Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sprehod po knjižnici Inštituta za novejšo zgodovino
Kdor se resno ukvarja s politično, gospodarsko, socialno in kulturno zgodovino Slovencev, je zagotovo že vstopil v knjižnico Inštituta za novejšo zgodovino (INZ), ki domuje v veličastni ljubljanski Kazini v središču mesta. V tej specialni knjižnici zbirajo in hranijo gradivo za raziskovalce in ljubitelje naše novejše zgodovine. Knjižnica INZ je starejša od inštituta, ki letos praznuje 60-letnico. Fond knjižnice obsega več kot 52 tisoč enot. To so knjige, časopisi, dokumentarno gradivo, priročniki, zemljevidi, enciklopedije, letaki …
Kateri so zakladi knjižnice Inštituta za novejšo zgodovino? ”Iz ostankov Federalnega zbirnega centra, ki je bil začetnik D-fonda, je prišlo v knjižnico tudi nekaj starih knjig, verjetno iz gradov. Najstarejša knjiga v knjižnici so Petrarkovi soneti iz leta 1528, imamo Plinijevo Della naturale historia (1548), hranimo prvo in drugo izdajo Valvasorjeve Slave vojvodine Kranjske,” našteva Igor Zemljič, vodja knjižnice.
Knjižnica Inštituta za novejšo zgodovino hrani tudi časopise, od Bleiweisovih Kmetijskih in rokodelskih novic do današnjih. Na mizo Igor Zemljič položi veliko knjigo, časopis Slovenec, vezan letnik 1911. Sobotne izdaje so bile polne oglasov: ”V teh časopisih izvemo marsikaj o vsakdanjem življenju. Nekateri časopisi so lepo ohranjeni. Bralci pa niso bili vedno sočutni do tega gradiva, zgodilo se je, da je kdo z britvico ali s škarjami iz časopisov kaj izrezal … Zdaj lahko to le nemočno opazujemo,” pripoveduje Igor Zemljič.
V vsakem kotu knjižnice Inštituta za novejšo zgodovino lahko najdemo kaj zanimivega. V kleti smo na primer zagledali kupe starih zaprašenih map. To so Tanjugova poročila od leta 1945 naprej, ki niso del gradiva knjižnice. Vodja knjižnice Igor Zemljič nam je povedal, da mape čakajo na nekoga, ki jih bo uredil in arhiviral.
V kleti je posebnost knjižnice, to je že omenjeni D-fond, Direktorjev fond, ki sprva zaradi nacističnih, fašističnih, protikomunističnih vsebin ni bil vsem dostopen in direktor je imel takrat pravico, da je določal, kdo ima dostop in kdo ne. Večina je nemškega gradiva, 20 odstotkov italijanskega, slednjega so popisali pred kratkim, ostanek pa so zavezniški časopisi, ki so izhajali ob koncu 2. svetovne vojne. Zemljič poudarja, da takšne celovite zbirke nacistične in fašistične propagande vsaj v naši bližnji okolici ni mogoče najti.
V D-fondu je trenutno na polici približno trideset Hitlerjevih knjig Mein Kampf, imajo pa tudi mapo s sedmimi reprodukcijami Hitlerjevih akvarelov, ki so bile v času nacizma nekakšno reprezentančno darilo. Zanimivost D-fonda je velika knjiga, ki slavi Mussolinija, zasežena je bila na enem izmed mejnih prehodov z Italijo. Spominska knjiga, ki ima posebne kovinske platnice, je v Italiji izšla leta 1970. “V Italiji fašizma niso nikoli kolektivno obsodili, zato je njihov odnos do zgodovine, do fašizma zelo svojski,” je povedal Igor Zemljič, ko smo se čudili, da Mussolinijevi sledilci kaj takega lahko v sosednji državi brez težav natisnejo.
Ali D-fond, ki je zdaj javnosti odprt, obišče tudi kak neonacist? “Seveda. Mi se sicer ne ukvarjamo in se ne smemo ukvarjati s političnimi usmeritvami obiskovalcev, smo pa lahko sklepali po frizurah, oblačilih, pa tudi po izposojenem gradivu. Politika knjižnice je, da ne oviramo takih obiskovalcev,” pojasni Zemljič.
