Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Te dni minevata dve desetletji, odkar je zemeljski plaz nekaj minut po polnoči zravnal zgornji del vasi Log pod Mangartom, povzročil veliko škode in pod seboj pokopal sedem domačinov
Te dni minevata dve desetletji, odkar je plaz Stože nekaj minut po polnoči zravnal zgornji del vasi Log pod Mangartom, povzročil ogromno škode in pod seboj pokopal sedem domačinov. Ena najhujših naravnih nesreč na Slovenskem v zadnjih nekaj sto letih je bila preizkušnja na številnih področjih, kot že velikokrat pa se je tudi takrat pokazala človeška solidarnost. Po 20 letih so spomini še vedno živi, a domačini raje kot v preteklost zrejo v prihodnost.
Te dni je bilo vreme v Logu pod Mangartom popolno nasprotje tistemu novembra leta 2000. Okoli 11. ure je sonce pokukalo izza Rombona in obsijalo dolino, ki jo objema 15 dvatisočakov – Mangart, Jalovec, Jerebica in drugi. Spokojen mir, ki ga sem in tja prekineta le zvok motorne žage in traktorja marljivih domačinov. Povsem drugačna je bila slika pred dvema desetletjema. Poleti so predvsem južno in vzhodno Slovenijo zajele suše, primanjkovalo je pitne vode in se vnelo več kot 5000 požarov, je pa narava jeseni udarila na drugem koncu. Oktobra in novembra so v Posočju nastopile najhujše padavine v zadnjem stoletju. Gmota se je prvič utrgala prav na današnji dan, drugi, tragični plaz pa je v dolino zgrmel 17. novembra nekaj minut čez polnoč. Še preden so iz opazovalnic sporočili, kaj se dogaja, je bilo prepozno. Blatni tok, pomešan s kamenjem in drevjem, je prihrumel s silovito hitrostjo 30 km/h. V dolino je prigrmelo milijon in pol kubičnih metrov materiala in povzročilo pravo razdejanje. Večina domačinov je prejšnjo noč poiskala varno prenočišče, naslednjo pa so – kljub drugačnim navodilom – nekateri v ogroženih hišah ostali v svojih domovih, kar je bilo zanje usodno. Med njimi sta bila tudi Viktor in Marija, oče in mama Igorja Černute, ki se je slabe pol ure prej odpravil proti Bovcu.
"Dvajset let je dolga doba, spomin je pa še vedno živ, kot da bi bilo včeraj. Slišali smo se 20 minut pred plazom. To je bil zadnji pogovor z mamo. Moje zadnje besede so bile spodbudne, naj gre na varno, ampak ni poslušala … Glede na to, da je nikoli nismo našli, je bila takrat verjetno zunaj. Vsaka stvar prinese slabe in dobre stvari. Dobre so, da smo dobili čistilno, nov vodovod in vse, za kar bi se morali sami boriti še 20, 30 let, je prinesel plaz. Dolina se je iz prepoznavnosti po plazu obrnila v prepoznavnost po turizmu." – Igor Černuta, danes predsednik Krajevne skupnosti Log pod Mangartom, je v plazu izgubil starše.
Zjutraj si zaradi megle razmer na več kot 20 hektarjev velikem plazišču niso mogli ogledati s helikopterjem. Plaz Stože je porušil šest hiš in gospodarskih poslopij, poškodoval še 23 drugih, odnesel mostove, del ceste in s tem pomembno povezavo s Predelom in italijansko stranjo, električne in telefonske napeljave, kmetijska zemljišča in gozdove, a najhuje – pod seboj je pokopal sedem domačinov: poleg že omenjenega Viktorja in Marije še najmlajšo, 36-letno Zlatico, Marjana, Antonijo - Tončko, Ido in Elizabeto - Lizo, ki je ravno praznovala 96 let. Nečakinja Breda, ki sicer že 40 let živi v Novi Gorici, se je živo spominja: "Vsakokrat ko pridem domov, mislim, da bom videla teto dol v tisti stavbi. Obujati take spomine je žalostno. To je moj dom. Tudi če sem šla proč, se počutim tu doma."
