Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Te dni minevata dve desetletji, odkar je zemeljski plaz nekaj minut po polnoči zravnal zgornji del vasi Log pod Mangartom, povzročil veliko škode in pod seboj pokopal sedem domačinov
Te dni minevata dve desetletji, odkar je plaz Stože nekaj minut po polnoči zravnal zgornji del vasi Log pod Mangartom, povzročil ogromno škode in pod seboj pokopal sedem domačinov. Ena najhujših naravnih nesreč na Slovenskem v zadnjih nekaj sto letih je bila preizkušnja na številnih področjih, kot že velikokrat pa se je tudi takrat pokazala človeška solidarnost. Po 20 letih so spomini še vedno živi, a domačini raje kot v preteklost zrejo v prihodnost.
Te dni je bilo vreme v Logu pod Mangartom popolno nasprotje tistemu novembra leta 2000. Okoli 11. ure je sonce pokukalo izza Rombona in obsijalo dolino, ki jo objema 15 dvatisočakov – Mangart, Jalovec, Jerebica in drugi. Spokojen mir, ki ga sem in tja prekineta le zvok motorne žage in traktorja marljivih domačinov. Povsem drugačna je bila slika pred dvema desetletjema. Poleti so predvsem južno in vzhodno Slovenijo zajele suše, primanjkovalo je pitne vode in se vnelo več kot 5000 požarov, je pa narava jeseni udarila na drugem koncu. Oktobra in novembra so v Posočju nastopile najhujše padavine v zadnjem stoletju. Gmota se je prvič utrgala prav na današnji dan, drugi, tragični plaz pa je v dolino zgrmel 17. novembra nekaj minut čez polnoč. Še preden so iz opazovalnic sporočili, kaj se dogaja, je bilo prepozno. Blatni tok, pomešan s kamenjem in drevjem, je prihrumel s silovito hitrostjo 30 km/h. V dolino je prigrmelo milijon in pol kubičnih metrov materiala in povzročilo pravo razdejanje. Večina domačinov je prejšnjo noč poiskala varno prenočišče, naslednjo pa so – kljub drugačnim navodilom – nekateri v ogroženih hišah ostali v svojih domovih, kar je bilo zanje usodno. Med njimi sta bila tudi Viktor in Marija, oče in mama Igorja Černute, ki se je slabe pol ure prej odpravil proti Bovcu.
"Dvajset let je dolga doba, spomin je pa še vedno živ, kot da bi bilo včeraj. Slišali smo se 20 minut pred plazom. To je bil zadnji pogovor z mamo. Moje zadnje besede so bile spodbudne, naj gre na varno, ampak ni poslušala … Glede na to, da je nikoli nismo našli, je bila takrat verjetno zunaj. Vsaka stvar prinese slabe in dobre stvari. Dobre so, da smo dobili čistilno, nov vodovod in vse, za kar bi se morali sami boriti še 20, 30 let, je prinesel plaz. Dolina se je iz prepoznavnosti po plazu obrnila v prepoznavnost po turizmu." – Igor Černuta, danes predsednik Krajevne skupnosti Log pod Mangartom, je v plazu izgubil starše.
Zjutraj si zaradi megle razmer na več kot 20 hektarjev velikem plazišču niso mogli ogledati s helikopterjem. Plaz Stože je porušil šest hiš in gospodarskih poslopij, poškodoval še 23 drugih, odnesel mostove, del ceste in s tem pomembno povezavo s Predelom in italijansko stranjo, električne in telefonske napeljave, kmetijska zemljišča in gozdove, a najhuje – pod seboj je pokopal sedem domačinov: poleg že omenjenega Viktorja in Marije še najmlajšo, 36-letno Zlatico, Marjana, Antonijo - Tončko, Ido in Elizabeto - Lizo, ki je ravno praznovala 96 let. Nečakinja Breda, ki sicer že 40 let živi v Novi Gorici, se je živo spominja: "Vsakokrat ko pridem domov, mislim, da bom videla teto dol v tisti stavbi. Obujati take spomine je žalostno. To je moj dom. Tudi če sem šla proč, se počutim tu doma."