Na sprehodu po knjižnici Inštituta za novejšo zgodovino vstopimo tudi v sobo z razgledom na ljubljanski grad, Univerzo, Kongresni trg in na spomenik sprave. Igor Zemljič se ob pogledu na spomenik nasmehne in pove, da je knjižnica najboljši spomenik sprave: ”Naša knjižnica je osrednja knjižnica 20. stoletja. Dobro in nepristransko omogočamo bralcem in obiskovalcem, da si ustvarijo svojo sliko o tem času, ne usmerjamo jih v eno resnico. Ja, knjižnica bi bila koristnejši spomenik sprave kot nekaj kubičnih metrov betona.”
Inštituta za novejšo zgodovino in knjižnica INZ domujeta v središču Ljubljane, v Kazini, ki so jo zgradili leta 1837. Ker se bo v prenovljeno Kazino vselila Akademija za glasbo, bodo inštitut in knjižnico morda še letos preselili … Vsaka selitev je za knjige in za knjižničarje posebej stresna. ”Upam, da bodo ti novi prostori primerno urejeni, da bodo dovolj veliki, da bodo v njih ustrezni klimatski pogoji za knjižnico. Na selitev, ki za knjižnico ni enostavna, se pripravljamo temeljito in prepričan sem, da jo bomo preselili v zastavljenih rokih,” razlaga Igor Zemljič, ki ob slovesu doda, da v knjižnici Inštituta za novejšo zgodovino vsakemu obiskovalcu radi in z veseljem pomagajo.
582 epizod
Kam na izlet? In kako pogosto? Val 202 se odpravlja vsak teden, vse naše cilje pa smo vrisali na zemljevid, ki se odziva na vaše ukaze.
Sprehod po knjižnici Inštituta za novejšo zgodovino
Kdor se resno ukvarja s politično, gospodarsko, socialno in kulturno zgodovino Slovencev, je zagotovo že vstopil v knjižnico Inštituta za novejšo zgodovino (INZ), ki domuje v veličastni ljubljanski Kazini v središču mesta. V tej specialni knjižnici zbirajo in hranijo gradivo za raziskovalce in ljubitelje naše novejše zgodovine. Knjižnica INZ je starejša od inštituta, ki letos praznuje 60-letnico. Fond knjižnice obsega več kot 52 tisoč enot. To so knjige, časopisi, dokumentarno gradivo, priročniki, zemljevidi, enciklopedije, letaki …
Kateri so zakladi knjižnice Inštituta za novejšo zgodovino? ”Iz ostankov Federalnega zbirnega centra, ki je bil začetnik D-fonda, je prišlo v knjižnico tudi nekaj starih knjig, verjetno iz gradov. Najstarejša knjiga v knjižnici so Petrarkovi soneti iz leta 1528, imamo Plinijevo Della naturale historia (1548), hranimo prvo in drugo izdajo Valvasorjeve Slave vojvodine Kranjske,” našteva Igor Zemljič, vodja knjižnice.
Knjižnica Inštituta za novejšo zgodovino hrani tudi časopise, od Bleiweisovih Kmetijskih in rokodelskih novic do današnjih. Na mizo Igor Zemljič položi veliko knjigo, časopis Slovenec, vezan letnik 1911. Sobotne izdaje so bile polne oglasov: ”V teh časopisih izvemo marsikaj o vsakdanjem življenju. Nekateri časopisi so lepo ohranjeni. Bralci pa niso bili vedno sočutni do tega gradiva, zgodilo se je, da je kdo z britvico ali s škarjami iz časopisov kaj izrezal … Zdaj lahko to le nemočno opazujemo,” pripoveduje Igor Zemljič.