Tudi strokovnjaki so po dogodku skušali najti razlage. Nekateri menijo, da so k nesrečnemu razpletu pripomogli tudi potresni sunki, ki so Posočje stresli 14. novembra. Aleš Horvat, vodja ekspertne skupine za področje hidrotehnike in hudourništva, je takrat povedal:
"Prvo so geološke razmere, drugo huda namočenost, tretje posledice potresov in premikov, zelo neugodna kombinacija. Zajedal je globinsko, obremenil naprej – videti je tako, kot bi se odprla nova dolina."
A domačini danes ne pogledujejo proti Mangartu v strahu. Življenje se je v tisti sekundi resda ustavilo, a potem tudi hitro steklo naprej, poudarja Domen Černuta:
"Ne moremo živeti vedno s to mislijo na plaz, z zanko okrog vratu in kdaj se bo to zategnilo. Življenje je teklo naprej. Naredili so se hiše, infrastruktura, alarmni sistem, razbijač drobirskega toka, vas je narejena, kot je treba. Problem je pa drugi – demografski, tako kot povsod."
Od leta 2000 se je število ljudi s 140 zmanjšalo na 90 ljudi, ki tu živijo stalno in priložnost zdaj vidijo predvsem v turizmu. Skupaj s kočo na mangartskem sedlu imajo na voljo približno 170 turističnih postelj. Center doživetij, pozimi Razvojna zadruga Mangart ureja manjše družinsko smučišče in tekaške proge, številne zgodovinske zanimivosti, kot je Štoln – predor z rudnikom v Rajblu, poleti so možnosti – tudi z novo Julijano Trail, ki gre skozi vas – neomejene. "Midva sva videla priložnost, da ostaneva na podeželju. To je privilegij, to ni sila razmer. Zdaj živimo tu enajst let, uredila sva apartmaje, prva leta smo leta polepšali nonotu. Ni bolj idealnega kraja za vzgojo otrok, ob koncih tedna gremo v hribe in sploh se ne počutim, da bi bili prikrajšani ali daleč od nečesa," pove Urška Mlekuž Vončina. Povedo pa domačini, da je še nekaj mladih družin, ki bi se rade preselile, a zemljišča ali hiše ni enostavno dobiti, saj se velikokrat proda za počitniško hišo – tako Slovencem kot tudi tujcem.
Vrnimo se v leto 2000. Škodo po plazu so ocenili na 31,7 milijona evrov. Državni zbor je po hitrem postopku 21. decembra sprejel interventni zakon. Plaz je udaril le dve leti po velikonočnem potresu, zato so sanacijo prepustili takrat ustanovljeni državni tehnični pisarni, ki jo je vodil Stanislav Beguš.
"Država se je sorazmerno hitro odločila. Že prej smo imeli predvideno, da bomo obnovil 23 objektov, po plazu pa so prišli novi objekti – 16 oz. eno nadomestno stanovanje v Bovcu. Najprej je bilo treba dobiti primerno in varno lokacijo, zgraditi vso pripadajočo infrastrukturo s čistilno napravo in preostalim. Prve štiri objekte smo končali leta 2003, počasi smo preostalo končevali do leta 2009. Sanacijo mostu čez Predelico, razbijač murastega toka, monitoring, alarmni sistem je prevzela država, Ministrstvo za okolje."
Po podatkih Ministrstva za okolje in prostor je država za odpravo posledic, alarmni sistem in druge ukrepe po plazu Stože namenila 26,4 milijona evrov, za dokončanje vseh nalog – med drugim jih čakata še dve brvi čez Koritnico ter dokončna ureditev plazišča in Mangartske planine – jih bo potrebovala še pet, saj se je z gospodarsko krizo po letu 2010 obseg denarja za sanacijo plazov bistveno zmanjšal. Ne pozabi pa tudi Stanislav Beguš poudariti solidarnosti ljudi, ki so ob tej tragični nesreči stopili skupaj in zbrali za skoraj pol milijona evrov. Takole je v dneh po plazu našemu novinarju Ediju Proštu pripovedoval Žarko Mlekuž: "Prihaja zelo veliko pomoči, solidarnost je izjemna. Pomagali si bomo med sabo. Mislim, da je ta vaška skupnost zdrava. Kar je zelo pomembno, ta vas nikoli ni bila zaprta. Je pomembna povezava z Italijo in Koroško, pomembne so zgodovinske povezave."