Tudi strokovnjaki so po dogodku skušali najti razlage. Nekateri menijo, da so k nesrečnemu razpletu pripomogli tudi potresni sunki, ki so Posočje stresli 14. novembra. Aleš Horvat, vodja ekspertne skupine za področje hidrotehnike in hudourništva, je takrat povedal:
"Prvo so geološke razmere, drugo huda namočenost, tretje posledice potresov in premikov, zelo neugodna kombinacija. Zajedal je globinsko, obremenil naprej – videti je tako, kot bi se odprla nova dolina."
A domačini danes ne pogledujejo proti Mangartu v strahu. Življenje se je v tisti sekundi resda ustavilo, a potem tudi hitro steklo naprej, poudarja Domen Černuta:
"Ne moremo živeti vedno s to mislijo na plaz, z zanko okrog vratu in kdaj se bo to zategnilo. Življenje je teklo naprej. Naredili so se hiše, infrastruktura, alarmni sistem, razbijač drobirskega toka, vas je narejena, kot je treba. Problem je pa drugi – demografski, tako kot povsod."
Od leta 2000 se je število ljudi s 140 zmanjšalo na 90 ljudi, ki tu živijo stalno in priložnost zdaj vidijo predvsem v turizmu. Skupaj s kočo na mangartskem sedlu imajo na voljo približno 170 turističnih postelj. Center doživetij, pozimi Razvojna zadruga Mangart ureja manjše družinsko smučišče in tekaške proge, številne zgodovinske zanimivosti, kot je Štoln – predor z rudnikom v Rajblu, poleti so možnosti – tudi z novo Julijano Trail, ki gre skozi vas – neomejene. "Midva sva videla priložnost, da ostaneva na podeželju. To je privilegij, to ni sila razmer. Zdaj živimo tu enajst let, uredila sva apartmaje, prva leta smo leta polepšali nonotu. Ni bolj idealnega kraja za vzgojo otrok, ob koncih tedna gremo v hribe in sploh se ne počutim, da bi bili prikrajšani ali daleč od nečesa," pove Urška Mlekuž Vončina. Povedo pa domačini, da je še nekaj mladih družin, ki bi se rade preselile, a zemljišča ali hiše ni enostavno dobiti, saj se velikokrat proda za počitniško hišo – tako Slovencem kot tudi tujcem.
Vrnimo se v leto 2000. Škodo po plazu so ocenili na 31,7 milijona evrov. Državni zbor je po hitrem postopku 21. decembra sprejel interventni zakon. Plaz je udaril le dve leti po velikonočnem potresu, zato so sanacijo prepustili takrat ustanovljeni državni tehnični pisarni, ki jo je vodil Stanislav Beguš.
"Država se je sorazmerno hitro odločila. Že prej smo imeli predvideno, da bomo obnovil 23 objektov, po plazu pa so prišli novi objekti – 16 oz. eno nadomestno stanovanje v Bovcu. Najprej je bilo treba dobiti primerno in varno lokacijo, zgraditi vso pripadajočo infrastrukturo s čistilno napravo in preostalim. Prve štiri objekte smo končali leta 2003, počasi smo preostalo končevali do leta 2009. Sanacijo mostu čez Predelico, razbijač murastega toka, monitoring, alarmni sistem je prevzela država, Ministrstvo za okolje."