V vsakem kotu knjižnice Inštituta za novejšo zgodovino lahko najdemo kaj zanimivega. V kleti smo na primer zagledali kupe starih zaprašenih map. To so Tanjugova poročila od leta 1945 naprej, ki niso del gradiva knjižnice. Vodja knjižnice Igor Zemljič nam je povedal, da mape čakajo na nekoga, ki jih bo uredil in arhiviral.
V kleti je posebnost knjižnice, to je že omenjeni D-fond, Direktorjev fond, ki sprva zaradi nacističnih, fašističnih, protikomunističnih vsebin ni bil vsem dostopen in direktor je imel takrat pravico, da je določal, kdo ima dostop in kdo ne. Večina je nemškega gradiva, 20 odstotkov italijanskega, slednjega so popisali pred kratkim, ostanek pa so zavezniški časopisi, ki so izhajali ob koncu 2. svetovne vojne. Zemljič poudarja, da takšne celovite zbirke nacistične in fašistične propagande vsaj v naši bližnji okolici ni mogoče najti.
V D-fondu je trenutno na polici približno trideset Hitlerjevih knjig Mein Kampf, imajo pa tudi mapo s sedmimi reprodukcijami Hitlerjevih akvarelov, ki so bile v času nacizma nekakšno reprezentančno darilo. Zanimivost D-fonda je velika knjiga, ki slavi Mussolinija, zasežena je bila na enem izmed mejnih prehodov z Italijo. Spominska knjiga, ki ima posebne kovinske platnice, je v Italiji izšla leta 1970. “V Italiji fašizma niso nikoli kolektivno obsodili, zato je njihov odnos do zgodovine, do fašizma zelo svojski,” je povedal Igor Zemljič, ko smo se čudili, da Mussolinijevi sledilci kaj takega lahko v sosednji državi brez težav natisnejo.
Ali D-fond, ki je zdaj javnosti odprt, obišče tudi kak neonacist? “Seveda. Mi se sicer ne ukvarjamo in se ne smemo ukvarjati s političnimi usmeritvami obiskovalcev, smo pa lahko sklepali po frizurah, oblačilih, pa tudi po izposojenem gradivu. Politika knjižnice je, da ne oviramo takih obiskovalcev,” pojasni Zemljič.
Na sprehodu po knjižnici Inštituta za novejšo zgodovino vstopimo tudi v sobo z razgledom na ljubljanski grad, Univerzo, Kongresni trg in na spomenik sprave. Igor Zemljič se ob pogledu na spomenik nasmehne in pove, da je knjižnica najboljši spomenik sprave: ”Naša knjižnica je osrednja knjižnica 20. stoletja. Dobro in nepristransko omogočamo bralcem in obiskovalcem, da si ustvarijo svojo sliko o tem času, ne usmerjamo jih v eno resnico. Ja, knjižnica bi bila koristnejši spomenik sprave kot nekaj kubičnih metrov betona.”
Inštituta za novejšo zgodovino in knjižnica INZ domujeta v središču Ljubljane, v Kazini, ki so jo zgradili leta 1837. Ker se bo v prenovljeno Kazino vselila Akademija za glasbo, bodo inštitut in knjižnico morda še letos preselili … Vsaka selitev je za knjige in za knjižničarje posebej stresna. ”Upam, da bodo ti novi prostori primerno urejeni, da bodo dovolj veliki, da bodo v njih ustrezni klimatski pogoji za knjižnico. Na selitev, ki za knjižnico ni enostavna, se pripravljamo temeljito in prepričan sem, da jo bomo preselili v zastavljenih rokih,” razlaga Igor Zemljič, ki ob slovesu doda, da v knjižnici Inštituta za novejšo zgodovino vsakemu obiskovalcu radi in z veseljem pomagajo.