In tako je še danes, le da so zdaj te povezave okrepili turisti. Prav na dan, ko sem obiskala Log pod Mangartom, je nad njim tako kot takrat krožil helikopter. Le da si tokrat niso ogledovali plazišča, temveč menda spet snemajo oglase. Predvsem avtomobilska podjetja večkrat kot kuliso izberejo prav mangartsko cesto, priljubljeno med pohodniki, motoristi in kolesarji – mimogrede, na tradicionalnem vzponu na Mangartsko sedlo je avgusta 2012 zmagal – ja, prav ste uganili – Primož Roglič.
Foto: BoBo
582 epizod
Kam na izlet? In kako pogosto? Val 202 se odpravlja vsak teden, vse naše cilje pa smo vrisali na zemljevid, ki se odziva na vaše ukaze.
Te dni minevata dve desetletji, odkar je zemeljski plaz nekaj minut po polnoči zravnal zgornji del vasi Log pod Mangartom, povzročil veliko škode in pod seboj pokopal sedem domačinov
Te dni minevata dve desetletji, odkar je plaz Stože nekaj minut po polnoči zravnal zgornji del vasi Log pod Mangartom, povzročil ogromno škode in pod seboj pokopal sedem domačinov. Ena najhujših naravnih nesreč na Slovenskem v zadnjih nekaj sto letih je bila preizkušnja na številnih področjih, kot že velikokrat pa se je tudi takrat pokazala človeška solidarnost. Po 20 letih so spomini še vedno živi, a domačini raje kot v preteklost zrejo v prihodnost.
Te dni je bilo vreme v Logu pod Mangartom popolno nasprotje tistemu novembra leta 2000. Okoli 11. ure je sonce pokukalo izza Rombona in obsijalo dolino, ki jo objema 15 dvatisočakov – Mangart, Jalovec, Jerebica in drugi. Spokojen mir, ki ga sem in tja prekineta le zvok motorne žage in traktorja marljivih domačinov. Povsem drugačna je bila slika pred dvema desetletjema. Poleti so predvsem južno in vzhodno Slovenijo zajele suše, primanjkovalo je pitne vode in se vnelo več kot 5000 požarov, je pa narava jeseni udarila na drugem koncu. Oktobra in novembra so v Posočju nastopile najhujše padavine v zadnjem stoletju. Gmota se je prvič utrgala prav na današnji dan, drugi, tragični plaz pa je v dolino zgrmel 17. novembra nekaj minut čez polnoč. Še preden so iz opazovalnic sporočili, kaj se dogaja, je bilo prepozno. Blatni tok, pomešan s kamenjem in drevjem, je prihrumel s silovito hitrostjo 30 km/h. V dolino je prigrmelo milijon in pol kubičnih metrov materiala in povzročilo pravo razdejanje. Večina domačinov je prejšnjo noč poiskala varno prenočišče, naslednjo pa so – kljub drugačnim navodilom – nekateri v ogroženih hišah ostali v svojih domovih, kar je bilo zanje usodno. Med njimi sta bila tudi Viktor in Marija, oče in mama Igorja Černute, ki se je slabe pol ure prej odpravil proti Bovcu.
"Dvajset let je dolga doba, spomin je pa še vedno živ, kot da bi bilo včeraj. Slišali smo se 20 minut pred plazom. To je bil zadnji pogovor z mamo. Moje zadnje besede so bile spodbudne, naj gre na varno, ampak ni poslušala … Glede na to, da je nikoli nismo našli, je bila takrat verjetno zunaj. Vsaka stvar prinese slabe in dobre stvari. Dobre so, da smo dobili čistilno, nov vodovod in vse, za kar bi se morali sami boriti še 20, 30 let, je prinesel plaz. Dolina se je iz prepoznavnosti po plazu obrnila v prepoznavnost po turizmu." – Igor Černuta, danes predsednik Krajevne skupnosti Log pod Mangartom, je v plazu izgubil starše.