Po podatkih Ministrstva za okolje in prostor je država za odpravo posledic, alarmni sistem in druge ukrepe po plazu Stože namenila 26,4 milijona evrov, za dokončanje vseh nalog – med drugim jih čakata še dve brvi čez Koritnico ter dokončna ureditev plazišča in Mangartske planine – jih bo potrebovala še pet, saj se je z gospodarsko krizo po letu 2010 obseg denarja za sanacijo plazov bistveno zmanjšal. Ne pozabi pa tudi Stanislav Beguš poudariti solidarnosti ljudi, ki so ob tej tragični nesreči stopili skupaj in zbrali za skoraj pol milijona evrov. Takole je v dneh po plazu našemu novinarju Ediju Proštu pripovedoval Žarko Mlekuž: "Prihaja zelo veliko pomoči, solidarnost je izjemna. Pomagali si bomo med sabo. Mislim, da je ta vaška skupnost zdrava. Kar je zelo pomembno, ta vas nikoli ni bila zaprta. Je pomembna povezava z Italijo in Koroško, pomembne so zgodovinske povezave."
In tako je še danes, le da so zdaj te povezave okrepili turisti. Prav na dan, ko sem obiskala Log pod Mangartom, je nad njim tako kot takrat krožil helikopter. Le da si tokrat niso ogledovali plazišča, temveč menda spet snemajo oglase. Predvsem avtomobilska podjetja večkrat kot kuliso izberejo prav mangartsko cesto, priljubljeno med pohodniki, motoristi in kolesarji – mimogrede, na tradicionalnem vzponu na Mangartsko sedlo je avgusta 2012 zmagal – ja, prav ste uganili – Primož Roglič.
Foto: BoBo
582 epizod
Kam na izlet? In kako pogosto? Val 202 se odpravlja vsak teden, vse naše cilje pa smo vrisali na zemljevid, ki se odziva na vaše ukaze.
Te dni minevata dve desetletji, odkar je zemeljski plaz nekaj minut po polnoči zravnal zgornji del vasi Log pod Mangartom, povzročil veliko škode in pod seboj pokopal sedem domačinov
Te dni minevata dve desetletji, odkar je plaz Stože nekaj minut po polnoči zravnal zgornji del vasi Log pod Mangartom, povzročil ogromno škode in pod seboj pokopal sedem domačinov. Ena najhujših naravnih nesreč na Slovenskem v zadnjih nekaj sto letih je bila preizkušnja na številnih področjih, kot že velikokrat pa se je tudi takrat pokazala človeška solidarnost. Po 20 letih so spomini še vedno živi, a domačini raje kot v preteklost zrejo v prihodnost.
Te dni je bilo vreme v Logu pod Mangartom popolno nasprotje tistemu novembra leta 2000. Okoli 11. ure je sonce pokukalo izza Rombona in obsijalo dolino, ki jo objema 15 dvatisočakov – Mangart, Jalovec, Jerebica in drugi. Spokojen mir, ki ga sem in tja prekineta le zvok motorne žage in traktorja marljivih domačinov. Povsem drugačna je bila slika pred dvema desetletjema. Poleti so predvsem južno in vzhodno Slovenijo zajele suše, primanjkovalo je pitne vode in se vnelo več kot 5000 požarov, je pa narava jeseni udarila na drugem koncu. Oktobra in novembra so v Posočju nastopile najhujše padavine v zadnjem stoletju. Gmota se je prvič utrgala prav na današnji dan, drugi, tragični plaz pa je v dolino zgrmel 17. novembra nekaj minut čez polnoč. Še preden so iz opazovalnic sporočili, kaj se dogaja, je bilo prepozno. Blatni tok, pomešan s kamenjem in drevjem, je prihrumel s silovito hitrostjo 30 km/h. V dolino je prigrmelo milijon in pol kubičnih metrov materiala in povzročilo pravo razdejanje. Večina domačinov je prejšnjo noč poiskala varno prenočišče, naslednjo pa so – kljub drugačnim navodilom – nekateri v ogroženih hišah ostali v svojih domovih, kar je bilo zanje usodno. Med njimi sta bila tudi Viktor in Marija, oče in mama Igorja Černute, ki se je slabe pol ure prej odpravil proti Bovcu.
