ki jih še vedno obnavljajo in skrbijo zanje.
Prihajajo topli meseci, ko se bodo trume turistov, tudi slovenskih, zgrinjale na obale Jadranskega morja. Pametno je na dolgi poti narediti počitek in še bolj pametno je avtocestne pavze uporabiti tudi za krajši trening duha. Le lučaj od avtoceste, ki nas iz Zagreba vodi proti Splitu, je rojstni kraj Nikole Tesle. Letos bomo praznovali 160-letnico njegovega rojstva in že samo to dejstvo je dovolj, da sta se srečala Marko Radmilovič in Mile Čorak, direktor spominskega centra "Nikola Tesla!"
Po ulicah Ljubljane se orientiramo s pomočjo novega zemljevida, ki so ga ustvarili mladi. Zemljevid tujim turistom prestolnico in življenje domačinov skuša prikazati v realni luči, mimo olepšanih besed uradnih turističnih vodnikov.
Na izlet gremo tokrat v vas, za katero verjetno še niste slišali, niti ponesreči zašli tja. Šavna Peč je skrita v hribih med Hrastnikom in Zidanim Mostom, slovenski literarni zgodovini je prispevala velikega prevajalca Antona Sovreta, obiskovalcem pa na lep dan postreže z izjemnimi razgledi. Čez Savo gremo z zadnjo še delujočo “cicko”, na hrastniških obalah pa bomo ugotavljali, kaj imajo rudniške borovnice skupnega z oradami.
Ob tem valentinovem koncu tedna, ko bodo sem in tja leteli srčki vseh oblik, se bomo na valu 202 posvetili tistim najbolj okusnim – lectovim. Lectarstvo je bilo v 18. in 19. stoletju ena izmed najbolj razširjenih obrti v slovenskih krajih, prvič pa se omenja že v 14. stoletju. V Lectarski delavnici v Radovljici je bil prvi lect izdelan leta 1766, tako da letos praznuje 250. obletnico, v 500 let stari hiši, v kateri je zadnjih deset let edini muzej lectarstva pri nas. Na nedeljskem izletu v tem muzeju nas je še zanimalo, kakšne so zgodbe, ki se pletejo okoli tradicije peke in okraševanja kruha iz medenega testa.
Kako daleč v zgodovino segajo korenine cerkljanske Laufarije in njenih likov ni znano, saj o tem pripoveduje le ustno izročilo. So pa Laufarji zagotovo izvorno cerkljanski. Zadnjo Laufarijo po starem izročilu so pripravili leta 1914, potem so njeno tradicijo pretrgali obe vojni in vmesno obdobje italijanske okupacije, znova so jo oživili leta 1956. Prvotno Laufarsko družino je sestavljalo 14 likov, do danes se je njihovo število povečalo na 25. Zadnji, oštir, je bil dodan leta 1997. Dogajanje bo tudi letos doseglo vrhunec na pustno nedeljo s sprevodom laufarjev in branjem obtožnice pustu. In prav med to zanimivo in pisano druščino gremo na pustno nedeljo na izlet. Oziroma kot pravijo Laufarji: “Pridite v Cerkno, da bo ripa bel debiela”.
Na nedeljski izlet se tokrat odpravljamo z vlakom. Sicer se ta že več kot pol stoletja ni premaknil, a spomina in ljubezni do starih hlaponov to ne zmoti. Po ozkotirni progi proti Zrečam in šlo bi celo proti Vitanju, ako ne bi nasproti stala nemila zgodovina in Pohorje.
Tokrat gremo na izlet na Žusem, zaobljeno vzpetino v osrčju Kozjanskega, kjer se dobro leto dni baha nov lesen razgledni stolp; krstili so ga za Stolp ljubezni. A kraji tam okoli si omembe ne zaslužijo le zaradi tega. Ljudski spomin je v zvezi z njimi ohranil številne napete pripovedi, od trpljenja tlačanskih nevest, izgubljenih grofičen, do skrivnostnega poslednjega prebivalca starega žusemskega gradu. To so tudi kraji, od koder prihaja najuspešnejša ekipa silakov v vleki vrvi v Sloveniji.
Včasih se je dobro ustaviti tudi kje, kjer se drugače ne bi. Zelo verjetno je, da bi se – če bi se že znašli na cesti od Kanala ob Soči proti Tolminu – skozi vas Ajba le zapeljali. No, morda bi si mislili: kako zelo zanimivo ime ima ta vas. Zelo verjetno bi v Ajbi vsaj s ceste z zanimanjem pogledali na mogočni jez na Soči. Ampak med hišami na griču nasproti jezu se skriva še marsikatera zanimivost.
Včasih se je dobro ustaviti tudi kje, kjer se drugače ne bi. Zelo verjetno je, da bi se – če bi se že znašli na cesti od Kanala ob Soči proti Tolminu – skozi vas Ajba le zapeljali. No, morda bi si mislili: kako zelo zanimivo ime ima ta vas. Zelo verjetno bi v Ajbi vsaj s ceste z zanimanjem pogledali na mogočni jez na Soči. Ampak med hišami na griču nasproti jezu se skriva še marsikatera zanimivost.
Dražgoše so te dni povezane s spominsko slovesnostjo Po poteh partizanske Jelovice. A v tej vasi pod Dražgoško goro se prepletata tudi bogata zgodovina in narava. V Dražgošah so doma znameniti dražgoški kruhki in sonce, ki so ga ujeli v predstavitveni film. Neturistična jama Konasnica v nedrjih Jelovice pa skriva v sebi čudovit jamski svet.
Kam na izlet? In kako pogosto? Val 202 se odpravlja vsak teden, vse naše cilje pa smo vrisali na zemljevid, ki se odziva na vaše ukaze.
V Sloveniji je nastal eden izmed desetih taktilnih muzejev v Evropi. Slepi in slabovidni tako niso več zapostavljena skupina v slovenskem muzejskem okolju, za njihove potrebe je prirejen Muzej pošte in telekomunikacij v Polhovem Gradcu. Pošta se nam zdi zelo vizualna stvar, a v muzeju jo znajo predstaviti tudi drugače. Šli smo pogledati, kako so se lotili projekta.
Neveljaven email naslov