Zjutraj si zaradi megle razmer na več kot 20 hektarjev velikem plazišču niso mogli ogledati s helikopterjem. Plaz Stože je porušil šest hiš in gospodarskih poslopij, poškodoval še 23 drugih, odnesel mostove, del ceste in s tem pomembno povezavo s Predelom in italijansko stranjo, električne in telefonske napeljave, kmetijska zemljišča in gozdove, a najhuje – pod seboj je pokopal sedem domačinov: poleg že omenjenega Viktorja in Marije še najmlajšo, 36-letno Zlatico, Marjana, Antonijo - Tončko, Ido in Elizabeto - Lizo, ki je ravno praznovala 96 let. Nečakinja Breda, ki sicer že 40 let živi v Novi Gorici, se je živo spominja: "Vsakokrat ko pridem domov, mislim, da bom videla teto dol v tisti stavbi. Obujati take spomine je žalostno. To je moj dom. Tudi če sem šla proč, se počutim tu doma."
Tudi strokovnjaki so po dogodku skušali najti razlage. Nekateri menijo, da so k nesrečnemu razpletu pripomogli tudi potresni sunki, ki so Posočje stresli 14. novembra. Aleš Horvat, vodja ekspertne skupine za področje hidrotehnike in hudourništva, je takrat povedal:
"Prvo so geološke razmere, drugo huda namočenost, tretje posledice potresov in premikov, zelo neugodna kombinacija. Zajedal je globinsko, obremenil naprej – videti je tako, kot bi se odprla nova dolina."
A domačini danes ne pogledujejo proti Mangartu v strahu. Življenje se je v tisti sekundi resda ustavilo, a potem tudi hitro steklo naprej, poudarja Domen Černuta:
"Ne moremo živeti vedno s to mislijo na plaz, z zanko okrog vratu in kdaj se bo to zategnilo. Življenje je teklo naprej. Naredili so se hiše, infrastruktura, alarmni sistem, razbijač drobirskega toka, vas je narejena, kot je treba. Problem je pa drugi – demografski, tako kot povsod."
Od leta 2000 se je število ljudi s 140 zmanjšalo na 90 ljudi, ki tu živijo stalno in priložnost zdaj vidijo predvsem v turizmu. Skupaj s kočo na mangartskem sedlu imajo na voljo približno 170 turističnih postelj. Center doživetij, pozimi Razvojna zadruga Mangart ureja manjše družinsko smučišče in tekaške proge, številne zgodovinske zanimivosti, kot je Štoln – predor z rudnikom v Rajblu, poleti so možnosti – tudi z novo Julijano Trail, ki gre skozi vas – neomejene. "Midva sva videla priložnost, da ostaneva na podeželju. To je privilegij, to ni sila razmer. Zdaj živimo tu enajst let, uredila sva apartmaje, prva leta smo leta polepšali nonotu. Ni bolj idealnega kraja za vzgojo otrok, ob koncih tedna gremo v hribe in sploh se ne počutim, da bi bili prikrajšani ali daleč od nečesa," pove Urška Mlekuž Vončina. Povedo pa domačini, da je še nekaj mladih družin, ki bi se rade preselile, a zemljišča ali hiše ni enostavno dobiti, saj se velikokrat proda za počitniško hišo – tako Slovencem kot tudi tujcem.
Vrnimo se v leto 2000. Škodo po plazu so ocenili na 31,7 milijona evrov. Državni zbor je po hitrem postopku 21. decembra sprejel interventni zakon. Plaz je udaril le dve leti po velikonočnem potresu, zato so sanacijo prepustili takrat ustanovljeni državni tehnični pisarni, ki jo je vodil Stanislav Beguš.