"Dvajset let je dolga doba, spomin je pa še vedno živ, kot da bi bilo včeraj. Slišali smo se 20 minut pred plazom. To je bil zadnji pogovor z mamo. Moje zadnje besede so bile spodbudne, naj gre na varno, ampak ni poslušala … Glede na to, da je nikoli nismo našli, je bila takrat verjetno zunaj. Vsaka stvar prinese slabe in dobre stvari. Dobre so, da smo dobili čistilno, nov vodovod in vse, za kar bi se morali sami boriti še 20, 30 let, je prinesel plaz. Dolina se je iz prepoznavnosti po plazu obrnila v prepoznavnost po turizmu." – Igor Černuta, danes predsednik Krajevne skupnosti Log pod Mangartom, je v plazu izgubil starše.
Zjutraj si zaradi megle razmer na več kot 20 hektarjev velikem plazišču niso mogli ogledati s helikopterjem. Plaz Stože je porušil šest hiš in gospodarskih poslopij, poškodoval še 23 drugih, odnesel mostove, del ceste in s tem pomembno povezavo s Predelom in italijansko stranjo, električne in telefonske napeljave, kmetijska zemljišča in gozdove, a najhuje – pod seboj je pokopal sedem domačinov: poleg že omenjenega Viktorja in Marije še najmlajšo, 36-letno Zlatico, Marjana, Antonijo - Tončko, Ido in Elizabeto - Lizo, ki je ravno praznovala 96 let. Nečakinja Breda, ki sicer že 40 let živi v Novi Gorici, se je živo spominja: "Vsakokrat ko pridem domov, mislim, da bom videla teto dol v tisti stavbi. Obujati take spomine je žalostno. To je moj dom. Tudi če sem šla proč, se počutim tu doma."
Tudi strokovnjaki so po dogodku skušali najti razlage. Nekateri menijo, da so k nesrečnemu razpletu pripomogli tudi potresni sunki, ki so Posočje stresli 14. novembra. Aleš Horvat, vodja ekspertne skupine za področje hidrotehnike in hudourništva, je takrat povedal:
"Prvo so geološke razmere, drugo huda namočenost, tretje posledice potresov in premikov, zelo neugodna kombinacija. Zajedal je globinsko, obremenil naprej – videti je tako, kot bi se odprla nova dolina."
A domačini danes ne pogledujejo proti Mangartu v strahu. Življenje se je v tisti sekundi resda ustavilo, a potem tudi hitro steklo naprej, poudarja Domen Černuta:
"Ne moremo živeti vedno s to mislijo na plaz, z zanko okrog vratu in kdaj se bo to zategnilo. Življenje je teklo naprej. Naredili so se hiše, infrastruktura, alarmni sistem, razbijač drobirskega toka, vas je narejena, kot je treba. Problem je pa drugi – demografski, tako kot povsod."
Od leta 2000 se je število ljudi s 140 zmanjšalo na 90 ljudi, ki tu živijo stalno in priložnost zdaj vidijo predvsem v turizmu. Skupaj s kočo na mangartskem sedlu imajo na voljo približno 170 turističnih postelj. Center doživetij, pozimi Razvojna zadruga Mangart ureja manjše družinsko smučišče in tekaške proge, številne zgodovinske zanimivosti, kot je Štoln – predor z rudnikom v Rajblu, poleti so možnosti – tudi z novo Julijano Trail, ki gre skozi vas – neomejene. "Midva sva videla priložnost, da ostaneva na podeželju. To je privilegij, to ni sila razmer. Zdaj živimo tu enajst let, uredila sva apartmaje, prva leta smo leta polepšali nonotu. Ni bolj idealnega kraja za vzgojo otrok, ob koncih tedna gremo v hribe in sploh se ne počutim, da bi bili prikrajšani ali daleč od nečesa," pove Urška Mlekuž Vončina. Povedo pa domačini, da je še nekaj mladih družin, ki bi se rade preselile, a zemljišča ali hiše ni enostavno dobiti, saj se velikokrat proda za počitniško hišo – tako Slovencem kot tudi tujcem.
