Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sprehod po knjižnici Inštituta za novejšo zgodovino
Kdor se resno ukvarja s politično, gospodarsko, socialno in kulturno zgodovino Slovencev, je zagotovo že vstopil v knjižnico Inštituta za novejšo zgodovino (INZ), ki domuje v veličastni ljubljanski Kazini v središču mesta. V tej specialni knjižnici zbirajo in hranijo gradivo za raziskovalce in ljubitelje naše novejše zgodovine. Knjižnica INZ je starejša od inštituta, ki letos praznuje 60-letnico. Fond knjižnice obsega več kot 52 tisoč enot. To so knjige, časopisi, dokumentarno gradivo, priročniki, zemljevidi, enciklopedije, letaki …
Kateri so zakladi knjižnice Inštituta za novejšo zgodovino? ”Iz ostankov Federalnega zbirnega centra, ki je bil začetnik D-fonda, je prišlo v knjižnico tudi nekaj starih knjig, verjetno iz gradov. Najstarejša knjiga v knjižnici so Petrarkovi soneti iz leta 1528, imamo Plinijevo Della naturale historia (1548), hranimo prvo in drugo izdajo Valvasorjeve Slave vojvodine Kranjske,” našteva Igor Zemljič, vodja knjižnice.
Knjižnica Inštituta za novejšo zgodovino hrani tudi časopise, od Bleiweisovih Kmetijskih in rokodelskih novic do današnjih. Na mizo Igor Zemljič položi veliko knjigo, časopis Slovenec, vezan letnik 1911. Sobotne izdaje so bile polne oglasov: ”V teh časopisih izvemo marsikaj o vsakdanjem življenju. Nekateri časopisi so lepo ohranjeni. Bralci pa niso bili vedno sočutni do tega gradiva, zgodilo se je, da je kdo z britvico ali s škarjami iz časopisov kaj izrezal … Zdaj lahko to le nemočno opazujemo,” pripoveduje Igor Zemljič.
V vsakem kotu knjižnice Inštituta za novejšo zgodovino lahko najdemo kaj zanimivega. V kleti smo na primer zagledali kupe starih zaprašenih map. To so Tanjugova poročila od leta 1945 naprej, ki niso del gradiva knjižnice. Vodja knjižnice Igor Zemljič nam je povedal, da mape čakajo na nekoga, ki jih bo uredil in arhiviral.
V kleti je posebnost knjižnice, to je že omenjeni D-fond, Direktorjev fond, ki sprva zaradi nacističnih, fašističnih, protikomunističnih vsebin ni bil vsem dostopen in direktor je imel takrat pravico, da je določal, kdo ima dostop in kdo ne. Večina je nemškega gradiva, 20 odstotkov italijanskega, slednjega so popisali pred kratkim, ostanek pa so zavezniški časopisi, ki so izhajali ob koncu 2. svetovne vojne. Zemljič poudarja, da takšne celovite zbirke nacistične in fašistične propagande vsaj v naši bližnji okolici ni mogoče najti.
V D-fondu je trenutno na polici približno trideset Hitlerjevih knjig Mein Kampf, imajo pa tudi mapo s sedmimi reprodukcijami Hitlerjevih akvarelov, ki so bile v času nacizma nekakšno reprezentančno darilo. Zanimivost D-fonda je velika knjiga, ki slavi Mussolinija, zasežena je bila na enem izmed mejnih prehodov z Italijo. Spominska knjiga, ki ima posebne kovinske platnice, je v Italiji izšla leta 1970. “V Italiji fašizma niso nikoli kolektivno obsodili, zato je njihov odnos do zgodovine, do fašizma zelo svojski,” je povedal Igor Zemljič, ko smo se čudili, da Mussolinijevi sledilci kaj takega lahko v sosednji državi brez težav natisnejo.
Ali D-fond, ki je zdaj javnosti odprt, obišče tudi kak neonacist? “Seveda. Mi se sicer ne ukvarjamo in se ne smemo ukvarjati s političnimi usmeritvami obiskovalcev, smo pa lahko sklepali po frizurah, oblačilih, pa tudi po izposojenem gradivu. Politika knjižnice je, da ne oviramo takih obiskovalcev,” pojasni Zemljič.