"Država se je sorazmerno hitro odločila. Že prej smo imeli predvideno, da bomo obnovil 23 objektov, po plazu pa so prišli novi objekti – 16 oz. eno nadomestno stanovanje v Bovcu. Najprej je bilo treba dobiti primerno in varno lokacijo, zgraditi vso pripadajočo infrastrukturo s čistilno napravo in preostalim. Prve štiri objekte smo končali leta 2003, počasi smo preostalo končevali do leta 2009. Sanacijo mostu čez Predelico, razbijač murastega toka, monitoring, alarmni sistem je prevzela država, Ministrstvo za okolje."
Po podatkih Ministrstva za okolje in prostor je država za odpravo posledic, alarmni sistem in druge ukrepe po plazu Stože namenila 26,4 milijona evrov, za dokončanje vseh nalog – med drugim jih čakata še dve brvi čez Koritnico ter dokončna ureditev plazišča in Mangartske planine – jih bo potrebovala še pet, saj se je z gospodarsko krizo po letu 2010 obseg denarja za sanacijo plazov bistveno zmanjšal. Ne pozabi pa tudi Stanislav Beguš poudariti solidarnosti ljudi, ki so ob tej tragični nesreči stopili skupaj in zbrali za skoraj pol milijona evrov. Takole je v dneh po plazu našemu novinarju Ediju Proštu pripovedoval Žarko Mlekuž: "Prihaja zelo veliko pomoči, solidarnost je izjemna. Pomagali si bomo med sabo. Mislim, da je ta vaška skupnost zdrava. Kar je zelo pomembno, ta vas nikoli ni bila zaprta. Je pomembna povezava z Italijo in Koroško, pomembne so zgodovinske povezave."
In tako je še danes, le da so zdaj te povezave okrepili turisti. Prav na dan, ko sem obiskala Log pod Mangartom, je nad njim tako kot takrat krožil helikopter. Le da si tokrat niso ogledovali plazišča, temveč menda spet snemajo oglase. Predvsem avtomobilska podjetja večkrat kot kuliso izberejo prav mangartsko cesto, priljubljeno med pohodniki, motoristi in kolesarji – mimogrede, na tradicionalnem vzponu na Mangartsko sedlo je avgusta 2012 zmagal – ja, prav ste uganili – Primož Roglič.
Foto: BoBo
Marko Radmilovič nas odpelje v kraljestvo pridevnikov. In zelenih gozdov ter še vedno bistrih vod. Najbolj bistre pa so vode v Bistri! To je znana resnica, ki jo vsi poznajo. Čeprav Bistre nihče ne pozna.
Okoli tri desetletja ostaja teorija in praksa nedeljskega izleta praktično nespremenjena. Podamo se na slovensko podeželje, najdemo neodkrito in ne razvpito lepoto ali znamenitost ter v glavnem urbano prebivalstvo seznanimo z našo najdbo. Tokrat bomo sliko obrnili. Odpravili smo se v urbano okolje ter podeželane povabili v mesto. Lahko pa bi se nam pridružili tudi meščani. Vendar z mesti imamo problem. Malo jih je in še od tega je Ljubljana s svojim Lonely Planet uspehom tako preplavljena s turisti, da v njej ekipa nedeljskega izleta nima kaj iskati. Zato je potrebno v Maribor.
Morda imate tudi sami občutek, da je opic različnih razvojnih stopenj in na različnih funkcijah okoli nas vsak dan več … Ampak uradno smo v Evropi opice, ki so nekoč poseljevale lep kos celine, zamudili za nekaj 10 tisoč let. Damjan Zorc je bil do nedavnega prepričan, da je dandanašnji neposreden stik z opicami na evropskih tleh mogoč le še na Gibraltarju, kjer je pred leti užival v družbi nekaj sto prostoživečih magotov ali berberskih opic. Zdaj ve, da se je mogoče z našimi bližnjimi sorodnicami družiti dosti bližje, na Gori opic, med smrekami na avstrijskem Koroškem.