Vrnimo se v leto 2000. Škodo po plazu so ocenili na 31,7 milijona evrov. Državni zbor je po hitrem postopku 21. decembra sprejel interventni zakon. Plaz je udaril le dve leti po velikonočnem potresu, zato so sanacijo prepustili takrat ustanovljeni državni tehnični pisarni, ki jo je vodil Stanislav Beguš.
"Država se je sorazmerno hitro odločila. Že prej smo imeli predvideno, da bomo obnovil 23 objektov, po plazu pa so prišli novi objekti – 16 oz. eno nadomestno stanovanje v Bovcu. Najprej je bilo treba dobiti primerno in varno lokacijo, zgraditi vso pripadajočo infrastrukturo s čistilno napravo in preostalim. Prve štiri objekte smo končali leta 2003, počasi smo preostalo končevali do leta 2009. Sanacijo mostu čez Predelico, razbijač murastega toka, monitoring, alarmni sistem je prevzela država, Ministrstvo za okolje."
Po podatkih Ministrstva za okolje in prostor je država za odpravo posledic, alarmni sistem in druge ukrepe po plazu Stože namenila 26,4 milijona evrov, za dokončanje vseh nalog – med drugim jih čakata še dve brvi čez Koritnico ter dokončna ureditev plazišča in Mangartske planine – jih bo potrebovala še pet, saj se je z gospodarsko krizo po letu 2010 obseg denarja za sanacijo plazov bistveno zmanjšal. Ne pozabi pa tudi Stanislav Beguš poudariti solidarnosti ljudi, ki so ob tej tragični nesreči stopili skupaj in zbrali za skoraj pol milijona evrov. Takole je v dneh po plazu našemu novinarju Ediju Proštu pripovedoval Žarko Mlekuž: "Prihaja zelo veliko pomoči, solidarnost je izjemna. Pomagali si bomo med sabo. Mislim, da je ta vaška skupnost zdrava. Kar je zelo pomembno, ta vas nikoli ni bila zaprta. Je pomembna povezava z Italijo in Koroško, pomembne so zgodovinske povezave."
In tako je še danes, le da so zdaj te povezave okrepili turisti. Prav na dan, ko sem obiskala Log pod Mangartom, je nad njim tako kot takrat krožil helikopter. Le da si tokrat niso ogledovali plazišča, temveč menda spet snemajo oglase. Predvsem avtomobilska podjetja večkrat kot kuliso izberejo prav mangartsko cesto, priljubljeno med pohodniki, motoristi in kolesarji – mimogrede, na tradicionalnem vzponu na Mangartsko sedlo je avgusta 2012 zmagal – ja, prav ste uganili – Primož Roglič.
Foto: BoBo
Med Bloško planoto na severu in Snežniškim pogorjem na jugu ter začetku Kočevskih pragozov na vzhodu in podolgovate Javorniške gozdne pregrade na zahodu se skriva Loška dolina. V nekaj naslednjih minutah se nam pridružite na sprehodu v naravo in obisku nekaterih zgodovinskih znamenitosti. Marko Škrlj se je najprej ustavil v Turistično informacijskem centru v Ložu.
Nedeljski izlet nam tokrat predpisuje umirjen sprehod v koncentrirani naravi, kot jo lahko ponudijo le parki, vrtovi, arboretumi in podobna svetišča matere Flore. In če je na slovenskem nekaj takšnih institucij kar znanih, celo razvpitih v času cvetenja posameznih rastlin, se v okolici Maribora skriva prostorček, ki šele išče svoj dom pod botaničnim soncem.
Z geografsko-geodetsko odpravo Znanstveno-raziskovalnega središča SAZU smo ta teden "jemali mere" ledeniku pod Skuto na približno 2060-ih metrih. Ledeni samotar se drži presenetljivo dobro! Sicer izgublja kilograme, obsega pa ne ... in počasi dohiteva brata pod Triglavom. Več o tem, kako nekaj ur kljubovati mrazu blizu ničle, kako je naš ubogi mikrofon preživel zdrs po strnem melišču in kako smo junaško premagali Žrelo pod Ledinami...