Na sprehodu po knjižnici Inštituta za novejšo zgodovino vstopimo tudi v sobo z razgledom na ljubljanski grad, Univerzo, Kongresni trg in na spomenik sprave. Igor Zemljič se ob pogledu na spomenik nasmehne in pove, da je knjižnica najboljši spomenik sprave: ”Naša knjižnica je osrednja knjižnica 20. stoletja. Dobro in nepristransko omogočamo bralcem in obiskovalcem, da si ustvarijo svojo sliko o tem času, ne usmerjamo jih v eno resnico. Ja, knjižnica bi bila koristnejši spomenik sprave kot nekaj kubičnih metrov betona.”
Inštituta za novejšo zgodovino in knjižnica INZ domujeta v središču Ljubljane, v Kazini, ki so jo zgradili leta 1837. Ker se bo v prenovljeno Kazino vselila Akademija za glasbo, bodo inštitut in knjižnico morda še letos preselili … Vsaka selitev je za knjige in za knjižničarje posebej stresna. ”Upam, da bodo ti novi prostori primerno urejeni, da bodo dovolj veliki, da bodo v njih ustrezni klimatski pogoji za knjižnico. Na selitev, ki za knjižnico ni enostavna, se pripravljamo temeljito in prepričan sem, da jo bomo preselili v zastavljenih rokih,” razlaga Igor Zemljič, ki ob slovesu doda, da v knjižnici Inštituta za novejšo zgodovino vsakemu obiskovalcu radi in z veseljem pomagajo.
582 epizod
Kam na izlet? In kako pogosto? Val 202 se odpravlja vsak teden, vse naše cilje pa smo vrisali na zemljevid, ki se odziva na vaše ukaze.
Sprehod po knjižnici Inštituta za novejšo zgodovino
Kdor se resno ukvarja s politično, gospodarsko, socialno in kulturno zgodovino Slovencev, je zagotovo že vstopil v knjižnico Inštituta za novejšo zgodovino (INZ), ki domuje v veličastni ljubljanski Kazini v središču mesta. V tej specialni knjižnici zbirajo in hranijo gradivo za raziskovalce in ljubitelje naše novejše zgodovine. Knjižnica INZ je starejša od inštituta, ki letos praznuje 60-letnico. Fond knjižnice obsega več kot 52 tisoč enot. To so knjige, časopisi, dokumentarno gradivo, priročniki, zemljevidi, enciklopedije, letaki …
Kateri so zakladi knjižnice Inštituta za novejšo zgodovino? ”Iz ostankov Federalnega zbirnega centra, ki je bil začetnik D-fonda, je prišlo v knjižnico tudi nekaj starih knjig, verjetno iz gradov. Najstarejša knjiga v knjižnici so Petrarkovi soneti iz leta 1528, imamo Plinijevo Della naturale historia (1548), hranimo prvo in drugo izdajo Valvasorjeve Slave vojvodine Kranjske,” našteva Igor Zemljič, vodja knjižnice.
Knjižnica Inštituta za novejšo zgodovino hrani tudi časopise, od Bleiweisovih Kmetijskih in rokodelskih novic do današnjih. Na mizo Igor Zemljič položi veliko knjigo, časopis Slovenec, vezan letnik 1911. Sobotne izdaje so bile polne oglasov: ”V teh časopisih izvemo marsikaj o vsakdanjem življenju. Nekateri časopisi so lepo ohranjeni. Bralci pa niso bili vedno sočutni do tega gradiva, zgodilo se je, da je kdo z britvico ali s škarjami iz časopisov kaj izrezal … Zdaj lahko to le nemočno opazujemo,” pripoveduje Igor Zemljič.
V vsakem kotu knjižnice Inštituta za novejšo zgodovino lahko najdemo kaj zanimivega. V kleti smo na primer zagledali kupe starih zaprašenih map. To so Tanjugova poročila od leta 1945 naprej, ki niso del gradiva knjižnice. Vodja knjižnice Igor Zemljič nam je povedal, da mape čakajo na nekoga, ki jih bo uredil in arhiviral.