Junij je običajno najboljši čas za krajše in daljše izlete v gore. V Sloveniji je možnosti za take izlete ogromno, po podatkih Planinske zveze Slovenije se v gore letno odpravi okoli 1,4 milijona obiskovalcev. Med najbolj priljubljenimi izhodiščnimi točkami na Gorenjskem je Ljubelj, od koder se lahko odpravite na daljše in zahtevne ture, ponuja pa tudi kar nekaj možnosti za krajše in bolj sproščene družinske izlete. Na Ljubelj se je z gorskim reševalcem in vodnikom odpravil Jan Grilc.
Šturmovec – mimo kovinskega zmaja, ki čaka na prestop meje, zavijemo proti Vidmu. Tistemu pri Ptuju. Takoj od kolon prepotenih turistov, pa vse do Ptujskega jezera stopimo v magičen svet. Ni ga mnogo in prekleto dobro je skrit. Že ve, zakaj. Cesta Videm-Markovci nam dovoli spoznati obronke, a po glavno nagrado je treba peš. Vstopimo skupaj v čarobni svet Šturmovcev.
Tokrat gremo v rovte s ključavnicami, pa ne zato, ker bi bili ti kraji zaklenjeni. V rovte zato, ker tako vasem pod Golico pravijo domačini, s ključavnicami pa zato, ker rovtarji tako imenujejo narcise. Tudi sveti Peter se po legendi očitno ni mogel izogniti poklicni deformaciji in je čebelam, ki so nabirale med ob nedeljah, cvetove zaklenil. Tudi tisto legendo, zakaj naj bi bila v Planini pod Golico zgrajena cerkev, vam povemo, pod cerkvijo pa bomo obiskali rezbarja Ceneta Razingarja in njegove Alpe v malem. Lepoto tega dela Alp pa je že pred leti odkril železar in alpinist Joža Čop, ki velja za prvega “vikendaša” v Planini pod Golico. Kraj pa ni lep samo zaradi narcis ter obiskan zaradi Golice in ajdovih krapov, pač pa je zanimiv tudi zaradi železarske zgodovine. To razkrivajo Savske jame, ostanki rudnikov in urejena stara rudna pot, ki z Jesenic vodi do njih. Po poti do Planine pod Golico in po njej nas bo tokrat vodil Klemen Klinar, predsednik turističnega društva Golica.
Za spoznati očeta panonskih hrastov, je potrebno v Apače. Kar niti ni problem, danes v času razvitih komunikacij. Problem se pojavi šele, ko poskusimo Apače sklanjati, ali bog ne daj, poimenovati in pravilno naglasiti slikovito dolino, ki ji je naselje dalo ime.
Otlar Gorenjske – tako naj bi Zasip poimenoval France Prešeren, saj se pod vasjo razprostira ljubljanska kotlina, nad njo pa se dviga Hom, ena izmed lepših razglednih točk tega dela Slovenije. V hišah na prisojni strani hriba pa Zasipljani in Zasipljanke oziroma Prgarji in Prgarke načrtujejo prireditve, ki nekaj več kot 1000 prebivalcev “držijo skupaj”. To je namreč tista ključna in lepa lastnost, ki jo tu še ohranjajo.
V prebujajoči se pomladi je najlepše obiskati mehko nagubane travnike Zelenega Jurija. Vinica v Beli krajini poleg Kolpe, Župančičeve rojstne hiše in raznih etnoloških posebnosti -ponuja velikonočnim izletnikom tudi polurni vzpon po Križevem potu mimo štirinajstih kapelic na hrib Žeželj – vrhunsko razgledno točko z imenitno zgodovino …
Kam na izlet? In kako pogosto? Val 202 se odpravlja vsak teden, vse naše cilje pa smo vrisali na zemljevid, ki se odziva na vaše ukaze.
Že nekaj tednov nas s trgovskih polic opazuje na stotine zajcev in zajčkov v vseh mogočih pojavnih oblikah: od keramičnih, papirnatih, steklenih, zajcev iz blaga predvsem pa je veliko predstavnikov čokoladnih zajcev vseh velikosti. Se pač približujejo velikonočni prazniki in velikonočno razpoloženi gremo na obisk v vas Zajčje polje nedaleč od Kočevja.