Med dolinami Kanomljice, Idrijce in Trebuše leži Vojskarska planota. In čeprav se je do najvišje ležeče vasi na primorskem mogoče podati iz vseh omenjenih smeri, bo za prvič verjetno najboljša pot iz Idrije, pa še ta je ponekod precej ozka. Malo naprej od same vasi, kjer idrijsko občino zamenja tolminska in kjer se Vojsko že prevesi v Trebušo, pa se začne soteska, ki naj bi bila v stari Avstro-Ogrski druga najhujša grapa. Gačnik je pravzaprav potok, ki izvira blizu vasi Vojsko, teče nekaj časa po planoti, potem pa se spremeni v sotesko s brzicami, tolmuni in kar 14 slapovi in se približno 800 metrov niže izlije v Trebušico. Soteska je bila od nekdaj zelo zahtevno brezpotje, po zadnjem žledu pa je ostala v svojem srednjem delu za večino neprehodna. Posebnost Gačnika in odmaknjenost kraja pa sta, kot kaže, očarali številne priseljence. Med njimi je tudi Valerija Verhovnik, nova direktorica Zavoda za turizem Idrija, ki nam je odprla vrata domačije Gačnik, poznane tudi kot kmetija NašRaj in nas skupaj z turističnim vodnikom Urbanom Šlabnikom in zgodovinarjem Matevžem Šlabnikom peljala na ogled slapov, ki so najlepši po dežju.
Novi Sad je drugo največje mesto v Srbiji in prestolnica pokrajine Vojvodina. Leži ob reki Donavi, med Budimpešto in Beogradom, nad njim stoji mogočna Petrovaradinska trdnjava, ki je bila zgrajena med letoma 1692 in 1780 in jo nekateri imenujejo kar Gibraltar na Donavi. Edinstveno zanimivost trdnjave predstavljajo podzemni hodniki, ki obsegajo kar štiri nadstropja. Novi Sad postane v času festivala Exit začasni dom več kot 200 tisoč obiskovalcem. Mesto diha s festivalom, ob njem pa sopihajo tamkajšnji prebivalci. V času festivala se namreč močno dvignejo cene v restavracijah in lokalih, zanimivo pa je, da taksisti cen kljub večjemu obisku in prometu cen ne dvigujejo. Maja Stepančič in Uršula Zaletelj sta svoj izlet po Novem Sadu začeli v taksiju in se nato sprehodili po središču mesta. Preverili sta tudi, kako gredo sredi noči v promet lubenice.
Plečnik in sveto – takšen je naslov prve razstave kakšnega slovenskega umetnika v enem največjih razstavišč sveta – Vatikanskih muzejih. Izbor liturgičnega posodja, ki ga je oblikoval arhitekt Jože Plečnik, bo v tamkajšnji galeriji na ogled vse poletje. Razstavo, ki so jo pripravili v Mestnem muzeju Ljubljana ob sodelovanju slovenskega veleposlaništva pri Svetem sedežu, so odprli v četrtek, ko je bil na uradnem obisku v Vatikanu tudi premier Marjan Šarec. Že dan prej pa je Vatikan postal bogatejši za prvi doprsni kip papeža Frančiška: tudi ta spod slovenskih rok. Slovenski kulturni teden v Vatikanu je spremljal naš dopisnik Janko Petrovec. foto: Andrej Peunik/MGML
Narava je s svojo mističnostjo že od nekdaj postavljala človeški razum na preizkušnjo. Neobičajni dogodki, ki si jih ljudje niso znali razložiti, so bili idealno gorivo za nastanek zgodb in bajnih bitij. Ob njihovi pomoči smo skušali udomačiti skrivnostnost in razložiti tisto, kar se je zdelo nerazložljivo. Danes le še redki res verjamejo v bajeslovna bitja, zgodbe pa so se iz roda v rod vseeno ohranile. Projekt Živa coprnija s pomočjo lutkovnih predstav v naravi skrbi, da bi med ljudmi znova tudi zaživele. Na nedeljski izlet smo smo se po poteh Žive coprnije odpravili na Bistriško Pohorje.
Ker so se nam vremena končno nekoliko zjasnila, se boste strinjali, da smo pripravljeni tudi na kakšno daljšo, zahtevnejšo različico Nedeljskega izleta kot v hladnejšem in bolj namočenem obdobju. Sromeljska pešpot ali tudi Pot vina in sonca bo kot nalašč, saj nas po mehkih hribčkih južne Štajerske, nedaleč od levega brega Save, vodi v najmanj 4-5 urnem krogu. Pa še v tem primeru bi vedoželjni in radovedni prejkone prepustili vajeti specializiranim rekreativcem, ki jih zanima samo cilj. Damjan Zorc se je tja odpravil še v deževnem in hladnem maju.