V kleti je posebnost knjižnice, to je že omenjeni D-fond, Direktorjev fond, ki sprva zaradi nacističnih, fašističnih, protikomunističnih vsebin ni bil vsem dostopen in direktor je imel takrat pravico, da je določal, kdo ima dostop in kdo ne. Večina je nemškega gradiva, 20 odstotkov italijanskega, slednjega so popisali pred kratkim, ostanek pa so zavezniški časopisi, ki so izhajali ob koncu 2. svetovne vojne. Zemljič poudarja, da takšne celovite zbirke nacistične in fašistične propagande vsaj v naši bližnji okolici ni mogoče najti.
V D-fondu je trenutno na polici približno trideset Hitlerjevih knjig Mein Kampf, imajo pa tudi mapo s sedmimi reprodukcijami Hitlerjevih akvarelov, ki so bile v času nacizma nekakšno reprezentančno darilo. Zanimivost D-fonda je velika knjiga, ki slavi Mussolinija, zasežena je bila na enem izmed mejnih prehodov z Italijo. Spominska knjiga, ki ima posebne kovinske platnice, je v Italiji izšla leta 1970. “V Italiji fašizma niso nikoli kolektivno obsodili, zato je njihov odnos do zgodovine, do fašizma zelo svojski,” je povedal Igor Zemljič, ko smo se čudili, da Mussolinijevi sledilci kaj takega lahko v sosednji državi brez težav natisnejo.
Ali D-fond, ki je zdaj javnosti odprt, obišče tudi kak neonacist? “Seveda. Mi se sicer ne ukvarjamo in se ne smemo ukvarjati s političnimi usmeritvami obiskovalcev, smo pa lahko sklepali po frizurah, oblačilih, pa tudi po izposojenem gradivu. Politika knjižnice je, da ne oviramo takih obiskovalcev,” pojasni Zemljič.
Na sprehodu po knjižnici Inštituta za novejšo zgodovino vstopimo tudi v sobo z razgledom na ljubljanski grad, Univerzo, Kongresni trg in na spomenik sprave. Igor Zemljič se ob pogledu na spomenik nasmehne in pove, da je knjižnica najboljši spomenik sprave: ”Naša knjižnica je osrednja knjižnica 20. stoletja. Dobro in nepristransko omogočamo bralcem in obiskovalcem, da si ustvarijo svojo sliko o tem času, ne usmerjamo jih v eno resnico. Ja, knjižnica bi bila koristnejši spomenik sprave kot nekaj kubičnih metrov betona.”
Inštituta za novejšo zgodovino in knjižnica INZ domujeta v središču Ljubljane, v Kazini, ki so jo zgradili leta 1837. Ker se bo v prenovljeno Kazino vselila Akademija za glasbo, bodo inštitut in knjižnico morda še letos preselili … Vsaka selitev je za knjige in za knjižničarje posebej stresna. ”Upam, da bodo ti novi prostori primerno urejeni, da bodo dovolj veliki, da bodo v njih ustrezni klimatski pogoji za knjižnico. Na selitev, ki za knjižnico ni enostavna, se pripravljamo temeljito in prepričan sem, da jo bomo preselili v zastavljenih rokih,” razlaga Igor Zemljič, ki ob slovesu doda, da v knjižnici Inštituta za novejšo zgodovino vsakemu obiskovalcu radi in z veseljem pomagajo.
Med Bloško planoto na severu in Snežniškim pogorjem na jugu ter začetku Kočevskih pragozov na vzhodu in podolgovate Javorniške gozdne pregrade na zahodu se skriva Loška dolina. V nekaj naslednjih minutah se nam pridružite na sprehodu v naravo in obisku nekaterih zgodovinskih znamenitosti. Marko Škrlj se je najprej ustavil v Turistično informacijskem centru v Ložu.
Nedeljski izlet nam tokrat predpisuje umirjen sprehod v koncentrirani naravi, kot jo lahko ponudijo le parki, vrtovi, arboretumi in podobna svetišča matere Flore. In če je na slovenskem nekaj takšnih institucij kar znanih, celo razvpitih v času cvetenja posameznih rastlin, se v okolici Maribora skriva prostorček, ki šele išče svoj dom pod botaničnim soncem.