Na letošnjo mastno ali tolsto nedeljo vas povabimo v kraj, kjer je za pusta oziroma za fašenk še posebej »divje«. Mi smo odšli v Markovce po cesti, lahko pa bi tja tudi priveslali, saj občino zamejuje Ptujsko jezero, kraj pa leži na Ptujskem polju na levem bregu reke Drave. Čeprav tam občani svojo tradicijo ohranjajo s kar nekaj etnoloških prireditvami, pa je najbolj znan prav njihov fašenk. Markovci namreč ostajajo središče korantovanja, ko poleg kožuharjev, ki odganjajo zimo, za dobro leto skrbijo še številni drugi maškori. Orači, kopjaši, kopanja, medved, rusa, k?rika in piceki. Gremo torej tja, kjer niso kurenti pač pa koranti, krapčiči ne krofi in maškori ne maske, v Markovce.
Na Golem vrhu nad Gorenjo vasjo si lahko zdaj ogledate pravcat podzemni utrdbeni sistem, ki ni nikdar služil svojemu namenu, priložnostna razstava v tem betonskem mastodontu pa razkriva obsežnost nasedle vojaške investicije, ki se je ne bi sramovala niti današnja Republika Slovenija…
Goričko in Sotinski breg niso za instant turiste, ki jurišajo na toplo vodo prekmurskih toplic. Ne, to je pokrajina, ki ji je kos le odprt, razgledan duh, brez predsodkov in kjer se pod vznožjem najvišjega vrha Prekmurja vsako leto odigra največji derbi slovenskega nogometa med NK Romo in NK Puščo.
Tik preden je letošnje leto po deželah sveta vzelo konec, smo vas povabili na konec, v prav posebno deželo. Na poti med Škofjo Loko in Kranjem, pri vasi Virmaše, je letos, že četrto leto zapored, zaživela Pravljična dežela Gorajte. Da je tam, gre zasluga Danici Kordež, ki je že pred leti razmišljala, kako bi v gozdičku pripravila nekaj posebnega za otroke in odrasle. Pri rešitvi ji je roko – dobesedno – ponudil Boštjan Sečnik, ki je za izdelavo hišic za pravljična bitja porabil več kot 1000 ur.
Staro mestno jedro Kamnika je izredno majhno, a obiskovalcu lahko ponudi marsikaj. To se za najstarejše mesto na Kranjskem tud spodobi. Posebej v decembru je dogajanja veliko, sicer pa center precejkrat sameva, kar je problem tudi drugi srednjeveških mest. Sprehodili smo se mimo Plečnikovih del, ogromnega samostana in številnih obeležij v čast Rudolfu Maistru.
Tja na Gorenjsko. V Cerklje pod Krvavcem. Blizu letališča. Na izlet v Adergas.
Vabimo vas na izlet na mejno območje s prepišno zgodovino, zelo aktivnim prebivalstvom in naravnimi posebnostmi, ki bi jih težko pripisali tudi mnogo obsežnejšim krajinam.
Vso dolgo pot po dolini Drave navzgor, se popotniki vozijo desno preko reke. Tam je Pohorje, tam so atrakcije in doživetja. Na desno se ne zapelje nihče. Mi gremo navzgor preko Gradišča na Kaplo. Vas čemi na slemenu kot da je tam od zmeraj in misli biti za vedno. Visi med jesenjo in zimo; nad njo pobeljene smreke, pod njo, vse do koder se vidi, razkošje jeseni. Prelepo, da bi ostalo tako zelo osamljeno.
V Planini pri Rakeku je v furmanskih zlatih časih delovalo kar 42 gostiln. To nedeljo smo vas povabili na sprehod po Jamborni poti od Planine do Razdrtega, po kateri so furmani proti Trstu in ostalim pristaniščem tovorili ladijski les.
Neveljaven email naslov