Tokrat vabimo na izlet v Žir, kot Žirovci poimenujejo Žiri, ki jih zaznamujejo močni čevlji in močno gospodarstvo. Pa tudi kleklji in čipkarska šola, priznani slikarji in umetniki, publicisti,… Žiri, ki ležijo na stičišču treh slovenskih pokrajin, tik nad 46-im vzporednikom, te dni dobivajo tudi znamenit Žirovski besednjak. V njem je publicist Miha Naglič izbral 500 besed, tesno povezanih z Žirmi, Žirovci in žirovščino. Med njimi je tudi znamenita beseda ablak.
Navdušenci nad starim RImom so oblečeni v antična oblačila in s polno bojno opremo takratnih pešakov v štirih dneh zgodovinsko-arheološkega eksperimenta oz. doživetja premagali pot od nekdanjega rimskega naselja Ad Pirom do takratne Emone, skupaj okoli 80 kilometrov, zadnji del tudi po vodi.
Tematska krožna pot Strunjan v podobah morja, kot je uradno ime poti, je približno tri morske milje dolga pešpot znotraj in okrog Krajinskega parka Strunjan. Najmanj radovedni sprehajalci jo boste prehodili v slabi poldrugi uri, za najradovednejše bo celo ves dan premalo. Kar nekaj slovenskih “rekordov” boste našli med naravnimi, biološkimi in zgodovinskimi posebnostmi in si na primer ogledali, kje imajo ptice svojo lastno hitroprehransko restavracijo … Damjan Zorc si je vse to ogledal na najprimernejši in najpoučnejši način pod vodstvom višje naravovarstvene svetovalke Brine Knez.
Čez nekaj dni bo minilo natanko 500 let od smrti enega največjih umov vseh časov, Leonarda Da Vincija, kar letos med njegovim rojstnim dnem, ki bi ga imel 15. aprila ter 2. majem, intenzivno obeležujemo tudi na Valu 202. Čeprav se zdi, kot da o njem vemo že vse in da so po pol tisočletja od njegove smrti o njem dognali prav vse skrivnosti, še zdaleč ni tako. Na tisočih in tisočih straneh njegovih znamenitih beležnic se skriva še marsikaj, kar tudi zadnja leta odkrivajo raziskovalci njegove zapuščine. Eden od teh je tudi tokratni Nedeljski gost Alessandro Vezzosi, ki je pred leti obiskal Slovenjo in takrat razkril nova dejstva in dokaze povezane z Leonardovim obiskom območja, kjer je danes Slovenija. Odkril je namreč, da je Da Vincija, kot izvedenca za vojaške zadeve, leta 1500 v naše kraje poslala Beneška republika. V vlogi vojaškega inženirja je imel nalogo, da preuči možnosti kako ustaviti morebiten vpad Turkov prek Vipavske doline v nižine severne Italije.
Najbrž ni samo po sebi razumljivo, če ima mestece s 16 tisoč prebivalci, ki je v zgodovini že izgubilo tako svoj ribiški kot industrijski značaj, novega pa zlepa ne najde, še vedno največ duše izmed vseh krajev na naši Obali. Pevec, novinar, avtor glasbe in besedil ter kulturnik po dolgem in počez Drago Mislej Mef je Damjana Zorca na deževen, burjast in furjast dan sprejel tik pred svojimi vhodnimi vrati na cikcakasti Ljubljanski ulici v starem mestnem jedru Izole.
V dolenjski prestolnici se je rodila in odrasla operna pevka, glasbena pedagoginja, članica Copacabane in žena ustavitvenega člana nekoč najbolj razvpite glasbene skupine v mestu. Zato bomo z Ireno Yebuah Tiran njeno Novo mesto spoznali predvsem po glasbeni plati, saj nas bo popeljala od svojega zdajšnjega doma v Družinski vasi in Otočca do točk v mestu, ki so vse, brez izjeme, tako ali drugače povezane z njo in glasbo.