Z geografsko-geodetsko odpravo Znanstveno-raziskovalnega središča SAZU smo ta teden "jemali mere" ledeniku pod Skuto na približno 2060-ih metrih. Ledeni samotar se drži presenetljivo dobro! Sicer izgublja kilograme, obsega pa ne ... in počasi dohiteva brata pod Triglavom. Več o tem, kako nekaj ur kljubovati mrazu blizu ničle, kako je naš ubogi mikrofon preživel zdrs po strnem melišču in kako smo junaško premagali Žrelo pod Ledinami...
Križna gora ni ne športni poligon rekreativnih iskalcev večne vitalnosti, niti ni turistična destinacija. Je le hrib, 680 metrov visok, kjer živijo ljudje, ki si sami skopljejo cesto, ko je potrebno in ki jih ne moti preveč, če obiskovalci preko dneva jemljejo delček njihovega miru. Kajti vedo da so večeri in jutra le njihovi.
Vedno se najde kakšen izgovor, zakaj ne v muzej. Muzeji so za v muzeje, jaz nisem za v muzeje, dolgčas. Pa ni res. Vsak muzej je po svoje zanimiv, morda pa res ni vsak za vse. Če še niste našli muzeja, ki bi zbudil vaše zanimanje, bo morda pravi naš trenutno najmlajši. Za Zagrebom in Zadrom je Muzej iluzij zdaj dobila tudi Ljubljana. Kako lahko iluzije zapeljejo naša čutila, kako se vidimo v iskrenem ogledalu in kako lahko voda kaplja s tal proti stropu, izveste na Kongresnem trgu 13 v Ljubljani. Zabava, poučnost in interaktivnost so zagotovljene, le na fotoaparat ne pozabite.
Umeščena v slikovito gorsko pokrajino, visoko nad strugo Tolminke in planino Pológ, stoji leseno svetišče - spominska cerkev Svetega Duha v Jávorci. Zgrajena je bila v času hudih bojev na soški fronti med prvo svetovno vojno. 1. novembra bo minilo natanko 100 let odkar so jo predali namenu, to je ohranjati spomin na padle vojake in opominjati, da se je za mir treba truditi. Leta 1999 je bila razglašena za spomenik državnega pomena, leta 2007 pa je prejela tudi znak evropske dediščine medvladne iniciative.
Tokratni nedeljski izlet bo poseben. Potovali bomo v mislih. Kar je precej pogosta oblika potovanja, katere prednost je predvsem cenovna ugodnost. Da pa bo zadeva imela vsaj nekaj primesi avanture, bomo potovali v času nazaj. In to s tramvajem. Brez Urbane.
Italijanska beseda “villa” je sprva pomenila samo vilo – gosposko hišo – a sčasoma je postala sopomenka za gosposke rimske parke, ki so nekoč pripadali tamkajšnjim plemiškim družinam. Med njimi prednjači osrednji rimski park, ki je še pred dobrim stoletjem pripadal bogatašem iz družine Borghese. Le pet minut hoje s slavnih Španskih stopnic je treba do najbližjega vhoda v park. Naš rimski dopisnik Janko Petrovec se je v Villo Borghese odpravil ob velikem šmarnu in tam našel marelaste borovce, Berninija, papagaje, Shakespeara in tigra s Sumatre.
Ob poljanski Sori mimo Ledinice vodi markirana pot proti Mrzlemu vrhu nad Žirmi, ki pa ni edina. Do tja je mogoče priti tudi iz Sovodnja in Spodnje Idrije. Na svoj račun pa pridejo tudi tisti, ki raje, kot da bi hodili, kolesarijo.
Valobran nekdanjega rimskega pristanišča, ki je skupaj z obmorsko rimsko vilo del arheološkega parka Simonov zaliv v Izoli, si je mogoče ogledati tudi pod vodo. V okviru projekta “Arheologija za vse” se lahko vanj potopite vsak torek.
Naselje Radomlje, na levem bregu Kamniške Bistrice dobro poznamo predvsem zaradi bližine Arboretuma Volčji potok in parka, ki je nastal leta 1885. Ker tam rado-melje, sklepajo, da je kraj dobil ime po številnih mlinih, ki so posebnost tega kraja. Če iz Radomelj zavijemo proti vzhodu, proti Rovam, pridemo do nekoliko manj znane “slovenske džungle” – močvirnega sveta Blat in Mlak.