Križna gora ni ne športni poligon rekreativnih iskalcev večne vitalnosti, niti ni turistična destinacija. Je le hrib, 680 metrov visok, kjer živijo ljudje, ki si sami skopljejo cesto, ko je potrebno in ki jih ne moti preveč, če obiskovalci preko dneva jemljejo delček njihovega miru. Kajti vedo da so večeri in jutra le njihovi.
Vedno se najde kakšen izgovor, zakaj ne v muzej. Muzeji so za v muzeje, jaz nisem za v muzeje, dolgčas. Pa ni res. Vsak muzej je po svoje zanimiv, morda pa res ni vsak za vse. Če še niste našli muzeja, ki bi zbudil vaše zanimanje, bo morda pravi naš trenutno najmlajši. Za Zagrebom in Zadrom je Muzej iluzij zdaj dobila tudi Ljubljana. Kako lahko iluzije zapeljejo naša čutila, kako se vidimo v iskrenem ogledalu in kako lahko voda kaplja s tal proti stropu, izveste na Kongresnem trgu 13 v Ljubljani. Zabava, poučnost in interaktivnost so zagotovljene, le na fotoaparat ne pozabite.
Umeščena v slikovito gorsko pokrajino, visoko nad strugo Tolminke in planino Pológ, stoji leseno svetišče - spominska cerkev Svetega Duha v Jávorci. Zgrajena je bila v času hudih bojev na soški fronti med prvo svetovno vojno. 1. novembra bo minilo natanko 100 let odkar so jo predali namenu, to je ohranjati spomin na padle vojake in opominjati, da se je za mir treba truditi. Leta 1999 je bila razglašena za spomenik državnega pomena, leta 2007 pa je prejela tudi znak evropske dediščine medvladne iniciative.
Tokratni nedeljski izlet bo poseben. Potovali bomo v mislih. Kar je precej pogosta oblika potovanja, katere prednost je predvsem cenovna ugodnost. Da pa bo zadeva imela vsaj nekaj primesi avanture, bomo potovali v času nazaj. In to s tramvajem. Brez Urbane.
Italijanska beseda “villa” je sprva pomenila samo vilo – gosposko hišo – a sčasoma je postala sopomenka za gosposke rimske parke, ki so nekoč pripadali tamkajšnjim plemiškim družinam. Med njimi prednjači osrednji rimski park, ki je še pred dobrim stoletjem pripadal bogatašem iz družine Borghese. Le pet minut hoje s slavnih Španskih stopnic je treba do najbližjega vhoda v park. Naš rimski dopisnik Janko Petrovec se je v Villo Borghese odpravil ob velikem šmarnu in tam našel marelaste borovce, Berninija, papagaje, Shakespeara in tigra s Sumatre.
Ob poljanski Sori mimo Ledinice vodi markirana pot proti Mrzlemu vrhu nad Žirmi, ki pa ni edina. Do tja je mogoče priti tudi iz Sovodnja in Spodnje Idrije. Na svoj račun pa pridejo tudi tisti, ki raje, kot da bi hodili, kolesarijo.
Valobran nekdanjega rimskega pristanišča, ki je skupaj z obmorsko rimsko vilo del arheološkega parka Simonov zaliv v Izoli, si je mogoče ogledati tudi pod vodo. V okviru projekta “Arheologija za vse” se lahko vanj potopite vsak torek.
Naselje Radomlje, na levem bregu Kamniške Bistrice dobro poznamo predvsem zaradi bližine Arboretuma Volčji potok in parka, ki je nastal leta 1885. Ker tam rado-melje, sklepajo, da je kraj dobil ime po številnih mlinih, ki so posebnost tega kraja. Če iz Radomelj zavijemo proti vzhodu, proti Rovam, pridemo do nekoliko manj znane “slovenske džungle” – močvirnega sveta Blat in Mlak.