Kam na izlet? In kako pogosto? Val 202 se odpravlja vsak teden, vse naše cilje pa smo vrisali na zemljevid, ki se odziva na vaše ukaze.
Mesta in vasi so v teh dneh v znamenju pustnih rajanj in norčij. Tudi v Cerknem je vse pripravljeno za vrhunec Laufarije, 63. od obuditve te pustne tradicije leta 1956. Osrednje dogajanje – povorka laufarske družine in branje obtožnice pustu – bo danes ob 14h. Na pustni torek sledita obsodba in usmrtitev pusta. Letošnja posebnost Laufarije je ta, da se bo sprevodu pridružila tudi »ta mala« ali vrtčevska Laufarija. Iz Cerknega poroča Nina Brus.
Matej Fišer je znani prekmurski fotograf in kolumnist, ki veliko časa preživi na dunajski kulturni sceni. To pa mu ni zmanjšalo radovednosti do rojstne Murske Sobote, zato jo je za Val 202 prekrižaril po dolgem in počez ter našel neposredne povezave prekmurske prestolnice s Parizom, Corbusierom, Ravnikarjem, Prekmursko republiko … Pa tudi z Mikijem Musterjem kot kiparjem in skromnim gostilničarjem, ki z morskimi dobrotami opominja na Panonsko morje, zato še danes lahko streže tako kurbirjem kot kraljem.
Rubrika Zapeljani nas tokrat pelje v Vitanje, kraj, zažet pod južne obronke Pohorja. Po zanimivem prgišču hiš, ulic in cest, ki danes kljub odmaknjenosti še vedno pričajo o neki pomembni preteklosti, je našo novinarko Majo Ratej na sobotno popoldne zapeljal domačin, dramski igralec in član ansambla Slovenskega mladinskega gledališča Blaž Šef. »Če moram izbrati le eno karto, na katero bi stavil za teh nekaj kratkih reportažnih minut, potem naj bo to … Pavel,« je najavil še pred srečanjem. Kdo je Pavel in zakaj tako dobro pooseblja dušo teh odmaknjenih koncev pod Pohorjem?
Tokrat smo “oddrsali” po Jesenicah v družbi znanega hokejista Tonija Tišlarja.
Vasica Slapnik je edina vas v občini Brda, v kateri ne živi nihče več. Zadnji prebivalci so jo zapustili pred četrt in več stoletja. Nekatere hiše so se že skoraj podrle, druge je prerastel bršljan, tretje pa se počasi in žalostno posedajo same vase. Zdaj namerava vasico obnoviti zasebni investitor, britanska javna radiotelevizija BBC pa naj bi potek obnove snemala in tako pripravila dokumentarno izobraževalno serijo. V sedemnajstih hišah naj bi živelo sedemnajst parov iz 17-ih evropskih držav, ki bodo obdelovali zemljo in gojili pridelke podobno, kot so to počeli nekdanji prebivalci vasice.
Umetnostni zgodovinar Noah Charney, ki ga je v Sloveniji zasidrala ljubezen, živi z odprtmi očmi in ušesi, neprestano sprašuje in preizkuša. Nič čudnega torej, da o enem izmed najslikovitejših mest v državi ve povedati toliko zanimivega. Od degustiranja ruševca, prevažanja smodnika, zasipanih mestnih skrivnosti, Plečnikovega pečata do taščinih pečenih rebrc.
Akcija Šolar na smuči je slovenski projekt smučarskega ozaveščanja šolskih otrok, ki poteka na izbranih slovenskih smučiščih že vrsto let. V brezplačni akciji vsako leto sodeluje približno 2000 četrtošolcev, med njimi je kar polovica takih, ki se s tem športom srečajo prvič. Prvi dan akcije smo pospremili na Krvavcu.
Neveljaven email naslov