Nedeljski izlet nas vodi v Lisjakovo strugo. Ker se lahko pošteno zaplete že pri naglasu, vam ne preostane drugega, kot da oddajo poslušate.
Za deset minut bomo postali pastirji – oziroma se bomo vsaj potrudili. Pomešali se bomo med krave sredi trave in se poglobili v svet pastirstva. Gremo na Soriško planino, ki že nekaj let v poletnih mesecih gosti prav posebna pastirja, ki se iz s smogom nasičenih mest redno odpravljata nazaj v planinski raj. Na planini pa niso samo krave, ampak tudi zdravilne trave; če pa vam pastirstvo ne diši, se lahko udeležite tudi številnih drugih aktivnosti – tako pozimi kot poleti. In če je v zimskem času poznana predvsem kot manjše smučarsko središče, je v poletnih mesecih pravo kulturno stičišče v visokogorju. Več pa v nedeljskem izletu.
Na prvo poletno nedeljo smo ohladitev poiskali na Blokah, v okolici Bloškega jezera. Jezero je nastalo ob zajezitvi izvira že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, zadnjih deset let pa postaja vse bolj priljubljena pa tudi vedno bolj urejena kopalna točka. Poleg tega je zaradi trofejnih krapov zanimivo tudi za športne ribiče.
Trije Valovi novinarji, povsem nevešči jam in tega, kako se znajti tam spodaj v svetu večne teme in tišine, so se pred dnevi napotili v Križno jamo pod bloško planoto. V jami, ki je še ena redkih svetovnih turističnih jam brez umetne svetlobe in betona, so odkrivali tisočletja staro pot jamskega medveda, se izgubljali v temi, strašili jamske hroščke brezokce in čofotali v nizu podzemnih jezer. Vabljeni na potovanje v skrivnostni svet Križne jame s pomočjo posebne 3D zvočne izkušnje na slušalkah.
Pretirano ambiciozni medijski ustvarjalci o cesarskem mestu Maribor poetično pišejo kot o mestu pod Pohorjem, ali o mestu ob Dravi. Ker je mesto precej vstran od Pohorja, reka pa ga je prerezala na pol, zapis ne drži. Mesto ob Dravi in mesto pod Pohorjem je edinole Vuhred. In ko dežuje, dežuje in dežuje, je potrebno v kraje, kjer so vode vajeni. Se pravi v Vuhred.
Kam na izlet? In kako pogosto? Val 202 se odpravlja vsak teden, vse naše cilje pa smo vrisali na zemljevid, ki se odziva na vaše ukaze.
Po tednu, v katerem smo se spomnili na nekdanji praznik dan mladosti, bomo šli v prav posebno trgovino, ki starejše zares spomni na mladost, mlajši pa v njej vidijo, kako so nekoč »šopingirali« njihovi nonoti in none. Miro Slana o vasi Lokev na Krasu, tik ob italijanski meji, pravi, da je »kraj z največ muzeji na število prebivalcev«. Tam lahko obiščete lahko našo najstarejšo pršutarno, Tabor z največjo zasebno vojaško zbirko in Fabianovo muzejsko trgovino, edino ohranjeno in opremljeno trgovino z mešanim blagom v Sloveniji - tako, kakršne so se pri nas začele pojavljati po letu 1850. Trgovina je v Fabianovi domačiji, ki stoji ob cesti skozi Lokev, nepretrgano delovala v letih od 1869 do 1948. Po skoraj 60-ih letih od zaprtja je leta 2007 spet odprla vrata. V njej so na ogled nekdaj nepogrešljivi predmeti iz trgovin z mešanim blagom, pa tudi zbirka starih reklamnih predmetov, ki jih že več kot 20 let zbira Miro Slana.
Danes pa k Sveti Trojici. Pa ne k tisti, ki je blizu Vrha, na Notranjskem, kjer je njega dni domoval Martin Krpan. Pač pa k tisti, ki je nad Lendavo. Tja nas vodi Marko Radmilovič.
Neveljaven email naslov