Nedeljski izlet nas vodi v Lisjakovo strugo. Ker se lahko pošteno zaplete že pri naglasu, vam ne preostane drugega, kot da oddajo poslušate.
Za deset minut bomo postali pastirji – oziroma se bomo vsaj potrudili. Pomešali se bomo med krave sredi trave in se poglobili v svet pastirstva. Gremo na Soriško planino, ki že nekaj let v poletnih mesecih gosti prav posebna pastirja, ki se iz s smogom nasičenih mest redno odpravljata nazaj v planinski raj. Na planini pa niso samo krave, ampak tudi zdravilne trave; če pa vam pastirstvo ne diši, se lahko udeležite tudi številnih drugih aktivnosti – tako pozimi kot poleti. In če je v zimskem času poznana predvsem kot manjše smučarsko središče, je v poletnih mesecih pravo kulturno stičišče v visokogorju. Več pa v nedeljskem izletu.
Na prvo poletno nedeljo smo ohladitev poiskali na Blokah, v okolici Bloškega jezera. Jezero je nastalo ob zajezitvi izvira že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, zadnjih deset let pa postaja vse bolj priljubljena pa tudi vedno bolj urejena kopalna točka. Poleg tega je zaradi trofejnih krapov zanimivo tudi za športne ribiče.
Trije Valovi novinarji, povsem nevešči jam in tega, kako se znajti tam spodaj v svetu večne teme in tišine, so se pred dnevi napotili v Križno jamo pod bloško planoto. V jami, ki je še ena redkih svetovnih turističnih jam brez umetne svetlobe in betona, so odkrivali tisočletja staro pot jamskega medveda, se izgubljali v temi, strašili jamske hroščke brezokce in čofotali v nizu podzemnih jezer. Vabljeni na potovanje v skrivnostni svet Križne jame s pomočjo posebne 3D zvočne izkušnje na slušalkah.
Pretirano ambiciozni medijski ustvarjalci o cesarskem mestu Maribor poetično pišejo kot o mestu pod Pohorjem, ali o mestu ob Dravi. Ker je mesto precej vstran od Pohorja, reka pa ga je prerezala na pol, zapis ne drži. Mesto ob Dravi in mesto pod Pohorjem je edinole Vuhred. In ko dežuje, dežuje in dežuje, je potrebno v kraje, kjer so vode vajeni. Se pravi v Vuhred.
Kam na izlet? In kako pogosto? Val 202 se odpravlja vsak teden, vse naše cilje pa smo vrisali na zemljevid, ki se odziva na vaše ukaze.
Po tednu, v katerem smo se spomnili na nekdanji praznik dan mladosti, bomo šli v prav posebno trgovino, ki starejše zares spomni na mladost, mlajši pa v njej vidijo, kako so nekoč »šopingirali« njihovi nonoti in none. Miro Slana o vasi Lokev na Krasu, tik ob italijanski meji, pravi, da je »kraj z največ muzeji na število prebivalcev«. Tam lahko obiščete lahko našo najstarejšo pršutarno, Tabor z največjo zasebno vojaško zbirko in Fabianovo muzejsko trgovino, edino ohranjeno in opremljeno trgovino z mešanim blagom v Sloveniji - tako, kakršne so se pri nas začele pojavljati po letu 1850. Trgovina je v Fabianovi domačiji, ki stoji ob cesti skozi Lokev, nepretrgano delovala v letih od 1869 do 1948. Po skoraj 60-ih letih od zaprtja je leta 2007 spet odprla vrata. V njej so na ogled nekdaj nepogrešljivi predmeti iz trgovin z mešanim blagom, pa tudi zbirka starih reklamnih predmetov, ki jih že več kot 20 let zbira Miro Slana.
Danes pa k Sveti Trojici. Pa ne k tisti, ki je blizu Vrha, na Notranjskem, kjer je njega dni domoval Martin Krpan. Pač pa k tisti, ki je nad Lendavo. Tja nas vodi Marko Radmilovič.
Neveljaven email naslov
